07
Mar

Pod perutničko postaja dolgčas

Vsake toliko se povlečem za ušes, ker nič ne pišem in se mi vse dogaja samo v glavi. Malo manj se mi dogaja v realnem življenju, ampak lahko zatrdim, da se dejansko veliko reči, ki mi švignejo skozi možgan potem zares uresniči. Nekatere se uresničijo, ko je misel komaj končana, na druge je treba malo dlje čakati. Te bi lahko razdelila na neželene (te se uresničijo čimprej / mamico jim milo/ in želene – na te je treba potrpežljivo čakati in za njih delati in ne obupati).

Recimo, ena od teh je, da otroci zrastejo in se osamosvojijo. Pa smo tam. Pri nas vsi odhajajo. Ampak ne po vrsti, kot so se rodili. Vse so pomešali. Malo odhajali in prihajali in zdaj so si sprdnili, da gredo vsi naenkrat.

No, ne bom tajila, da je moje srce srečno, prav tako ne bom tajila, da moje srce tuli. Pa ne od strahu za njih, ampak od same spremembe.

Ljudje mi seveda niso v nikakršno pomoč.

Vsi po vrsti postavljajo butasta in hkrati smiselna vprašanja: »Kaj pa bosta zdaj s to veliko bajto?  A oni v najem, vidva pa tolk placa? OOOOO reveža, a vesta kolk vama bo dolgcajt?«

Midva misliva, da je prav, da gredo in veseliva se na vso moč, da bova šla k njim na kosilo, da jih bova gledala, kako se imajo fajn in kako gradijo svoje sanje, kako jim spodleti in spet poskušajo znova. Neizmerno bova uživala, ko bodo prišli vnuki in jim bodo težili, hkrati pa bova opazovala, kako vse to pohendlajo z nasmeški na obrazih, včasih tudi s solzami in skrbmi. To je življenje, pisano kot mavrica. S tem, da ima kdaj pa kdaj zraven tudi črno. Vsakič, ko se bomo srečali, bo nekaj novega. Če bi se gledali vsak dan, bi si šli verjetno močno na živce. Kako to vem? Preprosto, ker si gremo že zdaj včasih.

Čas je, da odletijo novim izkušnjam nasproti. Teh izkušenj pod najino perutničko ni. Luštno jih je imeti tu, še bolj luštno jih bo gledati, kako si ustvarjajo novo jato in z njo letijo v novi formaciji.

Čas je tudi, da midva vidiva, kaj je nastalo tudi z najinim vplivom, vzgojo in še največ, kaj je nastalo spotoma, ko nisva mislila na to, da mora biti za otroka vse najboljše.

Kaj je nastalo ob najinih izkušnjah, ko se velikokrat nisva znašla, ko sva se prepirala, grdo gledala, skoraj upropastila zakon in imela toliko dela drug z drugim, da so bili otroci prepuščeni temu, kar so pač imeli. Roko na srce, ni pomembno koliko se trudimo, da otrok ne bi doživel hudih travm, da ga ne bi nikoli udarili, da bi ves čas zdravo jedel, bil spočit bla,bla,bla… zraven pa zlivamo strup v medsebojne odnose, ki bi odtehtal neskončno obiskov Mcdonadsa. Vsi to delamo, ob premajhnem zavedanju, da otrok to živi, diha, čuti. Da to močno zamaje njegov občutek varnosti.

A dokler rešujemo in vzpostavljamo varno vzdušje nazaj, je vse OK. Otroci nam zaupajo.

Zdaj pa je čas, da odletijo v svet. Svet je velik. Zdaj bomo videli, ali poznajo pot nazaj. Tako kot lastovke.

To je res trenutek, ko sva srečna, ganjena in ponosna. Hkrati pa trgava vezi, ki so najlepše in to boli. Verjameva, da te vezi ostanejo, čeprav postanejo nevidne.

Potem je v omari vedno turška kava, čeprav je ne pijeva. Za vsak slučaj.

Arhiv, potovanje na Portugalsko 2009

Arhiv, potovanje na Portugalsko 2009

09
Mar

Je običajnost postala žaljivka?

food

Grem naprej in nazaj. Kdaj tudi vzvratno. S te perspektive je svet drugačen. Včasih sem brokoli, drugič oreh in potem goba. Ampak kljub temu:  moje življenje gre naprej, če to dovolim ali ne. Čas neusmiljeno brzi. Med tem, ko se velik kazalec na uri  premakne za 60 minut, se krajši samo za pet. Katerega imam rajši? Oba odmerjata čas. Tudi, če uro obrnemo okrog, tudi če jo vržemo ob tla in skačemo po njej… čas je neuničljiv.

V času, ki ga ima vsak, vsak naredi kar hoče. Pa vendar vsak na neki način napreduje.  “Jaz rastem in napredujem,” mi je rekel nekdo, “zato se nimam časa ukvarjati z običajnimi ljudmi.”

Se me je dotaknilo. Jaz se iz dneva v dan ukvarjam z običajnimi ljudmi, ki ‘rastejo’. Sama sem običajen človek. Obožujem običajne ljudi. Spopadajo se vsak s svojim življenjem, vsak na svoj način. Spoštujem jih. Nimam pravice meriti kako hitro ‘rastejo’, ker vem da ‘rastejo’ v okviru časa, ki ga imajo na voljo, ker vem, da rastejo na različne načine, ker vem, da rastejo iz različnih temeljev, ker sama prekleto dobro vem, kako je težko najti mejo med ‘rastjo’ in obsedenostjo z ‘rastjo’.

Včasih kdo dolgo ne zmore narediti koraka naprej in ko ga naredi, je to ganljivo, zmagovalno, neopisljivo. Pa vendar, tega nikoli nihče ne bo vedel.

Včasih me zaradi poklica ljudje gledajo kot, da jaz vse vem, kot, da meni ne pristoji napaka, kot, da se jaz z nikomer ne smem skregati, moje solze so neupravičene, kaj šele jeza in seveda jaz šibkosti ne poznam!

Lepo vas prosim! Ne morete mi vzeti vseh teh čudovitih stvari. To so naši kazalci na uri, ki nam kažejo dvojnost življenja. Če nekomu vzamete jezo, kako bo vedel, kdaj je miren? Če mu vzamete konflikt, kako bo vedel, kdaj je povezan?

Zato sem jaz Hobit. Uživam. Uživam v življenju, ampak me je tudi strah. Obožujem hrano in ves čas hujšam. Ljubim ljudi, spoštujem jih. Posle najraje sklepam tako, da sežem v roko in pogledam v oči. Nekateri pravijo, da sem naivna, drugi da sem pogumna.

Moji prijatelji so…tisti, ki ob meni zdržijo. Ni lahko. Vedno povem kako se počutim, vedno povem, ko sem v slabi koži, kadar sem jezna, kadar sem na koga jezna – čeprav ves čas vem, da je to moja jeza. Ampak jebiga, tudi jaz sem jezna zaradi koga drugega in žalostna in vesela. Moji odnosi so odnosi na katere sem navezana, moji prijatelji so moja razširjena družina.  Govorim. Povem. Jočem. Se smejem. Preklinjam. Iskrena sem.

Zato je z mano težko. Gledati moje veselje in ga sprejeti, navdušenje, srečo… in na drugi strani jezo, žalost, depresijo in nesrečo.

Ampak nekaj vem. Moj pogled vidi skozi temo in čeprav ne vem točno, kam grem. Vem, da bom prišla točno tja. Zato hvala vsem, ki ste dovolj pogumni, da vztrajate z mano! Delate mi družbo v moji osamljenosti. Zato jo lažje prenašam. Rada vas imam!

In tisti, ki ne. Vas razumem. Tudi vas imam rada.

27
Jul

nikakor ne morem nehat padat

2014-07-27 10.54.46

 

Ne, ne z mano je vse OK. Celo uživam. Sem v Bohinju, piše se 27.julij, oblečena sem v debele štumfe, debel pulover, zunaj je 15 stopinj in v desen uč me je pičil komar. Zato, danes selfie odpade.

Je pa v večji nemilosti dež. Ne more in ne more nehat padat. Na trenutke mu skoraj uspe, pa se spet nekaj zgodi in se vliva z nebes, kot solze iz oči razočarane najstnice.

Včeraj sem prebrala, da nam grozi smrtonosna otoplitev zemlje. Ja, letos nam res ne morejo grozit, da bo zmanjkalo vode. Bo pa sedaj ta voda v kombinaciji z vročino, ki jo napovedujejo, kot bi človeštvo zaprli v pisker in ga skuhali kot špagete. Strah je pomemben dejavnik vladanja. Cepi ljudi s strahom in bodo najprej krotki in previdni – iskali bodo rešitelja. Vendar ga ne bodo našli. Naslednja faza dolgotrajnega strahu je apatija. Ko ima svet apatično ljudstvo, je vladanje otroško lahko.

Proti strahu se lahko borimo samo s tem, da dobro poznamo sebe. Sicer pa, zakaj bi si metali pesek v oči. Naš dom – zemljo, smo že pripeljali do točke, ko je samo še vprašanje časa, kdaj se bo odtrgala z nitke in padla v vesolje, morda bo zmrznila ali pa izgorela, morda bo razpadla. Morda to ne bo jutri, nadaljnji milijon pa verjetno ne bo zdržala. Torej, poletja nimamo, imamo pozno jesen, novembra bo poletje in mi smo prilagodljiva bitja, ki moramo sprejeti, da se vse enkrat konča. Danes je morda tisti dan, ko je v omarah treba zamenjati garderobo in postaviti puloverje in bunde bolj v ospredje. Novembra pa si rezervirajte počitnice na morju, izven sezone, poceni in odbito. To je moj namig in verjemite mi, vredno ga je poslušati.

20
Jul

Od daleč k blizu

Pu_love

Nedeljsko jutro. Končno zberem pogum in se ustavim. Ustavim v tem podivjanem toku, v katerem se iz sekunde v sekundo bolj utapljam in dušim s prepričanji, ki smrdijo po plesnobi.

Nič posebnega mi ni treba narediti zato. Samo dovolim, da začutim ljubezen. Ljubezen do sebe, do tebe. Dovolj je samo moja naravnanost. Ne rabim preteči maratona ali se postiti 10 dni. Samo naravnam se. Kot bi obrnila stikalo z on, na off. Samo praznino, ki v meni ždi, kot vase sesuta prazna vreča, obrnem naokoli in jo izpraznim praznine. Izpraznim se sama sebe, svoje plesnobe, svojih strahov.

V takem stanju ždim na kavču, s knjigo v roki. Dovolim si brati v času, ko bi morala skrbeti za dom, družino, kuhati kosilo, zalivati vrt. … Vsake toliko v natančnem ritmičnem sosledju mojo vest nabije stavek: ‘Ali nimaš nič pametnega za delati?’ Butne vame, kot bi bobnar s paličico, nežno, vendar odločno udaril na bas… malo me stisne v telesu in zdržim, zdržim s sporočilom, da je najpametnejše na svetu, ždeti, s knjigo v roki, na kavču in to sredi belega dne.

Pomirjam, načrtno, zavestno, ta bobnarski ritem v sebi in vsakič, ko mi uspe se bolj čutim. Prihajajo občutki olajšanja in… val tistih mehkih občutkov, ki so kot puh ali kot kapljica vode, ki se počasi razleze čez in čez. Ko sem v teh mehkih občutkih pomislim nate. Kako bi s tabo delila, to ljubezen, to mehkobo. Spet se oglasi moj boben, ki pravi da raje ne. Ti zanesljivo nekaj pametnega počneš. Ne smem te zmotiti. Pomislim, koliko takih trenutkov sva že zapravila. Jaz in ti. Ko je delo pomembnejše. Ko je vse pomembnejše. Ko iz neke naučene prijaznosti pozabimo na bistvo in potrebo po bližini zamenjamo s popolnoma majhnimi, minljivimi ostanki naše moralne miselnosti. Ta ubijalski, ničvredni moram. Vseeno vstanem in te grem iskat. Sprehodim se naokoli, po najinem domu s tisto trdno željo, da najdem pot, ki se bo končala v najinem času, v objemu, v povezanosti, v miru… v nečem, ki bo terjalo več kot samo 10 sekund časa.

Stopim pred hišo in te vidim, kako sklonjen puliš plevel z gredice. To simbolično delo, en plevel z gredice, en plevel iz svoje duše. Začutim, da si v popolnoma drugem svetu, kot jaz. Da si uglašen na drugo ravnotežje. To me zaustavi sredi koraka. Ne upam si zmotiti, ne vem kako, da bi bilo dovolj nežno, da ne bi zabolelo. Samo bežno se te dotaknem, tvoja koža diši po soncu… zadovoljim se s tem trenutkom in odidem.

Vrnem se zmedena. Koliko je teh trenutkov, ko samo zato, ker sva nerodna in štorasta vse te mehke, ranljive občutke strpava v škatle in jih potisneva pod posteljo. Oni pa jočejo in tarnajo, ker so ustvarjeni za dva. Ker niso ustvarjeni za enega.

Potem se nekega dne razjezijo, pobegnejo iz škatle in nam trgajo grobe besede iz ust, udrihajo naokoli z našimi rokami in za sabo puščajo žalostno morišče čiste ljubezni.

15
Oct

Čarobnost začetka

Foto: Albert Mrgole

Foto: Albert Mrgole

Preden moje Hobitske navade zamrejo, bom še kaj napisala. Sploh ne gre zato, da ne bi živela po Hobitsko, ampak nimam časa napisati. Tako, kot je Bilbo lepo redno vse zapisal.
Ampak še vedno rada jem, pijem pivo, uživam, lenarim, delam neumnosti in izkoristim vsak trenutek, da to lahko počnem. Samo teh trenutkov je malo, malo.
To poletje sva z Albertom končala knjigo in moj hedonizem se suče okoli tega. Kot običajno – ponoči, ko imam čas. Kdo bi spal ob takem vznemirjenju? Počutim se, kot takrat, ko je še nosil pravi Dedek mraz (torej takrat, ko še ni nihče dobil ideje, da mi zjebe vero v pravljična bitja).
Ko ugasnem luč, vidim. Vidim kako primem prvi izvod v roke, čutim kako težka je knjiga, kako diši… in vidim tudi da NI svetlo modre barve.
Potem si predstavljam, kako bo v dvorani na predstavitvi. Tam vidim mojo mami, iščem očija. Vem, da te ni, da te ne bo. Še vedno te pogrešam. Kadar bi te kaj vprašala, kadar bi ti kaj pokazala ali pa kadar bi delila svoje dosežke s tabo. Ta praznina verjetno nikoli ne bo izginila, sploh zato, ker si bil tako intenzivno prisoten. Zato jo pač sprejmem in sem v stiku z njo. Potem vidim sestro, prijatelje. Ljudi s katerimi želim deliti to svojo zgodbo. Iz tega nastane cel hobitski žur.
Prava otroška neučakanost je v meni – želela bi biti ves čas tam, kjer je knjiga. Da bi videla, kaj se z njo dogaja. Vendar ne morem biti, zato se učim potrpežljivosti.
Potem malo zaspim in se mi niti eno jutro ne da vstati. Trmasto preslišim budilko, po otroško se pokrivam z odejo čez glavo in upam, da bo kar od nekje prišla novica, da mi danes ni nič treba.
Konec te muke je vedno enak. Vstanem. Pijem kavo, Ne govorim kaj dosti. Ne verjamete? Ha, ima smisel, ni vam treba verjeti.
Sem pa tja navsezgodaj furam otroke po Sloveniji. Včasih do vrtca, drugič kam dlje po Sloveniji.
Danes sem peljala M. na Bled. Ob 7h. Mama Mia, kako je bilo hudo. Že čez pol ure sem gledala sončni vzhod, bila obdarjena z meglo in prebujanjem dneva, s svetlobo, ki je rinila skozi meglene koprene. Lepota mi je silila solze v oči. Doživela sem pravi čudež jutra. Vse te občutke sem zapakirala v međik box, v moj možgan. Jutri, ko bo prvi hotel, da vstanem se bom znova spomnila, da so jutra čarobna.
Obožujem pomlad in jesen. Ravno zaradi čarobnosti juter.

22
Sep

Dopuščanje dopusta

Po povsem zavestni odločitvi sva se odrekla dopustu in zaslužku skozi poletje. Najin cilj je bila knjiga in kjerkoli sva bila, kamorkoli sva šla sva pisala, se pogovarjala (o knjigi) in spet pisala. Tako v znamenju doma, kot Bohinja in celo 4 dni na Krku. Ampak v najini zavesti je bil samo en cilj: KNJIGA!
Celo otroci so spoštovali ta tihi dogovor in funkcionirali ves čas dokaj samostojno.
Potem pa je naneslo, da sva knjigo končala in v istem trenutku se je ponudila priložnost za 5 dni dopusta prek Topqupona. Tukaj se začne nova zgodba.

Pozdrav delfinov

Pozdrav delfinov

Najprej naj omenim, da so naju nategnili, ker so vmes zamenjali politiko plačevanja in zdaj si po novem kupiš pravico do popusta in ta znesek se ne odšteje od končne cene, kot se je včasih. Jaz nisem prebrala drobnega tiska (mirno mi rečete krava neumna) in sva plačala toliko, da bi šla lahko v hotel s 4 zvezdicami ali vsaj v takega, ki ima internet ali…
Lahko bi šla v hotel, s katerega vidiš morje. Ko sva prispela, so nama prijazno pojasnili, da nama bodo dali balkon, ampak pogleda na morje pa ne! Vstopila sva v sobo in najin pogled se je zazrl v pozidan hrib.
Jajapajade, če sem s hribov, še ne boste z mano delali, kot da sem s hribov. Pot pod noge, nazaj v recepcijo. Zdaj sem še jaz prijazno pojasnila, da sva rezervirala sobo s pogledom na morje, da so nama rezervacijo potrdili in da naj to uredijo. Pol pa gospođa dol in gospođa gor… Fak, res se mi ne da poslušat tega sranja. Prišla sva na dopust, imava obletnico poroke, napisala sva 300 strani debelo knjigo! Zahtevam sobo z morjem. Basta. Tole sem malo bolj prijazno predočila in Gospođa mi je namignila, da če doplačam 5€ na osebo bi pa šlo. Glede na to, da so me že okradli, sem se pustila okrasti do konca. Tako sva dobila svojo sobo z razgledom na morje. Zakaj svojo? Ker je imela najina soba na notranji strani še ena vrata, ki so vodila v sosednjo sobo in nikoli nisi vedel ali bo morda kdo vstopil. Vsaj zaklenjena so bila. Ponoči sta se najina priglavna soseda odločila za posteljne radosti in najina postla se je guncala, kot da gugata dojenčke. Nina nana aja tutaja… Ali ima hotel internet? Seveda ga ima! Ampak samo v vetrolovu. Srednji vek.

Hribovci radi gledamo morje :)

Hribovci radi gledamo morje :)

Midva se nisva dala. Morda zato, ker se sploh nisva zavedala, kako zelo sva utrujena. Prvih 24 ur sem spala in bila vmes v presledkih 7 ur budna. Nato sem spala še nepretrgoma 9 ur. Sploh nisem vedela, da sem sposobna toliko spat. Preprosto sva odklopila, se predala. GA je spal malo manj ampak vmes ni počel nič. Sestradana po nič sva se ga najprej do nezavesti nažrla. Imela sva sobo z balkonom in pogledom na morje, zgodbo z denarjem sva dala v oklepaj, ker je bila edina možnost, da si zaserjeva dopust. Sicer pa res veliko smeha, neumnosti, prebranih strani in napisanih vrstic. Kar je še posebej omembe vredno, jata delfinov, ki nama je drugo jutro uprizorila celo predstavo.Zato je bilo vredno doplačati razgled.
Tisti, ki kupujete na čip portalih pa pazite, ni vse tako ugodno kot se sliši. Lani sva bila za manj denarja v hotelu s 4****. Žal kar naprej dobivamo sporočila, ne zaupat, ne verjet …, če pa to počneš si butast.
Jaz sem tokrat dobila certifikat.

Jutranje razvajanje

Jutranje razvajanje

01
Sep

Deli našega življenja

DSC_8646

Danes sem ponovno odkrila eno senzacionalno dobro stvar. To, da je življenje sestavljeno iz večih delov. En del, tisti najbolj zajeban je, ko dajemo, ampak tisto kar dajemo, dajemo v nič. Recimo, vse kar dajemo državi. Tega iz dveh razlogov ne bomo računali. Prvi razlog je ta, da računanje zares sovražim, da so moje metode težko razumljive, čeprav je rezultat vedno približno pravilen. Drugi pa je, da se tega rezultata ves čas približno zavedam in nočem trositi depresije in slabe volje po mojem blogu.

Torej, če je življenje sestavljeno iz večih delov mora biti kakšen del tudi dober in kakšen nevtralen. Nevtralen del je, recimo, prehranjevanje. Zakaj? Ko jem uživam, dokler zraven ne začnem razmišljati kaj jem. Potem se začnem ukvarjati z idejo, da se mogoče ne hranim ampak se zastrupljam. Vsakič se moram odločiti a bom uživala ali ne. Ker je užitek prvobitna Hobitska, naravna lastnost mi to vseeno ne povzroča (pre)VELIKIH težav. Kar je seveda dobro opazno tudi na mojem obličju.
Še en del življenja o katerem velja pisati na tem mestu pa je užitek. Čisti užitek. Ta del se mi zgodi domala vsak dan. Sranje je, ko ga pogosto kje pozabim. Ne vem, v avtu, na vrtu, v postelji, na sprehodu… Zelo sem malomarna, do mojega užitka in od zdaj naprej se bom trudila, da ga vtaknem v žep, preden kje obleži.
Včeraj se mi je zgodil večkrat. Vseeno bom pisala o najbolj zabavnem. Po celodnevnem pisanju sva se fajn napapcala, tokrat z zanesljivo nezastrupljeno hrano, tako da ni bilo dilem glede zastrupljanja in se potem odpravila na eno plažo, ki sva jo odkrila pozimi in sva bila prepričana, da ji ni odkril še nihče na tem svetu. Plaža se nahaja še naprej od Stare Baške, tam kjer se svet že zdavnaj konča. Ampak še malo naprej od konca je ta ‘najin’ košček raja. Seveda še zdaleč ni osamljen. Glede na to, da sva prišla ob 6h zvečer in je bilo folka kot… so verjetno čez dan ležali drug na drugem. No, tudi to je en del življenja, ki se ga jaz ne udeležujem. Bilo je četrt plaže v senci in ostalo na soncu. S tem da je tista četrtina agresivno goltala toplo in svetlo stran zemeljske oble. Ker GA ljubi sonce, jaz pa malo manj, sva se odpravila vsak na svoj konec sveta, z vsak svojo literaturo. Da se GA ni bilo treba prepirati s senco in soncem, je odšel malo bolj daleč, kjer je bilo zagotovljeno sonce vsaj še kakšno uro.
Jaz berem en tak sproščujoč romanček od Sarah Dunn, dovolj zabaven in duhovit, da me vleče. GA pa bere nekaj strokovnega od Pat Love. Predstavljam si, da ga je samota zastrupila in je knjigo začel brati selektivno. Torej zapomnil si je vse o moških, kakšni so in kako bi ženske to morale razumeti. V enem trenutku se mi je zazdelo, da se morava malo srečati in tudi sonce je že padlo dol. Senca ga vedno uniči, vedno zmaga… tako pač je. Tudi to je nevtralen del življenja. Po eni strani je užitek – konec dneva, ko gremo spat. Po drugi strani pa nam je spet zmanjkalo časa.
Torej zdaj leživa lepo eden zraven drugega, ko mi GA začne poročati, kaj je prebral in da je vse res in strokovno, ker o tem piše Pat Love.
GA citira: »Moški je srečen, ko se počuti varno. Varno se počuti takrat ko VE (pazi: ve, ne vidi in ne sliši!!!), da je ženska nekje v hiši. Da je doma. Takrat je on lahko celo srečen!«
Moj komentar: »Aha, če je dovolj da ve, potem ženska pač brklja v kuhinji, se nekontrolirano baše s hrano, ker jo on itak ne bo videl, kakšna je, ker je dovolj da VE, da je v hiši. Ženska bo pa med tem ko se bo on dajal dol s sosedo pomivala po tleh, da tega ne bo opazila.«
V odgovor sem dobila srečen in odrešujoč smeh mojega moža. In sem pomislila: »Tip bo še na stara leta dobil smisel za humor.« Kar bo zanesljivo najsrečnejši del mojega življenja.
Potem lepo čitava vsak svojo buklico dalje, vmes opazujeva folk, ki še vztraja na plaži nakar… se GA obrne k meni, me objame in poljubi. V javnosti. To je pa res prava redkost, ker to mi delamo bolj na skrivaj. Se pač ne spodobi. Upam, da vi razumete, ker jaz ne.
Moja reakcija je bila seveda prijetno začudenje in sem malo pogledala naokoli v kašni družbi žensk se pojavljam. Nisem odkrila nič posebnega. Potem sem pomislila, da je GA pomislil, kako dobro, da se med plavanjem nisem utopila, (ker morava ravnokar dokončati knjigo in se moram jaz zmenit vse tehnične podrobnosti, ker on tega ne mara,)in me je objel od sreče, da sem vendarle še živa. To, da me je objel, kar tako iz navade odpade, ker te navade v javnosti zares nima. Zato je bilo treba preveriti. Bil je že nazaj zatopljen v branje, ko jaz rečem: »Kaj je bilo to?« »Kaj,« vpraša? »Ja tale objem…« »Aja«, pravi »Pat je napisala, da naj vas kdaj pa kdaj malo objamemo pa sem to naredil.«
Zraven se podmuklo reži in jaz si zaželim, da bi bil trampolin. Skakala bi po njemu do onemoglosti.
V resnici pa, je to del življenja, ki ga obožujem. Tisti del, v katerem je doma igrivost, humor in sproščenost. Včeraj tega nisem pozabila na plaži.

06
Aug

Pasja vročina vpliva na kravje počutje, da o slonih ne govorim.

Obstajajo zapečenci in obstajamo tudi taki, ki smo surovi in se ne maramo kuhat. Če obstajajo prejšnja življenja, potem sem zanesljivo obstala v razvoju moje kože, tam nekje v srednjem veku. Saj veste, bela koža in rahlo napolnjena, baročno zgubana… No, to sem jaz. In ko so metali mojo dušo z nebes v novo človeško telo, so pozabili dodat, da se rojevam v 20. stoletje oz. v 21. stoletje, ko bodo moderni zapečeni in anoreksični ljudje, brez hribovitih obronkov na bokih in trebuhu in da ne govorim o širini bohotnega oprsja, ki mi ga je nekoč srednjeveška obleka porinila tik pod brado in sem bila prav seksi.

Ko padeš direkt s srednjega veka v 21. stoletje, ko se zemlja in nebo hudujeta nad človeškim ravnanjem in kurita, kot norca, ni več tako preprosto.

Že dneve se komaj premikam. Ko zagledam svetlobo se mi skrči očesni živec in komaj kaj vidim. Vse moje baročne lepotice se pritožujejo nad vročino s prekomernim izločanjem . No, temu se reče samo zalivanje ali samo oskrba, kot je zdaj moderno. V srednjem veku smo samo oskrbi rekli odgovornost do lastnega preživetja. O tem sploh nismo razmišljali. Lovili smo in sadili in zato tudi ubijali. Bojim se, da gremo nazaj v te čase.

Z možgani se dogaja podobno. Ne funkcionirajo sploh. Vsi po vrsti so krepnili. Levi možgan ne dovoli nobenih aktivnosti, desni možgan ne dovoli nobenih aktivnosti in še ubogi prestrašeni zadnji reženj je izklopil svoje obrambne funkcije. Po domače povedano: z mano je konec!

Prišel je slon in me z rilcem povzdignil pred svoj lastni gobec. Ni me takoj vtaknil vanj, ampak me je ogledoval. Jaz sem med tem vohala njegov nemarni zadah. Potem me je obliznil s svojim lepljivim jezikom in me nekaj časa žvečil. Ko se je naveličal me je spravil med zobe in ličnico. Potem me je spet nekaj časa žvečil.

To dela še sedaj. Nikakor se ne morem izviti iz njegovega gobca. Včeraj zvečer me je za kratek čas izpljunil in sem obtičala kot krava na sliki.

Ne vem, zakaj se temu reče pasja vročina, če se počutim, kot da me žveči slon in večino časa ležim kot krava?

 

 

 

08
Jul

Fuck you – I’m released!

Fuck you!

 

Utapljam se v metaforah, kot so:

Utapljam se v skrbeh, v denarju (ko bi se vsaj – v lastnem, mojem, svojem ), v dolgovih, v dreku, v času, v prahu…. Utapljam se lahko v čemerkoli se hočem. Ampak samo do izčrpanosti, ne do smrti. Življenje je redko prijazno s smrtjo. Lahko pride lepega jutra in ti jo vrže pri zdravniku. Vtakne ti jo nekam v žep, skrije za uho, stlači v nos… Z namenom, da bo prihajala počasi, in žrla košček za koščkom upanja, volje in življenjske energije. Ali pa pride v enem trenutku, jo posede v naročje in ČAO, ni te več. Ni me več. Ali ni ga več… Kar tako v tri krasne, brez razloga. Leta niso važna. Niti moja, Niti tvoja. Niti leta naših otrok.
Zadnje čase se zdi, kot da je življenju dolgčas in trosi smrt res brez pomisleka. Ali pa se mi iz življenja delamo norca in življenje samo vrača. Kot otrok, saj veste. Jaz tebi krava, ti meni konj… in tako do izmučenosti.
Utrujena sem od igric, od zastraševanja in neumornega truda mnogih pomembnih (tistih, ki mislijo, da so pomembni) ljudi, da bi obupali.
Ne da se mi več. Obupala sem. Zato me ne bo več skrbelo, zato bom raje spala, kot da budna zrem v strop, zato ne bom imela več slabih misli, ampak si bom zanalašč izmišljevala same lepe stvari. Ja, izmišljevala si jih bom in si delala brezskrben lajf. Zakaj meni moje izmišljene zgodbe ne bi pomagale, izmišljene zgodbe drugih bi me pa uničevale? To ni logično. NI!
Nekoč sem govorila, da bom sedela na kupu denarja, ko bom velika. Zdaj sem velika in pod mano je kup denarja – sef od NLB.
Evo, moja vizija se je uresničila. Butasto seveda, ker sem pozabila na svojilni zaimek in denar, na katerem sedim zelo ni moj.
Lahko pa poskusim znova. Ker sem že velika bom rekla takole:
»Naslednji teden bom sedela na kupu SVOJEGA denarja.«
Bom šla vplačat LOTO, da življenje ne bo v skrbeh, kje naj dobi, za uresničitev moje želje.
Evo, to je moja lepa zgodbica za danes.
Kmalu bo nova.
Ne bom se delala norca iz življenja, rajši ga bom uživala.

 

30
Apr

Praznik dela???

Odlomek iz Wikipedie:

Tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela se pričenja v letu 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje zlasti leta 1872, zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik.

Pa poglejmo, kaj smo ustvarili iz krvavih demonstracij leta 1886 v Chicagu. Velik procent ljudi sploh nima delavnika. Zakaj? Ker nima dela. Velik procent ljudi dela več kot 8 ur na dan. Zlasti ljudje, ki imajo svoje firme in ljudje, ki delajo v uspešnih firmah. Zakaj? Zato, da ostajajo nad gladino pogube.

Zelo majhen procent ljudi ne dela, ker ima vsega polno rit. In obstaja tudi en mali procent ljudi, ki zaposluje veliko delavcev in se trudi, da jim pošteno daje za kruh.

Če pogledamo tako od daleč, se vidi, da se iz zgodovine, iz poguma naših prednikov in iz poštenega dela delamo norca.

Zakaj je ta praznik označen kot socialistični praznik, čeprav se je gibanje začelo že veliko prej? Kako to, da ga praznuje ves, skoraj, ves svet? Skoraj? ZDA ga ne, čeprav so bile prve demonstracije tam…

Ali sem morda kje zgrešila in v drugih političnih ureditvah delo ni častno? Ali sem morda manjkala na kakšnem seminarju, kjer bi mi povedali, da je krasti najvišja, dobro plačana družbena vrednota? Zakaj se nam kolca po starih časih? Ker so nas vzgajali v vrednotah in nam dali priložnost, da smo jih živeli. Mene so starši naučili delati, naučili so me, da za dobro opravljeno delo zaslužim pošteno plačilo in naučili so me, da je katerokoli delo vredno dvignjene glave. Zato imam veliko izkušenj. Od kidanja gnoja dalje. In nikoli me ni bilo sram, delati karkoli. Pa še to – če sem želela delati, sem dobila delo. Tako je moja torba izkušenj,  polna opravljanja različnih del, ki so me mikala, zanimala ali pa sem v njih videla priložnost. S tem je bila zaznamovana moja mladost in z velikim upanjem in veseljem, cilji in sanjami sem vstopila v samostojno življenje.

Kakšna sporočila pa mi dajemo našim otrokom?

 

Vrednote da je delo častno ni – ker ni dela. Ker ni dela, jim ne dajemo izkušenj. Brez izkušenj imajo manjšo možnost, da zares odrastejo, postanejo neodvisni, samostojni…

Sprašujemo se, kako bodo preživeli? Naši otroci! 141 let po demonstracijah naši otroci skorajda nimajo prihodnosti. Mi pa delavnike dolge 10-12 ur in če jih imamo, smo  hvaležni.

Vzeli smo jim vrednote, vzeli smo jim sanje, vzeli smo jim pravico do dela. Kako lahko to popravimo?