Hobit’s smile blog

Jan

Ubogi Bikec!

By hobit 6 Comments

Categories: moj priklon, Vse po malem, Zgodba iz lastnega dvora and Če verjamete v škrate

Včerajšnji dan je bil… prav lahkoten, nežen, mil, sladek, mehak… Če ga primerjam z današnjim. Zdi se mi, kot da sem srečala čarovnika s skalpelom za dušo. Prepiknu mi jo je in čustva letajo okoli mene, brezglavo, neprevidno, razkazujejo se vsem po vrsti, da me srh obliva in groza obdaja.

Taka seveda ne morem kaj pametnega počet, zato je najbolje, da grem k frizerju. Tam bom lepo zaprla oči. Po otroško bom poniknila v pozabo. Ni me. Če me slučajno vidite, se vam samo zdi. Fatamorgana sem. Ni me. Če položite roko name, se bo pogreznila v nič in nikoli več je ne boste videli. Ni me. Če me pokličete po imenu, bo vaš glas postal glasek in potonil bo v večno tišino. Solze, ki se mi lahko nekontrolirano vlivajo pa so samo znak velike praznine. Ta praznina je seveda zaznamovana z bolečino izgube. Pa kaj. Nafilala sem jo z vodo, samo da se rešim. Zdaj je te vode preveč in še zavrela je. Čeprav me ni, voda teče iz mene. Ljudje okoli mene so v stiski. Kaj naj počnejo z mano? A mi lahko pomagajo? Kako so lahko v stiski, če me ni. Na živce mi gre, da so v stiski. Da jaz povzročam stisko – če me ni.

V obupu nevidnosti zasledim zgodbo. Astrološko napoved. Tam piše, da luna hodi po biku. Jaz sem bik. In po meni hodi luna. Dober dan za frizerja, pedikerja, kozmetičarko… Pri frizerju sem že bila…

Luna je velika.

Luna je večja od bika.

Luna je težka.

Hodi po biku.

Taca po biku.

Skače po biku.

Ubogi bikec.

Uboga jaz. Ni me.

Srečo imam, da je GA z mano prijazen. Samo v njegovem objemu obstajam. Lepo je imeti svet, v katerem lahko obstajam taka kot sem. Lahko obstajam tudi kadar me ni.

Zato: LUNA ODJEBI!

Jan

Kopalnica

By hobit 3 Comments

Categories: Vse po malem

V tej zgodbi nastopajo osebe A, B, C in Č. Odločila sem se, da jim dam krasna kratka imena, ki bodo zaščitila njih identiteto. V zavedanje si morda le zapišite, da naj bi bili dve osebi že odrasli, dve pa globoko verjameta, da sta ŽE odrasli. Zadnji stavek preberite tolikokrat, da ga boste razumeli, ker je pomemben!

Torej. Osebe ABCČ naj bi vstale ob 6.00, da bi pravočasno prišle na prostor X, ki se za dve osebi imenuje delovno mesto, za drugi dve osebi pa šola. Od vseh oseb samo oseba A vstane ob 6.05, ostale obljubljajo, da bodo takoj. Osebi C in Č vstaneta ob 6.20. Ena od teh se gre tuširat druga se umiva, med tem, ko oseba A ureja stvari, ki so v skladu z njenim dnevnim urnikom. Pogrešate osebo B? Ne je pogrešat, oseba B še aja. Osebi B se prijazno sporoči, da bomo zamudi na ciljne točke. Ta se nemudoma odloči, da bo pohitela. Ampak ne more, V kopalnici se oseba Č briše, oseba A oblači in oseba C umiva zobe. Oseba B zahteva takojšen umik z bojnega polja in ves prostor samo zase. TAKOJ! Ampak to se ne more zgoditi takoj, ker oseba A pobira svoje cunje, da bi se umaknila, oseba C splakuje usta in oseba Č hiti umivat zobe. Če ste pozorno brali, sta med tem osebi C in Č zamenjali prizorišča. Kakorkoli, oseba B je zelo nezadovoljna, se uleže nazaj v posteljo in izjavi, da zanjo ni razumevanja, niti posluha in zato nima smisla, da spolnjuje svoje obveznosti.

Med tem je v hišo še vstopila oseba X, neznanega izvora, ki je vse to opazovala.

Naslednji prizor:

Osebe ACČX se peljejo proti cilju, Oseba B je svoj cilj izgubila in ga še išče.

Jan

Dom

By hobit 0 Comments

Categories: Vse po malem and Zgodba iz lastnega dvora

Kot iz Sneguljčice je bilo. Rdeče, svetleče, videti sočno.

Ravno pravšnja malica zame. Sedla sem v travo in ga obrisala v pulover. Zahvalila sem se za dar, ki je padel z drevesa. Zame. Ugriznila sem vanj z vsem spoštovanjem in naslednji trenutek je z drevesa priletelo naslednje spoznanje. Ni jabolko. Dom je! Dom za malega črvička, ki je strmel vame. Jezno in začudeno je strmel vame in se povzpel z globoke jame, ki sem jo povzročila s svojo strastjo, ko sem zagrizla vanj. Povzpel se je na rob prepada – se postavil na zadnje noge in nekaj rjovel. Črvički so majhni in njihov glasek šibak, zato nisem slišala govora. Povem vam lahko le, da je mahal sem in tja, se jezil, sklanjal. Bil je zares žalosten. Meni pa je postalo žal. V roki nisem več držala jabolka, držala sem dom. Črvičkov dom. Radovednost, kaj govori je bila odveč. Nisem mogla slišati. Lahko pa sem razumela. Občutek imam, da mi je sporočal, da je v notranjosti cela njegova družina, cel zarod. Kaj naj? Časa ne morem zavrteti nazaj. Ne morem ti vrniti enakega doma. Lahko ti vrnem le tega – poškodovanega. S spoštovanjem sem odložila jabolko pod jablano. Ni me mikalo, da spoznam vse družinske člane.

Sprejela sem sporočilo. Včasih smo vsi črvi. V naše domove vdirajo in mi vdiramo v tuje. Včasih nehote, velikokrat pa dobro vemo, kaj delamo. To je boleče. Morda bi prej preden naredimo kaj takega, malo premislili.

Zgodbe so lahko črvive. Poslušam jih, sočustvujem z njimi in ni prav, da se to dogaja, čeprav se dogaja pod krinko lakote po ljubezni.

Dec

Vse nastaja iz nič

By hobit 0 Comments

Categories: moj priklon and Zgodba iz lastnega dvora

Nekoč pred davnimi časi, sem živela celo Jaz. Moje življenje se je odvijalo v hiši, ki se je imenovala Dom. Moje igrišče so bili Travniki. Moja družba so bile Cvetlice, Trave, Črički, Deževniki, Mravlje in ostale Žuželke ter sosedovi Otroci.

Spomin mi je danes odpotoval od nevrotične Qulandije, nazaj v davne čase. Obula sem škorenjce, toplo bundo, doma naštrikane rokavičke in doma naštrikano kapo. Škorenjce in bundo, sem dobila od starejše sestre. Njej so bile premajhne. Jaz sem morala obuti dvoje nogavice in dvakrat so mi zavihali rokave. Izpod kape sta mi štrleli dve pleteni kiti. Spomnim se, da me je kapa pikala v glavo. Stopila sem iz hiše in ledeni mraz se mi je zahrustal v pegasta lička. Polja so bila prekrita s snegom in na dvorišču so bili kupi snega, ki so močno presegali mojo velikost. S sosedovo Olgo, Markom in Janezom, smo se zakadili v kupe snega in da ne bi imeli mokrih rokavic, smo kar z rokami kopali jamo pod odmetanim kupom. Toliko časa, da smo se vsi štirje stlačili noter. Stara mama je sama izdelovala sveče, ki jih je prodajala za dodaten zaslužek. Zelo sem morala biti pridna, da mi je dala eno. Naše igrače so bili kovinski zamaški od steklenic, Prazna embalaža od različnih gospodinjskih pripomočkov (škatlice od vžigalic, od žarnic, uporabljene vžigalice, razni žeblji in vijaki….).

V naši Snežni hiši smo prižgali svečo in si pokazali kakšne zamaške ima kdo in tekmovali, kdo ima najbolj nenavadne najdene predmete. Včasih smo jih lahko zamenjali in smo jih potem čuvali, kot, da imamo največjo zanimivost tega sveta. Dali smo jim imena, našli skrivališča… To so bile naše skrivnosti! Prijeli smo se za roke in prisegli na življenje, da teh skrivnosti ne bomo nikoli izdali, tudi če nas bodo mučili.

Morda se komu zdi smešno. Meni pa prikliče toplino v mojo dušo. Nikoli nas niso cele dneve vlačili po trgovinah in niso zastrupljali naših možganov z materialnim svetom. To je bilo največje darilo, ker je v naših glavicah ostalo veliko prostora za sanje, za zgodbe, za pripadnost, za ljubezen… Živeli smo bogato življenje. Imeli smo se zares radi, to vem, ker to ljubezen čutim še danes.

Ko je padla noč in je sonce padlo za sneženo obzorje smo odšli Domov. Tam so nas čakali doma spečeni Buhteljni in domač Čaj. Ti okusi so ostali nepozabni in nikoli več jih ne bo. Ker moka ni več ista, ker zrak ni več isti, zato imajo tudi zdravilne bilke drugačen okus. Ker so marljive delovne roke že davno zakopane v zemljo.

Nikoli nam ni bilo dolgčas, zato se mi pogosto smilijo naši otroci. Nočejo nositi kap, ki pikajo in imajo nepremočljive rokavice. Ne zbirajo odpadkov, ampak celo nove igrače vržejo v smeti. Nimajo snega, da bi se pod kupom stisnili in čutili toplino svojih teles. Na jelkah pa visijo plastični okraski, namesto piškotov, pomaranč in bonbonov. Zato pa imajo viroze in prehlade, nezanesljive prijatelje, ločene starše.

Pravimo, da nismo imeli nič. V resnici smo imeli vse. Hvaležna sem! Hvaležna za najlepši zamašek od steklenice za Wiski, ki je pripotoval iz daljnih dežel in sem bila zato največja frajerka v vasi. Za doma naštrikane puloverje, kape in rokavice, za prevelike obleke in najbolj slastne Buhteljne na tem svetu. Prav zato sem lahko Hobit! Ker imam še vedno svoje sanje!

Nov

zdravbolanlacenzejen

By hobit 2 Comments

Categories: Vse po malem

Ko clovek lezi v bolnici, je kar naenkrat neizmerno hvalezen, da ni bolan se bolj.
Sicer pa luksus: soba za 3, postelje, ki jih dvigas spuscas in z njimi pocnes vragolije… V sobi 2 omi. Ena se veseli novega jeklenega kolena, druga kolka… Pravi faci sta. Imamo svojo kopalnico,s tisoc rocaji, kamor se lahko primes, obesis, priklenes kuzka… Kot v hotelu *****. Da sem v bolnici vem, ker mi to sporocajo s stradanjem in po vse verjetnosti bo vzrok preminulosti ZEJA!

Nov

Čez 100 let – samo še lepo!

By hobit 1 Comment

Categories: Škratki na pohodu and Če verjamete v škrate

Sprašujem se zakaj nič ne zapišem, vsaj zase, da bom čez 100 let lahko brala lastno kroniko, ko nikogar ne bo več, da bi z njim pila pivo. Takrat mi bodo računalniški zapisi prav prišli, ker bom črke lahko povečala na normalno berljivost, ker že zdavnaj ne bom vedela, kje za vraga sem odložila svoja bralna očala. In nikogar ne bo, ki jih bo iskal z mano.

Vse to vem, pa kljub vsemu ne pišem. Niti zase, ki se imam najraje na svetu, kaj šele, da bi pisala za vas.

Ne pišem zato, ker si mislim, da mi bo čez 100 let prav malo mar, kdaj sem imela razusto koleno, kdaj me je ves vikend bolela glava, kdaj sem garala od jutra do večera, kdaj sem se žrla, ker moja hiša nima vseh pomitih oken, kdaj je bila tista nedelja, ko zanalašč nisem pogledala v moj blok, kaj me čaka ta teden…. In vsekakor želim čez 100 let brati, kako je bilo v mojem življenju fajn in zabavno! In si mislim, da se bodo moji 146 let stari možgani spominjali prav tega.

Kar se recimo ne želim spominjati od tega vikenda je:

celodnevni glavobol (že ponočni glavobol)
ubijalska sesutost
boleče koleno in vrat
Sporočila, koliko moram nakazati za evrokart… (Ga raje sploh nisem odprla, ker nočem, da me kap zadane v petek, ponedeljek je za tovrstne dejavnosti primernejši dan. Vem, da cifa ni prijazna. Bila sva na Danskem. Je pa poskočna, zanesljivo.)

Kar se želim spominjati:

prost vikend po dolgem času.
prijetna srečanja z ljudmi, s katerimi se že dolgo nisem srečala.
popravljena vhodna vrata (Jao, to se bom spominjala še čez 200 let!).
Odlično kosilo z vsemi prisotnimi (redkost).
Montaža lučk z GA v Ljubljani. (Z GA je tako luštno in toplo početi take reči).
En prav poseben mir…

Veliko govori v prid lepih spominov. To me veseli in pomiri!

Čez 100 let bom živela v družbi teh:

V tej hiški:

Aug

zgodba o lepi kravi

By hobit 1 Comment

Categories: Vse po malem, Zgodba iz lastnega dvora and Škratki na pohodu

V glavi se na trenutek rojeva neskončno novih besed, besednih zvez, stavkov… Seveda ostajajo nezapisane, ker preprosto ni možno ujeti vsakega trenutka, ni možno vdihniti vsega zraka, ni možno ujeti vse lepote. Nekaj jo mora ostati za vesolje. Potopi se med zvezde in ostaja tam. Dokler se ovenčana z ustvarjalnostjo, nekoč ne vrne v moj um in upa, da bo tokrat zapisana. Kdaj pa kdaj se upanje uresniči, drugič spet beseda ponikne nazaj v vesolje ali pa se obupana preseli drugam. Ko jo vidim drugje, mi je včasih žal, včasih pa sem vesela, da je našla mesto.

Kadar sem višje, je moj občutek, da sem bližje besedam, bližje ustvarjalnosti, bližje igri izražanja. Zato me tako vleče tja, na planino. Uspelo nama je dvakrat. Pozno popoldan sva ušla in zgodaj zjutraj prišla. Težko si opazil, da naju ni. Sedela sva v mrazu (res je bilo grozno mraz 2 stopinji), in se z energijo dotikala lune in zvezd. Besede so padale z neba in delale bližino med nama in najinimi prijatelji. Čarobno.

Kar je res posebno sem videla kravo z velikimi rogovi in ona je tudi videla mene ( mislim, da ji ni bilo ime Liska, ime ji je Tritisočpetstodeset – čudno ime za kravo, vendar ji tako piše v ušesu.) Lepa krava je ves večer stala z nami ob ognjišču in poslušala, kaj se zgovarjamo. Na vso moč jo je zanimalo ali se lahko vleče psa za ušesa. Ker ji je postalo dolgčas, je simpatično rignila in prežvekovala izbljuvek, med tem, ko smo mi jedli sveže spečeni kruh. Z našo debato je bila tako zadovoljna, da je jela zvoniti s svojim zvoncem že ob petih zjutraj. Upala je, da se bomo vrnili in ji zopet pripovedovali. Mi nismo bili prijazni in smo spalismrčali. Uboga Tritisočpetstodeset!

Druga posebna stvar: 11. avgusta mi je skoraj zmrznila rit.

Pa še tretja popolnoma neposebnost – na planini vedno spim kot ubita.

Planšarija na Planini Dol (Velika planina)

Najlepša krava z imenom Tritisočpetstodeset

Jul

Veliko je dobrih ljudi

By hobit 2 Comments

Categories: moj priklon and Če verjamete v škrate

Samo tresk je naredlo in že sva bila v grabnu. Mene je popadla panika in moj prvi stavek je bil na vso moč sočuten: ‘Zdaj me pa zanima, kako boš zlezu ven!’ Zdaj mi je žal zanj, ampak tako je bilo. GA je na moje presenečenje ostal popolnoma miren. Skobacal se je iz avta in zgubljeno krožil naokoli. Hitro se je izkazalo dejstvo, da se speljat ven ne da. Mimo prikolesari štajerc. Prijazen štajerc: ‘Ka vam lahko kaj pomagam?’ Žal nič, tudi poriniti se ga ne da. Kar se me je najbolj dotaknilo od človeške dobrote pa je bil gospod, ki se je najprej peljal mimo z avtom, nato se je vrnil z motorjem. Domačin. Uredil je vse potrebno. Poklical avto dvigalo, urejal promet, prijazno razumel najino neumnost in pomagal reševati, kar se je rešiti dalo.

Taki dogodki, ki so sicer neprijetni, povezani s stroški pa me vedno znova napolnijo z upanjem. Ogromno ljudi je ponujalo pomoč, domačini, turisti… To je zame nekaj tako pomembnega. Razveseli mojo dušo. Veliko je dobrih ljudi. Tistih, ki niso slepi, ki niso brez srca, ki jim njihov čas ni tako zelo pomemben, da bi zamižali in šli mimo. To obogati mojo vero. Temu jaz pravim Ljubezen. Hvala za današnji dan!

reševanje

Jul

Dobro s smetano, prosim!

By hobit 3 Comments

Categories: Vse po malem

Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra.
To je eno od starodavnih prepričanj, v katero ne verjamem popolnoma NIČ! Še več, zdi se mi cinična.
Doživela sem že toliko slabih zgodb, za katere sem prepričana, da niso svetu prinesle popolnoma nič koristnega ali dobrega. Prezgodnje izgube, izdaje, zlorabe… smrti različnih vrst, lahko rečemo temu.
To je tako bedno prepričanje, ki je ustvarjeno izključno za tolažbo. A ni zanimivo, da si ni kdo izmislil prepričanja takole: Vsaka dobra stvar je za nekaj slaba. Sem prepričana, da bi lahko dokazali, da je res tako. Ampak zakaj? Zakaj se nekateri ljudje tako hudičevo trudijo biti nesrečni. Če med sprehodom stopim v pasji drek, kaj je to dobro??? Ker si potem med preklinjanjem 10 minut drgnem čevlje v travo in me zato na naslednjem križišču ne povozi avto? Ker sem si končno očistila čevlje? Ker sem ponovila najbolj ostudne kletvice in jih zdaj ne bom pozabila? Ker sem s pomočjo tujega dreka sprostila svojo jezo?
Kje tiči razlog, da življenja ne živimo preprostega kot je? Da mora večina ljudi biti ves čas malo nesrečna? In, da so zato krivi DRUGI!!!
Imam prijateljico, ki pravi: ‘Je prelepo, da bi bilo res!’
Potem eno drugo prijateljico, ki pravi: ‘Ne govori na glas, da si srečna, ker ti bodo to vzeli!’

Jaz pravim: ‘Kadar je lepo in si srečen, odpri srce in sprejmi vase ta občutek vse do zadnjega, z vero, da si to lepoto in srečo zaslužiš, samo zato, ker si se rodil!’
Zadnjič, na enem obisku je prijatelj K. čemerno sedel za mizo. Žena C. ga je vsa ožarjena od veselja vprašala: ‘Kaj se ti podi po glavi?’
Dobila je nadvse zanimiv odgovor: ‘Že ves dan se sprašujem, ali sem sploh bil kdaj zaljubljen vate?’
Odgovor, ki bi lahko povzročil konec sveta. C. pa je z nasmehom odgovorila: ‘Kako srečen človek sem jaz, ker nimam tako težkih vprašanj! Jaz vem, da sem zaljubljena vate od prvega hipa.’ Zraven mu je podarila čudovit, ljubezniv nasmeh in umirjeno dodala: ‘Iz zanesljivih spominov vem, da si bil tudi ti!’
K. v čemerni sključenosti, seveda ni doživel tega dragocenega trenutka. Znanstveni primer ljubljenega človeka, ki se ne zaveda, da je ljubljen. Kar je seveda razumljivo. K. ne ve kaj čuti, ne zaznava svojih občutkov, v razumu se sprašuje ali jih sploh ima… Si predstavljate, kako težko je to?
Srečen človek je tisti, ki čuti. Ki čuti lastno ljubezen, lastno varnost, lastno zanesljivost. Nesrečen človek se sprašuje celo življenje, kaj je res in kaj ni, zato, da preživi, z iluzijami miri svoja hrepenenja in čaka na boljši jutri. Boljši jutri se seveda ne zgodi, zato je dobro imeti pri roki tolažbo. Ni ga boljšega, kot stavek: ‘Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra!’
Vrnimo se k sprehodu. Stopim v drek. To je dejstvo. Ni dobro in ni slabo. Kaj mi sporoča? Da preveč gledam naokoli in premalo v tla. Torej se iz tega lahko samo učim. Učim pa se lahko tudi iz dobrih reči. Torej naj se mi dogajajo samo dobre reči. Hvala.

PS
Zadnjič mi je znanka rekla, da če bi zadela milijon na lotu, da bi jo bilo ves čas strah, da ne bo nekam narobe naložila denarja in da zavoljo tega ne bi mogla biti srečna… Ima smisel. Smisel ima tudi to, da zadeneš milijon in te ni strah….

Jul

Noč ma moč

By hobit 4 Comments

Categories: Vse po malem

‘Spiš?’ se vprašam.

‘Ne.’ si odgovorim.

Obdelujem čas, ki je namenjen spanju. Obdelujem ga z dleti vprašanj. Počasi nastajajo odgovori. Pravilni ali nepravilni. Ni pomembno. Dobri ali slabi. Ni pomembno. Kaj neki me bo zazibalo v spanec? Preštete ovce? Napisana zgodba? Ali preprosta praznina? Ali pa morda miren dih GA ob meni.

S hvaležnostjo poslušam bivanje miru ta hip, ob sebi. Ob tem pa občudujem ta odklop. Lahko noč – in že ga ni. Lahko noč – in sem tam. V mojem svetu zgodb in vizij. Redko podnevi vstopam v ta svet. Preveč je prekinitev, preveč je obremenjena napeljava. Če ne vstopim ponoči, ta svet postaja osamljen. Zato ne spim.

Razumeš?