Nekaj, kar se je v življenju naučila je, da ima vsak dan 24 ur. Torej ima vsak človek v dnevu popolnoma enako časa. In da ti dve dejstvi ne pomenita popolnoma NIČ.
V zakonu pa se je dodobra strenirala v eni lastnosti in to je potrpežljivost. Kar bi njej vzelo pet minut, njemu vzame dneve, včasih tedne. Vse to tudi njega strašno obremenjuje, vendar ne spremeni ničesar. Vedno bolj je bila prepričana, da noče. Zato ji je bilo še huje. Včasih nevzdržno.
Stvari se niso premaknile tedne, nekatere so šle v pozabo, druge so postale brezpredmetne v toku časa. Sprali so jih letni časi in blišč se je že davno iztekel v zemljo… Ona je godrnjala in čakala in najedala. On je delal še bolj počasi, s še manj energije, da o radosti ne govorimo. Včasih je imela občutek, da je kavna skodelica bolj živa od njega. Vsaj kadilo se je iz nje.
Oba sta postajala utrujena od vsega tega prepričevanja, kaj je preprosto in kaj ni. Kadar se je zatrdno odločila, da ne bo več težila, da je ne briga, je morda zdržala dan ali dva potem pa spet:
»Kdaj boš to…? Zakaj nisi to…? To se naredi tako in tako… A vidiš kako preprosto je…«
Počutil se je kot nesposoben invalid. Če se je slučajno česa hotel lotiti z veseljem, je potem videl, da je že narejeno… Ona pa je s tem želela sporočiti, kako mu pomaga, ker ga ima rada… Kdo bi si mislil, da Ljubezen lahko povzroča konflikte?
Dokler se v njej ni nekaj zgodilo.
Popolnoma obnemogla, obupana in žalostna je obstala. Okoli nje je bila tema. Občutek konca sveta je bil blizu. Ker ima rada življenje se ni premikala, sedela je, zrla je v temo, čas je postal nič. Nič je počasi legal na dušo. Duša se je počasi prenehala tresti, v strahu, da bo vse prepozno, v prepričanju, da mora biti vse takoj… je obstala.
Sama.
Sama s sabo.
Sama v odnosu.
Sama z grozljivim občutkom, da sploh ne ve kaj si želi, da ne ve kdo je…, da ne ve skoraj nič o sebi in svojih potrebah. Zelo dobro pa ve kaj je treba, kaj mora in kaj morajo drugi.
Zalotila se je v misli, kako se ne znajde v odnosu. V misli, da je nekje v daljnem kotičku svojega srca razmišljala o prijateljici, ki živi sama in… ji po malem zavidala ta mir. To je zavist ovita s tančico nemoči. Nemoč, da nekaj premakne, spremni in izrodi… Itak se trudi že več let, da bi njemu dopovedala, da naj naredi nekaj iz sebe. Ampak zdaj ve, da se ne bo premaknil niti centimeter hitreje. Še kadar ga je tiščalo na WC je cepetal na mestu. Zdaj ve, da to ni prava pot. Ve tudi, da ne more več na tak način. Ve tudi, da ne želi oditi.
Vidi se z njim, ljubi ga, pravzaprav ga obožuje in če bi malo hitreje kaj premaknil, morda sploh ne bi bil več on. Če bi življenje jemal bolj preprosto, bi bilo morda življenje z njim prav dolgočasno.
Njena tema je počasi postajala njena notranja luč. Vodila jo je v lastne dvore, ki so zaprašeni in oviti s pajčevino čakali, da bo zbrala pogum in prišla na obisk k sebi. Da bo prišla pogledat v te čudovite sobane od kjer prihajajo ta njena hrepenenja, vsi njeni strahovi in vsa njena nemoč.
Veliko je bilo občutkov, ki jih je slutila, še več je bilo takih, ki so prišli na novo in vriskali od sreče na svobodi.
Samota jo je povezala s sabo in postala si je nerazdružljiva prijateljica. Pogovarjala se je v svoji duši, si povedala svoje želje in potrebe, se razveseljevala in postavila meje v svojem svetu potreb.
Spoznanje, da je človek sam v odnosu je bilo odrešujoče. Nehala se je ukvarjati z drugimi in nehala se je ukvarjati z njim. Nehala ne način, da ga mora komentirati, kritizirati, vzgajati… Več mu je začela pripovedovati o sebi, prepoznala je svoje želje. Bilo ji je tako nenavadno. Odkar je prepoznala svoje želje, je znala prepoznati tudi njegove, drugače ga je slišala in njegov tempo je postal simpatično miren. Zdaj se je lahko nasmejala, kadar mu kaj ni šlo od rok. On jo je prosil za pomoč in začela sta postajati par. Par ki je nastajal v novem svetu varnosti. Pripovedovala mu je brez zahtev do njega, njenih želja ni več slišal kot da bi nanj stresel hruško betona ampak je sodeloval pri njih, sanjaril skupaj z njo, zgodbe so začele postajati lahkotne.
Potem mu je lahko napisala ljubezensko pismo.
Kaj si želi moški slišati od ženske?
Kakšno naj bo ljubezensko pismo moškemu?
Ne sme biti predolgo, ker čas zahteva svoje in lahko na koncu pozabi, kaj je prebral na začetku. (Izobrazba pri branju ljubezenskih pisem ni pomembna!)
Ne sme biti pocukrano, ker je v našem nacionalnem vzorcu zapisano, da je to bebavo. Če bo preveč cukra, se lahko zgodi, da pisma ne bo prebral do konca. Napisano naj bo v prostih stavkih. Sicer se utegne obremenjevati z vejicami in ostalo slovnično napako. V njem ne sme pisati popolnoma nič takega, kar bi ga preveč obremenilo s kakšno dejavnostjo…
Torej najbolje kratko in jedrnato:
Ljubi moj!
Obožujem te! Neprestano mislim nate!
Zato te danes zvečer ob 22h te vsa razgreta čakam v spalnici.
Stavek:
»Prosim s sabo prinesi olje, da me boš zmasiral, ker me boli glava.«, raje spustite. Je več možnosti, da bo razumel.
Loading ...
Latest Comments
stela
mojca
Sonckasto dekle, Lea, Stela, Zumma, Lea [...]
Lea, pato, arabia
hobit, Arabela