Hobit’s smile blog

Aug

Sama sem klonila, še bolj pa so klonile moje kocine

By hobit 5 Comments

Categories: Vse po malem and Zgodba iz lastnega dvora

KOLO

Letos sva se z GA odločila, da bova poletje preživela malo bolj v duhu ‘naredi nekaj zase’. Začela sva kolesariti. Če srečate kolesarko, ki vozi bolj po sredini, si ne drznite reči: ‘ A ta krava misli, da je cela cesta njena?’ Ker ja, nisem sicer krava, ceste je pa dobršen kos moj, kadar sem na njej s kolesom. Preprosto želim, da me avto pošteno prehiti, ne da se plazi ob mojem pedalu in se mi skoraj zapelje skozi analno odprtino. Sem precej prestrašena kolesarka. Mi pa zelo dobro gre. Tudi po koprivah in po močvirju. Tako romantiko najdete ob Muri.

MORJE

Duh ‘ naredi nekaj zase’ naju je par krat poklical tudi na bližnje morje. Za dan ali dva. Novi grad. S prijatelji sedimo na plaži in moje radovedno oko se sprehaja naokoli po kozmosu. Po dnevi seveda ni zvezd, da bi jih gledal, niti lune… Zato sem malo vrgla uč v mojo konkurenco. Madonca, okoli mene se je vse svetilo, vse je bilo zloščeno, pobrito in namazano. Navkljub mojim prisegam sami sebi, da ne bom podlegla nekim bebavim modnim foram in da se NIKOLI ne bom obrila – NIKJER!, sem se začela počutiti kot neandertalec. Jaz iz katerega stoletja pred našim štetjem? Samo malo bi se sključila v grbo in folk bi po plaži bežal pred mano. Da se razumemo, sem svetlolasa in moje kocine se vidijo šele iz bližine 20 cm, ampak v vsej tisti spoliranosti so zgledale najdaljše kocine ever. V sebi najdem moč in se prepričam, da sem čist OK, vprašam GA., ali on vidi enako kot jaz in pravi, da ne. Naj se ne obremenjujem. A njegov glas šteje? Pravzaprav ne. Danes mi pravi, da so mu kocine všeč, jutri bo ves navdušen pogledoval nekaj poraziranega. Moški v tem pogledu niso zanesljivi, ker… mislim, da telesno vsa stvar temelji na količini in kvaliteti ponudbe. Če imava midva ob tem še odnos, ga kocine seveda ne motijo, ampak tudi najin odnos še ni tako visoko, da ne bi kdaj( zelo redko, se pa zgodi) padel na točko, ko je skoraj vsaka lepša in boljša od mene.

Kaj zdaj? Odločim se proti svoji šibkosti. Kocine ostanejo! Ne bom dala celega premoženja, da jim omogočim bujnejšo rast.

Pa sva šla na morje spet in spet. Približno trikrat. Neandertalka v meni se je bohotila in pred dolgim dopustom sem klonila. Kupila sem si neko depilacijsko kremo – 8€!! , si namazala tačke. To je videti nekako tako, kot bi priredila tekmovanje v pljuvanju ‘ta mastnih’ v moje noge. Počakaš deset minut in potem z nečim, ki diši po Glitzi krpici, čohaš noge kot nor. Potem to spereš in pokaže se koža v popolnoma novi obliki. Pravzaprav mi je všeč. Dokler…

Nekega jutra se peljeva z GA na raziskovanje skrivnosti otoka Brača. Po svoji stari navadi noge lepo raztegnem na armaturo. Občudujem njih gladkost in sijaj, dokler se vanje ne zazre čudovito sonce. Zdi se, da nekaj časa nisem dihala, kajti iz mojih nog je začelo poganjati nekaj svetlo trdega, ki je odsevalo na soncu. To so bile moje nove neandertalke. Ko sem se jih dotaknila me je pikalo, kot da se mi po njih plazi morski ježek. V mislih sem GA sporočila: ‘Pikam.’ Nikakor pa tega nisem mogla izdaviti na glas. Pikam!!! Pikam!!! Groza! Kaj sem si naredila? Kje so moje mehke žametne kocince? Padle so. Padle pod odrsko lučjo namišljene lepote in blišča. Postala sem to, kar nikoli nisem hotela. Suženj modnih kretenizmov. Mislim, da bom počasi začela gledati reklame za depilacijske aparate in tovrstno šaro.

Toliko o moji trdni volji.

Aug

avto pomeri človeka

By hobit 4 Comments

Categories: Vse po malem

Včasih človeka kaj razpizdi. Do kraja. Do tam ko reče – ne grem se več. Do tam, ko brezupno ugotovi, da se gre, tudi če se ne gre. Ker je življenje tako luštno, da iz njega lahko izstopiš samo enkrat za vselej. Če si vsaj malo pri zdravi pameti, počakaš, da te samo pripelje do tistih vrat, kjer piše exit in tega ne počneš sam. Potem ti ne preostane drugega, kot da si ves nesrečen ves cajt, ali pa se malo ‘pohecaš’, da tu bujna domišljija preneha sama iskati prezgodnje exit-e.

Poleg tega sem naporna. Toliko naporna, da bi si ljudje morali vzeti dopust od mene. Morda bi kar sama zgradila ene 300 apartmajev, nekje bogu izza leđa in bi jih bogato oddajala ljudem, ki rabijo dopust od mene. Ime apartmajskega naselja – brez interneta seveda (da slučajno ne vdrem v dopustniško odmaranje prek FB-ja) : Lea frei apartmans ****.

(Peta zvezdica odpade zaradi interneta, ki ga ni).

Sliši se povsem navdušujoče. Prva bi si ga najela sama, da si malo odpočijem od same sebe.

Ena od zabavnih zgodb tega poletja je tale. Iz tragike narediti komedijo je mala malica. Iz komedije tragiko pa lažje kot malicati. Trepneš z očmi in tragika je tu, kaos pri roki in konec sveta natančno pri palcih nog. Samo v lastne tace se zazreš in veš, da ne smeš narediti niti milimetra, ker… pred tabo je konec sveta. Za tabo je še huje, pete se že malo širijo v praznino izmikajoče se realnosti.

Aja zgodba. Toliko ene šare mi drvi skoz možganček. Danes je konec dopusta, treba je narediti refleksijo in oceniti nivo lenobe, ki se je zalimala na vse strani moje biti. (Podobno kot mah - mah uvidevno leze in se lepi samo po severu).

Avto.

Enkrat konec junija se peljem z našo čudovito Toyoto skozi Kamnik. Toyota ima samo eno pomanjkljivost (zame) in to so varnostni pasovi. Ko se privežeš imaš občutek, da te Toyota na smrt sovraži. Hoče te zadaviti, ko ji to ne uspe, se loti vratne žile in ti jo hoče prežagati. Za nameček se mi je nekje med ključnico in vratom, kakšno leto nazaj stvorila ena taka luštna bulica.

Bulica

Ta bulica utegne biti mala med zgodba. Neko jutro se zbudim in imam občutek, da sem se zbudila s sosedovo ramo. Tisto pač ni pasalo k mojemu telesu. (Tudi marsikaj drugega ne paše, ampak dajmo se osredotočiti na ramo.)

Grem se pogledat v ogledalo in nekaj okroglega, na dotik bolečega štrli vn iz mojega telesca. Kakih trideset sekund žalujem za lastno izgubo – ker utegnem umreti od raka. Potem žalovanje opustim, ker ugotovim, da sem premlada za prezgodnjo smrt. Druga stvar, ki jo izberem je : PANIKA!

Paniko najbolje pozdravijo zdravniki. Greš tja, te učeno pogledajo in pregledajo, poslušajo bolj malo. Ampak na koncu dobiš diagnozo in zdravila. Par dni in spet je vse po starem.

Mene je veliko zdravnikov učeno pogledalo in diagnoza se glasi: nevemkajeto ali latinsko: ignoramus et ignoramus. Kaj čem? Bulico sem vzela za svojo in menim, da v njej živijo marsovci, ker je včasih bolj živa kot včasih.

Avto

Torej varnostni pas se pelje ravno čez moj ‘nevemkajeto’. Kadar je včasih, ko je bolj živ, me to strahotno boli, zato pas napeljem pod roko. PROTI PRAVILOM! Ne vem če ste opazili, ampak v Kamniku pri Fa, v grmu dostikrat tičijo policaji. Sem se spraševala, a hodijo tja not kakat, na skrivaj kadit ali imajo skrito kakšno opojno reč. Moj nasvet – nikoli se ne sprašujte nič, ker odgovor vedno dobite. Sploh se pa ne sprašujte takih neumnosti, kot kje so ali kaj delajo policaji in kako se je to zgodilo? Življenje nam postreže s konkretnim odgovorom in sploh noče počakati, da bi vprašanje pozabili. Kajti…

Tistega dne iz grma skoči policaj-ka (ne luštkan zajček), pomaha z roko (ne s tačko)… Ustavim. Odprem okno. Prijazno pozdravim. Vmes pa mi skozi možgan letijo vse moje šoferske slabosti. Npr.: ali sem prižgala $%&/$%& luči?!? Sem. Kul. Nič mi ne more. Pripeta sem (vsled mojega nevemkajeto po zgoraj opisanem postopku), luči so, divjala nisem. Še enkrat kul. Moj nasmešek na obrazu je v hipu še bolj sproščeno prijazen. Spet nasvet. Ne smehljate se sproščeno policajki. To povzroči tako kontra reakcijo, kot bi jo za 14dni zaprli v skrinjo. V hipu je zgledala, kot, da ji je zjutraj, ravno, ko se je namilila zmanjkalo vode in da je potem za nameček pojedla še pokvarjeno hrenovko in popila preveč ledene kave. Idealna za muzej voščenih lutk, le premalo popularna. Ko bi se jo vsaj Hitler dotaknil.

Kratko in jedrnato in odrezavo je zahtevala dokumente. Stiskala je ustnice, ki jih itak ni nič imela, grdo gledala v tablice. (Hm, mogoče sem danes iz čistega dolgcajta sunila eno majhno Toyoto Previo). Pogleda v luči, kot da ni tega preverila že iz grma. Naj bo vsem nam jasno, da me je ustavila, ker je mislila, da nisem pripeta. Vrne dokumente in prekriža roke na prsih. Mejdun, kako me gleda. Mi gre kar srh po kosteh in to traja približno 100 sekund, zdi se pa cela večnost.

‘Gospa, niste pravilno pripeti!!! Zato se plača kazen!”

Ups. Dama se je odločila, da bo kasirala in pika. Jaz pa se ne dam motiti in ji pokažem moj ‘nevemkajeto’, ji razložim, da se mi meša, če tam čez napeljem varnsotni pas… Sočutje? Pajade!

‘Gospa, zato potrebujete zdravniško potrdilo. Naslednjič boste brez tega potrdila plačali kazen!’

Fuf, ok… naslednjič. Grozi mi! Ježeš. A naj grem zdaj nazaj h dohtarju in mu razložim, da rabim uradno potrdilo, da mi iz rame gleda ‘nevemkajeto’ in da sem zavoljo tega oproščena kazni za nepravilno zavezovanje. Križane gate. Ne grem se še enkrat vsega tega. Lažje je zamenjati avto.

In tako se zgodba konča. Z novim avtom. Avto me je pomeril in sem mu prav….

Apr

Iz velikega malo

By hobit 1 Comment

Categories: Vse po malem

Nov pomladni plašček – podedovan od sestre, krilo, bele žabe (tiste z rebri), nove so, morda ne bodo prevelike in se mi ne bodo nagubale pod palcem in novi čevlji – zares novi – samo zame. Na vsak način sem jih morala dobiti, malo me tiščijo, ampak bo že. Važno je, da so novi, samo zame. Do sredine hrbta spleteni kiti zlatih las, z belo mašno na kraju, ki spretno prekriva črno gumico, izrezano iz počene kolesarske zračnice. Za k žegnu mora biti vse nedolžno belo.

Stara mama mi je v košaro zložila jajca, šunko, vino, hostijo… V mislih sem se identificirala z Rdečo kapico, samo volk me ni mogel požreti, ker je bil skoraj moj najboljši prijatelj. Čez košarico ročno štikan prt. Nato samo še potrpežljivo čakanje, da se bo zgodilo nekaj velikega. Navadno tega nisem zaznala, ker sem po nesreči z novimi sandali stopila v lužo. Se zaradi novih čeveljcev nespretno spotaknila ob neznaten kamenček in si na snežno belih žabah naredila krvavo luknjo. Oh, ne, saj s kolenom ni bilo nič, samo žabe so bile strgane in čisto krvave… Ali pa sem stresla košaro, ali se mi je odtrgal gumb, lahko pa, da sem bila zadnji hip samo še žejna in se mi je prijazni malinovec razlil po naročju. Pri naši hiši sem bila jaz tista, ki skrbi za velike stvari in velike skrbi. Ampak v moji otroški glavi je bilo pričakovanje zares veliko. Kar zdelo se mi je, da se bo enkrat vseeno prikazal Bog iz nebes, direkt pred mene in mi odpustil vse tiste ponesrečene nerodnosti. Pa se ni, vsaj do danes ne. In še vedno se počutim tako. Nekje pri kraju, da ne bom česa ‘za…močila’.

Kaj vse je premogla resničnost mojega uma, razen škratov, zmajev, vil, angelov, …! Včasih se zavem, da ta svet še vedno nosim v sebi, da ga pravzaprav ne želim spustiti, da mi pomaga preživeti, da nosi in premore vso mojo Ljubezen. Še posebej, kadar se počutim osamljeno in kadar imam občutek, da zgubljam stik. S sabo? Ali mora s tabo, ljuba moja? Se dogaja nekaj, kar sem bila prepričana, da se nikakor ne more zgoditi. Ne vem, ne želim si. Morda se čisto malo bojim. Sprašujem se, ali lahko kaj naredim ali naj pustim, da gre ljubezen svojo pot. Veš, pošljem jo k tebi vsak večer. Vile ti jo nesejo. Jo čutiš? Jo lahko sprejmeš? Preblizu sva si, da bi lahko postali tuji.

Če je nekdo, ki je bil od Boga poslan, na ta dan lahko vstal od mrtvih, lahko tudi jaz, ki sem enako od Boga poslana, naredim čudež? Lahko naredim nekaj velikega med nama? Velik dan?

Naslednji dan smo imeli zajtrk in smo vse pojedli, volk je ležal pod mizo, ampak ga nihče ni videl. Odrasli res nimajo občutka za to. Kako lahko verjamejo v Boga, v volka, pod mizo, pa ne? Za volka pravijo, da ga ne vidijo in zato ne verjamejo. Takrat sem mislila, da odrasli ljudje vidijo Boga, da lahko vanj verjamejo. Zdaj sem odrasla in vem, da ga ne vidijo in nič ne razumem.

Tako so iz velikih stvari nastale male… Ali tudi velika hrepenenja postanejo mala?

Mar

Prijateljstvo

By hobit 1 Comment

Categories: Vse po malem

Velikokrat se potrudim, da stvari obrnem na humor. Vedno pa ne gre. Kdaj se zgodi kaj hudega. Takrat, ko se človeku v hipu zgodi sprememba. Sprememba, ki jo ni izbral, na katero se ni mogel pripraviti vnaprej… Ko si v taki spremembi sam, ne vidiš kako bi si lahko pomagal. Pride obup, ne vidiš nobenega upanja. Prihodnost, ki je bila jasno začrtana s sanjami in cilji se razsuje v milijon razbitih, nezložljivih koščkov. Ko je v taki spremembi prijatelj, se sprašuješ, kako bi lahko pomagal, kaj bi lahko naredil, da bi olajšal ta pretres, dal pogum, vlil upanje. Na nek način ostajaš nemočen in vse, kar zares lahko daš od sebe je, da ostajaš prijatelj, da si blizu, da ni važen čas, niti energija, ki jo je treba vložiti v ohranjanje bližine. Mnogokrat je dovolj, da smo tam kjer nas potrebujejo in sedimo v tišini.

Kar tale hip lahko rečem je le: “Tukaj sem! Kadarkoli!”

Še nekaj vem. Spremembe, naj bodo še tako brezizhodne, prinašajo vsaj dve poti. Eno, ki ruši in drugo, ki je še bolj čvrsta, močna in v prihodnosti prinese nekaj, kar se nikoli ne bi zgodilo, če te spremembe ne bi bilo. Lažje je izbrati tisto prvo. Težjo izbirajo ljudje, ki nosijo vero v sebi. Vero v preprosto dejstvo, da je vredno slediti svojim sanjam.

Mar

Prostost

By hobit 1 Comment

Categories: Če verjamete v škrate and Škratki na pohodu

Je le prišel ta dan. Težko sem ga dočakala. Štirje prosti dnevi. Samo jaz in moji fantje. Punci sta ostali doma, ker sta tako želeli. Torej prostost po meri vsem. Zdaj smo že dovolj stari, da si to lahko privoščimo. V tolažbo vsem, ki imajo velike družine in hrepenijo po svobodi in odraslosti. Tisti pa, ki jih je groza časa, ko otroci ne bodo več želeli s starši, navadno v tem obdobju zelo trpijo.

Sedim v apartmaju v Nassfeldu. Fanta bordata, GA je zleknil svoje telo čez posteljo in … zasmrčal. Prostost, dopust, počitek, sprostitev, svoboda, med, sladkor… Čas, ko pridejo trenutki vsesplošnega zadovoljstva. Prostor za novo misel in ustvarjalnost. Apartma je velik. Dve sobi in polkrožna jedilnica, s katere, se zdi, se vidi ves svet. Kamorkoli se ozrem, čarobna belina po kateri se valijo črne pikice, ki bojda smučajo ali bordajo. Mir, ki ga vsake toliko zmoti pip-pip teptalca za sneg. Počasi se bo čas skrčil na čakanje ur, ko nam bodo stregli hrano in na eno samo samcato vprašanje, kaj bo za večerjo in nato, kaj bo za zajtrk… in tako naokoli štiri dni. Orgazmično!

Seveda je tukaj še mala kuhinja s hladilnikom opremljenim s pivom, omaro, kjer hrepeneče čaka čokolada in seveda nutela za hude čase. Vsake toliko se uščipnem, da se zavedam, da sva prej maksimalno garala, da si sedaj to lahko privoščimo.

Lastnik hotela, naju je pričakal z viljamovko in malo kasneje še s kavo. Zdaj se vloge zamenjajo. On je tisti, ki se veseli nove stranke in zaslužka, najbolj pa seveda tega, da bomo mi odšli zadovoljni. Tokrat bo on dal vse od sebe. Jaz lahko samo sem in nič drugega. Kako naj to imenujem? Zame je to razvrat, ki si ga nisem privoščila že od novembra 2008.

Od včerajšnjega neurja so ostali le še oblaki, ki se bodo počasi razblinili… Čakam na navdih, ko si bom obula čevlje in odšla raziskovat. Sledi seveda razvratna ustvarjalnost v svobodi.

Mar

‘fool’ moon

By hobit 1 Comment

Categories: Zgodba iz lastnega dvora and Škratki na pohodu

Želela bi si, da bi bil teden kot vsak. Pa ni. Pasji je. Naporen in utrujajoč. Dolgoročno to pomeni, da se bo oblak, ki kot crknjena svinja, mirno in turobno bdi nad mano, v trenutku razpočil. Prinesel bo nova spoznanja in pokazal nova križišča. Nekaj časa bo za njim smrdelo, nato bo krenil v omamo preteklosti, ki seveda ne bo nikoli pozabljena, bo pa slabo prebavljiva, kot grenko zdravilo.

Po pultih ležijo piskri in krožniki, željni dotika in pridne roke. Ta teden ni veliko volje v vili Čira Čara, ki bi svinjariji ponujala tako uteho. Svinjarija v duši – svinjarija povsod. K sreči premoremo vsaj toleranco. M. kar naprej ponavlja: “Mir v duši, svoboda narodu!” Take izjave me držijo nad gnojnico. Da se ne zadušim. Pa ne zaradi njih vsebine, temveč zaradi volje, ki jo zaznam v otroških srcih. To so trenutki, za katere sem neskončno hvaležna, da so okoli mene najini otroci.

Polna luna je kriva, jebi ga! Še dobro, da je polna, sreča božja mi v naročje polaga krivca. Vsaj nekam lahko okrenem svoj sredinec in si mislim svoje.

Na kup zložim ducat knjig, ki jih je treba vrniti ta teden in se odpravim v knjižnico. Beg? Beg od piskrov in jebenih misli, ki jih ne znam postaviti v logičen red mojih zakrnelih možganov. Kadar jih težko usmerjam v kaj lepega, jim pravim zakrneli. Zamerijo mi in se mi maščujejo s tem, da mi na vrat naložijo večtonsko težo z ukazom: “Nosi!” Pa ne bom. Grem ven in jo bom stresla v prvi kontejner. Ni važno kakšne barve. Ekologi mi bodo to že oprostili.

Knjižnica. To je moja meditacija. Nič ne mislim. Sprehajam se med policami in spustim vase stotine raznobarvnih hrbtišč v svojo dušo. Vsake toliko začutim energijo, ko me knjiga ‘pokliče’. En nežen dotik in že jo držim v rokah. Prelistavam jo in čarobne besede se zapisujejo vame. V meni pa se rojeva mir. Spokojen mir. Cenim vsakogar, ki je uspel strniti toliko bogastva med dve platnici, ki je uspel držati energijo, da so se besede prelile v neko smiselno vsebino, ki bo ostala živa. Živa skozi stoletja. Za trenutek zaprem oči in se prepuščam tišini in ustvarjalnosti okoli mene. Postajam drug človek. Ne, prej sem bila drug človek. Postajam jaz. Čutim svoje telo, čutim misli, ki gredo skozenj, lahko se nasmehnem. Kakšen prestižen užitek!

Pogledam na uro in…. #$%$#… uro in pol sem že tu. Knjig imam v naročju, da jih komaj držim. Na izposoji nekončna vrsta. Sprašujem se, kje so bili vsi ti ljudje. Mislila sem, da sem v knjižnici sama.

Zadovoljna prihitim domov. Nasmeh ni ostal skrit nikomur. Piskri so poniknili v čistost bivanja, zrak je postal redkejši… in jaz sem pomirjena odšla na delo. Vse je v najlepšem redu.

Feb

Vrata so mal priprta. Za vsak slučaj.

By hobit 3 Comments

Categories: Zgodba iz lastnega dvora

Četrtek bo najlepši dan v tednu. So dejali. Kako se lahko en človek odloči in pol Evrope nategne, da bo četrtek najlepši dan? Mene že ni.

Morda so mislili v zvezi z vremenom.

Ker – jaz sedim tukaj vsa skozlana. Neprilagojena. Smrdljiva. Nezainteresrana. Naveličana. Tečna. Mrka. Morda še malo živa. Se mi zdi, da še diham? Moj najlepši dan v tednu? Pajade!

Razlogov za take presežnike naj ne bi imela. Včeraj lep dan s starejšo hčero. Zvečer zabaven obisk. Vmes nekaj uspešnih terapij. Mimogrede – že dolgo se nisem tako iz srca nasmejala. Potem sva se lepo z GA stisnila in zaspala. A bi kdo hotel še kaj več. No, morda je celo bilo kaj več, ampak tega, sem sklenila, ne bom delila z vami. Uporabite svojo domišljijo v svojo korist.

Ponoči se je nekako, po pravilnem časovnem zaporedju, začela prebujati ženska v meni in to pušča za seboj hude posledice v zgoraj omenjenih presežnikih.

Ne vem kaj moje telo sporoča, ampak nikakor se ne počutim bolj žensko in nikakor nimam nobenega občutka, da je kaj v meni. Razen mene.

Lep dan? No ja, komaj začel se je. Morda bi mu pustila malce priprta vrata. Da bo vsaj GA lahko skoznja zlezel.

Feb

Mi2

By hobit 6 Comments

Categories: Zgodba iz lastnega dvora and Škratki na pohodu

Neizmerno rada se vozim. Čeprav je razlika ali sva v avtu sama, ali z otroki ali je v avtu še kdo. Kadar sva sama, čvekava o popolnoma najinih zadevah, sanjariva, iščeva argumente za trapaste ideje, ki se kasneje lahko izkažejo, kot zelo dobre ideje, govoriva o intimnih, samo najinih zadevah (ja, če hočete, o frustracijah, o seksu, o prijateljih…) – kadar sva sama.

Kadar sva z otroki, najdemo skupno temo, v kolikor nama uspe, da si ne nabijejo v ušesa slušalk od mp(neskončno), ker potem sva na ultimaxmix koncertu in itak noben ne sliši – torej sva spet sama (kar niti ni slabo), ampak v tem primeru izpustiva debate o seksu. Prefriganci lahko prisluškujejo;)…

Danes pa sva peljala še eno gospo iz Bohinja proti domu. Dan je bil ČAROBEN! Malo pocukrane debate o tem in onem, nato pa tišina. Vsak mehko pogreznjen v svoj svet, s svojimi sanjarijami. Opazovala sem sence, ki so jih metale gore sem ter tja, kot da so iz papirja, svetlobo, kako prelisiči na gosto nasejana drevesa, da se prebije skozi njih, redke ptiče, ki kot kaže, še niso utegnili zmrzniti in čarobno pustinjo, ki je baje nekoč bila naseljena, zdaj pa še vikendi zgledajo zapuščeni.

Misli mi begajo sem ter tja, spomin se mi vrača v zgodovino, nekaj je res stvari, ki se jih ne spominjam rada, zato se trmasto sidram v sedanjost. Razmišljam o tem, da je danes verjetno tudi na morju lepo. Kako sva včasih, kar tako za šalo sedla v avto in se odpeljala. Zdaj tega že dolgo nisva naredila. Kje tiči razlog? V meni? Vsaj tri leta že nisva naredila kakšne zares odbite stvari. Misli mi begajo sem ter tja. Sem se utrudila? Kaj pa vem. Ja, vem. Kar enega lepega dne sem se odločila, da tega ne bom več počela. Ta en lepi dan je dolg že tri leta. Tri Leta! Kdo bi si mislil.

Prideva domov, najstarejši se odpravlja v Maribor, konec počitnic, matematika nam je zagrenila teh sedem dni in komu še noči, ampak pustmo tisto stat… starejša deklica v službi, mlajša s skrivnostnim nasmehom kuka iz dnevne, najmlajši je bil z nama… Vse po starem.

GA se odpravi v svojo sobo pisat poročilo, čas ga preganja. Meni pa tako manjka tisti najin čas. Tisti občutek pripadnosti. Nenasitna sem. Grem mu skuhat kavo, vem da je utrujen od vožnje. Morda iz veselja iztržim še objem… :D

Ne, ne gre za kupčijo, samo sporočila bi mu rada, da je res car, da takole zdrži vsak dan po 10 ur ali več + služba. Da ga cenim, da mi je mar.

Prinesem kavo in res je na drugi strani veliko veselje, tudi objem… in kar je najbolj zanimivo – pove mi, kaj je razmišljal po poti. Neverjetno, ampak razmišljala sva isto. Zaradi takih malenkosti je življenje še lepše.

Feb

ljubezensko pismo

By hobit 2 Comments

Categories: Škratki na pohodu

Nekaj, kar se je v življenju naučila je, da ima vsak dan 24 ur. Torej ima vsak človek v dnevu popolnoma enako časa. In da ti dve dejstvi ne pomenita popolnoma NIČ.

V zakonu pa se je dodobra strenirala v eni lastnosti in to je potrpežljivost. Kar bi njej vzelo pet minut, njemu vzame dneve, včasih tedne. Vse to tudi njega strašno obremenjuje, vendar ne spremeni ničesar. Vedno bolj je bila prepričana, da noče. Zato ji je bilo še huje. Včasih nevzdržno.

Stvari se niso premaknile tedne, nekatere so šle v pozabo, druge so postale brezpredmetne v toku časa. Sprali so jih letni časi in blišč se je že davno iztekel v zemljo… Ona je godrnjala in čakala in najedala. On je delal še bolj počasi, s še manj energije, da o radosti ne govorimo. Včasih je imela občutek, da je kavna skodelica bolj živa od njega. Vsaj kadilo se je iz nje.

Oba sta postajala utrujena od vsega tega prepričevanja, kaj je preprosto in kaj ni. Kadar se je zatrdno odločila, da ne bo več težila, da je ne briga, je morda zdržala dan ali dva potem pa spet:

»Kdaj boš to…? Zakaj nisi to…? To se naredi tako in tako… A vidiš kako preprosto je…«

Počutil se je kot nesposoben invalid. Če se je slučajno česa hotel lotiti z veseljem, je potem videl, da je že narejeno… Ona pa je s tem želela sporočiti, kako mu pomaga, ker ga ima rada… Kdo bi si mislil, da Ljubezen lahko povzroča konflikte?

Dokler se v njej ni nekaj zgodilo.

Popolnoma obnemogla, obupana in žalostna je obstala. Okoli nje je bila tema. Občutek konca sveta je bil blizu. Ker ima rada življenje se ni premikala, sedela je, zrla je v temo, čas je postal nič. Nič je počasi legal na dušo. Duša se je počasi prenehala tresti, v strahu, da bo vse prepozno, v prepričanju, da mora biti vse takoj… je obstala.

Sama.

Sama s sabo.

Sama v odnosu.

Sama z grozljivim občutkom, da sploh ne ve kaj si želi, da ne ve kdo je…, da ne ve skoraj nič o sebi in svojih potrebah. Zelo dobro pa ve kaj je treba, kaj mora in kaj morajo drugi.

Zalotila se je v misli, kako se ne znajde v odnosu. V misli, da je nekje v daljnem kotičku svojega srca razmišljala o prijateljici, ki živi sama in… ji po malem zavidala ta mir. To je zavist ovita s tančico nemoči. Nemoč, da nekaj premakne, spremni in izrodi… Itak se trudi že več let, da bi njemu dopovedala, da naj naredi nekaj iz sebe. Ampak zdaj ve, da se ne bo premaknil niti centimeter hitreje. Še kadar ga je tiščalo na WC je cepetal na mestu. Zdaj ve, da to ni prava pot. Ve tudi, da ne more več na tak način. Ve tudi, da ne želi oditi.

Vidi se z njim, ljubi ga, pravzaprav ga obožuje in če bi malo hitreje kaj premaknil, morda sploh ne bi bil več on. Če bi življenje jemal bolj preprosto, bi bilo morda življenje z njim prav dolgočasno.

Njena tema je počasi postajala njena notranja luč. Vodila jo je v lastne dvore, ki so zaprašeni in oviti s pajčevino čakali, da bo zbrala pogum in prišla na obisk k sebi. Da bo prišla pogledat v te čudovite sobane od kjer prihajajo ta njena hrepenenja, vsi njeni strahovi in vsa njena nemoč.

Veliko je bilo občutkov, ki jih je slutila, še več je bilo takih, ki so prišli na novo in vriskali od sreče na svobodi.

Samota jo je povezala s sabo in postala si je nerazdružljiva prijateljica. Pogovarjala se je v svoji duši, si povedala svoje želje in potrebe, se razveseljevala in postavila meje v svojem svetu potreb.

Spoznanje, da je človek sam v odnosu je bilo odrešujoče. Nehala se je ukvarjati z drugimi in nehala se je ukvarjati z njim. Nehala ne način, da ga mora komentirati, kritizirati, vzgajati… Več mu je začela pripovedovati o sebi, prepoznala je svoje želje. Bilo ji je tako nenavadno. Odkar je prepoznala svoje želje, je znala prepoznati tudi njegove, drugače ga je slišala in njegov tempo je postal simpatično miren. Zdaj se je lahko nasmejala, kadar mu kaj ni šlo od rok. On jo je prosil za pomoč in začela sta postajati par. Par ki je nastajal v novem svetu varnosti. Pripovedovala mu je brez zahtev do njega, njenih želja ni več slišal kot da bi nanj stresel hruško betona ampak je sodeloval pri njih, sanjaril skupaj z njo, zgodbe so začele postajati lahkotne.

Potem mu je lahko napisala ljubezensko pismo.

Kaj si želi moški slišati od ženske?

Kakšno naj bo ljubezensko pismo moškemu?

Ne sme biti predolgo, ker čas zahteva svoje in lahko na koncu pozabi, kaj je prebral na začetku. (Izobrazba pri branju ljubezenskih pisem ni pomembna!)

Ne sme biti pocukrano, ker je v našem nacionalnem vzorcu zapisano, da je to bebavo. Če bo preveč cukra, se lahko zgodi, da pisma ne bo prebral do konca. Napisano naj bo v prostih stavkih. Sicer se utegne obremenjevati z vejicami in ostalo slovnično napako. V njem ne sme pisati popolnoma nič takega, kar bi ga preveč obremenilo s kakšno dejavnostjo…

Torej najbolje kratko in jedrnato:

Ljubi moj!

Obožujem te! Neprestano mislim nate!

Zato te danes zvečer ob 22h te vsa razgreta čakam v spalnici.

Stavek:

»Prosim s sabo prinesi olje, da me boš zmasiral, ker me boli glava.«, raje spustite. Je več možnosti, da bo razumel.

Feb

Ljubezen je lahko kot brzostrelka

By hobit 2 Comments

Categories: Škratki na pohodu

Včasih se hudo zagrejem za kakšno stvar. Zagrejem, ker se mi zdi dobra, potrebna, koristna… Tako sem se tudi zagrela za Večer Ljubezni. Vse dneve presedim ob ljudeh, kjer poslušam tako neskončna hrepenenja po sprejetosti, po ljubezni, po pripadnosti… Priznam, nekaj je v tem sigurno tudi mojega. Če ne, me ne bi zagrabilo. Hvaležna sem zato, da imam hrepenenja, to je eden od znakov, da sem še živa.

NO, pa se ga lotim, tega Večera Ljubezni. Okolica je navdušena. Trepljajo me po ramenih, se veselijo… ampak, ko jih vprašam: ‘A prideš?’, se pa malo zmedejo.

Vprašanja, kaj se bo tam dogajalo, kdo bo, kako bo?, A zdaj bomo vsi, tisti, ki so v parih in tisti, ki so sami? A potem bodo tisti, ki so sami gledali tiste, ki so v parih, kako so srečni?

Kaj je narobe z nami? Jaz rečem LJUBEZEN in veliko ljudi sliši BRZOSTRELKA!

Valentinovo mi nikoli ni bilo všeč, iz preprostega razloga. Ker diskriminira Ljubezen. Saj je fajn bit zaljubljen. Že to, da si zaljubljen je ene vrste praznik. Imava eno skupino parov, ki je nadvse zagreta za delo in tako je Valentinovo zraslo v praznik Ljubezni. Za vse. Ker ne maram diskriminacij, noben najin program ne izključuje ljudi, ki nimajo partnerjev. Zdaj se sprašujem, ali je možno, da se ljudje, ki so sami, sami diskriminirajo? Morda tudi na način, da ostajajo sami. Vsekakor bo to moja tema za razmislek in raziskovanje.

Jaz bom pa vztrajala. Pri prazniku Ljubezni. Imamo že precej prijav, torej obtajajo tudi taki, ki verjamejo, da ljubezen ni cuker, ampak nujna potreba za preživetje.

Celo nekaj pogumnih prijav v ednini se je zgodilo. Veselim se, veselim se, veselim se…

Za vzpodbudo pa pesmica.