Ne verjameš v čudeže? Pogej v ogledalo…
Dlje ko živim, bolj se moje misli ustavljajo ob lepoti in čudesih sveta… Ljubim dotik trave pod podplati in žuborenje potokov, ki tečejo mimo mene. Šumenje vetra v drevesnih krošnjah mi je bilo vedno lepa glasba in pogled na polja me je pogosto bolj potolažil kot pogled na ljudi. Zaljubljen sem v ta svet… Okopaval sem prst, pobiral pridelek, spremljal letne čase in vselej žel, kar sem sejal. Plezal sem na gore, se potikal skozi gozdove, jadral prek voda, prečkal puščave, čutil ostrino zmrzali, pritisk vročine, deževne nalive, bes vetrov in vselej sta me ob prihajanju in odhajanju spremljala lepota in radost.
(John Burroughs)
Sedela sem na klopci, sredi parka, sredi dopoldneva, obsijanega s soncem, zavita s šalom v črn plašček in poslušala tišino. Sproščeno, zadovoljna sama s seboj, brez bremen, brez skrbi, brez pričakovanj in zadovoljnega obraza. Vseeno mi je bilo za + ali – na računu. Vseeno mi je bilo za odgovornosti. Vseeno mi je bilo za čas. Bila sem tam. Bila sem z odpadlim listjem. Bila sem z vetrom v laseh. Bila sem vesela. Vesela sem bila, ker sem bila. Poslušala sem svoj srčni utrip, odmislila sem vse svoje dele telesa. Pa kaj, če me je bolela glava, pa kaj če me je bolel vrat, hrbet, roke in noge. Pa kaj. Veselila sem se prihodnosti. Veselila sem se prvega naslednjega objema. Veselila sem se prve naslednje obveznosti, veselila sem se prvega naslednjega klica, najbrž sem se vselila vsega. Vesela sem bila, ker sem vedela, da sem dar,da sem človek, da sem čudež, vse to. Vseeno mi je bilo, če se moje veselje zdi komu butasto, vseeno mi je bilo, če so moje misli za marsikoga brez vezne. Meni so pomenile veliko.
Takih občutkov si ne morem velikokrat privoščiti. Težko je priti do njih, ker vedno pridejo sami po sebi. Moramo jim le pustiti, da se nas dotaknejo, moramo verjeti v njih. Te trenutki so resničnost, ki je okoli nas. Lahko jim rečemo bivanje… tišina. In preprosto dejstvo, da se, s tem ko smo pozorni, s tem ko se učimo poslušati, znajdemo obdani s tako srečo, da je ne moremo razložiti: srečo, da smo eno z vsem na tistih skritih delih ljubezni, za katero ni razlag.
Da bi vsi rasli v milosti in miru, in da ne bi zanemarjali tišine, ki je vtisnjena v središče našega bivanja. Da bi imeli dovolj poguma biti sami.. ker vse to, vsi takšni brezskrbni trenutki, so zasebna oblika sreče. In to zasebnost znamo najti, kadar znamo ceniti. Kadar znamo ceniti malenkosti, kadar znamo ceniti sebe!Enerđi drink
Vsakič znova, ko sem odprla to stran in začela pisati karkoli pač že, me je na sredi zmanjkalo in v mislih, da bo prišel dan, ko bom nadaljevala, sem zaprla vse skupaj in nikoli več odprla. Vsakič znova sem začela pisati nekaj drugega in vedno, ko sem – če sem, prišla do konca in naredila zadnjo piko, mi ni bilo všeč.
Zato sem se v glavi poigravala z mislimi, da mi pomankuje navdiha in po že malo predolgem času ugotovila, da navdih ne pride vedno kar sam od sebe.
Zato moram začeti na dnu, kot takrat, ko sem prvič pisala.
So, here it is. A story from reality which is complicated a little – not so real.
Supergirl
Super girls don’t cry, super girls just fly
Hodila je po Ljubljani, malo se ji je mudilo. Na desni rami je držala torbo, v levi roki je nosila zaprt dežnik. Padal je dež.
Razmišljala je o stvareh, ki jo čakajo in so za njeno lepšo prihodnost odvisne od truda v sedanjosti. Brezkompromisni človek je bila, zato se je želela odloči za eno ali drugo, in velikokrat ji je bilo zato težko. Cilje si je vedno postavljala na taki ravni, da bi bila srečna zato, ker bi bili drugi ljudje zadovoljni z njo. Ni ji bilo mar, kaj se bo v resnici dogajalo čez deset let, ni se ubadala z življenjskimi vprašanji, mar ji je bilo le to, da se je v družbi ljudi, ki jo spoštuje, počutila dobro.
Ko je s kratkimi, hitrimi in utrujenimi koraki stopala po pločniku, je mimo pridrvela gospa z dobrim avtomobilom, zapeljala naravnost v največjo lužo blizu pločnika in jo od glave do pet zmočila. Ustavila se je, pogledala nazaj, gospa v avtomobilu pa je neopazno in flegmatično oddivjala naprej.
Poigravala se je z mislimi. Ni vedela, ali se ji je res tako zelo mudilo, da sploh ni opazila kaj je tisti hip storila, ali jo ona na tem svetu tako moti, da si je mislila, če pa že mora živet naj bo vsaj mokra in premražena, ali pa je njen hobi voziti se z avtomobilom čez največje in globoke luže, ne glede na to, koliko pešcev oziroma kolesarjev je v bližini.
Ko je prišla do postaje, je za manj kot eno minuto zamudila vlak. Usedla se je pod uro na glavni postaji in čakala na naslednji prevoz.
Misli so ji begale sem ter tja. Bila je premražena, mokra, lačna, utrujena in zavedala se je, da če želi biti srečna mora cel dan posvetiti stvarem, ki jih res ne mara. Mislila je lahko samo o teh stvareh; fizični občutek, delo, ki ga nemara in težave z njim.
Bila je vedno bolj slabe volje, zavedala se je, da kogarkoli lahko sreča, ne bo pravi, da bi jo spravil v dobro voljo. Vedela je, da ta oseba sploh ne obstaja, sprijaznit s polovico svojih neprijetnih občutkov pa se ni mogla. Ni mogla pogoltnit težav, vse se ji je prej zataknilo v grlu.
Ko je po dolgem času prišla domov, se je oblekla v topla, udobna oblačila, pojedla okusno kosilo in naredila večino, kar bi morala. Ostala ji je le še ena bolečina. To je bil on.
Imela ga je zares rada, bil je edini človek, ki se je z njim lahko sporazumevala na tak način, kot si je želela.
Po dolgem času, ko je mislila, da je spet sproščena, da lahko spet svobodno diha in se po svetu sprehaja s trezno glavo, ga je spet zagledala. Zadelo jo je v srce, obstala je. Gledala ga je naravnost v oči, vedela je, da jo zna prebrati, da jo tako dobro pozna, da ve kaj čuti. Ko se je približevala njemu, se je oddaljevala od sebe in tisti hip, ko je stala nasproti njemu, nje več ni bilo. Obmolknila je. On jo je vsakdanje pozdravil, iz žepa potegnil telefon in poklical prijatelja. Ona je bila zgubljena, ni se znala nadzorovati, zato mu je rekla, da ga bo poklicala in je odšla.
Res ga je poklicala; zvečer, naslednji dan trikrat, sedem dni ga je klicala. Vendar on se ni zmenil zanjo. Vsakič znova jo je bolj prizadelo in vsakič znova se ni mogla upreti, da ga ne bi klicala. Seveda pa je prišel čas, ko je stopila korak pred sabo in se prepričala, da se mora postaviti zase. Teden dni se je trudila misli usmerjati drugam, z vedno več truda ji je vedno bolje uspevalo.
Po enem tednu ga je zopet videla. Šla je mimo njega in njegove družbe ter se usedla za sosednjo klopco. Par sekund za tem je vstal in počasi začel odhajati v nasprotno smer. Stekla je za njim, ga ustavila in vprašala zakaj so bila ta dejanja potrebna – on je bil tiho. Povedala mu je vse, kar je tisti hip čutila, on je planil v jok in jo poljubil.
Takrat je bilo vsega konec.
Zbudila se je.
Človek, ki sem ga ne davno nazaj spoznala, čeprav ga še vedno in ga najbrž tudi nikol ne bom zelo dobro poznala, mi je rekel: Ko enkrat šele dobro prideš na čisto dno, te šele čaka odskočna deska za najlepše trenutke v življenju. Takrat šele odpreš oči, in si vse iluzije prevedeš v realnost, začneš razmišlati kot bi že davno mogel. Vendar se za trenutek, ko si enkrat zares na dnu, zaveda le malo ljudi. Večina se jih zaveda šele, ko so že z velikim korakom v prihodnosti.
So good luck to everyone. Life is bad, but bad is good 
Poskus
Zdaj načeloma stvari delajo, ne?
Let it be…
Gospodično, ki življenje preživlja tako, da za skoraj vsako dejanje, ki ga stori, ga stori s pogledom v prihodnost, spreletavajo misli, ki povzročajo strašanski glavobol. Vsako dejanje, z mislijo v prihodnost, ji požre ogromno energije, sproščenosti in optimizma. Prepričuje se, da je življenje preprosto, če le takšnega želiš imeti, vendar so njena latna prepričanja prešibka, da bi pobila vse miselne žilice, ki se prepletajo v njenih možganih. To izgleda zelo čudno. Gospodična ve, kaj pomeni preprosto življenje, delavno in pridno življenje, življenje, ki vsebuje ravno pravo razmerje med resnostjo in zabavo, vendar ne ve, kako spreobrniti podzavestne mračne misli. Preveč se ukvarja z njimi, ker jih hoče premagati, vendar jo tako zaposlijo in so tako močno nerešljive, da zjeb… uničijo celotni pošlihtan del možganov, celotni imunski sistem, voljo in celo namen. Vendar ne, gospodična se upira sami sebi, upira se svoji negativni, pesmistični strani in ji vse to vzame preveč časa, da bi se lahko sploh še ukvarjala z vplivom na druge in vplivom drugih nanjo. Prepričuje se, da naj vse skup zajame z eno preprostostjo in realnostjo, fit back pa dobiva prav kontrasten.
Četrtkov popoldan. Dan pred zelo napornim in stresnim dnevom. Gospodičnina pozitivna in negativna plat se bojujeta med seboj. Gospodična se odloči, da bo fizično prekinila boj, vzame musko na slušalke, obuje superge, vzame psa in zbeži na polje. Teče, da bi pregnala obe strani iz sebe. Bolje da so misli prazne, kot pa zmešane do konca, da se ne da niti normalno živet. Gospodični uspe. Vendar le za toliko časa, dokler ne pride nazaj domov in iztakne slušalk iz ušes. Potem se spet začne mesarsko klanje v možganih, čuti se napetost in občutek pred možgansko katastrofo.
Trud, dejanja, ki bi preprečila nehoten strah in maščevanje sami sebi, izgledajo kot da so storjena zaman. Vendar upanje in vztarjost sta še vedno prisotna. Ostaja le vprašanje, za koliko časa…
Gospodična je sicer še vedno dobrovljna, kot nekoč. Le utrujena od same sebe, ker se obremenjuje s stvarmi, ki obremenjevanja niso vredne. In tega se prav hudičevo zavedna. Le uči se uničiti lastno podzavest. Recepta pa ne najde.
Strahovito!
Vse skup pa še pol Amerike zravn!
Bog ne daj, da bi crknu televizor…
Živeti v današnjem času… Kdo neki si je to zmislu?!
Prvo kot prvo… politike je treba naučiti pomen pojma DEMOKRACIJA. Ker oni si jo po mojem predstavljajo nekako takole:
DEMO – državljani … Tako si nas predstavljajo kot demo igrico. (To bi lahko pomenilo, da smo le del tistega kar zares obstaja in lahko delujemo samo v določenem območju…. Torej smo omejeni iz njihove strani. To seveda drži… in še preveč!)
KRACIJA – sicer nevem kaj točno pomeni, vednar če narobe prebereš besedo, bi lahko ven prišlo KRACA ali pa KRALJICA. Seveda se njim lepše sliši KRALJICA. Čeprav je samostalnik ženskega spola, je njegov pomen na zelo višjem nivoju. Torej vladanje.
DEMOKRACIJA je torej pojem, ki pomeni veliko budal, (unija ljudstva… iz unije so izključeni vsi politiki) ki so podrejeni nekim ljudem, ki nam dajejo ukaze in nas “usmerjajo” v življenju. FUJ… Kako zelo je lahko ogabna politika, če iz nje tako močno opazno vn štrlijo organi, ki jo predstavljajo.
Sicer pa, če ne bi bilo televizije jih ne bi poznala. In ko bi jih srečala na cesti pred šolo bi jih lahko še dobrosrčno pozdravila. Potem pa bi mi nekdo, ki bere časopise izjavil, kako se lahko spustim na tako nizek nivo, da pozdravim tako osebo. In seveda bi se počutila dokaj neprijetno. Tako pa lahko vsak dan po televiziji poslušam in gledam ljudi, ki mi uničujejo življenje, zato da vsaj vem, da se lahko malomarno obrnem stran, ko jih srečam na cesti. Kako zabavno. Tako zelo, da se lahko zjokam ob tem, ko jo gledam. Niti ne od žalosti, prav tako pa ne od veselja. Od same bede.
Na prvem programu Televizije Slovenije vrtijo dokumentarne filme o prebivalcih Afrike, na poročilih govorijo o naravnih katastrofah Azijskih držav in kaj se zgodi, ko pretakneš na drug program? Kaj neki. Prikazuje Slovence, ki se MORAJO obmetavati s pudingi, se mazat s smetano po obrazu in zažigat cunje, ker drugače ne bojo imeli možnosti dobiti denarne nagrade. Kaj neki bi se zgodilo, če bi vsem Slovencem crknili televizorji. Organizatroji ne bi mogli kupit smetane in pudinga, da bi se tekmovalci lahko delali norca. Mi pa bi plačali pol manjši račun za elektriko in še pametnejši bi bili.
Drugače pa.. medtem ko si nisem vzela nič časa za pisanje bloga, (sicer sem si ga, pa me ni jemal resno in ni želel objavljati mojih zapisov) sem dobila nov mega mini fletkan telefončič in kolo…
Če lahko pri tem naredim malenkostno reklamo… Simobil rox! Relativno zelo poceni, super telefončiči in prijazni prodajalci. Kaj si sploh želiš lepšega. Pojasnilo: en mesec ne hodiš na sladoled in si lahko kupiš nov telefon. To velja za vse tiste, ki nimajo rojstnega denva, ker si ga morajo reveži kupit iz svojih prihrankov. Tako ti ni treba dajat keša za shujševalne potrebščine in še nov telefon imaš. Kako fascinantno. Recimo na mobitelu je to drugače. Najprej moraš nekaj mesecov ostati brez sladoleda, nato si kupiš napravico, čez mesec dni dobiš račun še enkrat večji kot si dal za to napravico, in ker padeš v depresijo poješ še 3x več sladoleda kot bi ga sicer, se zrediš, se sekiraš, poješ še več sladoleda in zgubiš voljo da bi sploh šel na dieto. Oziroma se vsak dan začne jutri. In kar je najhujše… Ves užaljen in nejevolen se usedež na kavč, kdo bi si mislil, prižgeš televizijo, naletiš direkt na reklamo od kinder buena, se ti začnejo cedit sline in zato kakor hitro se da tečeš do najbližjega soseda, kupiš vse drugo samo kinder buena ne, prideš domov, vse poješ in kaj se zgodi… postaneš len in se zlekneš nikamor drugam kot pred televizijo. Jo pržgeš… in kaj vidiš… reklamo za Ajax, Lenor ali karkoli temu podobnega. Takrat te prežene misel na to, kaj vse moraš oz. bi moral storiti in potem….
Namesto, da bi skozi okno zabrisal televizor, vržeš sam sebe.
Klinc pa ta televizija.
Kok je ura?!
O ja… velik. Jaz pa imam oči na ful in prav nič ne razmišljam o tem, da bi mogla počas spat. Sploh se mi ne zdi, da bi mogla to razmišlat.
..Danes se z zavedanjem, da imam ob 18.00 obveznosti, odpravim ven. V prečudovit dan. Nasmejana se odpravljam in se že sprehajam nekaj sto metrov stran od doma, ko me soseda upraša kolk je ura. Jaz pogledam na telefon in naglas rečem 15 do šestih. Hodim naprej še kakšno minuto. Potem pa se naenkrat ustavim, dobro razmislim, se ozrem naokrog in vse mi postane nerazumljivo. Ura je bila že skoraj 6 zvečer popoldne, nekaj dni nazaj je bila takrat že tema, danes pa kot bi bi bila ura 2 popoldan. Zgrožena nad vsem povesim nos, vse mi pade dol in postanem slabe volje. (Seveda sem se kasneje izognila tisti obveznosti in naprej skakala naokrog po svetlobi, vsa navdušena.)
In niti malo mi ni jasno, kako me lahko ena ura tako zbega.
Joj… sonce… zbijaš mi motivacijo!
- 6 dni nazaj je moj blog praznoval prvi rojstni dan! Kul.
Pejte u Merkator po jajca
Ker kure niso preveč razpoložene valit u snegu! Sred marca pa sploh ne.
Lepe praznike in velik pirhov.
Življenje je postalo moj najboljši prijatelj.
Razmišljam, kako bi zatrla lenobo.
V praksi pa mi uspeva nemogoče. Zjutraj razmišljam, kaj vse bi morala tisti dan storiti. Vse se mi zdi tako neuresničljivo, preveč optimistično in nerealno. Ko pa se postavim na noge in pomežiknem novemu dnevu, delam čudeže. Stvari odločno delam eno za drugo. Življenje se mi je začelo obračati tako, kot sem imela včasih samo ideale. –> šola, šport, družba, zabava, kratkočasje. Odgovorna in razmišljena dejanja, ki jih storim brez oporekanja, brez napora, brez razmišljanja kako je vse težko. Korak za korakom je bolj neverjeten. Stvari se dogajajo same od sebe. Padci niso več muka, vendar nov navdih za bolj delavno prihodnost. Niso več posledice nedelavnosti ali lenobe. So začetek novega znanja, nove dogodivščine ali katerega koli cilja. Zavedam se, da se vse začne iz nič, iz padca ali neizobraženosti. Vsega se naučimo po tem, ko tega nismo vedeli.
Razum, da je stvar, ki se trudiš zanjo in ti v prvem koraku še neuspe pa še vedno odločno nadaljuješ, da bo cilj boljši, imam vedno večji.
Življenje se mi je nasmehnilo in jaz se mu smejim nazaj. Oba sva postala dobre volje in prijatelja.
Pomagalo mi je začeti cveteti s pomladjo.
