Medeja in jaz

Gospodično, ki življenje preživlja tako, da za skoraj vsako dejanje, ki ga stori, ga stori s pogledom v prihodnost, spreletavajo misli, ki povzročajo strašanski glavobol. Vsako dejanje, z mislijo v prihodnost, ji požre ogromno energije, sproščenosti in optimizma. Prepričuje se, da je življenje preprosto, če le takšnega želiš imeti, vendar so njena lastna prepričanja prešibka, da bi pobila vse miselne žilice, ki se prepletajo v njenih možganih. To izgleda zelo čudno. Gospodična ve, kaj pomeni preprosto življenje, delavno in pridno življenje, življenje, ki vsebuje ravno pravo razmerje med resnostjo in zabavo, vendar ne ve, kako spreobrniti podzavestne mračne misli. Preveč se ukvarja z njimi, ker jih hoče premagati, vendar jo tako zaposlijo in so tako močno nerešljive, da zjeb… uničijo celotni pošlihtan del možganov, celotni imunski sistem, voljo in celo namen. Vendar ne, gospodična se upira sami sebi, upira se svoji negativni, pesmistični strani in ji vse to vzame preveč časa, da bi se lahko sploh še ukvarjala z vplivom na druge in vplivom drugih nanjo. Prepričuje se, da naj vse skup zajame z eno preprostostjo in realnostjo, fit back pa dobiva prav kontrasten.

Četrtkov popoldan. Dan pred zelo napornim in stresnim dnevom. Gospodičnina pozitivna in negativna plat se bojujeta med seboj. Gospodična se odloči, da bo fizično prekinila boj, vzame musko na slušalke, obuje superge, vzame psa in zbeži na polje. Teče, da bi pregnala obe strani iz sebe. Bolje da so misli prazne, kot pa zmešane do konca, da se ne da niti normalno živet. Gospodični uspe. Vendar le za toliko časa, dokler ne pride nazaj domov in iztakne slušalk iz ušes. Potem se spet začne mesarsko klanje v možganih, čuti se napetost in občutek pred možgansko katastrofo.
Trud, dejanja, ki bi preprečila  nehoten strah in  maščevanje sami sebi, izgledajo kot da so storjena zaman. Vendar upanje in vztarjost sta še vedno prisotna. Ostaja le vprašanje,  za koliko časa…

Gospodična je sicer še vedno dobrovljna, kot nekoč. Le utrujena od same sebe, ker se obremenjuje s stvarmi, ki obremenjevanja niso vredne. In tega se prav hudičevo zavedna.  Le uči se uničiti lastno podzavest. Recepta pa ne najde.

Vse skup pa še pol Amerike zravn!

Živeti v današnjem času… Kdo neki si je to zmislu?!
Prvo kot prvo… politike je treba naučiti pomen pojma DEMOKRACIJA. Ker oni si jo po mojem predstavljajo nekako takole:
DEMO – državljani … Tako si nas predstavljajo kot demo igrico. (To bi lahko pomenilo, da smo le del tistega kar zares obstaja in lahko delujemo samo v določenem območju…. Torej smo omejeni iz njihove strani. To seveda drži… in še preveč!)
KRACIJA – sicer nevem kaj točno pomeni, vednar če narobe prebereš besedo, bi lahko ven prišlo KRACA ali pa KRALJICA. Seveda se njim lepše sliši KRALJICA. Čeprav je samostalnik ženskega spola, je njegov pomen na zelo višjem nivoju. Torej vladanje.
DEMOKRACIJA je torej pojem, ki pomeni veliko budal, (unija ljudstva… iz unije so izključeni vsi politiki) ki so podrejeni nekim ljudem, ki nam dajejo ukaze in nas “usmerjajo” v življenju. FUJ… Kako zelo je lahko ogabna politika, če iz nje tako močno opazno vn štrlijo organi, ki jo predstavljajo.
Sicer pa, če ne bi bilo televizije jih ne bi poznala. In ko bi jih srečala na cesti pred šolo bi jih lahko še dobrosrčno pozdravila. Potem pa bi mi nekdo, ki bere časopise izjavil, kako se lahko spustim na tako nizek nivo, da pozdravim tako osebo. In seveda bi se počutila dokaj neprijetno. Tako pa lahko vsak dan po televiziji poslušam in gledam ljudi, ki mi uničujejo življenje, zato da vsaj vem, da se lahko malomarno obrnem stran, ko jih srečam na cesti. Kako zabavno. Tako zelo, da se lahko zjokam ob tem, ko jo gledam. Niti ne od žalosti, prav tako pa ne od veselja. Od same bede.

Na prvem programu Televizije Slovenije vrtijo dokumentarne filme o prebivalcih Afrike, na poročilih govorijo o naravnih katastrofah Azijskih držav in kaj se zgodi, ko pretakneš na drug program? Kaj neki. Prikazuje Slovence, ki se MORAJO obmetavati s pudingi, se mazat s smetano po obrazu in zažigat cunje, ker drugače ne bojo imeli možnosti dobiti denarne nagrade. Kaj neki bi se zgodilo, če bi vsem Slovencem crknili televizorji. Organizatroji ne bi mogli kupit smetane in pudinga, da bi se tekmovalci lahko delali norca. Mi pa bi plačali pol manjši račun za elektriko in še pametnejši bi bili.

Drugače pa.. medtem ko si nisem vzela nič časa za pisanje bloga, (sicer sem si ga, pa me ni jemal resno in ni želel objavljati mojih zapisov) sem dobila nov mega mini fletkan telefončič in kolo…
Če lahko pri tem naredim malenkostno reklamo… Simobil rox! Relativno zelo poceni, super telefončiči in prijazni prodajalci. Kaj si sploh želiš lepšega. Pojasnilo: en mesec ne hodiš na sladoled in si lahko kupiš nov telefon. To velja za vse tiste, ki nimajo rojstnega denva, ker si ga morajo reveži kupit iz svojih prihrankov. Tako ti ni treba dajat keša za shujševalne potrebščine in še nov telefon imaš. Kako fascinantno. Recimo na mobitelu je to drugače. Najprej moraš nekaj mesecov ostati brez sladoleda, nato si kupiš napravico, čez mesec dni dobiš račun še enkrat večji kot si dal za to napravico, in ker padeš v depresijo poješ še 3x več sladoleda kot bi ga sicer, se zrediš, se sekiraš, poješ še več sladoleda in zgubiš voljo da bi sploh šel na dieto. Oziroma se vsak dan začne jutri. In kar je najhujše… Ves užaljen in nejevolen se usedež na kavč, kdo bi si mislil, prižgeš televizijo, naletiš direkt na reklamo od kinder buena, se ti začnejo cedit sline in zato kakor hitro se da tečeš do najbližjega soseda, kupiš vse drugo samo kinder buena ne, prideš domov, vse poješ in kaj se zgodi… postaneš len in se zlekneš nikamor drugam kot pred televizijo. Jo pržgeš… in kaj vidiš… reklamo za Ajax, Lenor ali karkoli temu podobnega. Takrat te prežene misel na to, kaj vse moraš oz. bi moral storiti in potem….

Namesto, da bi skozi okno zabrisal televizor, vržeš sam sebe.

Klinc pa ta televizija.

O ja… velik. Jaz pa imam oči na ful in prav nič ne razmišljam o tem, da bi mogla počas spat. Sploh se mi ne zdi, da bi mogla to razmišlat.
..Danes se z zavedanjem, da imam ob 18.00 obveznosti, odpravim ven. V prečudovit dan. Nasmejana se odpravljam in se že sprehajam nekaj sto metrov stran od doma, ko me soseda upraša kolk je ura. Jaz pogledam na telefon in naglas rečem 15 do šestih. Hodim naprej še kakšno minuto. Potem pa se naenkrat ustavim, dobro razmislim, se ozrem naokrog in vse mi postane nerazumljivo. Ura je bila že skoraj 6 zvečer popoldne, nekaj dni nazaj je bila takrat že tema, danes pa kot bi bi bila ura 2 popoldan. Zgrožena nad vsem povesim nos, vse mi pade dol in postanem slabe volje. (Seveda sem se kasneje izognila tisti obveznosti in naprej skakala naokrog po svetlobi, vsa navdušena.)

In niti malo mi ni jasno, kako me lahko ena ura tako zbega.

Joj… sonce… zbijaš mi motivacijo!

• 6 dni nazaj je moj blog praznoval prvi rojstni dan! Kul.

Ker kure niso preveč razpoložene valit u snegu! Sred marca pa sploh ne.

Lepe praznike in velik pirhov.

Razmišljam, kako bi zatrla lenobo.

V praksi pa mi uspeva nemogoče. Zjutraj razmišljam, kaj vse bi morala tisti dan storiti. Vse se mi zdi tako neuresničljivo, preveč optimistično in nerealno. Ko pa se postavim na noge in pomežiknem novemu dnevu, delam čudeže. Stvari odločno delam eno za drugo. Življenje se mi je začelo obračati tako, kot sem imela včasih samo ideale. –> šola, šport, družba, zabava, kratkočasje. Odgovorna in razmišljena dejanja, ki jih storim brez oporekanja, brez napora, brez razmišljanja kako je vse težko. Korak za korakom je bolj neverjeten. Stvari se dogajajo same od sebe. Padci niso več muka, vendar nov navdih za bolj delavno prihodnost. Niso več posledice nedelavnosti ali lenobe. So začetek novega znanja, nove dogodivščine ali katerega koli cilja. Zavedam se, da se vse začne iz nič, iz padca ali neizobraženosti. Vsega se naučimo po tem, ko tega nismo vedeli.
Razum, da je stvar, ki se trudiš zanjo in ti v prvem koraku še neuspe pa še vedno odločno nadaljuješ, da bo cilj boljši, imam vedno večji.
Življenje se mi je nasmehnilo in jaz se mu smejim nazaj. Oba sva postala dobre volje in prijatelja.
Pomagalo mi je začeti cveteti s pomladjo.

• telefon + drugo omrežje
• iPod
• svinčnik
• cunje
• bon za frizerja
• bon za kozmetičarko
• športni modrc
• barvico, maskaro, eyeliner, zleno, lepo vojolčno in rjavo senčilo
• švicbris
• monitor (lahko tudi računalnik, brezčično miš in tipkovnico)
• karto za avijon za Španijo
• bord
• pobarvanko + barvice
• kolo
• čevle
• denarnico!
• Hvala.
• 
  
• Ps. Ura na mojem blogu je pokvarjena…

Kako se lahko človeku, ki ima vse pošlihtan v življenju lahko zgodi najhujša stvar na svetu?

Kako se lahko najstnici, ki je delavna (z optimizmom in odločnostjo živi na ŠCRM-ju), uspešna športnica, zvesta v ljubezni že dve leti, prijazna, nasmejana in zaupanja vredna, zgodi kaj takega?!

Po kakšni logiki mora še takšne ljudi nekaj uničit?!? Takšne, ki jih je na svetu le pet?!?

Zakaj so mi ene stvari tako ne razumljive in ne smiselne?!?

Moje sožalje :( in ne vem kaj naj ti rečem, ampak svaka ti čast, če ti uspe vse te lastnosti obdržat… in če ti jaz lahko pri tem kako pomagam, ti z veseljem!

… with my bed!

To je slovenščina, pravi Irenca. Ampak Irence zdaj ne bom več videla, ker se je zajebala, da je izbrala kraj, kjer izvršuje svoj zateženi poklic.

Jaz pa…
Odpeketala sem stran. Po dolgem premisleku, mukah in želji mi je uspelo zbrati nekaj moči in se posloviti on brezsrčnih ljudi, kar pa težko razumljivo ni bilo prav lahko. Zdaj se moram potruditi in se postaviti na noge, da bom lahko znova odločno štartala ter optimistično in delavno začela novo vendar poznano življenje.
…Minil je čas počit(ka)nic, ki bi moral potekati tako, kot je bil mišljen moj načrt (optimistično in delavno začeti) vendar sem se odločila, da bo prestavljen za en teden. : )

Lahko pa se pohvalim, da sem v svojem zadnjem obdobju vsaj nekaj dobrega naredila. Naučila sem se kako si okrepiti mišice, spucat možgane in bolj zadovoljno stopati v nov dan. In to sem se naučila celo v praksi. Super mi gre… tako super, da mi je že koleno začelo to sporočati z neprijetnimi signali…

Skratka, bujno:)

Lepo zaključite februvar… dokler še kej cvede.

Živeli JulijCezar in latinščina! aja, ne… to je slovenščina. : )