Hobit’s smile blog

Želela bi si, da bi bil teden kot vsak. Pa ni. Pasji je. Naporen in utrujajoč. Dolgoročno to pomeni, da se bo oblak, ki kot crknjena svinja, mirno in turobno bdi nad mano, v trenutku razpočil. Prinesel bo nova spoznanja in pokazal nova križišča. Nekaj časa bo za njim smrdelo, nato bo krenil v omamo preteklosti, ki seveda ne bo nikoli pozabljena, bo pa slabo prebavljiva, kot grenko zdravilo.

Po pultih ležijo piskri in krožniki, željni dotika in pridne roke. Ta teden ni veliko volje v vili Čira Čara, ki bi svinjariji ponujala tako uteho. Svinjarija v duši – svinjarija povsod. K sreči premoremo vsaj toleranco. M. kar naprej ponavlja: “Mir v duši, svoboda narodu!” Take izjave me držijo nad gnojnico. Da se ne zadušim.  Pa ne zaradi njih vsebine, temveč zaradi volje, ki jo zaznam v otroških srcih. To so trenutki, za katere sem neskončno hvaležna, da so okoli mene najini otroci.

Polna luna je kriva, jebi ga! Še dobro, da je polna, sreča božja mi v naročje polaga krivca. Vsaj nekam lahko okrenem svoj sredinec in si mislim svoje.

Na kup zložim ducat knjig, ki jih je treba vrniti ta teden in se odpravim v knjižnico. Beg? Beg od piskrov in jebenih misli, ki jih ne znam postaviti v logičen red mojih zakrnelih možganov. Kadar jih težko usmerjam v kaj lepega, jim pravim zakrneli. Zamerijo mi in se mi maščujejo s tem, da mi na vrat naložijo večtonsko težo z ukazom: “Nosi!” Pa ne bom. Grem ven in jo bom stresla v prvi kontejner. Ni važno kakšne barve. Ekologi mi bodo to že oprostili.

Knjižnica. To je moja meditacija. Nič ne mislim. Sprehajam se med policami in spustim vase stotine raznobarvnih hrbtišč v svojo dušo. Vsake toliko začutim energijo, ko me knjiga ‘pokliče’. En nežen dotik in že jo držim v rokah. Prelistavam jo in čarobne besede se zapisujejo vame. V meni pa se rojeva mir. Spokojen mir. Cenim vsakogar, ki je uspel strniti toliko bogastva med dve platnici, ki je uspel držati energijo, da so se besede prelile v neko smiselno vsebino, ki bo ostala živa. Živa skozi stoletja. Za trenutek zaprem oči in se prepuščam tišini in ustvarjalnosti okoli mene. Postajam drug človek. Ne, prej sem bila drug človek. Postajam jaz. Čutim svoje telo, čutim misli, ki gredo skozenj, lahko se nasmehnem. Kakšen prestižen užitek!

Pogledam na uro in…. #$%$#… uro in pol sem že tu. Knjig imam v naročju, da jih komaj držim. Na izposoji nekončna vrsta. Sprašujem se, kje so bili vsi ti ljudje. Mislila sem, da sem v knjižnici sama.

Zadovoljna prihitim domov. Nasmeh ni ostal skrit nikomur. Piskri so poniknili v čistost bivanja, zrak je postal redkejši… in jaz sem pomirjena odšla na delo. Vse je v najlepšem redu.

Neizmerno rada se vozim. Čeprav je razlika ali sva v avtu sama, ali z otroki ali je v avtu še kdo. Kadar sva sama, čvekava o popolnoma najinih zadevah, sanjariva, iščeva argumente za trapaste ideje, ki se kasneje lahko izkažejo, kot zelo dobre ideje, govoriva o intimnih, samo najinih zadevah (ja, če hočete, o frustracijah, o seksu, o prijateljih…) – kadar sva sama.

Kadar sva z otroki, najdemo skupno temo, v kolikor nama uspe, da si ne nabijejo v ušesa slušalk od mp(neskončno), ker potem sva na ultimaxmix koncertu in itak noben ne sliši – torej sva spet sama (kar niti ni slabo), ampak v tem primeru izpustiva debate o seksu. Prefriganci lahko prisluškujejo;)…

Danes pa sva peljala še eno gospo iz Bohinja proti domu. Dan je bil ČAROBEN! Malo pocukrane debate o tem in onem, nato pa tišina. Vsak mehko pogreznjen v svoj svet, s svojimi sanjarijami. Opazovala sem sence, ki so jih metale gore sem ter tja, kot da so iz papirja, svetlobo, kako prelisiči na gosto nasejana drevesa, da se prebije skozi njih, redke ptiče, ki kot kaže, še niso utegnili zmrzniti in čarobno pustinjo, ki je baje nekoč bila naseljena, zdaj pa še vikendi zgledajo zapuščeni.

Misli mi begajo sem ter tja, spomin se mi vrača v zgodovino, nekaj je res stvari, ki se jih ne spominjam rada, zato se trmasto sidram v sedanjost. Razmišljam o tem, da je danes verjetno tudi na morju lepo. Kako sva včasih, kar tako za šalo sedla v avto in se odpeljala. Zdaj tega že dolgo nisva naredila. Kje tiči razlog? V meni? Vsaj tri leta že nisva naredila kakšne zares odbite stvari. Misli mi begajo sem ter tja. Sem se utrudila? Kaj pa vem. Ja, vem. Kar enega lepega dne sem se odločila, da tega ne bom več počela. Ta en lepi dan je dolg že tri leta. Tri Leta! Kdo bi si mislil.

Prideva domov, najstarejši se odpravlja v Maribor, konec počitnic, matematika nam je zagrenila teh sedem dni in komu še noči, ampak pustmo tisto stat… starejša deklica v službi, mlajša s skrivnostnim nasmehom kuka iz dnevne, najmlajši je bil z nama… Vse po starem.

GA se odpravi v svojo sobo pisat poročilo, čas ga preganja. Meni pa tako manjka tisti najin čas. Tisti občutek pripadnosti. Nenasitna sem. Grem mu skuhat kavo, vem da je utrujen od vožnje. Morda iz veselja iztržim še objem… :D

Ne, ne gre za kupčijo, samo sporočila bi mu rada, da je res car, da takole zdrži vsak dan po 10 ur ali več + služba. Da ga cenim, da mi  je mar.

Prinesem kavo in res je na drugi strani veliko veselje, tudi objem… in kar je najbolj zanimivo – pove mi, kaj je razmišljal po poti. Neverjetno, ampak razmišljala sva isto. Zaradi takih malenkosti je življenje še lepše.