11
Mar

Prostost

Je le prišel ta dan. Težko sem ga dočakala. Štirje prosti dnevi. Samo jaz in moji fantje. Punci sta ostali doma, ker sta tako želeli. Torej prostost po meri vsem. Zdaj smo že dovolj stari, da si to lahko privoščimo. V tolažbo vsem, ki imajo velike družine in hrepenijo po svobodi in odraslosti. Tisti pa, ki jih je groza časa, ko otroci ne bodo več želeli s starši, navadno v tem obdobju zelo trpijo.

Sedim v apartmaju v Nassfeldu. Fanta bordata, GA je zleknil svoje telo čez posteljo in … zasmrčal. Prostost, dopust, počitek, sprostitev, svoboda, med, sladkor… Čas, ko pridejo trenutki vsesplošnega zadovoljstva. Prostor za novo misel in ustvarjalnost. Apartma je velik. Dve sobi in polkrožna  jedilnica, s katere, se zdi, se vidi ves svet. Kamorkoli se ozrem, čarobna belina po kateri se valijo črne pikice, ki bojda smučajo ali bordajo. Mir, ki ga vsake toliko zmoti pip-pip teptalca za sneg. Počasi se bo čas skrčil na čakanje ur, ko nam bodo stregli hrano in na eno samo samcato vprašanje, kaj bo za večerjo in nato, kaj bo za zajtrk… in tako naokoli štiri dni. Orgazmično!

Seveda je tukaj še mala kuhinja s hladilnikom opremljenim s pivom, omaro, kjer hrepeneče čaka čokolada in seveda nutela za hude čase. Vsake toliko se uščipnem, da se zavedam, da sva prej maksimalno garala, da si sedaj to lahko privoščimo.

Lastnik hotela, naju je pričakal z viljamovko in malo kasneje še s kavo. Zdaj se vloge zamenjajo. On je tisti, ki se veseli nove stranke in zaslužka, najbolj pa seveda tega, da bomo mi odšli zadovoljni. Tokrat bo on dal vse od sebe. Jaz lahko samo sem in nič drugega. Kako naj to imenujem? Zame je to razvrat, ki si ga nisem privoščila že od novembra 2008.

Od včerajšnjega neurja so ostali le še oblaki, ki se bodo počasi razblinili… Čakam na navdih, ko si bom obula čevlje in odšla raziskovat. Sledi seveda razvratna ustvarjalnost v svobodi.

03
Mar

‘fool’ moon

Želela bi si, da bi bil teden kot vsak. Pa ni. Pasji je. Naporen in utrujajoč. Dolgoročno to pomeni, da se bo oblak, ki kot crknjena svinja, mirno in turobno bdi nad mano, v trenutku razpočil. Prinesel bo nova spoznanja in pokazal nova križišča. Nekaj časa bo za njim smrdelo, nato bo krenil v omamo preteklosti, ki seveda ne bo nikoli pozabljena, bo pa slabo prebavljiva, kot grenko zdravilo.

Po pultih ležijo piskri in krožniki, željni dotika in pridne roke. Ta teden ni veliko volje v vili Čira Čara, ki bi svinjariji ponujala tako uteho. Svinjarija v duši – svinjarija povsod. K sreči premoremo vsaj toleranco. M. kar naprej ponavlja: “Mir v duši, svoboda narodu!” Take izjave me držijo nad gnojnico. Da se ne zadušim.  Pa ne zaradi njih vsebine, temveč zaradi volje, ki jo zaznam v otroških srcih. To so trenutki, za katere sem neskončno hvaležna, da so okoli mene najini otroci.

Polna luna je kriva, jebi ga! Še dobro, da je polna, sreča božja mi v naročje polaga krivca. Vsaj nekam lahko okrenem svoj sredinec in si mislim svoje.

Na kup zložim ducat knjig, ki jih je treba vrniti ta teden in se odpravim v knjižnico. Beg? Beg od piskrov in jebenih misli, ki jih ne znam postaviti v logičen red mojih zakrnelih možganov. Kadar jih težko usmerjam v kaj lepega, jim pravim zakrneli. Zamerijo mi in se mi maščujejo s tem, da mi na vrat naložijo večtonsko težo z ukazom: “Nosi!” Pa ne bom. Grem ven in jo bom stresla v prvi kontejner. Ni važno kakšne barve. Ekologi mi bodo to že oprostili.

Knjižnica. To je moja meditacija. Nič ne mislim. Sprehajam se med policami in spustim vase stotine raznobarvnih hrbtišč v svojo dušo. Vsake toliko začutim energijo, ko me knjiga ‘pokliče’. En nežen dotik in že jo držim v rokah. Prelistavam jo in čarobne besede se zapisujejo vame. V meni pa se rojeva mir. Spokojen mir. Cenim vsakogar, ki je uspel strniti toliko bogastva med dve platnici, ki je uspel držati energijo, da so se besede prelile v neko smiselno vsebino, ki bo ostala živa. Živa skozi stoletja. Za trenutek zaprem oči in se prepuščam tišini in ustvarjalnosti okoli mene. Postajam drug človek. Ne, prej sem bila drug človek. Postajam jaz. Čutim svoje telo, čutim misli, ki gredo skozenj, lahko se nasmehnem. Kakšen prestižen užitek!

Pogledam na uro in…. #$%$#… uro in pol sem že tu. Knjig imam v naročju, da jih komaj držim. Na izposoji nekončna vrsta. Sprašujem se, kje so bili vsi ti ljudje. Mislila sem, da sem v knjižnici sama.

Zadovoljna prihitim domov. Nasmeh ni ostal skrit nikomur. Piskri so poniknili v čistost bivanja, zrak je postal redkejši… in jaz sem pomirjena odšla na delo. Vse je v najlepšem redu.

25
Feb

Vrata so mal priprta. Za vsak slučaj.

Četrtek bo najlepši dan v tednu. So dejali. Kako se lahko en človek odloči in pol Evrope nategne, da bo četrtek najlepši dan? Mene že ni.

Morda so mislili v zvezi z vremenom.

Ker – jaz sedim tukaj vsa skozlana. Neprilagojena. Smrdljiva. Nezainteresrana. Naveličana. Tečna. Mrka. Morda še malo živa. Se mi zdi, da še diham? Moj najlepši dan v tednu? Pajade!

Razlogov za take presežnike naj ne bi imela. Včeraj lep dan s starejšo hčero. Zvečer zabaven obisk. Vmes nekaj uspešnih terapij. Mimogrede – že dolgo se nisem tako iz srca nasmejala. Potem sva se lepo z GA stisnila in zaspala. A bi kdo hotel še kaj več. No, morda je celo bilo kaj več, ampak tega, sem sklenila, ne bom delila z vami. Uporabite svojo domišljijo v svojo korist.

Ponoči se je nekako, po pravilnem časovnem zaporedju, začela prebujati ženska v meni in to pušča za seboj hude posledice v zgoraj omenjenih presežnikih.

Ne vem kaj moje telo sporoča, ampak nikakor se ne počutim bolj žensko in nikakor nimam nobenega občutka, da je kaj v meni. Razen mene.

Lep dan? No ja, komaj začel se je. Morda bi mu pustila malce priprta vrata. Da bo vsaj GA lahko skoznja zlezel.

21
Feb

Mi2

Neizmerno rada se vozim. Čeprav je razlika ali sva v avtu sama, ali z otroki ali je v avtu še kdo. Kadar sva sama, čvekava o popolnoma najinih zadevah, sanjariva, iščeva argumente za trapaste ideje, ki se kasneje lahko izkažejo, kot zelo dobre ideje, govoriva o intimnih, samo najinih zadevah (ja, če hočete, o frustracijah, o seksu, o prijateljih…) – kadar sva sama.

Kadar sva z otroki, najdemo skupno temo, v kolikor nama uspe, da si ne nabijejo v ušesa slušalk od mp(neskončno), ker potem sva na ultimaxmix koncertu in itak noben ne sliši – torej sva spet sama (kar niti ni slabo), ampak v tem primeru izpustiva debate o seksu. Prefriganci lahko prisluškujejo;)…

Danes pa sva peljala še eno gospo iz Bohinja proti domu. Dan je bil ČAROBEN! Malo pocukrane debate o tem in onem, nato pa tišina. Vsak mehko pogreznjen v svoj svet, s svojimi sanjarijami. Opazovala sem sence, ki so jih metale gore sem ter tja, kot da so iz papirja, svetlobo, kako prelisiči na gosto nasejana drevesa, da se prebije skozi njih, redke ptiče, ki kot kaže, še niso utegnili zmrzniti in čarobno pustinjo, ki je baje nekoč bila naseljena, zdaj pa še vikendi zgledajo zapuščeni.

Misli mi begajo sem ter tja, spomin se mi vrača v zgodovino, nekaj je res stvari, ki se jih ne spominjam rada, zato se trmasto sidram v sedanjost. Razmišljam o tem, da je danes verjetno tudi na morju lepo. Kako sva včasih, kar tako za šalo sedla v avto in se odpeljala. Zdaj tega že dolgo nisva naredila. Kje tiči razlog? V meni? Vsaj tri leta že nisva naredila kakšne zares odbite stvari. Misli mi begajo sem ter tja. Sem se utrudila? Kaj pa vem. Ja, vem. Kar enega lepega dne sem se odločila, da tega ne bom več počela. Ta en lepi dan je dolg že tri leta. Tri Leta! Kdo bi si mislil.

Prideva domov, najstarejši se odpravlja v Maribor, konec počitnic, matematika nam je zagrenila teh sedem dni in komu še noči, ampak pustmo tisto stat… starejša deklica v službi, mlajša s skrivnostnim nasmehom kuka iz dnevne, najmlajši je bil z nama… Vse po starem.

GA se odpravi v svojo sobo pisat poročilo, čas ga preganja. Meni pa tako manjka tisti najin čas. Tisti občutek pripadnosti. Nenasitna sem. Grem mu skuhat kavo, vem da je utrujen od vožnje. Morda iz veselja iztržim še objem… :D

Ne, ne gre za kupčijo, samo sporočila bi mu rada, da je res car, da takole zdrži vsak dan po 10 ur ali več + služba. Da ga cenim, da mi  je mar.

Prinesem kavo in res je na drugi strani veliko veselje, tudi objem… in kar je najbolj zanimivo – pove mi, kaj je razmišljal po poti. Neverjetno, ampak razmišljala sva isto. Zaradi takih malenkosti je življenje še lepše.

16
Feb

ljubezensko pismo

Nekaj, kar se je v življenju naučila je, da ima vsak dan 24 ur. Torej ima vsak človek v dnevu popolnoma enako časa. In da ti dve dejstvi ne pomenita popolnoma NIČ.

V zakonu pa se je  dodobra strenirala v eni lastnosti in to je potrpežljivost. Kar bi njej vzelo pet minut, njemu vzame dneve, včasih tedne. Vse to tudi njega strašno obremenjuje, vendar ne spremeni ničesar. Vedno bolj  je bila prepričana, da noče. Zato ji je bilo še huje. Včasih nevzdržno.

Stvari se niso premaknile tedne, nekatere so šle v pozabo, druge so postale brezpredmetne v toku časa. Sprali so jih letni časi in blišč se je že davno iztekel v zemljo… Ona je godrnjala in čakala in najedala. On je delal še bolj počasi, s še manj energije, da o radosti ne govorimo. Včasih je imela občutek, da je kavna skodelica bolj živa od njega. Vsaj kadilo se je iz nje.

Oba sta postajala utrujena od vsega tega prepričevanja, kaj je preprosto in kaj ni. Kadar se je zatrdno odločila, da ne bo več težila, da je ne briga, je morda zdržala dan ali dva potem pa spet:

»Kdaj boš to…? Zakaj nisi to…? To se naredi tako in tako… A vidiš kako preprosto je…«

Počutil se je kot nesposoben invalid. Če se je slučajno česa hotel lotiti z veseljem, je potem videl, da je že narejeno… Ona pa je s tem želela sporočiti, kako mu pomaga, ker ga ima rada… Kdo bi si mislil, da Ljubezen lahko povzroča konflikte?

Dokler se v njej ni nekaj zgodilo.

Popolnoma obnemogla, obupana in žalostna je obstala. Okoli nje je bila tema. Občutek konca sveta je bil blizu. Ker ima rada življenje se ni premikala, sedela je, zrla je v temo, čas je postal nič. Nič je počasi legal na dušo. Duša se je počasi prenehala tresti, v strahu, da bo vse prepozno, v prepričanju, da mora biti vse takoj… je obstala.

Sama.

Sama s sabo.

Sama v odnosu.

Sama z grozljivim občutkom, da sploh ne ve kaj si želi, da ne ve kdo je…, da ne ve skoraj nič o sebi in svojih potrebah. Zelo dobro pa ve kaj je treba, kaj mora in kaj morajo drugi.

Zalotila se je v misli, kako se ne znajde v odnosu. V misli, da je nekje v daljnem kotičku svojega srca razmišljala o prijateljici, ki živi sama in… ji po malem zavidala ta mir. To je zavist ovita s tančico nemoči. Nemoč, da nekaj premakne, spremni in izrodi… Itak se trudi že več let, da bi njemu dopovedala, da naj naredi nekaj iz sebe. Ampak zdaj ve, da se  ne bo premaknil niti centimeter hitreje. Še kadar ga je tiščalo na WC je cepetal na mestu. Zdaj ve, da to ni prava pot. Ve tudi, da ne more več na tak način. Ve tudi, da ne želi oditi.

Vidi se z njim, ljubi ga, pravzaprav ga obožuje in če bi malo hitreje kaj premaknil, morda sploh ne bi bil več on. Če bi življenje jemal bolj preprosto, bi bilo morda življenje z njim prav dolgočasno.

Njena tema je počasi postajala njena notranja luč. Vodila jo je v lastne dvore, ki so zaprašeni in oviti s pajčevino čakali, da bo zbrala pogum in prišla na obisk k sebi. Da bo prišla pogledat v te čudovite sobane od kjer prihajajo ta njena hrepenenja, vsi njeni strahovi in vsa njena nemoč.

Veliko je bilo občutkov, ki jih je slutila, še več je bilo takih, ki so prišli na novo in vriskali od sreče na svobodi.

Samota jo je povezala s sabo in postala si je nerazdružljiva prijateljica. Pogovarjala se je v svoji duši, si povedala svoje želje in potrebe, se razveseljevala in postavila meje v svojem svetu potreb.

Spoznanje, da je človek sam v odnosu je bilo odrešujoče. Nehala se je ukvarjati z drugimi in nehala se je ukvarjati z njim. Nehala ne način, da ga mora komentirati, kritizirati, vzgajati… Več mu je začela pripovedovati o sebi, prepoznala je svoje želje. Bilo ji je tako nenavadno. Odkar je prepoznala svoje želje, je znala prepoznati tudi njegove, drugače ga je slišala in njegov tempo je postal simpatično miren. Zdaj se je lahko nasmejala, kadar mu kaj ni šlo od rok. On jo je prosil za pomoč in začela sta postajati par. Par ki je nastajal v novem svetu varnosti. Pripovedovala mu je brez zahtev do njega, njenih želja ni več slišal kot da bi nanj stresel hruško betona ampak je sodeloval pri njih, sanjaril skupaj z njo, zgodbe so začele postajati lahkotne.

Potem mu je lahko napisala ljubezensko pismo.

Kaj si želi moški slišati od ženske?

Kakšno naj bo ljubezensko pismo moškemu?

Ne sme biti predolgo, ker čas zahteva svoje in lahko na koncu pozabi, kaj je prebral na začetku. (Izobrazba pri branju ljubezenskih pisem ni pomembna!)

Ne sme biti pocukrano, ker je v našem nacionalnem vzorcu zapisano, da je to bebavo. Če bo preveč cukra, se lahko zgodi, da pisma ne bo prebral do konca. Napisano naj bo v prostih stavkih. Sicer se utegne obremenjevati z vejicami in ostalo slovnično napako. V njem ne sme pisati popolnoma nič takega, kar bi ga preveč obremenilo s kakšno dejavnostjo…

Torej najbolje kratko in jedrnato:

Ljubi moj!

Obožujem te! Neprestano mislim nate!

Zato te danes zvečer ob 22h te vsa razgreta čakam v spalnici.

Stavek:

»Prosim s sabo prinesi olje, da me boš zmasiral, ker me boli glava.«, raje spustite. Je več možnosti, da bo razumel.

08
Feb

Ljubezen je lahko kot brzostrelka

Včasih se hudo zagrejem za kakšno stvar. Zagrejem, ker se mi zdi dobra, potrebna, koristna… Tako sem se tudi zagrela za Večer Ljubezni. Vse dneve presedim ob ljudeh, kjer poslušam tako neskončna hrepenenja po sprejetosti, po ljubezni, po pripadnosti… Priznam, nekaj je v tem sigurno tudi mojega. Če ne, me ne bi zagrabilo. Hvaležna sem zato, da imam hrepenenja, to je eden od znakov, da sem še živa.

NO, pa se ga lotim, tega Večera Ljubezni. Okolica je navdušena. Trepljajo me po ramenih, se veselijo… ampak, ko jih vprašam: ‘A prideš?’, se pa malo zmedejo.

Vprašanja, kaj se bo tam dogajalo, kdo bo, kako bo?, A zdaj bomo vsi, tisti, ki so v parih in tisti, ki so sami? A potem bodo tisti, ki so sami gledali tiste, ki so v parih, kako so srečni?

Kaj je narobe z nami? Jaz rečem LJUBEZEN in veliko ljudi sliši BRZOSTRELKA!

Valentinovo mi nikoli ni bilo všeč, iz preprostega razloga. Ker diskriminira Ljubezen. Saj je fajn bit zaljubljen. Že to, da si zaljubljen je ene vrste praznik. Imava eno skupino parov, ki je nadvse zagreta za delo in tako je Valentinovo zraslo v praznik Ljubezni. Za vse. Ker ne maram diskriminacij, noben najin program ne izključuje ljudi, ki nimajo partnerjev. Zdaj se sprašujem, ali je možno, da se ljudje, ki so sami, sami diskriminirajo? Morda tudi na način, da ostajajo sami. Vsekakor bo to moja tema za razmislek in raziskovanje.

Jaz bom pa vztrajala. Pri prazniku Ljubezni. Imamo že precej prijav, torej obtajajo tudi taki, ki verjamejo, da ljubezen ni cuker, ampak nujna potreba za preživetje.

Celo nekaj pogumnih prijav v ednini se je zgodilo. Veselim se, veselim se, veselim se…

Za vzpodbudo pa pesmica.

06
Feb

Vsak človek potrebuje drugega človeka

Vsak človek potrebuje ogledalo. To ogledalo so lahko starši, prijatelji, partner, kolegi, mimoidoči… Sam ne bi mogel preživeti.

Če ste gledali film Brodolomec, kjer Chuck Noland (Tom Hanks) po letalski nesreči preživlja čas sam na divjem otoku, se verjetno spomnite Wilsona. Žoge, ki ji je dal obraz, lase, oči, usta… Z njo se je pogovarjal, z njo je imel stik… Wilson mu je pomagal preživeti, pomagal mu je videti drugo plat, pomagal mu je ustvariti drugo stran zgodbe, dajal mu je upanje in moč… In zame najbolj ganljiv prizor je sigurno tisti, ko Wilsona odnese morje

V času hitenja in nujnosti tudi mi pozabljamo na stike, se vse manj družimo in veselimo.

Vezal je letos poskrbel za druženje.

PRIDRUŽITE SE NAM 14. FEBRUARJA NA PRVEM VEZALOVEM LJUBEZENSKEM VEČERU V KAVARNI MARJANCA.

Namen tega srečanja je, da posvetimo čas sebi, drug drugemu in tudi stiku z drugimi. Da se imamo preprosto lepo, da si prikličemo iskren nasmeh in radost.

03
Feb

Zima bela skozi okna usrana

Po dolgem času sama. Dva smučata, dve sta v šoli in GA v Innsbrucku. Vse je lepo popredalčkano. Mir v duši, mir v srcu, zunaj sonce. In glej ga zlomka, tole sonce je prav simpatično, je pa prebudilo moja okna. Tako intenzivno sveti v njih, da so okna začela javkati, naj jih pomijem. Ko se zazrem ven, skozi okno, mi pogled pokvari zimska sivina na steklih, razni mačji sledovi in otroški prsti.

Ne vem kaj naj s tem. Ali naj me jezi? Ali naj jih ubogam in pomijem? Kljub temu, da danes tega nimam v planu? Možnost, ki mi najbolj ustreza je, da pogled prebijem skozi te nečiste prepreke, jih razumem kot zimsko sporočilo našega družinskega življenja in se zazrem v svetlikajoče se zvezdice, ki jih ustvarjata mraz in sneg.

Minutko posedim v krasnem občutku, da mi v resnici ni treba nič. Da lahko samo sem. Okna bodo nekoč čista in potem zopet usrana (ups, umazana). To je tudi način, kako se odšteva čas.

Čiščenje oken dam v plan enkrat v daljni prihodnosti. Ko bo morda kazalo, da bodo ostala čista vsaj dva dni. Moja lenoba se je skvarila in to me skrbi. Eno uro prostega časa imam in se z minute v minuto selim v misli, kaj vse še moram. Kako to sovražim. Ustavljam te misli in vem, da bom danes končala, kar imam v načrtu. Da ne želim biti herojka, ki bo zvečer naštela milijon reči, ki mi jih je uspelo narediti. No, sicer na pol, ampak saj ni važno. Tega seveda ne bo nihče opazil, niti da je narejeno, niti da je na pol, niti da ni… Jaz tudi ne bom žrtev, ki se zvečer stegne v želji, da se zjutraj mrtva zbudi.

Torej pozdravljena lenoba. Za nekaj trenutkov te z mirnim srcem spuščam v moje življenje. Imam toplo in mehko… in tukaj je kavica zate.

23
Jan

Jutranje, zimsko, belo, sladko in dišeče

Jutro ni jutru enako. Predvsem zato, ker imam pisano življenje in mi je z dolgčasom prizaneseno. Ob 6.30 sem E. peljala na tekmo in zdaj v piđamci* sedim in sem varuška. Varuška? Ja, v pečico sem dala peči kruh in zdaj pazim, da ne pobegne ven ali da preveč ne ogori. Ker je sobota in ker delam. Z GA imava vikend delavnico. Kadar me ni, zelo rada zapustim za sabo kakšen majhen pečat, da otroci vejo, da imajo mamo. Se je pač ne vidi, ampak nekje je in mar ji je za njih. To želim, da čutijo, da se tega vsak hip zavedajo. Danes bo ta mali pečat ‘vonj po sveže pečenem kruhu’.

Temu pravim nevidne vezi, ki jih tkemo med seboj. Življenje je napeto, hitro, neizprosno. Ne da se ga ustaviti tako, da se usedeš in rečeš: “Danes ne bom nič delal.” Ker vse počaka in naslednji dan noriš za dva. Jaz sem našla način, da ga ustavljam tako, da vmes puščam ’sladkorčke’. To pomeni, da si vzamem čas, da koga, ki gre mimo mene kar tako, opazim in objamem, da kaj malega in dobrega skuham, da kaj napišem, da si privoščim kavo, se nasmehnem… To so Sladkorčki, ki razbijejo občutek ‘dan je dnevu enak’. Sladkorčki, ki dajejo smisel in prikličejo mir v dušo, ki ustavijo filme v glavi in dajo ravnotežje sitnobi in slabi volji.

Danes je sobota, z GA imava vikend MK za krasno skupino. Kadar ob sobotah odhajam, me velikokrat spremlja občutek, da bi morala biti doma, pri otrocih in čistiti, tako kot smo počeli, ko sem bila mala deklica. Potem pomislim, na vse te krasne ljudi, ki se bojujejo z istimi občutki, ki imajo še mlajše otroke in bodo prišli na delavnico, delali bodo z nama… Ko bomo končali, bo na tem svetu 7 družin, ki bodo vedele, da se da živeti mirno, da spontanost vodi v lagodno, težko življenje, da je vsak zase odgovoren, kaj prinaša v družino… in od danes naprej, bodo za vedno imeli v svojem srcu smerokaz, ki jim bo kazal drugačno, pot. Mirno in funkcionalno.

Nekoč je GA zelo lepo povedal: “Ko te enkrat oplazi moč zavedanja, se ne moreš več delati, da ne veš!”

In to je to. To je najino delo. Za Sladkorček pa sobotno jutro, opojno dišeče po svežem kruhu. Veselim se delovne sobote!

07
Jan

Škratje in prašičja gripa

Nikogar ne poznam, ki bi prebolel prašičjo gripo. Niti ne poznam nikogar, ki bi koga poznal, ki je imel, prebolel ali celo umrl za prašičjo gripo.

Zato sem si v glavi naredila prepričanje, da so si jo izmislili. Pravzaprav ne vem, zakaj bi si človek nekaj izmislil. Vse sorte govorijo, o denarju in takih rečeh… in govorijo tudi, da si je Škrate nekdo izmislil … Jaz pa vem, da Škratje so. Vseh vrst. Ko mi rečejo, da so to izmišljena bitja, me boli srce. Ali boli srce tudi tistega, ki si ni izmislil prašičje gripe, ampak ve da je?

Cela zmeda. Danes sem žalostna. Žalostna sem brez razloga. Nihče mi ni nič naredil, nihče ni bil neprijazen z mano, nihče mi ni prinesel napačnega darila… pravzaprav se nihče ni zmenil zame.

Ali je žalost simptom prašičje gripe? Jo imam morda jaz? Če je žalost simptom prašičje gripe, potem se me morda vsi bojijo, ker sem samo in čisto preprosto žalostna – brez razloga.

Nasploh opažam, da žalostni ljudje v svetu niso preveč zaželeni. Človek sploh ne ve, kako naj se obnaša. A ni res? Čudno zgledajo. Čudno se držijo. Kaj jih hočeš sploh vprašat? Če jih vprašaš kako so, te pogledajo s tistim čudnim, votlim, izgubljenim pogledom. Ta grozljiv pogled te samo odžene stran. Nočeš slišati besed iz globin tega pogleda. Kje pa! Kaj boš z njimi. Samo obremenile bi te in potem spet ne veš, kaj bi na vse to sranje rekel. Razen da rečeš: ‘Veš kaj, to sploh ni tako hudo! Veš kaj se je meni včeraj zgodilo? Trzal mi je levi uč! Tako močno, da nisem mogla gledat Kmetije. Ne moreš si mislit, kako žalostna sem bila!’ Eto. Konec pogovora. Lahko smo srečni, če se Žalostni ob taki pozornosti ne bo obesil na prvo javno luč. V opomin vsem žalostnim, ki so si kdaj upali povedati, zakaj so žalostni.

No, kakorkoli, danes sem žalostna. Morda je sum na prašičjo gripo. Čeprav presenetljivo dobro zgledam. Ne kašljam, ne kiham, ne smrkam, stojim na dveh nogah (prašiči baje stojijo na štirih), nimam vročine. No, mal jo imam. Hočem reči, še sem topla.

Topla in žalostna. BR. (Brez razloga, kao.)