Hobit’s smile blog

Feb

Ljubezen je lahko kot brzostrelka

By hobit 1 Comment

Categories: Škratki na pohodu

Včasih se hudo zagrejem za kakšno stvar. Zagrejem, ker se mi zdi dobra, potrebna, koristna… Tako sem se tudi zagrela za Večer Ljubezni. Vse dneve presedim ob ljudeh, kjer poslušam tako neskončna hrepenenja po sprejetosti, po ljubezni, po pripadnosti… Priznam, nekaj je v tem sigurno tudi mojega. Če ne, me ne bi zagrabilo. Hvaležna sem zato, da imam hrepenenja, to je eden od znakov, da sem še živa.

NO, pa se ga lotim, tega Večera Ljubezni. Okolica je navdušena. Trepljajo me po ramenih, se veselijo… ampak, ko jih vprašam: ‘A prideš?’, se pa malo zmedejo.

Vprašanja, kaj se bo tam dogajalo, kdo bo, kako bo?, A zdaj bomo vsi, tisti, ki so v parih in tisti, ki so sami? A potem bodo tisti, ki so sami gledali tiste, ki so v parih, kako so srečni?

Kaj je narobe z nami? Jaz rečem LJUBEZEN in veliko ljudi sliši BRZOSTRELKA!

Valentinovo mi nikoli ni bilo všeč, iz preprostega razloga. Ker diskriminira Ljubezen. Saj je fajn bit zaljubljen. Že to, da si zaljubljen je ene vrste praznik. Imava eno skupino parov, ki je nadvse zagreta za delo in tako je Valentinovo zraslo v praznik Ljubezni. Za vse. Ker ne maram diskriminacij, noben najin program ne izključuje ljudi, ki nimajo partnerjev. Zdaj se sprašujem, ali je možno, da se ljudje, ki so sami, sami diskriminirajo? Morda tudi na način, da ostajajo sami. Vsekakor bo to moja tema za razmislek in raziskovanje.

Jaz bom pa vztrajala. Pri prazniku Ljubezni. Imamo že precej prijav, torej obtajajo tudi taki, ki verjamejo, da ljubezen ni cuker, ampak nujna potreba za preživetje.

Celo nekaj pogumnih prijav v ednini se je zgodilo. Veselim se, veselim se, veselim se…

Za vzpodbudo pa pesmica.

Feb

Vsak človek potrebuje drugega človeka

By hobit 0 Comments

Categories: Če verjamete v škrate and Škratki na pohodu

Vsak človek potrebuje ogledalo. To ogledalo so lahko starši, prijatelji, partner, kolegi, mimoidoči… Sam ne bi mogel preživeti.

Če ste gledali film Brodolomec, kjer Chuck Noland (Tom Hanks) po letalski nesreči preživlja čas sam na divjem otoku, se verjetno spomnite Wilsona. Žoge, ki ji je dal obraz, lase, oči, usta… Z njo se je pogovarjal, z njo je imel stik… Wilson mu je pomagal preživeti, pomagal mu je videti drugo plat, pomagal mu je ustvariti drugo stran zgodbe, dajal mu je upanje in moč… In zame najbolj ganljiv prizor je sigurno tisti, ko Wilsona odnese morje…

V času hitenja in nujnosti tudi mi pozabljamo na stike, se vse manj družimo in veselimo.

Vezal je letos poskrbel za druženje.

PRIDRUŽITE SE NAM 14. FEBRUARJA NA PRVEM VEZALOVEM LJUBEZENSKEM VEČERU V KAVARNI MARJANCA.

Namen tega srečanja je, da posvetimo čas sebi, drug drugemu in tudi stiku z drugimi. Da se imamo preprosto lepo, da si prikličemo iskren nasmeh in radost.

Feb

Zima bela skozi okna usrana

By hobit 6 Comments

Categories: Škratki na pohodu

Po dolgem času sama. Dva smučata, dve sta v šoli in GA v Innsbrucku. Vse je lepo popredalčkano. Mir v duši, mir v srcu, zunaj sonce. In glej ga zlomka, tole sonce je prav simpatično, je pa prebudilo moja okna. Tako intenzivno sveti v njih, da so okna začela javkati, naj jih pomijem. Ko se zazrem ven, skozi okno, mi pogled pokvari zimska sivina na steklih, razni mačji sledovi in otroški prsti.

Ne vem kaj naj s tem. Ali naj me jezi? Ali naj jih ubogam in pomijem? Kljub temu, da danes tega nimam v planu? Možnost, ki mi najbolj ustreza je, da pogled prebijem skozi te nečiste prepreke, jih razumem kot zimsko sporočilo našega družinskega življenja in se zazrem v svetlikajoče se zvezdice, ki jih ustvarjata mraz in sneg.

Minutko posedim v krasnem občutku, da mi v resnici ni treba nič. Da lahko samo sem. Okna bodo nekoč čista in potem zopet usrana (ups, umazana). To je tudi način, kako se odšteva čas.

Čiščenje oken dam v plan enkrat v daljni prihodnosti. Ko bo morda kazalo, da bodo ostala čista vsaj dva dni. Moja lenoba se je skvarila in to me skrbi. Eno uro prostega časa imam in se z minute v minuto selim v misli, kaj vse še moram. Kako to sovražim. Ustavljam te misli in vem, da bom danes končala, kar imam v načrtu. Da ne želim biti herojka, ki bo zvečer naštela milijon reči, ki mi jih je uspelo narediti. No, sicer na pol, ampak saj ni važno. Tega seveda ne bo nihče opazil, niti da je narejeno, niti da je na pol, niti da ni… Jaz tudi ne bom žrtev, ki se zvečer stegne v želji, da se zjutraj mrtva zbudi.

Torej pozdravljena lenoba. Za nekaj trenutkov te z mirnim srcem spuščam v moje življenje. Imam toplo in mehko… in tukaj je kavica zate.

Jan

Jutranje, zimsko, belo, sladko in dišeče

By hobit 2 Comments

Categories: Zgodba iz lastnega dvora and Škratki na pohodu

Jutro ni jutru enako. Predvsem zato, ker imam pisano življenje in mi je z dolgčasom prizaneseno. Ob 6.30 sem E. peljala na tekmo in zdaj v piđamci* sedim in sem varuška. Varuška? Ja, v pečico sem dala peči kruh in zdaj pazim, da ne pobegne ven ali da preveč ne ogori. Ker je sobota in ker delam. Z GA imava vikend delavnico. Kadar me ni, zelo rada zapustim za sabo kakšen majhen pečat, da otroci vejo, da imajo mamo. Se je pač ne vidi, ampak nekje je in mar ji je za njih. To želim, da čutijo, da se tega vsak hip zavedajo. Danes bo ta mali pečat ‘vonj po sveže pečenem kruhu’.

Temu pravim nevidne vezi, ki jih tkemo med seboj. Življenje je napeto, hitro, neizprosno. Ne da se ga ustaviti tako, da se usedeš in rečeš: “Danes ne bom nič delal.” Ker vse počaka in naslednji dan noriš za dva. Jaz sem našla način, da ga ustavljam tako, da vmes puščam ’sladkorčke’. To pomeni, da si vzamem čas, da koga, ki gre mimo mene kar tako, opazim in objamem, da kaj malega in dobrega skuham, da kaj napišem, da si privoščim kavo, se nasmehnem… To so Sladkorčki, ki razbijejo občutek ‘dan je dnevu enak’. Sladkorčki, ki dajejo smisel in prikličejo mir v dušo, ki ustavijo filme v glavi in dajo ravnotežje sitnobi in slabi volji.

Danes je sobota, z GA imava vikend MK za krasno skupino. Kadar ob sobotah odhajam, me velikokrat spremlja občutek, da bi morala biti doma, pri otrocih in čistiti, tako kot smo počeli, ko sem bila mala deklica. Potem pomislim, na vse te krasne ljudi, ki se bojujejo z istimi občutki, ki imajo še mlajše otroke in bodo prišli na delavnico, delali bodo z nama… Ko bomo končali, bo na tem svetu 7 družin, ki bodo vedele, da se da živeti mirno, da spontanost vodi v lagodno, težko življenje, da je vsak zase odgovoren, kaj prinaša v družino… in od danes naprej, bodo za vedno imeli v svojem srcu smerokaz, ki jim bo kazal drugačno, pot. Mirno in funkcionalno.

Nekoč je GA zelo lepo povedal: “Ko te enkrat oplazi moč zavedanja, se ne moreš več delati, da ne veš!”

In to je to. To je najino delo. Za Sladkorček pa sobotno jutro, opojno dišeče po svežem kruhu. Veselim se delovne sobote!

Jan

Škratje in prašičja gripa

By hobit 0 Comments

Categories: Če verjamete v škrate and Škratki na pohodu

Nikogar ne poznam, ki bi prebolel prašičjo gripo. Niti ne poznam nikogar, ki bi koga poznal, ki je imel, prebolel ali celo umrl za prašičjo gripo.

Zato sem si v glavi naredila prepričanje, da so si jo izmislili. Pravzaprav ne vem, zakaj bi si človek nekaj izmislil. Vse sorte govorijo, o denarju in takih rečeh… in govorijo tudi, da si je Škrate nekdo izmislil … Jaz pa vem, da Škratje so. Vseh vrst. Ko mi rečejo, da so to izmišljena bitja, me boli srce. Ali boli srce tudi tistega, ki si ni izmislil prašičje gripe, ampak ve da je?

Cela zmeda. Danes sem žalostna. Žalostna sem brez razloga. Nihče mi ni nič naredil, nihče ni bil neprijazen z mano, nihče mi ni prinesel napačnega darila… pravzaprav se nihče ni zmenil zame.

Ali je žalost simptom prašičje gripe? Jo imam morda jaz? Če je žalost simptom prašičje gripe, potem se me morda vsi bojijo, ker sem samo in čisto preprosto žalostna – brez razloga.

Nasploh opažam, da žalostni ljudje v svetu niso preveč zaželeni. Človek sploh ne ve, kako naj se obnaša. A ni res? Čudno zgledajo. Čudno se držijo. Kaj jih hočeš sploh vprašat? Če jih vprašaš kako so, te pogledajo s tistim čudnim, votlim, izgubljenim pogledom. Ta grozljiv pogled te samo odžene stran. Nočeš slišati besed iz globin tega pogleda. Kje pa! Kaj boš z njimi. Samo obremenile bi te in potem spet ne veš, kaj bi na vse to sranje rekel. Razen da rečeš: ‘Veš kaj, to sploh ni tako hudo! Veš kaj se je meni včeraj zgodilo? Trzal mi je levi uč! Tako močno, da nisem mogla gledat Kmetije. Ne moreš si mislit, kako žalostna sem bila!’ Eto. Konec pogovora. Lahko smo srečni, če se Žalostni ob taki pozornosti ne bo obesil na prvo javno luč. V opomin vsem žalostnim, ki so si kdaj upali povedati, zakaj so žalostni.

No, kakorkoli, danes sem žalostna. Morda je sum na prašičjo gripo. Čeprav presenetljivo dobro zgledam. Ne kašljam, ne kiham, ne smrkam, stojim na dveh nogah (prašiči baje stojijo na štirih), nimam vročine. No, mal jo imam. Hočem reči, še sem topla.

Topla in žalostna. BR. (Brez razloga, kao.)

Dec

Kaj me zares osreči

By hobit 0 Comments

Categories: moj priklon and Škratki na pohodu

Sem precej nezahtevno bitje in osreči me veliko stvari.

Kadar se mi kdo nasmehne.
Kadar me nekdo vpraša, kako sem in čutim, da ga to zares zanima.
Kadar me kdo pokliče kar tako.
Kadar mi kdo podari svoj čas.
Kadar me kdo pohvali.
Kadar me kdo zares posluša.
Kadar imam občutek, da je nekdo zares rad v moji družbi.
Kadar kdo naredi kaj namesto mene.
Kadar kdo opazi, da nisem dobro in se tega ne ustraši.
Kadar me kdo sprejme, tudi če nisem vesela in nasmejana.
Kadar mi kdo dovoli delati napake.
in še in še bi lahko naštevala

Čisto zares me pa osreči, ko opazim, da je kdo pozoren do mojih potreb in želja. Danes se mi je zgodilo nekaj takega. Bila sva povabljena na večerjo k prijateljema, s katerima se ne poznamo prav dolgo. Ob večerji sem dobila skoraj vse zgoraj naštete sreče. Za zaključek pa darilo. Kako lahko kdo, ki me pozna le kratek čas, ve kaj imam zares rada? Tako, da je pozoren do mene, da me zares posluša ali celo bere moje poste s tako pozornostjo, da se jih zapomni.

Nekoč, davno nazaj sem napisala, da obožujem vonj po vrtnici. Res ga obožujem, ker v meni prebuja nek poseben občutek, ženske miline in nežnosti. Spomni me na Ljubezen.

Ko sva z GA odhajala sem dobila darilo. Čisto pravo, dišeče milo L’oocitane z vonjem po vrtnici. S tem darilom pa sporočilo, da sem pomembna za to osebo, da me je zares želela osrečiti. (Pravzaprav sta bili to dve osebi!) Ker je enkrat s pozornostjo prebrala, kaj imam rada in si to zapomnila! Takih ljudi ni veliko. Vendar so. Hvaležna sem za to sporočilo. In seveda srečna. Srečna dišečka!

Dec

Horuk v 2010

By hobit 0 Comments

Categories: moj priklon

2010 je krasna številka. Spomnim se, kako je bilo, ko sem bila stara 20. Poroka, zaljubljena do ušes in od nog do glave. Ko sem bila stara 10. Moja prva okrogla obletnica, srečna in razigrana. Če bo šlo to dvoje v tem letu z roko v roki, bo tako, kot bi jedla med.

Zjutraj sva na Radiu Slovenija – prvi program, gostovala v oddaji svetovalni servis. Lahko jo poslušate TUKAJ.

Za zaključek vas vabim k ogledu najinega voščila. Neizmerno sva uživala v nastajanju. Idejni, ustvarjalni in fotografski avtor je Klemen Brumec.

Hvala Klemen, za tako veselo in ustvarjalno voščilnico.

Dec

Zen golden fish

By hobit 0 Comments

Categories: Če verjamete v škrate and Škratki na pohodu

Prav namenoma nisem omenjala v naslovu snega in zime in sonca… ker vsi tripajo na tem.

Ja, ok res krasen dan in upam, da jih bo še mnogo takih. Zame poseben, ker žalujemo za Šplenko. Včeraj zvečer je storila konec. Ne moremo ugotoviti, a je bil to samomor ali bolezen. Zalimala se je na filter in je zgledala kot, da je živa. S Šplenkami nimamo sreče. Je bila ves čas precej mirna, zato sva z GA sklepala, da je Zen golden fish. Na koncu je padla v globoko zenovsko stanje in je zgledala kot slika na steni akvarija. Kot, da bi nas hotela prelisičiti, da ni zares mrtva. No ja, realnost je pač taka, da je mrtva 100%! Slabo nas je prelisičila.

Prelisičili so me tudi z Umori. (Upam, da ni šel plemeniti gospod Barnaby špilat Božička :o/) So že začeli sukati na stotine božičnih filmov, ki smo jih videli stokrat – tako, kot je rekel moj prijatelj, da se bo pritožil, če ne bodo vsaj trikrat predvajali vseh verzij Sam doma. Kljub temu, da hočem vse te Decemberske strice držat v svojem srcu, pa mi grejo filmi, kjer vidim rdeče pajace na kozlanje. Verjetno zato, ker so vsi isti, isti, isti. Tako kot je ista beseda enaka isti. Dolgčas, kjer te na koncu samo še zanima, če bodo igralci lahko tista darila, ki so jih dobili ‘v filmu’, lahko odnesli domov. Otroci pa si to razlagajo tako, da igralci vsakič, ko kdo gleda film dobijo darila. Kako pavljično! Kaj boš s stotimi lokomotivami?

Ne, nisem se šla sankat, tudi romantičnega škripanja snega pod čevlji nisem šla poslušat, lep dan sem opazovala iz svoje notranjosti, globoko zakopana v toplino in varnost svojega doma, svoje kože in svojega srca. Bilo mi je lepo. Zato se ne trudit z dokazovanjem, koliko lepše bi mi bilo, če bi šla ven zmrzovat. Danes ne. Pasalo mi je natanko tako.

Dec

Recepti

By hobit 0 Comments

Categories: Vse po malem, Zgodbe iz prakse and Če verjamete v škrate

Izviren recept za kuhanje mule, vam bo prišel prav, v teh prazničnih dneh.

Prišlo mi je na misel, da ljudje izjemno dobro funkcioniramo v takih priložnostih, ko nam da nekdo natančna navodila, kaj in kako naj storimo. Počutimo se pomirjene, včasih celo srečne. Kot, da v rokah držimo geslo za srečno življenje.

Pa vendarle ni čisto tako. Dostikrat se z recepti ne znajdemo najbolje, nimamo sestavin pri roki, ali pa recept sestavljajo veščine, ki jih mi nimamo oz. mislimo, da jih nimamo.

V izgubljenosti se velikokrat poslužujemo interneta, forumov in raznih NAvodil, ki jih dobimo nekje ‘po poti’. Takrat pa se nam lahko zgodijo tudi kakšne neprijetne stvari.

Spomnim se, ko je moj sin v prvem ali drugem razredu delal plakat o Mačkah. Tako kot običajno, je naprej pogledal na internet. Ob navadnih živalih, ki jim pravimo mačke, so se prikazale tudi gole ženske, mačke, mucke… ali kaj jaz vem kako vse nam pravijo. Si predstavljate, da bi moj otrok upošteval vsa navodila in nalepil popolnoma relevantne slike po katerimi piše ‘prijazna muca, domača mucika…’, ampak na njih ne bi bile prijazne domače živali, bile bi ženske, gole ženske, morda celo malo bolj od blizu poslikane v tisti del, ki se tako prijazno imenuje po domači živali!?!

Otrok bi lahko čisto mirno razmišljal, da bi lahko naredil nekaj drugače, bolj zanimivo in ustvarjalno…

Tako je z recepti. Se mi zdi, da je precej pomembno, da vemo KAJ želimo. Potem si pa že lahko sami sestavimo recept iz natanko tistih sestavin, ki jih premoremo. Potem lahko mirno prevzamemo tudi odgovornost, ne glede na vrsto mačk, o katerih bomo delali plakat.

Dec

Upanje

By hobit 1 Comment

Categories: Vse po malem

Za koliko časa ugasne upanje, da človek ne zmore več živeti? Je to trenutek? So to leta? Ko se odločiš, verjetno iz dokončne nemoči, da ne zmoreš več življenja in… ga ugasneš.

Toliko vprašanj šviga skozme te dni in odgovor je en sam. Bolečina. Bolečina, da nekoga ni več. Da nekoga, ki je bil ne bom več videla, slišala, objela… Bolečina, da je odšel iz nemoči, brez upanja, sam.

Predstavljam si, da takrat umrejo sanje. Za jutri, pojutrišnjem… Hudo je, kadar nihče ne more spremeniti toka življenja, ko je ponujena pomoč zavrnjena in se zgodi tisto česar si ne želiš, niti ne pričakuješ.

Ostane praznina, ki ni prazna. Je polna žalosti, polna vprašanj, polna solz.

Spominjali se te bomo po tvoji srčnosti in tvoji veliki ljubezni do narave. V varnosti njenega objema si se poslovil od nas.