Medeja in jaz

Ko sem bila še zelo majhna, še manjša kot sem zdaj, sem se ob takšnih trenutkih spravila na žvečenje usnja v opel astri, včasih sem čepela na hiški na drevesu in razmišljala kako kot tarzan skočiti iz nje in zrušiti mlajšo sestrico, ki se je igrala v peskovniku, brez da bi ob tem poškodovala svoje superjunaško telo. Rada sem plezala po drevesih in se skrivala v grmovjih, tako da me nihče ni videl, jaz pa sem imela pregled nad čimer sem hotela.

Ko zdaj vidim te kraje, ki so bili včasih samo moji, se sprašujem, kje se je razgubila vsa moja domišljija in sproščenost. Že od majhnega imam svoj kraj, ki je najlepši na svetu in na tem kraju še vedno stoji moje drevo – najpogumnejše drevo kar jih poznam. Včasih sem se zahaklala med njegovo deblo in bila poglavar celega sveta, uživala sem v veličini tistega kraja in nič mi ni manjkalo. Tisto drevo pa mi je nudilo vso ljubezen in varnost, ki sem jo tisti hip potrebovala.
Danes še vedno uživam na tem kraju, samo do svojega drevesa že nekaj časa ne morem, ker sem preveč štorasta, drevo pa stoji na precej nevarnem mestu.
Zato kratkočasje po nekaj letih izgleda malce drugače. Iz možganov mi je domišljijski svet že ušel, zato, kadar sem na svojem kraju, samo sedim in ga občudujem. To lahko počnem tudi dve uri, če imam čas, in če utegnem priti do njega. Kadar pa ni možnosti, da bi samo sedela in uživala, pišem, včasih poslušam kakšno glasbo in brez posluha lovim melodijo. In ko me noge nesejo kamor si želim, grem v gozd. Tam obstaja nekaj, kar mi je blazno všeč, nevem sicer kaj, vendar klópi niso.
Ob času, ki se vleče, pa mi zelo intenzivno dela tudi limbični sistem. To je del notranjosti možganov, kjer se izvršujejo vsi miselni procesi in tega pridno treniram vsak dan po več ur. To bi se rada odvadila s kakšnim drugim načinom kratkočasja, vednar se mi zdi, da sem včasih kar malo zasvojena , zato mi lotevanje se česa drugega tisti hip povzroča stres, saj me kljub želji nekaj vedno vleče v drugo smer. Rada tudi berem knjige, najrajši imam inspiracije za duhovno rast in zgodbe, katere me čustveno prevzamejo, ali pa članke novinarjev na spletu. O teh člankih bi lahko pokomentirala čez par strani, vendar se tega rajši ne bom lotila, ker bi bila kritika predvsem negativna. Torej zakaj še vedno berem neumne članke ne vem, vendar včasih odkrijem kaj zanimivega, kar pa odšteje vse ure branja bedarij. Vsekakor pa so tuji članki na žalost veliko boljši od naših, sploh se pa zelo očitno vidi, da slovenski novinarji velikokrat kopirajo članke iz tujih virov, pa še zelo nekvaliletno se lotijo tega dela.
Če gledam televizijo, imam ponavadi prižgan program kjer vrtijo nanizanke, naprimer greys anatomy, ne glede na to, da ne maram zdravnikov, tisti iz televizije so super, všeč so mi tudi desperate houswives, saj je to filmsko pretiravanje prikazano na najboljši način, scenarij se 100% ujema z liki in celotna režija je super. Ne glede na to, da je uprizoritev sporočila včasih očitno ameriška. Kar pa me je vedno privlčilo, so razni Barnabiji (Midsomer murders) in Monki, vendar to je genetsko podedovan fetiš – proti kateremu enkrat za spremembo nimam nič proti.

Vse te stvari počnem, kadar mi je dolgčas. Kakšen neumen stavek… To ni res. Vse te stvari počnem, kadar imam občutek, da mi bo kmalu postalo dolgčas.

Kadar mi je dolgčas ne počnem nič, tako kot vsi ostali ljudje.

We are not alone in the dark, our path will unfold as we move.

R.L.Stevenson once said: “I travel not to go anywhere, but to go. I travel for travel’s sake. The great affair is to move.”
If you can’t move in the physical world, move in your imagination, but MOVE.

What means the feeling, when you really wish to do something, but there exist some fear, which is deeper and seems its more powefull than desire?
And you try not to think about  it, but you have to, because that “undisclosed” desire is locked in that backstabbing and irresistable feeling.

Here is the thing – I want to go someplace I love. I want to see something incredible, ispiring, something that gives me feeling I’m still alive and still young. Once again I want to feel that I can be complitly alone in this world. To rest in a beauty, to breath unknown, wonderful air… But all the time I wanted this, I have thought that this was just a dream, and now there exist a possibility to live that dreams.

and… I wouldn’t be a human if I hadn’t got concerns – somehow, I don’t want to live my dreams…

What a stupid girl, you think, don’t you?
But I can’t help myself. I rather stay at home, and learn math, than GO  living my life and do “nothing”.

I realise that when we least expect it, life sets us a challenge to test our courage and willingness to change. At such a moment, there is no point in pretending that nothing has happened or in saying that we are not ready. The challenge will not wait. But it is sooo hard to control our mind and go over ourselfs!

I’m lost.

And what I’m doing right now is hidding my craziness behing a smile. And pretending I don’t worry for my needs.

It’s easy to me to know that if you are brave to say “good bye”, life will reward you with a new “hello”. But just to know, not do it.

Paolo Coelho said once : “Si puedes soñarlo, puedes hacerlo.” Which means if you can dream, you can do.
Why can’t I?

Življenje je pot, ne cilj.
In pot je pogum.
Ne le upanje, ne le želje -
moč.

Velikokrat si brezupno želim, da bi bilo konec sveta.

Te misli se mi obrodijo ob občutkih, ko enostavno ne zmorem več, ampak res niti koraka, ko že trikrat prekosim samo sebe, ko se že trudim, da lahko sploh čutim, kakšen zrak vdihujem, ko mi telo začne popolnoma odpovedovati. Takrat mrtvo ležim, skušam ne posvečati pozornosti občutkom in čakam kdaj bo čisto potiho naredilo BUM.
In vsega bo konec.

Nikjer več niti ene stavbe, nikjer niti enega drevesa, niti ene duše in človeka, niti mene.
Vendar bilo bi nekaj;
v hipu bi bilo čutiti le mir, svežo belino, čudovit vonj in milino svobode.
To bi bil konec sveta, katerega bi se vsi zavedali, vendar nikogar več ne bi bilo. Nikjer .

Vem, da bi živjenje poskreblo za nas. Vem, da bi se tisti dobri ljudje ponovno rodili.
Nekje drugje.
Kjer ne bi bilo idealističnih iluzij, kjer ne bi bilo betona in smardu, kjer ne bi bilo bolečin in bolezni. Ker ne bi bilo trplenja.

Jaz si le želim konec sveta.

BUM!

Kaj naj zdaj?
Naj bom jezna sama nase, ker sem se sploh zmislila tega konca sveta in ker še vedno razmišljam o njem?

Dost je.

Gremo prijatelji, stisnimo zobe, storimo to, ker vemo, da lahko.  A ne? A ne?
Seveda lahko! Saj smo eni in edini in pogumni in močni.

In svet je lep, pa čeprav nas včasih tepe.

Ker moramo zaupati svoji osebni moči, saj je to vse, kar na tem skrivnostnem svetu sploh imamo.

Ker že en sam trenutek zadošča, da premagamo neskončno razdaljo!

Ker mi lahko!

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

..če te pesmice ne bi napisal Ivan, bi jo najverjetneje jaz :)

Veš, velikokrat mi polepšaš dan. Polepšaš mi ga z nasmehom, s tvojim iskrenim, toplim pogledom, ki ga ustvarjajo velike, lepe oči, s tvojimi prijaznimi in razumnimi besedami, s tvojim čajem, s tvojim objemom in simpatičnostjo.. Najbrž se ne zavdaš kolikokrat mi ga polepšaš, ker te niti ne rabim vedno videti ali slišati, saj mi že sama misel nate in tvoje prijetne lastnosi, ki jih je toooliko, ustvarijo občutek bitja – takrat sem srečna.
O tebi bi lahko napisala ogromno, vendar te občutke in spomine rada zadržim zase, saj so mi zelo dragoceni. Lahko pa rečem le, da sem hvaležna tisti sili, ki mi je ponudila priložnost in možnost, da te poznam. In zanimivo je, kako zelo te lahko imam rada. In hvala, ker te lahko imam!

Shakespeare je nekoč napisal “Čas gre z vsakim drugače; z nekom v korak, z nekom v zaostanku, z nekom v teku in z nekom stoji.”
Najbrž vsak, ki prebere ta moder stavek za hip pomisli, kam sodi. Jaz sem o tem razmišljala vsakič, ko sem se spomnila na ta stavek, pa se še vedno ne znam opredeliti.
Z menoj gre čas v korak. Dan za dnem mi ponuja nove možnosti, je človeški do mene in jaz se trudim biti do njega. Vsak dan imam možnost, da opravim tiste malenkosti, ki sem jih sposobna. Torej se lahko opredelim, da je čas z mano v koraku. Lahko tudi rečem, da je z mano v zaostanku. Kar naprej ga prehitevam z mislimi, s cilji, z željami pravzaprav tudi z molitvami. Ko si vizualiziram svoj preprost, vendar skoraj popoln svet, pa dobim odgovor tistega časa, ki prehiteva mene. Ta čas je zabaven. Jaz ga opazujem, kako hinavsko mi šviga skozi prste, in jaz ga lovim z jezikom do tal. Gledam za njim, žalujem za njim, vsakič znova si želim njegovo poslednje slovo, saj od njega ponavadi ne dobim niti tega. Kateri je ta čas, ki me prehiteva? In kateri je tisti, katerega prehitevam sama? Kako naj to vem?
Kako naj si potem odgovorim na to sploh ne vprašalno poved, da je čas nešteven, vendar ga kar naprej štejemo in omenjamo, pravzaprav pa ga nikjer sploh ni?
Najbolj mi torej ustreza zadnja Shakespearova možnost: čas in jaz stojiva skupaj, na mestu, tukaj in zdaj. Vem, da je to najslabša možnost od vseh. No, ne zame. Zakaj, saj si subjektino predstavljam čas, čas kot čas, in vseeno mi je kje je on. Jaz vem da sem tukaj. Torej čas stoji tukaj z mano. In sem srečna z njim. Srečna sem s časom, srečna sem s svojimi problemi.
Vem, da ne morem reči, da so moji problemi najhujši od vseh. Pač, vsak človek tako doživlja svoje probleme. In jaz času in prav tako vsakemu dnevu posebej, dopuščam možnost, da se mu ni treba pretirano ukvarati s tistim, kar muči mene. Torej vsak dan, že na vse zgodaj zjutraj, ponudim dnevu možnost, da sam začne svoj ritem, da sam presodi kaj mu tisti trenutek odgovarja in sam vodi skozi čas, ki ga krajša. In naučila sem se nekaj: dan, ki mu prepustimo vse naloge, vso voljo in vsa prepričanja, da jih rešuje sam, brez nas, nas naredi pozitivne. Tisti hip, ko se zaveš, da nič več ni v tvojih rokah, vendar v rokah dneva, imaš trenutek časa, da se zavedaš, da si srečen. Potem, ko to veš, imaš moč in energjo, da priskočiš dnevu na pomoč. Ta ti je zvečer hvaležen, se poslovi od tebe, če želiš to slišati ti pove tudi, da te ima rad in ti želi podobno tudi s tistim dnem, ki ga bo nadomestil. Če znaš sprejeti dan kot sam, bo dan prav tako sprejel tebe. Z največjim objemom in varnostjo. Zakaj torej si ne bi privoščili trenutka, ko so vsa bremena naložena nanj, se za hip ne ukvarjali s časom in bili srečni sami s seboj?

http://www.youtube.com/watch?v=ZvArQKI5EIU

Dlje ko živim, bolj se moje misli ustavljajo ob lepoti in čudesih sveta… Ljubim dotik trave pod podplati in žuborenje potokov, ki tečejo mimo mene. Šumenje vetra v drevesnih krošnjah mi je bilo vedno lepa glasba in pogled na polja me je pogosto bolj potolažil kot pogled na ljudi. Zaljubljen sem v ta svet… Okopaval sem prst, pobiral pridelek, spremljal letne čase in vselej žel, kar sem sejal. Plezal sem na gore, se potikal skozi gozdove, jadral prek voda, prečkal puščave, čutil ostrino zmrzali, pritisk vročine, deževne nalive, bes vetrov in vselej sta me ob prihajanju in odhajanju spremljala lepota in radost.
(John Burroughs)

Vsakič znova, ko sem odprla to stran in začela pisati karkoli pač že, me je na sredi zmanjkalo in v mislih, da bo prišel dan, ko bom nadaljevala, sem zaprla vse skupaj in nikoli več odprla. Vsakič znova sem začela pisati nekaj drugega in vedno, ko sem – če sem, prišla do konca in naredila zadnjo piko, mi ni bilo všeč.
Zato sem se v glavi poigravala z mislimi, da mi pomankuje navdiha in po že malo predolgem času ugotovila, da navdih ne pride vedno kar sam od sebe.

Zato moram začeti na dnu, kot takrat, ko sem prvič pisala.

So, here it is. A story from reality which is complicated a little – not so real.

Supergirl

Super girls don’t cry, super girls just fly

Hodila je po Ljubljani, malo se ji je mudilo. Na desni rami je držala torbo, v levi roki je nosila zaprt dežnik. Padal je dež.
Razmišljala je o stvareh, ki jo čakajo in so za njeno lepšo prihodnost odvisne od truda v sedanjosti. Brezkompromisni človek je bila, zato se je želela odloči za eno ali drugo, in velikokrat ji je bilo zato težko. Cilje si je vedno postavljala na taki ravni, da bi bila srečna zato, ker bi bili drugi ljudje zadovoljni z njo. Ni ji bilo mar, kaj se bo v resnici dogajalo čez deset let, ni se ubadala z življenjskimi vprašanji, mar ji je bilo le to, da se je v družbi ljudi, ki jo spoštuje, počutila dobro.
Ko je s kratkimi, hitrimi in utrujenimi koraki stopala po pločniku, je mimo pridrvela gospa z dobrim avtomobilom, zapeljala naravnost v največjo lužo blizu pločnika in jo od glave do pet zmočila. Ustavila se je, pogledala nazaj, gospa v avtomobilu pa je neopazno in flegmatično oddivjala naprej.
Poigravala se je z mislimi. Ni vedela, ali se ji je res tako zelo mudilo, da sploh ni opazila kaj je tisti hip storila, ali jo ona na tem svetu tako moti, da si je mislila, če pa že mora živet naj bo vsaj mokra in premražena, ali pa je njen hobi voziti se z avtomobilom čez največje in globoke luže, ne glede na to, koliko pešcev oziroma kolesarjev je v bližini.
Ko je prišla do postaje, je za manj kot eno minuto zamudila vlak. Usedla se je pod uro na glavni postaji in čakala na naslednji prevoz.
Misli so ji begale sem ter tja. Bila je premražena, mokra, lačna, utrujena in zavedala se je, da če želi biti srečna mora cel dan posvetiti stvarem, ki jih res ne mara. Mislila je lahko samo o teh stvareh; fizični občutek, delo, ki ga nemara in težave z njim.
Bila je vedno bolj slabe volje, zavedala se je, da kogarkoli lahko sreča, ne bo pravi, da bi jo spravil v dobro voljo. Vedela je, da ta oseba sploh ne obstaja, sprijaznit s polovico svojih neprijetnih občutkov pa se ni mogla. Ni mogla pogoltnit težav, vse se ji je prej zataknilo v grlu.
Ko je po dolgem času prišla domov, se je oblekla v topla, udobna oblačila, pojedla okusno kosilo in naredila večino, kar bi morala. Ostala ji je le še ena bolečina. To je bil on.
Imela ga je zares rada, bil je edini človek, ki se je z njim lahko sporazumevala na tak način, kot si je želela.
Po dolgem času, ko je mislila, da je spet sproščena, da lahko spet svobodno diha in se po svetu sprehaja s trezno glavo, ga je spet zagledala. Zadelo jo je v srce, obstala je. Gledala ga je naravnost v oči, vedela je, da jo zna prebrati, da jo tako dobro pozna, da ve kaj čuti. Ko se je približevala njemu, se je oddaljevala od sebe in tisti hip, ko je stala nasproti njemu, nje več ni bilo. Obmolknila je. On jo je vsakdanje pozdravil, iz žepa potegnil telefon in poklical prijatelja. Ona je bila zgubljena, ni se znala nadzorovati, zato mu je rekla, da ga bo poklicala in je odšla.
Res ga je poklicala; zvečer, naslednji dan trikrat, sedem dni ga je klicala. Vendar on se ni zmenil zanjo. Vsakič znova jo je bolj prizadelo in vsakič znova se ni mogla upreti, da ga ne bi klicala. Seveda pa je prišel čas, ko je stopila korak pred sabo in se prepričala, da se mora postaviti zase. Teden dni se je trudila misli usmerjati drugam, z vedno več truda ji je vedno bolje uspevalo.

Po enem tednu ga je zopet videla. Šla je mimo njega in njegove družbe ter se usedla za sosednjo klopco. Par sekund za tem je vstal in počasi začel odhajati v nasprotno smer. Stekla je za njim, ga ustavila in vprašala zakaj so bila ta dejanja potrebna – on je bil tiho. Povedala mu je vse, kar je tisti hip čutila, on je planil v jok in jo poljubil.

Takrat je bilo vsega konec.
Zbudila se je.

Človek, ki sem ga ne davno nazaj spoznala, čeprav ga še vedno in ga najbrž tudi nikol ne bom zelo dobro poznala, mi je rekel: Ko enkrat šele dobro prideš na čisto dno, te šele čaka odskočna deska za najlepše trenutke v življenju. Takrat šele odpreš oči, in si vse iluzije prevedeš v realnost, začneš razmišlati kot bi že davno mogel. Vendar se za trenutek, ko si enkrat zares na dnu, zaveda le malo ljudi. Večina se jih zaveda šele, ko so že z velikim korakom v prihodnosti.

So good luck to everyone. Life is bad, but bad is good ;)

Zdaj načeloma stvari delajo, ne?