Razmišljam, kako bi zatrla lenobo.
V praksi pa mi uspeva nemogoče. Zjutraj razmišljam, kaj vse bi morala tisti dan storiti. Vse se mi zdi tako neuresničljivo, preveč optimistično in nerealno. Ko pa se postavim na noge in pomežiknem novemu dnevu, delam čudeže. Stvari odločno delam eno za drugo. Življenje se mi je začelo obračati tako, kot sem imela včasih samo ideale. –> šola, šport, družba, zabava, kratkočasje. Odgovorna in razmišljena dejanja, ki jih storim brez oporekanja, brez napora, brez razmišljanja kako je vse težko. Korak za korakom je bolj neverjeten. Stvari se dogajajo same od sebe. Padci niso več muka, vendar nov navdih za bolj delavno prihodnost. Niso več posledice nedelavnosti ali lenobe. So začetek novega znanja, nove dogodivščine ali katerega koli cilja. Zavedam se, da se vse začne iz nič, iz padca ali neizobraženosti. Vsega se naučimo po tem, ko tega nismo vedeli.
Razum, da je stvar, ki se trudiš zanjo in ti v prvem koraku še neuspe pa še vedno odločno nadaljuješ, da bo cilj boljši, imam vedno večji.
Življenje se mi je nasmehnilo in jaz se mu smejim nazaj. Oba sva postala dobre volje in prijatelja.
Pomagalo mi je začeti cveteti s pomladjo.
Če življenje sedi zraven za mizo in če je še dobre volje. Oh, to je že skor kičast – ampak paše! :)