Dlje ko živim, bolj se moje misli ustavljajo ob lepoti in čudesih sveta… Ljubim dotik trave pod podplati in žuborenje potokov, ki tečejo mimo mene. Šumenje vetra v drevesnih krošnjah mi je bilo vedno lepa glasba in pogled na polja me je pogosto bolj potolažil kot pogled na ljudi. Zaljubljen sem v ta svet… Okopaval sem prst, pobiral pridelek, spremljal letne čase in vselej žel, kar sem sejal. Plezal sem na gore, se potikal skozi gozdove, jadral prek voda, prečkal puščave, čutil ostrino zmrzali, pritisk vročine, deževne nalive, bes vetrov in vselej sta me ob prihajanju in odhajanju spremljala lepota in radost.
(John Burroughs)
Sedela sem na klopci, sredi parka, sredi dopoldneva, obsijanega s soncem, zavita s šalom v črn plašček in poslušala tišino. Sproščeno, zadovoljna sama s seboj, brez bremen, brez skrbi, brez pričakovanj in zadovoljnega obraza. Vseeno mi je bilo za + ali – na računu. Vseeno mi je bilo za odgovornosti. Vseeno mi je bilo za čas. Bila sem tam. Bila sem z odpadlim listjem. Bila sem z vetrom v laseh. Bila sem vesela. Vesela sem bila, ker sem bila. Poslušala sem svoj srčni utrip, odmislila sem vse svoje dele telesa. Pa kaj, če me je bolela glava, pa kaj če me je bolel vrat, hrbet, roke in noge. Pa kaj. Veselila sem se prihodnosti. Veselila sem se prvega naslednjega objema. Veselila sem se prve naslednje obveznosti, veselila sem se prvega naslednjega klica, najbrž sem se vselila vsega. Vesela sem bila, ker sem vedela, da sem dar,da sem človek, da sem čudež, vse to. Vseeno mi je bilo, če se moje veselje zdi komu butasto, vseeno mi je bilo, če so moje misli za marsikoga brez vezne. Meni so pomenile veliko.
Takih občutkov si ne morem velikokrat privoščiti. Težko je priti do njih, ker vedno pridejo sami po sebi. Moramo jim le pustiti, da se nas dotaknejo, moramo verjeti v njih. Te trenutki so resničnost, ki je okoli nas. Lahko jim rečemo bivanje… tišina. In preprosto dejstvo, da se, s tem ko smo pozorni, s tem ko se učimo poslušati, znajdemo obdani s tako srečo, da je ne moremo razložiti: srečo, da smo eno z vsem na tistih skritih delih ljubezni, za katero ni razlag.
Da bi vsi rasli v milosti in miru, in da ne bi zanemarjali tišine, ki je vtisnjena v središče našega bivanja. Da bi imeli dovolj poguma biti sami.. ker vse to, vsi takšni brezskrbni trenutki, so zasebna oblika sreče. In to zasebnost znamo najti, kadar znamo ceniti. Kadar znamo ceniti malenkosti, kadar znamo ceniti sebe!
Skačem do stropa. Ker spet pišeš in ker si pismena in ker me post ganil na dno srca!
Nekaj pač moraš početi, če ti bolečine ne dopuščajo spanca… Tudi jaz skačem do stropa. Še dobro, da vsi vejo, da je to metafora :)
Pejt no dol….:)
hudo si tole spisala!!!sploh nism vedla da pišeš…kaj nič ne poveš!?*
Everybody has secrets;)
O, nov pogled. Lepo, lepo…