Medeja in jaz

Pa naj vas ljubi Ego

namesto Bog,

naj vas vodi denar

namesto Ljubezen,

Bodite to…

Spoštujem drugačnost.

Toliko da veste,

da z vami ni nič narobe.

Popolnoma nič.

Ker verjamem v Vas

in v to

da Se boste enkrat

tudi sami Sprejeli

Takšne.

Kot pač ste.

In Takrat…boste Spoznali

da ste V resnici že VSE,

da ste v Resnici Vi tisti

prevodnik Ljubezni

in Otrok boga.

Takrat…

bo ves ta požrešen Ego

postal Nepomemben

v sekundi.

Takrat…

se bo začelo

Razsvetljenje

na Planetu…

Prijatelj moj dragi,

Prosim te, imej se rad.

Poglej ta svet, kako je mlad.

Vse kar ni tu, je nekje drugje;

ti sam pa le sprenevedaš se.

Zavedaj se, pokaži se,

osvobodi strah, ki draži te,

da smeh se prebudi nazaj,

in solze in dotik in pot v raj.

Nežno čuti. Kot veter da si,

prepusti se toku in s soncem zasij.

Zruši ta zid, ki zapira ti pot,

odpri si obzorja in vstopi kot mož.

Privošči si  vse,

vse kar je, in vse kar bo tisto,

kar gradi nasmeh ti in pot v kraljestvo.

Odpri oči in glej ta svet-

ljudi, naravo in trdno sled,

ki puščaš jo na soljudeh.

Veš, včasih točno tista stvar,

ki groze naše je vladar,

potrebuje nego in čut za njo,

da duša in um in srce zapojo.

Zdaj ponujam ti roko,

prijatelj dragi primi jo!

Pozdravljen v svetu čudežev,

in rdečih sladkih sadežev,

ki dajejo ti blišč in smeh

lahkoten kot otroški greh.

prva avtorska 2011

written by Anna Vera
2009

…kadar ne morem spati, najdem vse živo. in tale je res fenomenalna…

Iz računalnika mi je odpadla tipka enter. Spravljeno imam tu nekje v bližini, ampak je ne znam naštimat nazaj. Nič hudga, zarad enga koščka plastike se res ne mislim metat ob tla, se pa mečem ob tla iz drugega razloga. To je ziher vreme, ker nevem kaj drugega bi me lahko spravilo v tako stanje… Te klinčevi papirnati robčki, zamašeni sinusi, pekoč glavobol, miljon praskastih, žgočih, hrapavih, ogabnik občutkov v grlu in nezainteresiranost za karkoli naj se gre kar lepo solit.  Če hoče, naj pada še sneg. Itak bi se takoj stopil, ker bi bilo vse naokoli posoljeno od smrkljev in virusov… Še z matematiko bolj nežno delam, kot z odnosom do tega nehvaležnega počutja, ki se na vsake toliko, vedno ob nepravem času, naseli vame in mi gnoji življenje.
Stvar je v tem, da za to brez kakršnih pomislekov krivim vreme in pritisk, ki je ob takem obdobju vedno občutno prisoten v slabi luči. Sploh ne maram prihoda zime, ne maram zime, nemaram zimskih praznikov, novega leta in dragih cunj, ki jih za to potrebujem. Ne maram zime niti zato, ker ni aktualno obdobje sladoleda.
Všeč pa mi je jesen. Vizualno. Če mi uspe ujeti trenutek, ko imam čas gledati naravo in ne le stene in umazene šipe na oknih, me jesen povsem prevzame. In res je, kar pravi moja mami; jeseni se ne hodi v gozd, ker tam ne vidiš, kako je le-ta v resnici lep.
Všeč mi je kraj, kjer živim – če lahko, pojdite mimo Kamnika na vožnjo okoli tunjiških dobrav in skozi Komendo nazaj, pa boste videli zakaj. Čeprav je bil včeraj baje zadnji dan letos, v katerem lahko še posebno uživaš. (Jaz pa sem bila zabrikadirana na kvač, z volnenim puloverjem in čajem v naročju, very nice!) Škoda, bomo pač morali počakat še nekaj mesecev, da bo kriza mimo. Čeprav glede na delo, ki me  čaka, najbrž ne bo trajalo prav dolgo, da bom spet dočakala ta čas.

Kako popoln mora biti moj svet?

Res je, da nas novi svet, modernizacija, filmi, pričakovanja drugih in želje po uspehu privlačijo z zelo močno energijo. In njen vpliv nas prav hitro lahko preplavi s tako močnim pritiskom, da smo oklenjeni z nepretrgano verigo misli, ki nas žene do sveta, v katerem ni napak.
Ko enkrat izgubiš nadzor nad zdravo realno pametjo, nad samospoštovanjem in svojo močjo nad lastnimi sposobnostmi, postaja meja med posameznikom in popolnostjo vedno širša. Tako postaja popolnost vedno večji pojem, v svetu začneš odkrivati vedno več stvari, v katerih nisi to kar bi si želel, stvari, ki ti otežujejo korak k temu, da bi se počutil dobro. Ta meja postaja pritisk in ta pritisk nam jemlje moč, da bi postali in dosegli točno tisto, kar je v naši vizji perfekcije – ali vsaj tistega, kar se nam zdi sprejemljivo za srečno in zdravo življenje. Tako nas pot pripelje do tega, da nikoli nismo dovolj dobri.

Kako torej uskladiti zdravo življenje – telo in dušo, uspešno kariero, lepe odnose z družino, vrstniki in kolegi in zadovoljstvo s samim seboj?
Kako sprejemati svoje misli in uresničevati tisto, kar si želimo, brez dodatnega pritiska, ki si ga navsezadnje ustvarjamo sami?

Kako sebe postaviti v ospredje svojega življenja, brez občutkov sebičnosti in biti hkrati dobra energija ostalim?

Kako biti zadovoljen s samim sabo, brez kakršnih koli pomislekov?

Kako živeti sproščeno?

To so vprašanja, ki mene privlačijo do perfekcije in oddaljujejo od čudežov, ki so mi namenjeni vsak dan in kateri bi morali biti bolj opaženi in spoštovani. Čudeži, ki nam jih ponuja življenje in čudeži, kateri ob prepoznavnosti zakrijejo vso moč vizij in iluzij.
Ko pa enkrat pademo v življenjski tok perfekcionizma, se ne zavedamo, kako močno nas sili k postavljanju nenormalno visokih standardov. In ravno ta sila nas odvrača od preprostosti življenja, ki nam je bila sprva dana. Tako nikoli ni konca nad takim življenjem, kajti sreča je dosegljiva le na doseženem cilju, ciljev pa je preveč in pot do njih je tako dolga, da nas tok prefkecije lahko odnese v neskončnost – nikamor.

In kar je meni najbolj zanimivo, ko berem citate, knjige, misli ljudi…, je to, da se večina zaveda tega, da se preprostost sreče valja povsod okoli nas in da je vse, kar moramo storiti to, da jo poberemo. In opažam, tako pri sebi, kot pri ljudeh, katere srečujem v življenju, da je biti preprost najtežje možno. Najtežje se je soočiti s tem, da si to kar si in v tem uživati. Da kljub vedenju, da je v življenju ogoromno stvari, ki so nam všeč, in da teh stvari ne prepoznamo v svoji okolici, ostanemo zadovoljni s tem, kar že imamo. Da nas stvari ne vržejo s tira. Da počnemo stvari zase in za ljudi, ki nam pomenijo toliko kot naš osebni bit, z veseljem in namenom, da bomo imeli tisto, kar pač lahko imamo, kot zadnjo možno mejo, katera nas osvobodi dodatnega pritiska.
Koliko je torej odvečnih misli, ki nam nakopljejo ogromno breme, katerega občutimo le mi, in nihče drug. In zakaj se torej ves čas vrtimo v začaranem krogu teh hotenj, želja, pričakovanj od samih sebe, če pa vemo, da se da tudi brez njih prav prijetno živeti.

Jaz vem, zakaj se jaz ne znam spraviti iz tega kroga.
Ravno iz razloga pridobivanja si s tem ogromno močne energije. Ker če postaneš zadovolvjen z vsem kar si in kar imaš, je zelo velika možnost, da prenehaš s trudenjem, z delom, z zagonom v polno živlenje in se ti življenjski tok dogodivščin kaj kmalu ustavi. No, nekateri ljudje so srečni, če živijo ves čas na istem mestu, jim nič ni treba in nimajo nikakršnih potreb, vendar jaz nisem. Jaz sem srečna, če vem, da imam sposobnost živeti vsak dan drugače, ne glede na pritisk, ki ga ob tem prestajam. Srečna sem, da nikoli nisem zadovoljna s tem kar dosežem, ker vem, da bi vedno lahko storila bolje. In ker to vem, me želja do boljšega pelje po poti truda in dela, tako fizičnega kot mentalnega, in ne glede na to, da vem, da bi lahko bila veliko boljša, vem, da sem dobra. In ne glede na to, da vem, da je v življenju ogromno stvari, ki si jih želim doživeti in imeti kot lastne, znam tudi s tem, kar že trenutno imam in kar sem do sedaj doživela, premikati svojo pot naprej.
Vem, da me moč energije popolnosti življenja dostikrat zelo obremeni in utruja, vendar mi daje tudi ogromno dobrega.
In hvala sebi za te misli, ker sem si kar malo oddahnila, saj sem do sedaj vedno mislila, da me perfekcija ubija. In s tem sem si tudi odgovorila na vprašanje, zakaj znam sebe le redko kdaj postaviti v ospredje, brez občutka sebičnosti je to, ker če sem jaz sama sebi postavljena v ospredje, se sploh ne počutim dobro. Rada živim z ljudmi, ki jim imam rada, zato tudi uživam ob tem, da stvari namenim njim, tudi če sem sama kasneje nečesa prikrajšana.
To vprašanje sem si na začetku postavila zato, ker mi veliko ljudi očita, da bi morala začeti več misliti nase. Vedno sem se počutila bedno, ko so mi to govorili, ker nisem znala pojasniti niti sebi niti njim, zakaj sem taka. In vedno sem mislila, da bi se bilo dobro naučiti tega, vendar se nisem nikoli znala. Pravzaprav se sploh nočem, ker mi je tako čisto všeč. Včasih, ko pa potrebujem svojo lastno pozornost in crkljanje same sebe, pa že poskrbim za to, samo da mi včasih ne uspe.
In če dobro pomislim, sem sama sebi postavljena v ospredje ves čas, ko sem sama. Zakaj ne bi torej energije namenila drugim, kadar imam to možnost.

Naslov mi je pa res všeč – na začetku sem mislila, da se sploh ne bo ujemal z vsebino, vendar zdaj se mi zdi, da kar se :)

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

..če te pesmice ne bi napisal Ivan, bi jo najverjetneje jaz :)

Veš, velikokrat mi polepšaš dan. Polepšaš mi ga z nasmehom, s tvojim iskrenim, toplim pogledom, ki ga ustvarjajo velike, lepe oči, s tvojimi prijaznimi in razumnimi besedami, s tvojim čajem, s tvojim objemom in simpatičnostjo.. Najbrž se ne zavdaš kolikokrat mi ga polepšaš, ker te niti ne rabim vedno videti ali slišati, saj mi že sama misel nate in tvoje prijetne lastnosi, ki jih je toooliko, ustvarijo občutek bitja – takrat sem srečna.
O tebi bi lahko napisala ogromno, vendar te občutke in spomine rada zadržim zase, saj so mi zelo dragoceni. Lahko pa rečem le, da sem hvaležna tisti sili, ki mi je ponudila priložnost in možnost, da te poznam. In zanimivo je, kako zelo te lahko imam rada. In hvala, ker te lahko imam!

Shakespeare je nekoč napisal “Čas gre z vsakim drugače; z nekom v korak, z nekom v zaostanku, z nekom v teku in z nekom stoji.”
Najbrž vsak, ki prebere ta moder stavek za hip pomisli, kam sodi. Jaz sem o tem razmišljala vsakič, ko sem se spomnila na ta stavek, pa se še vedno ne znam opredeliti.
Z menoj gre čas v korak. Dan za dnem mi ponuja nove možnosti, je človeški do mene in jaz se trudim biti do njega. Vsak dan imam možnost, da opravim tiste malenkosti, ki sem jih sposobna. Torej se lahko opredelim, da je čas z mano v koraku. Lahko tudi rečem, da je z mano v zaostanku. Kar naprej ga prehitevam z mislimi, s cilji, z željami pravzaprav tudi z molitvami. Ko si vizualiziram svoj preprost, vendar skoraj popoln svet, pa dobim odgovor tistega časa, ki prehiteva mene. Ta čas je zabaven. Jaz ga opazujem, kako hinavsko mi šviga skozi prste, in jaz ga lovim z jezikom do tal. Gledam za njim, žalujem za njim, vsakič znova si želim njegovo poslednje slovo, saj od njega ponavadi ne dobim niti tega. Kateri je ta čas, ki me prehiteva? In kateri je tisti, katerega prehitevam sama? Kako naj to vem?
Kako naj si potem odgovorim na to sploh ne vprašalno poved, da je čas nešteven, vendar ga kar naprej štejemo in omenjamo, pravzaprav pa ga nikjer sploh ni?
Najbolj mi torej ustreza zadnja Shakespearova možnost: čas in jaz stojiva skupaj, na mestu, tukaj in zdaj. Vem, da je to najslabša možnost od vseh. No, ne zame. Zakaj, saj si subjektino predstavljam čas, čas kot čas, in vseeno mi je kje je on. Jaz vem da sem tukaj. Torej čas stoji tukaj z mano. In sem srečna z njim. Srečna sem s časom, srečna sem s svojimi problemi.
Vem, da ne morem reči, da so moji problemi najhujši od vseh. Pač, vsak človek tako doživlja svoje probleme. In jaz času in prav tako vsakemu dnevu posebej, dopuščam možnost, da se mu ni treba pretirano ukvarati s tistim, kar muči mene. Torej vsak dan, že na vse zgodaj zjutraj, ponudim dnevu možnost, da sam začne svoj ritem, da sam presodi kaj mu tisti trenutek odgovarja in sam vodi skozi čas, ki ga krajša. In naučila sem se nekaj: dan, ki mu prepustimo vse naloge, vso voljo in vsa prepričanja, da jih rešuje sam, brez nas, nas naredi pozitivne. Tisti hip, ko se zaveš, da nič več ni v tvojih rokah, vendar v rokah dneva, imaš trenutek časa, da se zavedaš, da si srečen. Potem, ko to veš, imaš moč in energjo, da priskočiš dnevu na pomoč. Ta ti je zvečer hvaležen, se poslovi od tebe, če želiš to slišati ti pove tudi, da te ima rad in ti želi podobno tudi s tistim dnem, ki ga bo nadomestil. Če znaš sprejeti dan kot sam, bo dan prav tako sprejel tebe. Z največjim objemom in varnostjo. Zakaj torej si ne bi privoščili trenutka, ko so vsa bremena naložena nanj, se za hip ne ukvarjali s časom in bili srečni sami s seboj?

http://www.youtube.com/watch?v=ZvArQKI5EIU

Dlje ko živim, bolj se moje misli ustavljajo ob lepoti in čudesih sveta… Ljubim dotik trave pod podplati in žuborenje potokov, ki tečejo mimo mene. Šumenje vetra v drevesnih krošnjah mi je bilo vedno lepa glasba in pogled na polja me je pogosto bolj potolažil kot pogled na ljudi. Zaljubljen sem v ta svet… Okopaval sem prst, pobiral pridelek, spremljal letne čase in vselej žel, kar sem sejal. Plezal sem na gore, se potikal skozi gozdove, jadral prek voda, prečkal puščave, čutil ostrino zmrzali, pritisk vročine, deževne nalive, bes vetrov in vselej sta me ob prihajanju in odhajanju spremljala lepota in radost.
(John Burroughs)