Svoje čase sem sedla pred papir vzela v roke svinčnik in pisala. Spomnim se, kako zabavno je bilo popravljati. Pisanje je bilo polno prečrtkov, krogcev, številk in podobnih krac. Ko sem nehala pisati sem dala svinčnik v puščico.

Zdaj komaj še vem kako je to početi. Občutek v telesu pa je še vedno zelo domač. Zato vedno v torbici nosim pušico in svinčnik. Da me spomni, kaj je moja ljubezen, čeprav se ‘na roke’ samo še podpisujem. Puščica je bil v mojih časih pomemben element v torbi in če je bil v njej še kakšen svinčnik iz tujine… Fuf, neprecenljivo!

Zdaj sedem pred računalnik in imam pred sabo tipkovnico, kar je zame precej bolj praktično. Težko pišem ‘na roke’, ker mi manjka pol desnega kazalca. Težko pišem ‘ na roke’ ker sem levičar, ki se po zaslugi nekoč modrih odraslih dela lepo in zato piše z desno.

Sranje je, ker ne vem, kdaj blefiram. Moje roke ne vedo več, kaj jim je prav. Če pišem z desno, leva roka reče:’ Blefiraš!’ in če pišem z levo, desna roka reče isto. Zato pišem kar z obema naenkrat. Hvaležna za tipkovnico :).

Preobilje. Ta čudovita beseda, ki je ne morem uporabiti v svoji terminologiji (vsaj ne tako zlahka) ali pa pri zadevah, pri katerih bi želela preobilje (čas, počitek, denar). Preobilje mi je bolj znano iz občutkov nabiranja maščobnih celic, skrbi in podobnega ‘sranja’. (Se opravičujem, nič kolikokrat sem si že rekla, da ne smem grdo govoriti! Ne vem zakaj se nič ne ubogam?!?)

V času, ko se ni hvaliti s preobiljem, sva z G.A. odpotovala v Prago, delala,  bila prvič v Casinoju – zabavna izkušnja, ki je bila zabavna zgolj zame, ljudje, ki so resno prišli ‘delat’ ne izražajo nobenih čustev. Zgledali so, kot bi jih nakupili na kitajski tržnici.Poleg vsega naštetega sem komaj čakala, da bo konec zime(čeprav imam danes občutek, da je spet oktober).

Ko sva se vrnila s Prage bi lahko govorila o preobilju piva, ki je v resnici bilo samo kratkotrajno obilje.

Popolnoma prav me razumete. Če govorim o preobilju mi prav gotovo ni nič hudega. Naporno, preprosto in naravnost. Tako nekako.

Rad vas imam, je zapisal v zadevo maila mag. Aleš Lisac, samooklicani marketinški guru. Poslušala sem že njegova predavanja in moram reči, da zelo cenim njegov dar podajanja znanja in izkušenj in njegovo neizmerno vero v uspeh. Cenim tudi to, da s predavanji, ki jih podari zna zaslužiti veliko več, kot bi zaslužil, če bi zaračunal. Skratka, menim, da je na svojem področju dober. To je moje osebno mnenje.
Nisem se še odločila, da bi investirala denar vanj, na način, da bi se vrnil k meni nazaj. Me pa mika.
Zadnjič sem dobila od njega mail, ki je imel v zadevi napisano: ‘Rad vas imam’. To me je zbodlo. Ker?
Ker živimo v času osamljenosti, veliko jih živi z občutkom diskvalificiranosti, veliko se jih počuti izločene. To vem iz poklica, ki ga opravljam. Vem, kako je trenutno najbolj prizadeto naše hrepenenje po občutku pripadnosti in povezanosti. Govorim iz nivoja družbenega in ožjega – družinskega.
Živimo v državi, kjer ni varno pripadati, lahko si ogoljufan čez noč. Če samo pogledamo zadnje volitve, voliš nekaj, zgodi se popolnoma obratno. Pripadaš nekam in tisto čez noč izgine, še huje, voliš nekaj v kar zaupaš in potem zelo hitro ugotoviš, da si imel privide ali pa si bil nategnjen.
Težki časi v družine navadno prinesejo odtujenost, ker se vsak prebija skozi ‘po svoje’ s svojimi preživitvenimi strategijami, ki jih še sam ne pozna. Ali pa preveč dobrega – tudi to lahko prinese odtujenost. Zelo malo je družin, ki imajo konstantno varno povezanost.
In vsi ti ljudje hrepenijo samo po enem. Po Ljubezni. Ljubezen je sveta stvar in mene zbode, kadar z njo kdo manipulira. Kadar jo uporablja samo zato, da bi bil viden, opazen… morda celo prodan.
Tudi jaz vas imam rada, ker vas potrebujem, da nisem osamljena in vi potrebujete mene, da niste osamljeni. In nimam vesti, da bi rekla, da zato kupite moje programe. Čeprav učim, kako priti do ljubezni, ki je zastonj in tako težko dosegljiva.
No, jaz sem bila ena od tistih, ki sem si rekla, ko sem prebrala, da me ima Aleš rad: ‘Nimaš me rad dovolj, da bi nasedla.’ In sem mail zbrisala, brez, da bi ga prebrala.
Zato je tole pisanje zgolj replika na zadevo, ker pojma nimam, kaj je bila vsebina. Nauk zgodbe: na marketinške mize so postregli odkrita čustva. Nič več zavijanja v papirčke. Ker … tam smo najbolj ranljivi. Tako zelo težki časi so! Ampak ne glede na čase, mi bomo še vedno nasedli… in kupovali.

Včerajšnji dan je bil… prav lahkoten, nežen, mil, sladek, mehak… Če ga primerjam z današnjim. Zdi se mi, kot da sem srečala čarovnika s skalpelom za dušo. Prepiknu mi jo je in čustva letajo okoli mene, brezglavo, neprevidno, razkazujejo se vsem po vrsti, da me srh obliva in groza obdaja.

Taka seveda ne morem kaj pametnega počet, zato je  najbolje, da grem k frizerju. Tam bom lepo zaprla oči. Po otroško bom poniknila v pozabo. Ni me. Če me slučajno vidite, se vam samo zdi. Fatamorgana sem. Ni me. Če položite roko name, se bo pogreznila v nič in nikoli več je ne boste videli. Ni me. Če me pokličete po imenu, bo vaš glas postal glasek in potonil bo v večno tišino. Solze, ki se mi lahko  nekontrolirano vlivajo pa so samo znak velike praznine. Ta praznina je seveda zaznamovana z bolečino izgube. Pa kaj. Nafilala sem jo z vodo, samo da se rešim. Zdaj je te vode preveč in še zavrela je. Čeprav me ni, voda teče iz mene. Ljudje okoli mene so v stiski. Kaj naj počnejo z mano? A mi lahko pomagajo?  Kako so lahko v stiski, če me ni. Na živce mi gre, da so v stiski. Da jaz povzročam stisko – če me ni.

V obupu nevidnosti zasledim zgodbo. Astrološko napoved. Tam piše, da luna hodi po biku. Jaz sem bik. In po meni hodi luna. Dober dan za frizerja, pedikerja, kozmetičarko… Pri frizerju sem že bila…

Luna je velika.

Luna je večja od bika.

Luna je težka.

Hodi po biku.

Taca po biku.

Skače po biku.

Ubogi bikec.

Uboga jaz. Ni me.

Srečo imam, da je GA z mano prijazen. Samo v njegovem objemu obstajam. Lepo je imeti svet, v katerem lahko obstajam taka kot sem. Lahko obstajam tudi kadar me ni.

Zato: LUNA ODJEBI!

V tej zgodbi nastopajo osebe A, B, C in Č. Odločila sem se, da jim dam krasna kratka imena, ki bodo zaščitila njih identiteto. V zavedanje si morda le zapišite, da naj bi bili dve osebi že odrasli, dve pa globoko verjameta, da sta ŽE odrasli. Zadnji stavek preberite tolikokrat, da ga boste razumeli, ker je pomemben!

Torej. Osebe ABCČ naj bi vstale ob 6.00, da bi pravočasno prišle na prostor X, ki se za dve osebi imenuje delovno mesto, za drugi dve osebi pa šola. Od vseh oseb samo oseba A vstane ob 6.05, ostale obljubljajo, da bodo takoj. Osebi C in Č vstaneta ob 6.20. Ena od teh se gre tuširat druga se umiva, med tem, ko oseba A ureja stvari, ki so v skladu z njenim dnevnim urnikom. Pogrešate osebo B? Ne je pogrešat, oseba B še aja. Osebi B se prijazno sporoči, da bomo zamudi na ciljne točke. Ta se nemudoma odloči, da bo pohitela. Ampak ne more, V kopalnici se oseba Č briše, oseba A oblači in oseba C umiva zobe. Oseba B zahteva takojšen umik z bojnega polja in ves prostor samo zase. TAKOJ! Ampak to se ne more zgoditi takoj, ker oseba A pobira svoje cunje, da bi se umaknila, oseba C splakuje usta in oseba Č hiti umivat zobe. Če ste pozorno brali, sta med tem osebi C in Č zamenjali prizorišča. Kakorkoli, oseba B je zelo nezadovoljna, se uleže nazaj v posteljo in izjavi, da zanjo ni razumevanja, niti posluha in zato nima smisla, da spolnjuje svoje obveznosti.

Med tem je v hišo še vstopila oseba X, neznanega izvora, ki je vse to opazovala.

Naslednji prizor:

Osebe ACČX se peljejo proti cilju, Oseba B je svoj cilj izgubila in ga še išče.

Ravno pravšnja malica zame. Sedla sem v travo in ga obrisala v pulover. Zahvalila sem se za dar, ki je padel z drevesa. Zame. Ugriznila sem vanj z vsem spoštovanjem in naslednji trenutek je z drevesa priletelo naslednje spoznanje. Ni jabolko. Dom je! Dom za malega črvička, ki je strmel vame. Jezno in začudeno je strmel vame in se povzpel z globoke jame, ki sem jo povzročila s svojo strastjo, ko sem zagrizla vanj. Povzpel se je na rob prepada – se postavil na zadnje noge in nekaj rjovel. Črvički so majhni in njihov glasek šibak, zato nisem slišala govora. Povem vam lahko le, da je mahal sem in tja, se jezil, sklanjal. Bil je zares žalosten. Meni pa je postalo žal. V roki nisem več držala jabolka, držala sem dom. Črvičkov dom. Radovednost, kaj govori je bila odveč. Nisem mogla slišati. Lahko pa sem razumela. Občutek imam, da mi je sporočal, da je v notranjosti cela njegova družina, cel zarod. Kaj naj? Časa ne morem zavrteti nazaj. Ne morem ti vrniti enakega doma. Lahko ti vrnem le tega – poškodovanega. S spoštovanjem sem odložila jabolko pod jablano. Ni me mikalo, da spoznam vse družinske  člane.

Sprejela sem sporočilo. Včasih smo vsi črvi. V naše domove vdirajo in mi vdiramo v tuje. Včasih nehote, velikokrat pa dobro vemo, kaj delamo. To je boleče. Morda bi prej preden naredimo kaj takega, malo premislili.

Zgodbe so lahko črvive. Poslušam jih, sočustvujem z njimi in ni prav, da se to dogaja, čeprav se dogaja pod krinko lakote po ljubezni.

Spomin mi je danes odpotoval od nevrotične Qulandije, nazaj v davne čase. Obula sem škorenjce, toplo bundo, doma naštrikane rokavičke in doma naštrikano kapo. Škorenjce in bundo, sem dobila od starejše sestre. Njej so bile premajhne. Jaz sem morala obuti dvoje nogavice in dvakrat so mi zavihali rokave. Izpod kape sta mi štrleli dve pleteni kiti. Spomnim se, da me je kapa pikala v glavo. Stopila sem iz hiše in ledeni mraz se mi je zahrustal v pegasta lička. Polja so bila prekrita s snegom in na dvorišču so bili kupi snega, ki so močno presegali mojo velikost. S sosedovo Olgo, Markom in Janezom, smo se zakadili v kupe snega in da ne bi imeli mokrih rokavic, smo kar z rokami kopali jamo pod odmetanim kupom. Toliko časa, da smo se vsi štirje stlačili noter. Stara mama je sama izdelovala sveče, ki jih je prodajala za dodaten zaslužek. Zelo sem morala biti pridna, da mi je dala eno. Naše igrače so bili kovinski zamaški od steklenic, Prazna embalaža od različnih gospodinjskih pripomočkov (škatlice od vžigalic, od žarnic, uporabljene vžigalice, razni žeblji in vijaki….).

V naši Snežni hiši smo prižgali svečo in si pokazali kakšne zamaške ima kdo in tekmovali, kdo ima najbolj nenavadne najdene predmete. Včasih smo jih lahko zamenjali in smo jih potem čuvali, kot, da imamo največjo zanimivost tega sveta. Dali smo jim imena, našli skrivališča… To so bile naše skrivnosti! Prijeli smo se za roke in prisegli na življenje, da teh skrivnosti ne bomo nikoli izdali, tudi če nas bodo mučili.

Morda se komu zdi smešno. Meni pa prikliče toplino v mojo dušo. Nikoli nas niso cele dneve vlačili po trgovinah in niso zastrupljali naših možganov z materialnim svetom. To je bilo največje darilo, ker je v naših glavicah ostalo veliko prostora za sanje, za zgodbe, za pripadnost, za ljubezen… Živeli smo bogato življenje. Imeli smo se zares radi, to vem, ker to ljubezen čutim še danes.

Ko je padla noč in je sonce padlo za sneženo obzorje smo odšli Domov. Tam so nas čakali doma spečeni Buhteljni in domač Čaj. Ti okusi so ostali nepozabni in nikoli več jih ne bo. Ker moka ni več ista, ker zrak ni več isti, zato imajo tudi zdravilne bilke drugačen okus. Ker so marljive delovne roke že davno zakopane v zemljo.

Nikoli nam ni bilo dolgčas, zato se mi pogosto smilijo naši otroci. Nočejo nositi kap, ki pikajo in imajo nepremočljive rokavice. Ne zbirajo odpadkov, ampak celo nove igrače vržejo v smeti. Nimajo snega, da bi se pod kupom stisnili in čutili toplino svojih teles. Na jelkah pa visijo plastični okraski, namesto piškotov, pomaranč in bonbonov. Zato pa imajo viroze in prehlade, nezanesljive prijatelje, ločene starše.

Pravimo, da nismo imeli nič. V resnici smo imeli vse. Hvaležna sem! Hvaležna za najlepši zamašek od steklenice za Wiski, ki je pripotoval iz daljnih dežel in sem bila zato največja frajerka v vasi. Za doma naštrikane puloverje, kape in rokavice, za prevelike obleke in najbolj slastne Buhteljne na tem svetu. Prav zato sem lahko Hobit! Ker imam še vedno svoje sanje!

Vse to vem, pa kljub vsemu ne pišem. Niti zase, ki se imam najraje na svetu, kaj šele, da bi pisala za vas.

Ne pišem zato, ker si mislim, da mi bo čez 100 let prav malo mar, kdaj sem imela razusto koleno, kdaj me je ves vikend bolela glava, kdaj sem garala od jutra do večera, kdaj sem se žrla, ker moja hiša nima vseh pomitih oken, kdaj je bila tista nedelja, ko zanalašč nisem pogledala v moj blok, kaj me čaka ta teden…. In vsekakor želim čez 100 let brati, kako je bilo v mojem življenju fajn in zabavno! In si mislim, da se bodo moji 146 let stari možgani spominjali prav tega.

Kar se recimo ne želim spominjati od tega vikenda je:

• celodnevni glavobol (že ponočni glavobol)
• ubijalska sesutost
• boleče koleno in vrat
• Sporočila, koliko moram nakazati za evrokart… (Ga raje sploh nisem odprla, ker nočem, da me kap zadane v petek, ponedeljek je za tovrstne dejavnosti primernejši dan. Vem, da cifa ni prijazna. Bila sva na Danskem. Je pa poskočna, zanesljivo.)

Kar se želim spominjati:

• prost vikend po dolgem času.
• prijetna srečanja z ljudmi, s katerimi se že dolgo nisem srečala.
• popravljena vhodna vrata (Jao, to se bom spominjala še čez 200 let!).
• Odlično kosilo z vsemi prisotnimi (redkost).
• Montaža lučk z GA v Ljubljani. (Z GA je tako luštno in toplo početi take reči).
• En prav poseben mir…

Veliko govori v prid lepih spominov. To me veseli in pomiri!

Čez 100 let bom živela v družbi teh:

V tej hiški:

Kadar sem višje, je moj občutek, da sem bližje besedam, bližje ustvarjalnosti, bližje igri izražanja. Zato me tako vleče tja, na planino. Uspelo nama je dvakrat. Pozno popoldan sva ušla in zgodaj zjutraj prišla. Težko si opazil, da naju ni. Sedela sva v mrazu (res je bilo grozno mraz 2 stopinji), in se z energijo dotikala lune in zvezd. Besede so padale z neba in delale bližino med nama in najinimi prijatelji. Čarobno.

Kar je res posebno sem videla kravo z velikimi rogovi in ona je tudi videla mene ( mislim, da ji ni bilo ime Liska, ime ji je Tritisočpetstodeset – čudno ime za kravo, vendar ji tako piše v ušesu.) Lepa krava je ves večer stala z nami ob ognjišču in poslušala, kaj se zgovarjamo. Na vso moč jo je zanimalo ali se lahko vleče psa za ušesa. Ker ji je postalo dolgčas, je simpatično rignila in prežvekovala izbljuvek, med tem, ko smo mi jedli sveže  spečeni  kruh. Z našo debato je bila tako zadovoljna, da je jela zvoniti s svojim zvoncem že ob petih zjutraj. Upala je, da se bomo vrnili in ji zopet pripovedovali. Mi nismo bili prijazni in smo spalismrčali. Uboga Tritisočpetstodeset!

Druga posebna stvar: 11. avgusta mi je skoraj zmrznila rit.

Pa še tretja popolnoma neposebnost – na planini vedno spim kot ubita.

Planšarija na Planini Dol (Velika planina)

Najlepša krava z imenom Tritisočpetstodeset

]]> http://vezal.si/hobit/?feed=rss2&p=986 1