namesto Bog,

naj vas vodi denar

namesto Ljubezen,

Bodite to…

Spoštujem drugačnost.

Toliko da veste,

da z vami ni nič narobe.

Popolnoma nič.

Ker verjamem v Vas

in v to

da Se boste enkrat

tudi sami Sprejeli

Takšne.

Kot pač ste.

In Takrat…boste Spoznali

da ste V resnici že VSE,

da ste v Resnici Vi tisti

prevodnik Ljubezni

in Otrok boga.

Takrat…

bo ves ta požrešen Ego

postal Nepomemben

v sekundi.

Takrat…

se bo začelo

Razsvetljenje

na Planetu…

Prijatelj moj dragi,

Prosim te, imej se rad.

Poglej ta svet, kako je mlad.

Vse kar ni tu, je nekje drugje;

ti sam pa le sprenevedaš se.

Zavedaj se, pokaži se,

osvobodi strah, ki draži te,

da smeh se prebudi nazaj,

in solze in dotik in pot v raj.

Nežno čuti. Kot veter da si,

prepusti se toku in s soncem zasij.

Zruši ta zid, ki zapira ti pot,

odpri si obzorja in vstopi kot mož.

Privošči si  vse,

vse kar je, in vse kar bo tisto,

kar gradi nasmeh ti in pot v kraljestvo.

Odpri oči in glej ta svet-

ljudi, naravo in trdno sled,

ki puščaš jo na soljudeh.

Veš, včasih točno tista stvar,

ki groze naše je vladar,

potrebuje nego in čut za njo,

da duša in um in srce zapojo.

Zdaj ponujam ti roko,

prijatelj dragi primi jo!

Pozdravljen v svetu čudežev,

in rdečih sladkih sadežev,

ki dajejo ti blišč in smeh

lahkoten kot otroški greh.

prva avtorska 2011

written by Anna Vera
2009

…kadar ne morem spati, najdem vse živo. in tale je res fenomenalna…

Res je, da nas novi svet, modernizacija, filmi, pričakovanja drugih in želje po uspehu privlačijo z zelo močno energijo. In njen vpliv nas prav hitro lahko preplavi s tako močnim pritiskom, da smo oklenjeni z nepretrgano verigo misli, ki nas žene do sveta, v katerem ni napak.
Ko enkrat izgubiš nadzor nad zdravo realno pametjo, nad samospoštovanjem in svojo močjo nad lastnimi sposobnostmi, postaja meja med posameznikom in popolnostjo vedno širša. Tako postaja popolnost vedno večji pojem, v svetu začneš odkrivati vedno več stvari, v katerih nisi to kar bi si želel, stvari, ki ti otežujejo korak k temu, da bi se počutil dobro. Ta meja postaja pritisk in ta pritisk nam jemlje moč, da bi postali in dosegli točno tisto, kar je v naši vizji perfekcije – ali vsaj tistega, kar se nam zdi sprejemljivo za srečno in zdravo življenje. Tako nas pot pripelje do tega, da nikoli nismo dovolj dobri.

Kako torej uskladiti zdravo življenje – telo in dušo, uspešno kariero, lepe odnose z družino, vrstniki in kolegi in zadovoljstvo s samim seboj?
Kako sprejemati svoje misli in uresničevati tisto, kar si želimo, brez dodatnega pritiska, ki si ga navsezadnje ustvarjamo sami?

Kako sebe postaviti v ospredje svojega življenja, brez občutkov sebičnosti in biti hkrati dobra energija ostalim?

Kako biti zadovoljen s samim sabo, brez kakršnih koli pomislekov?

Kako živeti sproščeno?

To so vprašanja, ki mene privlačijo do perfekcije in oddaljujejo od čudežov, ki so mi namenjeni vsak dan in kateri bi morali biti bolj opaženi in spoštovani. Čudeži, ki nam jih ponuja življenje in čudeži, kateri ob prepoznavnosti zakrijejo vso moč vizij in iluzij.
Ko pa enkrat pademo v življenjski tok perfekcionizma, se ne zavedamo, kako močno nas sili k postavljanju nenormalno visokih standardov. In ravno ta sila nas odvrača od preprostosti življenja, ki nam je bila sprva dana. Tako nikoli ni konca nad takim življenjem, kajti sreča je dosegljiva le na doseženem cilju, ciljev pa je preveč in pot do njih je tako dolga, da nas tok prefkecije lahko odnese v neskončnost – nikamor.

In kar je meni najbolj zanimivo, ko berem citate, knjige, misli ljudi…, je to, da se večina zaveda tega, da se preprostost sreče valja povsod okoli nas in da je vse, kar moramo storiti to, da jo poberemo. In opažam, tako pri sebi, kot pri ljudeh, katere srečujem v življenju, da je biti preprost najtežje možno. Najtežje se je soočiti s tem, da si to kar si in v tem uživati. Da kljub vedenju, da je v življenju ogoromno stvari, ki so nam všeč, in da teh stvari ne prepoznamo v svoji okolici, ostanemo zadovoljni s tem, kar že imamo. Da nas stvari ne vržejo s tira. Da počnemo stvari zase in za ljudi, ki nam pomenijo toliko kot naš osebni bit, z veseljem in namenom, da bomo imeli tisto, kar pač lahko imamo, kot zadnjo možno mejo, katera nas osvobodi dodatnega pritiska.
Koliko je torej odvečnih misli, ki nam nakopljejo ogromno breme, katerega občutimo le mi, in nihče drug. In zakaj se torej ves čas vrtimo v začaranem krogu teh hotenj, želja, pričakovanj od samih sebe, če pa vemo, da se da tudi brez njih prav prijetno živeti.

Jaz vem, zakaj se jaz ne znam spraviti iz tega kroga.
Ravno iz razloga pridobivanja si s tem ogromno močne energije. Ker če postaneš zadovolvjen z vsem kar si in kar imaš, je zelo velika možnost, da prenehaš s trudenjem, z delom, z zagonom v polno živlenje in se ti življenjski tok dogodivščin kaj kmalu ustavi. No, nekateri ljudje so srečni, če živijo ves čas na istem mestu, jim nič ni treba in nimajo nikakršnih potreb, vendar jaz nisem. Jaz sem srečna, če vem, da imam sposobnost živeti vsak dan drugače, ne glede na pritisk, ki ga ob tem prestajam. Srečna sem, da nikoli nisem zadovoljna s tem kar dosežem, ker vem, da bi vedno lahko storila bolje. In ker to vem, me želja do boljšega pelje po poti truda in dela, tako fizičnega kot mentalnega, in ne glede na to, da vem, da bi lahko bila veliko boljša, vem, da sem dobra. In ne glede na to, da vem, da je v življenju ogromno stvari, ki si jih želim doživeti in imeti kot lastne, znam tudi s tem, kar že trenutno imam in kar sem do sedaj doživela, premikati svojo pot naprej.
Vem, da me moč energije popolnosti življenja dostikrat zelo obremeni in utruja, vendar mi daje tudi ogromno dobrega.
In hvala sebi za te misli, ker sem si kar malo oddahnila, saj sem do sedaj vedno mislila, da me perfekcija ubija. In s tem sem si tudi odgovorila na vprašanje, zakaj znam sebe le redko kdaj postaviti v ospredje, brez občutka sebičnosti je to, ker če sem jaz sama sebi postavljena v ospredje, se sploh ne počutim dobro. Rada živim z ljudmi, ki jim imam rada, zato tudi uživam ob tem, da stvari namenim njim, tudi če sem sama kasneje nečesa prikrajšana.
To vprašanje sem si na začetku postavila zato, ker mi veliko ljudi očita, da bi morala začeti več misliti nase. Vedno sem se počutila bedno, ko so mi to govorili, ker nisem znala pojasniti niti sebi niti njim, zakaj sem taka. In vedno sem mislila, da bi se bilo dobro naučiti tega, vendar se nisem nikoli znala. Pravzaprav se sploh nočem, ker mi je tako čisto všeč. Včasih, ko pa potrebujem svojo lastno pozornost in crkljanje same sebe, pa že poskrbim za to, samo da mi včasih ne uspe.
In če dobro pomislim, sem sama sebi postavljena v ospredje ves čas, ko sem sama. Zakaj ne bi torej energije namenila drugim, kadar imam to možnost.

Naslov mi je pa res všeč – na začetku sem mislila, da se sploh ne bo ujemal z vsebino, vendar zdaj se mi zdi, da kar se :)

Shut your eyes tightly
Clench your fists ’til they almost bleed
Cautiously, lightly
Gently expose what’s underneath

And all you feel now
Is the scarlet in your day
Even if it’s real
You can’t stay…

So there you go
You’re gone for good
There you go
You’re gone for good

Your mind is swollen
From months of thought without release
They’ve taken their toll on you
This very moment
Of timid and fragile honesty
Is precious and rare and fleeting

And all you feel now
Is the scarlet in your day
Even if it’s real
You can’t stay…

(Ivan Minatti)

..če te pesmice ne bi napisal Ivan, bi jo najverjetneje jaz :)

Veš, velikokrat mi polepšaš dan. Polepšaš mi ga z nasmehom, s tvojim iskrenim, toplim pogledom, ki ga ustvarjajo velike, lepe oči, s tvojimi prijaznimi in razumnimi besedami, s tvojim čajem, s tvojim objemom in simpatičnostjo.. Najbrž se ne zavdaš kolikokrat mi ga polepšaš, ker te niti ne rabim vedno videti ali slišati, saj mi že sama misel nate in tvoje prijetne lastnosi, ki jih je toooliko, ustvarijo občutek bitja – takrat sem srečna.
O tebi bi lahko napisala ogromno, vendar te občutke in spomine rada zadržim zase, saj so mi zelo dragoceni. Lahko pa rečem le, da sem hvaležna tisti sili, ki mi je ponudila priložnost in možnost, da te poznam. In zanimivo je, kako zelo te lahko imam rada. In hvala, ker te lahko imam!