Pod perutničko postaja dolgčas

Vsake toliko se povlečem za ušes, ker nič ne pišem in se mi vse dogaja samo v glavi. Malo manj se mi dogaja v realnem življenju, ampak lahko zatrdim, da se dejansko veliko reči, ki mi švignejo skozi možgan potem zares uresniči. Nekatere se uresničijo, ko je misel komaj končana, na druge je treba malo dlje čakati. Te bi lahko razdelila na neželene (te se uresničijo čimprej / mamico jim milo/ in želene – na te je treba potrpežljivo čakati in za njih delati in ne obupati).

Recimo, ena od teh je, da otroci zrastejo in se osamosvojijo. Pa smo tam. Pri nas vsi odhajajo. Ampak ne po vrsti, kot so se rodili. Vse so pomešali. Malo odhajali in prihajali in zdaj so si sprdnili, da gredo vsi naenkrat.

No, ne bom tajila, da je moje srce srečno, prav tako ne bom tajila, da moje srce tuli. Pa ne od strahu za njih, ampak od same spremembe.

Ljudje mi seveda niso v nikakršno pomoč.

Vsi po vrsti postavljajo butasta in hkrati smiselna vprašanja: »Kaj pa bosta zdaj s to veliko bajto?  A oni v najem, vidva pa tolk placa? OOOOO reveža, a vesta kolk vama bo dolgcajt?«

Midva misliva, da je prav, da gredo in veseliva se na vso moč, da bova šla k njim na kosilo, da jih bova gledala, kako se imajo fajn in kako gradijo svoje sanje, kako jim spodleti in spet poskušajo znova. Neizmerno bova uživala, ko bodo prišli vnuki in jim bodo težili, hkrati pa bova opazovala, kako vse to pohendlajo z nasmeški na obrazih, včasih tudi s solzami in skrbmi. To je življenje, pisano kot mavrica. S tem, da ima kdaj pa kdaj zraven tudi črno. Vsakič, ko se bomo srečali, bo nekaj novega. Če bi se gledali vsak dan, bi si šli verjetno močno na živce. Kako to vem? Preprosto, ker si gremo že zdaj včasih.

Čas je, da odletijo novim izkušnjam nasproti. Teh izkušenj pod najino perutničko ni. Luštno jih je imeti tu, še bolj luštno jih bo gledati, kako si ustvarjajo novo jato in z njo letijo v novi formaciji.

Čas je tudi, da midva vidiva, kaj je nastalo tudi z najinim vplivom, vzgojo in še največ, kaj je nastalo spotoma, ko nisva mislila na to, da mora biti za otroka vse najboljše.

Kaj je nastalo ob najinih izkušnjah, ko se velikokrat nisva znašla, ko sva se prepirala, grdo gledala, skoraj upropastila zakon in imela toliko dela drug z drugim, da so bili otroci prepuščeni temu, kar so pač imeli. Roko na srce, ni pomembno koliko se trudimo, da otrok ne bi doživel hudih travm, da ga ne bi nikoli udarili, da bi ves čas zdravo jedel, bil spočit bla,bla,bla… zraven pa zlivamo strup v medsebojne odnose, ki bi odtehtal neskončno obiskov Mcdonadsa. Vsi to delamo, ob premajhnem zavedanju, da otrok to živi, diha, čuti. Da to močno zamaje njegov občutek varnosti.

A dokler rešujemo in vzpostavljamo varno vzdušje nazaj, je vse OK. Otroci nam zaupajo.

Zdaj pa je čas, da odletijo v svet. Svet je velik. Zdaj bomo videli, ali poznajo pot nazaj. Tako kot lastovke.

To je res trenutek, ko sva srečna, ganjena in ponosna. Hkrati pa trgava vezi, ki so najlepše in to boli. Verjameva, da te vezi ostanejo, čeprav postanejo nevidne.

Potem je v omari vedno turška kava, čeprav je ne pijeva. Za vsak slučaj.

Arhiv, potovanje na Portugalsko 2009
Arhiv, potovanje na Portugalsko 2009

Published by

simon

Rada imam sebe. Rada imam G.A. in najine otroke. Rada imam svoje starše, mojo sis in vse okoli nje, rada imam prijatelje, rada imam živali in ljudi, rada imam letne čase, še posebej pomlad in jesen. Rada imam naravo, še posebej vonj po morju in vonj po gozdu. Rada imam življenje. Sovražim bolj malo stvari, nekaj jih pa je. To so: hud mraz, huda vročina, zobar in dnevi, ko sem slabe volje. Moje življensko vodilo je: 'Kar deluje razvijaj, kar ne deluje opusti!' Ves čas nekaj počnem, npr. se na različne načine družim z najinimi otroki, berem, pišem, se sprehajam, tičim s prijatelji,služim novce/refleksoterapija, partnersko svetovanje - kopilotka G.A., opravljam razna prijetna in neprijetna gospodinjska opravila. V vsem kar počnem v glavnem uživam, izjema so stvari, ki jih MORAM opraviti - teh ne maram. Moje živali - moja skrita ljubezen. Irska seterka GoYa, muc Miško in mucka Etna.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *