Vezalke za dušo

Zakaj so najstniki pogosto jezni?

- Za najstnike je značilno, da se zelo hitro brezglavo odzovejo in da se zelo hitro razjezijo. Kaj je pravzaprav vzrok za te izbruhe jeze?

Ustavil se bom pri oznaki »brezglavo«. Čas najstništva je čas silovitega in zelo širokega preplavljanja številnih razvojnih dogodkov. V tem obdobju se vzporedno z razvojem in prebujanjem hormonskega sistema, prebuja tudi človekov stik s čustvi. Ob prebujanju seksualnosti se najstnikom odpira še zavedanje socialnih dimenzij medsebojnih odnosov. Pa eksperimentiranje in radovednost o tem, kaj je življenje, kaj pomeni biti avtonomen, samostojen. Kaj narediti z zavedanjem ogromne moči, s katero so v stiku? Res izbruh senzacij, s katerimi se v življenju prvič srečujejo. Vse to spremljajo intenzivna čustvena doživljanja, ki jih morajo najstniki nekam umestiti, jim določiti pomen… Jeza je vedno čustvo, ki prekriva nekaj drugega. Navadno je pod jezo nemoč – nemoč razumeti, nemoč kaj spremeniti, morda celo nemoč, ker ni dovoljenja za čustva. In jeza je v času, ko je moč zelo pomembna, najbolj primerna izbira, kako pokazati in izraziti iskanja v notranjem čustvenem labirintu. Silovitost izbruha pa je sporočilo o pomembnosti čustev, ki so pod tem.

- Kaj najstnik potrebuje in kaj sporoča s svojim vedenjem?

Najprej najstniki potrebujejo okolje, v katerem bodo lahko integrirali celotno zapletenost razvojnega dogajanja in odrasli v uravnotežene osebnosti. To konkretno pomeni, da morajo dobiti najprej dovoljenje in varnost, da je z njihovim razvojem vse v redu in da so tudi sami v redu. Najstniki s svojim vedenjem opravljajo poskuse v svetu, kjer prvič nastopijo kot samostojne osebnosti, s samostojnim mnenjem, s samostojnim stilom, z zavedanjem lastne moči. In z vso zmedo notranjega dogajanja ob tem. S svojimi vedenji in izjavami sporočajo najbolj to, kako želijo pokazati svojo sposobnost, da nekaj zmorejo sami. V tem so lahko simpatično naivni in prisrčni, lahko pa tudi nerodni in težko sprejemljivi.
Od odzivov pomembnih odraslih pa je odvisno, v katero smer bodo najstniki in pozneje odrasle osebe razvijali svoje vedenje.

- Kako naj se na to odzovejo starši?

O tem, kako vidimo najstnike, govorimo vsi odrasli na enak način, »Še malo nazaj so bili tako srčkani in vodljivi, zdaj pa so postali nemogoči.« To so izjave, s katerimi odrasli najstnikom sporočamo, da nekaj z njimi ni v redu, da jih ne sprejemamo. Navadno se zataknemo še v njihova mnenja, izjave, način izražanja, stil, vedenje…, kar označimo kot nesprejemljivo – in tako s svojimi odzivi na njihove provokacije izražamo nekaj, kar najstniki razumejo kot nestrpnost do njihovih poskusov preživetja v novih razvojnih okoliščinah.
Najstniki potrebujejo v situacijah, kjer so prisotna čustva, zrcalo pomembnih odraslih in potrebujejo oporo stabilnih odraslih, ob kateri so lahko varni. Zrcalo pomeni, da njihovega čustvenega sveta ne prepovedujemo, zatiramo, kritiziramo, smešimo, ponižujemo, ignoriramo, zanikamo, jih ne primerjamo z odraslimi (s sabo), jih ne prevajamo v »pravilno« obliko. Zrcaljenje pomeni preprosto, da slišimo, kar nam sporočajo in jim to vrnemo, kot jim vrača ogledalo njihovo podobo – brez lastnih dodatkov in spreminjanj. S tem jim bomo dali dovoljenje za njihov čustveni svet in za svet, v katerem se dogaja vsa intenzivnost njihovega razvojnega obdobja. S tem jim bomo dali tudi dovoljenje, da lahko imajo čustva in da so nam pomembni taki kot so. To je skrajno pomembno sporočilo, ki ga potrebujejo za varen razvoj in pogoj, da bodo lahko postali odrasli kot si jih želimo – odgovorni, samostojni, avtonomni.

- Kako reševati konflikte z najstniki?

Naj vse, kar sem doslej povedal, pokažem na konkretnem primeru. Najstnica iz kopalnice vpije, da ne bo šla v šolo, ker je grozna za videt, ker nima urejenih las in mudi se ji na avtobus in nima časa, da bi se uredila in da taka res ne bo šla nikamor iz hiše. To lahko kot starši vidimo v luči odgovornosti in zaskrbljenosti. Navadno v tem vedenju prepoznamo: izbruh jeze, provokacije, mislimo si, zakaj na to ni prej pomislila, zaskrbi nas zaradi potencialnega izostanka iz šole, vrtimo o tem svoje filme groze še naprej, o lenobi, o prekratkem spanju zaradi računalnika… – in se izgubimo v svojih skrbeh ter iz tega nekaj sporočimo nazaj. Lahko iz svojih filmov izberemo skrajno prijazen in pomirjen način: »Joj, pa boš ja šla v šolo.« To je navadno dovolj, da se z nasprotne strani vrne okrepljeni udarec. Iz kopalnice bomo slišali: »Kako moreš biti tako bedna, vsi odrasli ste isti…« S tem smo že v igri stopnjevanja občutkov, ki prihajajo na dan z jezo, ki se lahko stopnjuje v boj in se končajo z merjenjem moči, kdo bo imel prav, kdo je avtoriteta, kaj so pravila, kje so meje… Navadno se vmes zgodi še spretni preskok na kakšno bolj občutljivo temo, kjer se boj razplamti s še večjo vnemo. Ti boji so žalostni in nefunkcionalni del okolja, ki ne zagotavlja varnosti za odraščanje in varni prehod v odraslost. Ali je možno drugače?
Druga možnost je uporaba zrcaljenja. »Te slišim, da imaš neurejene lase.« / »Ja in videti sem tako, da nisem za med ljudi.« / »Praviš, da nisi za med ljudi.« / »Ja in taka ne grem v šolo.« / »Slišim, da taka ne greš v šolo.« / »Joj, mami, daj že utihni!« / »Si predstavljam, kako mora biti hudo, če se tako počutiš.« (V naslednjem trenutku se odpro vrata kopalnice, iz nje pride najstnica s spetimi lasmi v čop, hiti s pripravami, da ujame avtobus za v šolo. Mati je tiho in jo z nasmehom pospremi.)

- Naj starši skupaj z najstnikom rešujejo njegove težave oziroma kako naj ga naučijo, da jih bo znal reševati sam?

Najstniki navadno in najlažje svoje notranje dileme izražajo z jezo, pritoževanjem, nerganjem… (bodimo pošteni in pomislimo, kje se tega načina naučijo!). S tem mislim tako na starše kot tudi (in zlasti) na učitelje, ki so z najstniki morda več v stiku kot starši.
Navadno nismo opremljeni z orodji, kako se naj odzovemo na njihove silovite in šokantne čustvene izlive. Naš spontani odziv je, da nas ta čustva preplavijo, z njimi ravnamo kot bi bila naša in se sami spopademo z njimi na način, da moraliziramo, kako to ni primerno, kako tega ne dovolimo, kako bi se dalo to drugače izraziti, iščemo rešitve namesto njih… O učinkih takega odziva sem že govoril zgoraj. Tudi če so sporočila najstnikov posredovana kot provokacija, je mehanizem odziva odraslih enak. Če se vpletemo osebno, smo zgrešili svojo vlogo možnosti , da se jim prikažemo kot trdna opora.
Odziv, ki zmore nositi težka čustva, ki zmore slišati napad na odraslo osebo, je odziv z zrcaljenjem – »Vidim, da si zelo jezen in te slišim, da praviš….« / »Ali sem te prav slišal, da hočeš povedati….« / »Slišim te, da se jeziš…. – a mi lahko poveš več, kaj te v resnici skrbi.«
Ko bodo najstniki dobili povratno sporočilo, da pri nas obstaja dovoljenje za njihov svet, da slišimo njihov način, v katerem izražajo čustva, ki so zanje pomembna, jim bomo lahko pomagali, da sprejmejo odgovornost in lastništvo vsega, kar se povezuje s temi čustvi. S tem tudi ohranjamo nekaj, kar je pogoj za vzgojno delovanje, za to, da nas bodo upoštevali kot avtoriteto in nas jemali resno. S tem sporočamo, da nam je mar zanje in da so nam vredni. To je stik in smisel odnosa, v katerem smo enakovredni s svojimi različnostmi.
Na tej točki šele nastopi vzgojni dodatek, ki ima resnični učinek: iskanje ustreznejših rešitev, postavljanje odgovornosti, sprejemanje posledic.
K samostojnemu reševanju seveda vodijo izkušnje in dovoljenje, da se učimo iz napak. Za vse to pa morajo najstniki dobiti možnost v vsakdanjem domačem in šolskem življenju. Na strani odraslih pa to zahteva zrelost in potrpežljivost ter veliko strpnosti.

Preberite si o delavnici s klikom na:  ’Uspešna komunikacija z najstniki’

POGOVOR ZA NEDELJSKI DNEVNIK

november 2012

 1. Erotična trilogija 50 odtenkov je najbolj brana in prodajana knjiga, berejo jo seveda najpogosteje ženske. Po nekih svetovnih raziskavah naj bi ženske o tem raje brale, kot »to« počele. Kaj se dogaja?

Sicer sem prepričan, da kjer v odnosu povezanost zagotavlja kvalitetno spolnost, vsak to raje počne, kot pa o tem bere.

Z erotiko in spolnostjo se ne dogaja nič novega. Spolnost ostaja praksa, ki se najbolje povezuje s temeljnimi človekovimi hrepenenji po bližini in povezanosti. Danes poznamo več o tem, kaj je varna navezanost na bližnjega, in to je jedro, ki pri vseh ljudeh vodi vzgibe in potrebe glede intimnosti. Dinamiko intimnosti lahko razumemo le skozi perspektivo načinov izkušenj primarne navezanosti, ki jih ima vsak od nas; in seveda skozi zgodbo, glede tega, kakšno usodo so doživljale naše potrebe po bližini skozi različna razvojna obdobja od rojstva dalje. Še zlasti pa so pomembne izkušnje v času pubertete.

Iz tega zornega kota me odziv ljudi na knjigo, ki opisuje prakse, povezane s temeljnimi hrepenenji, ne preseneča.

2. V literarni zgodovini so že bili podobni pisatelji, D. H. Lawrence, Henry Miller, Charles Bukowski in še nekateri, ki so eksplicitno opisovali spolnost, pa so se takrat tem razpravam izogibali. So se časi spremenili?

Omenjeni pisatelji so fascinirali bralce pred dobo odprtega dostopa do pornografije na svetovnem spletu.

Trilogija 50 odtenkov pa se je pojavila v času, ko je fascinacija z »videti intimnost pri drugih« nasičena s popolnim izbrisom meje in zastrtosti, ko je vse že videno in so dosežene vse možne skrajnosti. Če hočete, ko je predstava intimnosti popolnoma sprevržena.

Hkrati pa možnosti tega, kar je možno videti in si zamišljati v nekem polju imaginarnega, ne dosežejo zadovoljitve temeljnega hrepenenja po doživetju bližine in povezanosti z drugo osebo, kar zadeva čustveno plat odnosa, torej v realnosti. Ljudje živijo v partnerstvih, kjer so osamljeni v dvoje. Živijo življenje vsakdanje  sivine, kjer vladata monotonija in naveličanost, ideje za spremembo pa kljub velikemu hrepenenju ni. Naslov trilogije 50 odtenkov in odzivi bralcev napovedujejo vpogled v prakso, ki obeta upanje na neko spremembo. »Povejte mi, kako,«  je najpogostejše vprašanje ljudi, ki iščejo pomoč glede medsebojnih odnosov. To so izhodiščna pričakovanja bralcev, množičnost odziva pa meni sporoča, kako pomembna in kako razširjena je potreba po zadovoljeni bližini.

3. Posebnost te trilogije je, da opisuje sado-mazohistično spolnost in očitno gre za družbeni fenomen, da ženske današnjega časa sanjajo o nasilni podreditvi moškemu.

To je morda le en od možnih pogledov iz moške perspektive. Sam sem bolj mnenja, da ženske sanjajo o moških, ki bi znali poslušati in slišati njihove potrebe, kar nedvomno obvlada sanjski Christian Grey. Zlasti prva knjiga govori o prebujanju občutkov, o čisti senzualnosti. In vznemirljivost, ki pelje zgodbo dalje, je v ideji moškega, ki bi premogel vsaj dostop do čustvenega besednjaka.

Sado-mazohistična oznaka vsebine potrebuje dopolnilo, ki ga vsebuje angleška oznaka BDSM (Bondage, Discipline, Sadism, Masochism), torej še dimenzija navezanosti in discipline. Če ta vedenja prevedemo v jezik temeljnih razvojnih potreb, smo na področju bližine, varnosti in dovoljenje do izražanja, do moči. To je zelo zgoščeno povedano, za razumevanje prepleta vseh vedenj v spolnosti bi morali prebirati Freudove Tri razprave k teoriji seksualnosti.

 4. V neki raziskavi naj bi več kot polovica bralk izjavila, da se je njihov seks izboljšal. Lahko roman res vpliva na primer na čustvene odnose, ali gre pravzaprav za svetovno reklamo?

Brez dvoma je zanimivo to, da literarna kritika o trilogiji nima povedati kaj pohvalnega. Sicer ne poznam marketinških analiz in prijemov, vendar je zame zanimivo, kaj ustvarja odzivnost kupcev? Ena od obljub zelo uspešno ustvarja upanje glede neke zelo pomembne in univerzalne potrebe ljudi, ki ni zadovoljena. Naslov obeta popestritev vsakdanje sivine v intimnih odnosi s petdesetimi odtenki. To pojasnjuje globalni uspeh. Na tem mestu nimam dovolj prostora za podrobno analizo, vendar delo govori o ustvarjanju vznemirljivosti občutkov v bližini med dvema, o posvečenem času za bližino, kar je današnjim generacijam spolzelo iz rok. Zlasti prva knjiga je lahko leksikon za besednjak intimnosti med partnerjema.

5. V današnji krizi se nam rušijo marsikatera načela, marsikateri odnosi, tudi pri spolnosti. Ste kot sistemski družinski terapevt in Imago partnerski terapevt morda že opazili probleme na tem področju?

Kar ljudje mešajo, je na eni strani seks kot ena od telesnih aktivnosti in na drugi spolnost kot praksa, ki je povezana z ljubečim odnosom, predanostjo, sproščenostjo, igrivostjo… in bližino. Ljudje imajo na tem področju veliko težav, vendar je govoriti o njih še vedno nekaj, kjer zmanjka besed. Preseneča me odziv na forumu Med.over.net, kjer svetujem glede erektivne disfunkcije in je zagotovljena anonimnost. Iz svoje prakse pa vem, kako je spolnost dejansko odsev kvalitete in funkcionalnosti v partnerskem odnosu. Vse se vrti okoli hrepenenja po doživetju bližine in nespretnih načinov, zaradi katerih partnerji ostajajo na distanci.

6. Vas vprašam kar naravnost. Ali se ljudje bolj ljubijo v času krize ali takrat, ko ni krize, ali kriza vpliva tudi na to, kako pogosto ljudje zlezejo pod rjuhe?

Zunanji stresni dejavniki so lahko v enem odnosu rušilni, v drugem pa povezovalni. To je bolj odvisno od funkcionalnosti odnosa in ne toliko od stresnih dejavnikov.

Naj pojasnim, odnosi so seveda dostopni za vplive stresnih dejavnikov in kadar se partnerja ne znata pogovoriti o svojih potrebah, stresni dejavniki prevzamejo igro: takrat damo prednost utrujenosti, skrbem glede službe ali prihodnosti, pomanjkanju denarja… Konkretno: če moški svojih potreb glede vzburjenja ne zmore poslati na naslov svoje partnerke, če te potrebe ne pridejo na pravi naslov, in seveda enako obratno, je zelo možen scenarij, kjer on na skrivaj gleda porniče ter zaspi v dnevni sobi na kavču, ona pa hrepeni po njegovi bližini v spalnici in z bolečino bere Petdeset odtenkov. Kriza je seveda najprej v odnosu in kriza v družbi je nekaj, kar se ob tem sočasno odvija in kamor je prikladno obesiti pojasnila in razloge, da se ne soočamo z bistvenimi vprašanji partnerstva.

7. Mame berejo te neobičajne erotične romane, očetje so brez služb, otroci v šolah vse manj uspešni ali brez možnosti zaposlitve…. Kam smo prišli?

Res smo v času, kjer je upanje izrinila splošna družbena apatija.  Kar je težava, da ljudje živijo osamljeni skupaj in ne znajo izkoristiti za stik in povezanost še tistega čas, ki jim preostane.

Kar zadeva žensko branje erotičnih romanov, ali le hočete, ženske verzije pornografije, je to klic na pomoč, ki bi ga morali slišati zlasti moški.

8. Kaj lahko svetujete kot Imago partnerski terapevt, saj v bistvu Imago edinstvena sodobna teorija o temeljih ljubečega partnerstva, ljudje v krizi pa tega morda ne razumejo povsem dobro?

Ko partnerji dobijo izkušnjo ponovne povezanosti , jih vedno znova preseneča, kako je preprosto in kako malo je potrebno, da se med seboj slišijo. In kako je po drugi strani pot do medsebojnega razumevanja včasih zapletena in nedosegljiva zaradi ujetosti v lastnih zgodbah, vzorcih, bolečinah… Podlaga, da lahko med seboj izražamo potrebe in delimo čustva, da si lahko nudimo varnost in bližino, da smo v stiku z igrivostjo in imamo vizijo odnosa, terja zavestno delo. Gre za prakse in veščine, ki – ko se jih enkrat naučimo – na dolgi rok zagotavljajo novo raven v kakovosti partnerskega odnosa.

V zadnjem Podjetniku je izšel članek, ki ga priporočamo v branje.

S klikom na link,je na voljo tudi vam: ‘In vendar se ljudje odločamo na podlagi čustev’.

V sodelovanju z Med.Over.Net smo posneli tole simpatično oddajo:

Klik na: IZZIVI STARŠEVSTVA

...je lena, kot pes...

Na naših delavnicah starši velikokrat postavijo vprašanja, ki so povezana z zaskrbljenostjo, ker se otroci v puberteti nočejo učiti.

Vsi se učimo (in delamo nekaj iz sebe), če v tem vidimo smisel. Otroci bodo znali povedati, da v učenju ne vidijo nobenega smisla.
Res je tudi, da otroci danes za šolsko delo niso več notranje motivirani, ne žene jih vzgib za šolsko delo, ki je gnal njihove starše.
Prav tako velja upoštevati, da so se danes otroci pripravljeni učiti zaradi odnosov. Učijo se, ko jim je mar za odnos z učiteljem ali ker jim je do tega, da bomo mi veseli. Ker vedo, da je šolski uspeh pomemben za nas, je to tudi področje, kjer se nam najbolj enostavno uprejo in nas s tem držijo v položaju nemoči.

Šolsko delo je preprosto obveza, nekaj, okoli česar se kot starši ne moremo pogajati. Tudi nam lahko ni smiselno venomer znova pomivati posodo, odnašati smeti, čistiti stanovanje, prati oblek, hoditi vsak dan v službo… Ampak, če nekaj moramo in nas to ne veseli, si opravilo naredimo tako, da v to vložimo čim manj stresa in čim manj časa.

Enako je z učenjem. Pametni so ugotovili, da gre najmanj časa za učenje, če upoštevamo naslednji recept:

1. Pri pouku srkam znanje kot goba, poslušam učitelja pri razlagi, saj to pomeni, da si zapolnim čas pouka in ga maksimalno unovčim. Med poukom skrbim, da sem v stiku z razumevanjem, da nič ne ostane nerazumljeno. To pomeni veščino razmišljanja, poslušanja, zapisovanja in pomnjenja. Sem osredotočen na sprejemanja znanja na najbolj kvaliteten način. Kvalitetno znanje pri pouku je temelj vsega znanja.
2. Na koncu ure je moj dobiček popolna količina kvalitetnega znanja. To znanje bo s časom najedalo pozabljanje, zato je to potrebno preprečiti. Če doma, takoj isti dan, čim prej, ko sem prišel iz šole, pogledam snov, ki smo jo obravnavali, jo preletim, s tem preprečim spominskemu zapisu, da bi zbledel. V osnovni šoli je dovolj 5′ – 15′, v srednji šoli kje tudi več, odvisno od količine in zahtevnosti snovi. Vendar je bistveno, da preprečim proces pozabljanja. Če tega ne naredim, z vsakim dnem več pozabim, in ko bom hotel priklicati pozabljeno znanje, bom porabil veliko časa, da ga bom spravil v stanje spomina, ki sem ga odnesel od pouka. Tako je učenje zadnji hip pred testi in spraševanjem strategija, ki je potrata časa in strategija neumnih. Pametni se ne učijo, ampak poslušajo in takoj – isti dan – znanje utrdijo.
3. Tako utrjeno znanje ponovno utrdim v času, ko imamo naslednjič ta predmet. Dovolj je pogled na zapisano snov ali na domačo nalogo, ena minuta v času, ko je zvonilo konec odmora in čakamo, da v razred vstopi učitelj.
4. 4. Ko je med poukom spraševanje, si predstavljam, da sem jaz pred tablo in v mislih odgovarjam. To je spet ekonomično ponavljanje in utrjevanje.

Res je, da določeni predmeti zahtevajo preverjene načine utrjevanja, matematika pisanje domačih nalog, angleščina in drugi tuji jeziki, reševanje nalog, humanistični predmeti branje besedila v knjigi.

Vendar je skrivnost uspeha v sprotnem in bolj učinkovitem delu, ki vzame manj časa. A zdaj ostane le še nevarnost, da bom videti kot piflar?

Klik na:  Uspešno postavljanje meja

Še kratek prevod za najstnike:
1. Pri pouku sedim pr mer, ne zijam naokrog in ne klepetam. Ustavim bedne filme o učitelju v glavi in poslušam, kaj razlaga. Še posebej poslušam, kadar se mi zdi, da razlaga brezveznosti. Delam zapiske in da mi ni dolgčas, se potrudim s pisavo.
2. Ker imam v življenju za počet veliko bolj pametnih reči in ker je moja glava nabita z idejami o teh rečeh, nočem zapravljati nepotrebnega cajta. Zato doma ponovim, kar sem slišal/a v šoli. Čim prej, ker moji možgani pozabljajo, sploh informacije, v katerih ne vidim smisla.
3. Potem je dovolj (vsaj za eno povprečno oceno), da snov ponovim še tisti dan, ko imamo spet uro. S tem aktiviram spominske celice, da se spomnijo davno slišanih reči…
4. Če poslušam, ko profesor sprašuje sem že car. Ker s temi vprašanji lahko kontroliram svoje odgovore. S tem utrjujem in bogatim svoje znanje.
5. Zanesljivo se lahko veselim boljših ocen, miru pred starši in več prostega časa. Dober izkupiček mar ne?

Jasne meje! Zahteva + posledica

Vam je znan občutek, ko otroku nekaj prepovemo ali ne dovolimo in otrok tega nikakor ne upošteva?
Občutek nemoči, izgubljenosti in eno veliko pomembno vprašanje: ‘Kaj naj naredim?’
Vam je znan občutek, ko nas zasrbi roka in čutimo, da je to edini način s katerim bomo jasno pokazali: ‘Mislim resno!’
Vam je znan občutek, ko se nenehno ubadate s tem, da bi otroka ‘pravilno’ vzgojili in da ne bi preveč trpel… Strah, skrb, dvom…
Ste vedeli, da ljudje, ki imamo varne, vendar fleksibilne meje občutimo več varnosti in zaupanja v odnosih in da je naša vrednota ostati povezan in v bližini? Ko rečem fleksibilne, s tem ne govorim o popuščanju. Govorim o pogovarjanju in dogovarjanju, ki v času pubertete postane pogajanje. Še vedno pa so jasna pravila in jasne meje.
Otroci se radi odzivajo na energijo, ki jo starši oz odrasli izžarevamo in ko otrok presodi, da imamo strah ali dvom, da se naša zahteva ne bo uresničila, nam to z veseljem izpolnijo. Iz tega strahu mi občutimo nemoč in zgodi se, da srečamo otroka, ki dela kar hoče – ne glede koliko je star in starše, ki nemočno skomignejo z rameni in rečejo: ‘Kaj naj? Vse smo že probali…’
Jasna meja je kot okvir, ki nam določa polje, ki ga poznamo in v katerem smo varni. V tem polju vemo, kakšen svet obstaja, kakšne so posledice, če se v tem polju neprimerno vedemo in kar je zelo pomembno – vemo, da nosimo delež odgovornosti za dobro počutje v tem polju.
Vabim vas na delavnico ‘Uspešno postavljanje meja’, kjer se boste naučili novih veščin postavljanja in vzdrževanja meja, kjer boste dobili vpogled v vaš odnos do meja in presenečeni boste, ko boste videli, kakšne rezultate vam lahko prinese čisto malo dodatnega znanja. Dobra meja je tista meja, ki za seboj nosi jasno posledico. Ali je potem kaznovanje sploh še potrebno?

Odraščanje moških skozi branje Murakamija

Tema odraščanja moških, zapuščanja sveta pubertete in prevzetosti z doživetji senzacij seksualnega prebujanja, je tema mnogih del sodobne literature.

Tako je tudi v knjigi Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Strast, ki se plete skozi nit pripovedi, je strast moškega hrepenenja, iskanja smisla v dejavnostih vsakdanjega življenja in živosti. Je knjiga o energiji, ki poganja prevzetos in predanost nekega iskanja iz moškega sveta na pragu srednjih let.

Moški srednjih let, nekaj pred 40imi, uspešen, poročen, dve hčerki, ki ju vozi v vrtec, materialno višji srednji razred, vozi bmw, vodi lokal, trguje z delnicami, enosobno stanovanje v Tokiu, ki mu služi kot pisarna, hišica na podeželju, jutranje plavanje v bazenu, obleke priznanih modnih oblikovalcev… Letnik 1951.

Ujet je v spomine preteklih izkušenj, spolnega odraščanja, socializacije seksualnosti. Moški v srednjih letih, ki nekje ostane zataknjen. V preteklih hrepenenjih, v nedokončanih zgodbah navezanosti iz preteklosti, iz katerih je odšel, se umaknil, vendar se ni od njih nikoli zares poslovil.

Zgodba se plete okoli dveh ženskih likov, Šimamoto in Izumi, prva je bila prijateljica pri dvanajstih, druga prva seksualna izkušnja.

Mojstrstvo pripovedi, ki spleta zgodbo iz perspektive subjektivne resničnosti pripovedovalca, prve osebe. Resničnost, ki ni realnost, kakor lahko razumemo na koncu.

Še ena pripoved na temo moških fantazijskih ali umišljenih svetov. Ali je ta tema odkritje začetka tega tisočletja? (A. M. Homes, Knjiga, ki vam bo spremenila življenje, Meander, 2009. Michael Houellebecq, Platforma, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2002. Hanif Kureishi, Intimnost, Ljubljana: Orbis, 1999.)

Odnos s fantazijami, spomini, umisleki, občutki krivde. Liki, ki jih doživlja kot resnične, zlasti Šimamoto, s katero doživi celo seksualno razmerje, so v resnici iz sveta fantazijskega, nič iz sveta realnega ni v njih zares prisotno – samo lastne percepcije. Vprašanja, ki se nanašajo na realnost pa ostajajo neodgovorjena. Zanimivi načini, kako jih preverjanje realnosti preoblikuje, zanimive strategije racionalizacije, utemeljevanja, v katerem sta fantazijskim tvorbam omogočena obstoj in delovanje.

Knjiga se dogaja v svetu realnih zgodovinskih oprimkov. Glasba, poslušanje vinilnih plošč, klasika in džez. Del naslova Južno od meje je povzet po istoimenski pesmi, kjer je izvajalec Nat King Cole. Pesem označuje otroško predstavo o deželi hrepenenja, ki si jo japonski otrok naslika ob nerazumevanju angleškega besedila in senzacijah, ki se združujejo ob poslušanju glasbe in bližini dveh odraščajočih teles. Pesem South of the border je iz leta 1939, Frank Sinatra pa je njen slavnejši izvajalec. Pesem govori o nostalgiji zaljubljenosti v Mehiki. Nat King Cole je bolj poznan po pesmi When I fall in Love (»Ko se zaljubim, naj traja večno«), ki priklicuje romantiko generacije konca 50ih. Metafora ‘zahodno od sonca’ pa je povezana s sibirsko histerijo, po sibirskih kmetih, ki se v neskončni prostranosti podajo na pot proti zahodu in izčrpani umrejo na poti, ki ji ni konca.

Knjiga doživi obrat na koncu, ko se v pripoved in perspektivo prikazovanja iz prve osebe, skozi katero je zgrajena knjiga od začetka, vplete odnos z ženo, ki spregovori. Z zelo jasnim in realnim vstopom: »Ali ljubiš drugo?« In z jasno zahtevo po odgovoru. Tu se konča notranje drsenje po intimnih in osebnih svobodnih jadranjih, tu se začne odgovornost do odgovora in do odnosa izven sebe, do bližine, do realnosti. Tu se začne pot zapuščanja pubertetniške iluzije in stopi pred vrata, ki odpirajo vstop v svet odraslosti.

Zgodijo se pomembne spremembe, pomenljiva med njimi je, ko pianistu v baru naroči, da neha obsesivno ponavljati melanholično blues skladbo Star-Crossed Lovers. Metafora ‘a pair of star-crosed lovers’ je mimogrede iz Shakespearovega uvoda k Romeu in Juliji.

Je to knjiga o težavi odraščanja? O prepuščanju senzacij, ki so nas prevzele v hrepenenjih pubertetniških iskanj in s katerimi nismo opravili, jih preživeli? Je to podlaga sodobni ideologiji moškosti? Biti odrasel je v ideologiji kulture sodobnega časa kot anahronizem, kot preživelost nekega preteklega obdobja. Danes, ko je maksima in norma estetike ter svetovnega nazora, ostati čim dlje mlad.

(za vas bral Albert)

Z letošnjim letom je Albert začel pisati Kolumne v časopis Večer. Ker morate na spletu za njih plačati, vam jih tukaj nudimo brezplačno.

S klikom na link se vam bo odprl članek:

• ZATIKI V KOMUNIKACIJI, februar 2012
• VPLIVI NA KOMUNIKACIJO Z NAJSTNIKI, februar 2012
• KAKO JE BILO V ŠOLI? marec 2012

V petek 20. 4. 2012 imava  štiriurno delavnico ‘ZDRAV ODNOS Z NAJSTNIKOM’. Na delavnici je še nekaj prostih mest.

Več o delavnici s klikom na ‘ZDRAV ODNOS Z NAJSTNIKOM‘.

Pismo, napisano po resnični izkušnji. Ker je iskreno in neprirejeno, sva hvaležna avtorju za dovoljenje, da ga objaviva.

Ljuba moja!
Spominjam se, ko sem ti pred mnogimi leti nadel prstan. Kako si žarela. Spominjam se tudi, kako sem jaz svojega sprejel brez občutka neke nove odgovornosti.
Naslednji trenutek sem bil poročen. Bil sem tvoj mož. In ti moja žena.
Nisem vedel, da bo sprememba tako velika, pravzaprav je ne znam opisati. Počasi se je vrivala v najin odnos. Danes vem, da je na to vplival moj odnos do ženske, vzorec skozi katerega sem se učil vso svojo mladost. Pri tebi je bilo seveda enako, le da sta se najina vzorca v detajle razlikovala.
Tvoje potrebe so bile zame nerazumljive, tvoja pričakovanja neuresničljiva. Čutil sem, da se neskončno trudiš, vendar od tebe nisem nikoli dobil točno tistega po čemer sem tako zelo hrepenel.
Počasi, skozi leta, sva se nehala pogovarjati o teh temah. Ti si bila vedno tako žalostna, jaz osamljen, z občutkom nerazumevanja. Imela sva se rada in nisva se hotela več prizadeti. Zato o temi bližine in pristnega odnosa mož in žena, raje nisva govorila. Imela sva otroke idealna pot, da sva negovala samo še ‘mami in očija’. Najin partnerski odnos je počasi bledel, potrebe so rasle, hrepenenja še bolj… Zatekal sem se v fantazijske svetove, kjer je obstajalo malo upanje, da bom nekoč srečal…
In sem jo… mislil sem, da sem jo… V resnici je bil to strahoten poizkus zadovoljiti nekaj, česar v resnici nisem poznal. Neko globoko osamljenost, potrebo po bližini, ki ne bi nikoli prizadela, stiku, ki bi samo dajal in ničesar zahteval. Ob tem sem si prislužil občutek, da sem do konca izdal najin odnos, porušil vso zgodovino in da bom moral s tem preživeti do smrti.
Zlahka bi to naredil, če bi lahko s tem živel. Ti si mi zaupala, trudila si se po svojih močeh, ki zame seveda niso bile prave moči… Izdaja me je razžirala v srcu in v duši. Bilo me je sram, bil sem žalosten.
Začel sem se zbujati z občutkom, da sem izdal najin edini dogovor ob poroki – da bova vedno iskrena drug z drugim. Ali je to laž? Izdaja? Prevara? Nisem vedel, vedel sem samo, da ruši še tiste zadnje ostanke najinih skupnih moči, da razžira najine temelje, da se je že dotaknilo ljubezni. Da je konec.
Predstava, kako zapuščam ta svoj zaklad, ki mi pomeni vse na svetu, je končno odprla mojo vrečo čustev. Morda sem prvič zares začutil, kako te ljubim, kako obožujem otroka, koliko mi pomeni dom, ki si ga v glavnem ti, s svojo pridnostjo in večnim optimizmom ustvarjala.
In sem se odločil.
Govoril sem resnico. Ti si me šokirano gledala. Tvoj pogled je bil prizadet. Solze. Molk. Za hip sem pomislil: ‘Konec je!’ Težko sem te gledal. Šele tisti trenutek sem se zavedal resnosti posledic svojih dejanj.
Sledilo je obdobje, ki je bilo za oba morilsko. Od tebe grozljiva vprašanja, od mene grozljivi odgovori.
Včasih je bilo tako nevzdržno, da sem molil, da se zjutraj ne bi zbudil. Kasneje si mi povedala, da si ti počela isto.
Ugotovila sva, da potrebujeva pomoč. Ob misli, da bom vse to razlagal drugje, me je bilo sram. Tebe je bilo sram… Ampak vedela sva, da sama ne zmoreva.
Sledila so individualna srečanja pri Lei in Albertu. Občutki so bili že na prvem srečanju neverjetni. Kako je Albert držal vse te bolečine, vodil terapije spoštljivo in s pravim občutkom napredka, nikamor ni rinil, z ničemer posiljeval. In Lea je ob njem, kod zibelka za čustva, njena veščina empatije se ne da izmeriti. Ona zna pobožati naravnost v srce.
Počasi se nisem več počutil umazanega in krivega. Raziskovali smo najin odnos pred prevaro, našli vzorce vedenja, ki so rušili najino povezanost, naučila sta naju sporočati tudi stvari, ki niso prijetne, naučila sva si sporočiti, kaj so moje in kaj so tvoje potrebe… Partnerski odnos ni starševski odnos. Mož in žena, oči in mami…, to so različna vesolja.
Če bi to vedel pred tem… Koliko bolečin bi mi bilo prihranjenih, nikogar ne bi rabil tako prizadeti. Kar pa bi bilo najbolj dragoceno – toliko več čudovitih let bi imel skupaj s tabo. Tako pa sva jih uspela zaznamovati z bolečino iz katere zdaj rasteva.
Potem sva šla na Modri ključ – trening partnerskih veščin. Spet ista zadrega: ‘A zdaj bom pred skupino govoril kakšen bukselj sem?’ To je bil še težji korak od prejšnjega.
Česar nisem vedel preden sem obiskal Modri ključ je, da nisem vedel, da bom dobil tako dragoceno zakladnico sporočil od drugih, da je skupina zelo močna podpora, pri delanju drugačnih ‘korakov’, da sem velikokrat šele skozi zgodbe drugih našel dele sebe in razumel tebe. Poleg vsega pa sta Lea in Albert poskrbela, da nikoli nisem pred skupino govoril na način, kjer bi lahko izpadel slab.
Kar mi je tudi neskončno olajšalo dušo je, da sem se naučil poslušati tebe. Da mi izražanje tvojih želja in potreb ne vzbuja občutka, da moram vse uresničiti. Moje prepričanje: ‘Če ne bom uresničil, (mi pomembno zakaj ali zato ker ne znam ali pa ker nimam dovolj denarja) sem slab, nesposoben – tega občutka sem se znebil in se naučil biti do tebe iskren.
Tole sem napisal, ker bi se ti rad zahvalil, da si vložila toliko energije in zdržala vso to trnovo pot z mano. Ker si obema dala priložnost, da se imava lepo. Zelo velik delež imaš pri tem, da so otroci obdržali oba starša.
Lahko bi vas izgubil. Veliko sva se pogovarjala o ločitvi. Spomnim se vseh grozljivih občutkov, ko sva si poiskala zunanjo pomoč. Danes vem, da je bil to edini način, da sva ohranila in izboljšala to kar imava.

MODRI KLJUČ

Mami: ‘Dobr dan!’

Najst: ‘Žjo’ :/

Mami: ‘Kako si?’

Najst: ‘V redu.’ (momljajoče)

Mami: ‘Kaj ste kaj delali dons?’

Najst: ‘Nč’

Mami: ‘Zgledaš nekam čudn, a je kaj narobe?’

Najst: ‘Ja fak no, dej nehi težit. Od kar si me zagledala sam težiš. Grem kr na hrast!!!!’

Vmes pride oče in opazuje izbruh. Ko nastane tišina:

Oči: ‘Živjo! Kako?’

Najst: ‘ Ooooooo, zdj pa še ti težiš?’

********

Poznate tovrstne zgodbe? Poznate odgovore? Poznate zgodbe, ki so še hujše, ki strašijo in bolijo?

Verjamete, da obstaja način komunikacije, ko najstnik ne pobegne? Obstaja način, da z njim ohranimo stik in smo vsaj nekaj časa KuL Starši.

Na delavnici ‘Uspešna komunikacija z najstniki’ se bomo ukvarjali z:

• Kako ohraniti stik z najstnikom?
• Katera so vprašanja, ki jih najstniku ne postavimo oz. na kakšen način vprašamo, da najstnik ne pobegne ali ne ponori?
• Kaj so pomembne teme za naše najstnike in kaj so pomembne teme za nas starše?
• Če se je svet od naše mladosti postavil na glavo in naši otroci odraščajo v popolnoma drugem svetu, z drugim pogledom, kako lahko kot starši to spremljamo, da nas ne pobere od skrbi?
• Kaj je nadzor in kaj je podpora?
• Katere so besede, ki jih najstniku nikoli ne rečemo in kako postavljamo meje?
• Ukvarjamo se tudi s težjimi primeri kot so: podpora , razumevanje in postavljanje meja otroku, ki se samo poškoduje (reže); podpora , razumevanje in postavljanje meja otroku, ki ima kakršnekoli stiske v zvezi s prehrano (anoreksija, bulimija); podpora , razumevanje in postavljanje meja otroku v depresiji ali drugi stiski.
• Kako ravnati s čustvi najstnika? Kako sploh razumeti njegova čustva?
• Potrudiva se in upoštevava vsa vaša vprašanja, vaše zgodbe in vas naučiva načina, kako najti poti iz starševske nemoči.

Najstnik v prvi vrsti potrebuje odrasle, zrele in odgovorne starše. Ne zmoremo vedno tega. Lahko pa se na to zahtevno obdobje pripravimo in smo našemu otroku v tem času trdna opora, varnost in KuL Starši!

Vabljeni na delavnico ta mesec. Prijave so omejene, ker delava z malimi skupinami.

KLIK: Več o delavnici.