Hobit’s smile blog

Je le prišel ta dan. Težko sem ga dočakala. Štirje prosti dnevi. Samo jaz in moji fantje. Punci sta ostali doma, ker sta tako želeli. Torej prostost po meri vsem. Zdaj smo že dovolj stari, da si to lahko privoščimo. V tolažbo vsem, ki imajo velike družine in hrepenijo po svobodi in odraslosti. Tisti pa, ki jih je groza časa, ko otroci ne bodo več želeli s starši, navadno v tem obdobju zelo trpijo.

Sedim v apartmaju v Nassfeldu. Fanta bordata, GA je zleknil svoje telo čez posteljo in … zasmrčal. Prostost, dopust, počitek, sprostitev, svoboda, med, sladkor… Čas, ko pridejo trenutki vsesplošnega zadovoljstva. Prostor za novo misel in ustvarjalnost. Apartma je velik. Dve sobi in polkrožna  jedilnica, s katere, se zdi, se vidi ves svet. Kamorkoli se ozrem, čarobna belina po kateri se valijo črne pikice, ki bojda smučajo ali bordajo. Mir, ki ga vsake toliko zmoti pip-pip teptalca za sneg. Počasi se bo čas skrčil na čakanje ur, ko nam bodo stregli hrano in na eno samo samcato vprašanje, kaj bo za večerjo in nato, kaj bo za zajtrk… in tako naokoli štiri dni. Orgazmično!

Seveda je tukaj še mala kuhinja s hladilnikom opremljenim s pivom, omaro, kjer hrepeneče čaka čokolada in seveda nutela za hude čase. Vsake toliko se uščipnem, da se zavedam, da sva prej maksimalno garala, da si sedaj to lahko privoščimo.

Lastnik hotela, naju je pričakal z viljamovko in malo kasneje še s kavo. Zdaj se vloge zamenjajo. On je tisti, ki se veseli nove stranke in zaslužka, najbolj pa seveda tega, da bomo mi odšli zadovoljni. Tokrat bo on dal vse od sebe. Jaz lahko samo sem in nič drugega. Kako naj to imenujem? Zame je to razvrat, ki si ga nisem privoščila že od novembra 2008.

Od včerajšnjega neurja so ostali le še oblaki, ki se bodo počasi razblinili… Čakam na navdih, ko si bom obula čevlje in odšla raziskovat. Sledi seveda razvratna ustvarjalnost v svobodi.