Spomini

Spomnim se, ko si me leta 1989 poklical ob 8.00 zjutraj in rekel, da imaš prvoaprilski pogled. Zame čudna izjava, vendar me ni presenečala. Bila je v tvojem stilu. Rekel si, da si videl mojega moža ob 5.00 zjutraj štihati na vrtu. Elegantno si nama sporočil, da te moti najino dolgo spanje ;). Res je štihal in to ob 5.00, ker sva čakala najinega prvorojenca in od vznemirjenosti nisva skoraj nič spala. Ta tvoj eleganten način je bil velikokrat prisoten. Eleganten in inteligenten.

Danes sem stala na tvojem grobu in prižigala svečo. To sem delala v trenutku, ko sem imela občutek, da na svetu ni žive osebe, h kateri bi se lahko zatekla s svojo bolečino.

Komu prižigam svečo? Tebi? Ali nisem jaz tista, ki ta hip najbolj potrebuje luč v svoji nemoči, ki rabi razsvetliti svoje strahove, ki rabi toplino, ki rabi topel objem? Ali nisi ti odšel v belo svetlobo, da se osvobodiš bolečin in bremen? Komu prižigam luč? Sebi! Sebi, ki vsa prestrašena stojim sredi pesimističnega sveta in ne vem kako naprej! Obupana stojim na tvojem grobu in strmim v praznino osamljenosti.

Pogrešam te! Ko bi ti vedel kako te pogrešam. Tvojo moč in tvoj bojevniški duh. In ne, ne idealiziram te. Še dobro se zavedam trenutkov, ko bi te lahko utopila v žlici vode, ko sem ti rekla marsikatero kruto, ko sem imela občutek, da mi delaš krivico, samo zato, ker si se odločil, da boš ostal ob mamini resnici…. tudi bolečine so bile.

Ampak sva jih vedno izrekla. Bila je velika ljubezen in bila je bolečina.

Pogrešam tvoj bojevniški duh, ki se je kljub krivici, zapuščenosti in bedi postavil na noge in služil v imenu ljubezni. Kdaj že, bi lahko rekel, da nima smisla, vendar nisi. To sem pri tebi vedno občudovala. Življenje te je tolklo do zadnjega. Iz srca upam, da je umreti lepo, ker to je edino, kar ti želim.

Sama absolutno stojim na strani bojevnice, vendar me je včasih tako svinjsko strah in … ne zmorem nositi tuje jeze, še težje nosim jezo mojih bližnjih. Ne znajdem se v njej. Porine me v moj živi grob, kjer trohnim in prestrašena čakam, kaj se bo zgodilo.

Prijateljica S. mi je podarila glineno kroglo, ki nežno rožlja. Ime sem ji dala Angelska ropotuljica in danes sem jo prinesla na grob. Ne vem zakaj, ne vem komu bo služila, ampak tako sem začutila. Zdaj je tam, kjer tebe ni. Pravzaprav je samo tvoje odrešeno telo.

Kdo ve, kje si ti. Mi živi si pletemo vse mogoče zgodbe. Ne zameri, s tem se tolažimo. Da je tam bolje. Lahko pa da ni in je bivanje na zemlji odrešitev. Kdo ve. Ti veš?

Vsak večer molim. Ne zate, ne za druge. Molim zase. Moje molitve so usmerjene k dobrim željam, k sproščujočim upom. Ne molim, da bi se drugi spreobrnili. Ne molim k Bogu v cerkvi. Moje molitve so usmerjene v moje srce in ta energija se razblini nekje v vesolju.

Pravijo, da je vse tako kot je, prav. Skušam verjeti. Ampak ta zajebani svet mi govori drugače – da ni vse prav, da je nekaj hudo narobe. Vrednote … Kje so pokopane? Kdo jih je odnesel s sabo? Je pot čez Mordor dolga celo življenje?

Mislim, da si bom morala prižgati še veliko sveč.

Published by

simon

Rada imam sebe. Rada imam G.A. in najine otroke. Rada imam svoje starše, mojo sis in vse okoli nje, rada imam prijatelje, rada imam živali in ljudi, rada imam letne čase, še posebej pomlad in jesen. Rada imam naravo, še posebej vonj po morju in vonj po gozdu. Rada imam življenje. Sovražim bolj malo stvari, nekaj jih pa je. To so: hud mraz, huda vročina, zobar in dnevi, ko sem slabe volje. Moje življensko vodilo je: 'Kar deluje razvijaj, kar ne deluje opusti!' Ves čas nekaj počnem, npr. se na različne načine družim z najinimi otroki, berem, pišem, se sprehajam, tičim s prijatelji,služim novce/refleksoterapija, partnersko svetovanje - kopilotka G.A., opravljam razna prijetna in neprijetna gospodinjska opravila. V vsem kar počnem v glavnem uživam, izjema so stvari, ki jih MORAM opraviti - teh ne maram. Moje živali - moja skrita ljubezen. Irska seterka GoYa, muc Miško in mucka Etna.

3 thoughts on “Spomini”

  1. Ganljivo, pristno, pogumno – naravnost iz tvojega srca. Na misel mi je prišel izraz “levjesrčno” (enkrat je živel en kralj s tem vzdevkom:)), ta izraz razumem nekako tako: pokazati svojo ranljivost in hkrati sijati dostojanstvo. To sem čutila danes, ko sem te brala. Hvala za to izkušnjo!

  2. so ljudje na svetu, za katere se zdi da so nam bili poslani posebaj zame/zate. Pravzaprav smo vsi poslani durg za drugega. Prinašamo si odnose v katerih se skrivata nebesa in pekel. Vsak nosi svoj križ in hkrati nalaga na križ drugega. In potem so tukaj ljudje katerih bremen nam ni tezko nositi in za katere mislimo, da nam dajo povšterček pod naš križ. Povšterček – neprecenljiv obcutek, da smo nekaj posebnega, da nekdo iskreno skrbi zame. Povšterček, ki ga je težko dati in še težje sprejeti in najtežje z njim živeti. In ko ta povstercek odide se upraviceno pocutimo sami. Vendar je neprecenljivo da smo imeli to izkusnjo.

  3. Uau, tudi jaz se vedno sprašujem, komu prižigam svečo. Že dolgo je tega, ko sem sveče morala prižigati zaradi drugih, ker se spodobi.
    Se pa strinjam, boli. Želim si objema, poljuba, želim, da mi mami reče:”vse je ok”!
    Hvala za tole zgodbo, hvala, da si! Ti si tista, ki mi govoriš, da je ok. Hvala!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *