Ločitev

21 Jul 2017 Poslano v: Vse

Počitnice

Ravnokar sem dala sliko na Facebook. Tisto pocukrano. Jaz s klobukom, vsa nasmejana in ob meni Jure. Objema me čez rame in me ljubeče gleda. Ta hip vem, da je iskren. Ob nama pa mulčka guncata afne in se režita. Pred nekaj leti, nisem verjela, da je moje življenje lahko tudi takšno.

Ker sem se skoraj ločila od mojega moža, ki je sicer dobro zgledal in zaslužil. To je bilo pa takrat tudi vse.

 

Leto 2016

Spet so tukaj počitnice. Vsako leto se mi skoraj zmeša. Otroci kar frlijo naokoli. Se opravičujem, morda se boste zgrozili. Menda sem edina mama, ki ima take misli. Ampak jaz bi najraje pripela mulce na ketno, ker pojma nimam, kaj počnejo, med tem, ko jaz delam.

(Seveda imajo jasna navodila in naloge ampak… lepo vas prosim, ste vi počeli kaj pametnega, ko ste bili sami doma???)

Delam v službi. Trenutno: zase, pa za mojo sodelavko, ki je na bolniški in še eno, ki je na porodniški in še eno, ki je na dopustu. Se ne pritožujem, ker naslednji teden bo prišla tista z bolniške in bo ona v moji koži… Pa tudi ima doma 3 mulce. Take, ki so preveliki, da bi šli k tetam in babicam, pa ravno malo premali, da bi lahko bili 10 ur sami in seveda ravno pravšnji za delat pizdarije. Joj, se spet opravičujem. Vem, da pri vas ne govorite tako, in niti ne mislite tako.

Mož ima svojo firmo in je ta hip nekje v luftu med Kitajsko in Nemčijo. Kar uspešen tip. Dobro zgleda in zasluži. Za ponucat.  Tako mu rečem, kadar sem obupana in mi vse zleze čez glavo.

Lani se nama je zalomilo. Kar precej. Ni pomembno kje. Vem ja, vam se ne zalomi, vi ne preklinjate in ne mlatite svojih otrok.

Jaz sem lani mojega moža poslala v K****, tako da sem ga gledala v oči in potem sem še za nameček usekala oba mulca naenkrat.

Potem sem v sobi jokala 3 dni, direktor me je poslal s službe, ko me je zagledal. Češ naj se spravim k sebi???!!!???

Vem, tudi to se vam ni nikoli zgodilo, da bi čepeli v fotelju, objemali kolena in ne bi čutili nič. Vseeno mi je bilo. Za vse. Ko sem gledala svoja mulca sem se spraševala, kam je izginilo tisto veselje, ki sem ga imela, ko sta bila še v mojem trebuhu.

Potem sem gledala vaše slike na Facebooku in sem vam bila fouš. Res grdo, a ne? Ampak vsi ste nasmejani, pijete vino, jeste škampe in drage ribe, se sončite in igrate z vašimi malčki v morju. Ves čas sem se spraševala: »Zakaj se samo meni to dogaja?« Ravno jaz sem dobila mulca, ki sta se čez noč prelevila v divjaka in moža, ki mu nisem pomembna! Zakaj ravno jaz???

Potem sem počasi začela dvomiti tudi v vas. Se vi res nikoli ne skregate? Vi res ne preklinjate? Ne mečete krožnikov po luftu? Niste obupani? Ne razmišljate, da bi komu kaj naredili? Nič od tega?

Vseeno sem se odločila, da bom zadevo rešila. Tako lepo po slovensko. Čez noč. Odprla sem flašo, dovolj veliko. V njej je bilo nekaj, kar me je zapeklo od grla do riti. Če to ne bo pomagalo, potem mi ni pomoči. Se spet opravičujem, vem, da vi ne pijete. Nikoli! Sploh pa ne iz obupa.

Jaz tudi včeraj še nisem.

In ruknem ene dva ali tri, se smilim sama sebi, se ne menim za nikogar. V omari najdem neke stare čike, enega prižgem… ja, ja… saj vem… ne bi smela.

Nato pride Jure, ves bled in objokan. Gledam ga in si mislim: “Jebemti, tri dni se ne zmenim zate, pa si skoraj mrtev!?” Verjetno sem strmela vanj z odprtimi usti. Misli so mi švigale sem ter tja, ampak nisem mogla reči nič. Ugasnila sem. Čutim samo, da sem prizadeta, ponižana, utrujena.

Vzame flašo in nagne kar iz nje. Njegovo telo sploh ne trzne. Nato vzame še čik in si ga prižge. Globoko potegne in reče: “A je to dno?” In jaz mu rečem: “Še pol litra nama manjka do tja.” Spogledava se. Čutim, da je to najina energija, vez zaradi katere mi je vredno biti z njim. Ko pomislim, da je zatreskan v drugo, me zmrazi.

 

Ločitev

 

Nekaj časa sediva v tišini, mene lomi od želje, da bi me stisnil in rekel, da so vse to grde sanje.

To se seveda ni zgodilo. Me je pa prijel za roko in rekel: “Preden obleživa mrtvo pijana, bi ti rad rekel, da želim biti s tabo. Sploh si ne predstavljam, da bi te izgubil.”

Kaj bi zdaj rad? Da mu padem v objem, se zjočem od hvaležnosti in jutri živim dalje, kot da se ni nič zgodilo?

Izdavim z velikim knedlom v grlu: “Jaz pa nočem več živeti tako.”

Potem sva si našla pomoč. Eno debelo leto trdega dela, terapije, zavestnih vedenj, sprememb in danes sem lahko dala pocukrano sliko na Facebook.

Najprej sem morala sprejeti dejstvo, da je z mano vse OK, kljub temu, da potrebujem terapevta oz. kar dva. Potem sem morala sprejeti, da je terapevt samo najina opora, vodič k razumevanju drug drugega in da on ne more popolnoma nič narediti namesto naju.

Nato sem morala začeti razumeti najin odnos, dinamiko v odnosu. Kar pomeni, da sem morala prenehati razmišljati na način, da če bi bil moj partner drugačen, bolj prisoten, ljubeč, če bi me slišal…. Naučila sem se začeti razmišljati, da je odnos midva, da imam pri dinamiki svoj delež in se začela ukvarjati s tem deležem. Začela sem spreminjati sebe in madonca, ne boste verjeli. Partner je postajal iz dneva v dan bolj tak, kot sem hrepenela.

Ko sem razumela sebe in razvila empatijo do lastnih občutkov, sem isto šele lahko naredila do Jureta. Zdaj vem, da se temu reče Ljubezen. Prej tega nisem vedela. Nihče me ni naučil. Tudi vas ni, ker to ni bila ravno praksa naših staršev.

Steklenica, s katero sva prišla do dna, še vedno stoji na tisti mizi. V njej je vedno sveža roža. Steklenica me spominja na dno, na katerega ne želim nikoli več pasti. Roža pa na najino zmago in na neizpodbitno dejstvo, da potrebuje svežo vodo vsak dan, zato, da ne umre.

Tako kot najin odnos. Tako, kot naši odnosi.

************

Jeseni je razpisana nova delavnica za pare. Klikni za več informacij na POVEŽI SE Z MENOJ.

Fidget spinner pomirjevalo ali nateg?

28 Jun 2017 Poslano v: Vse

ZA STARŠE NEMIRNIH OTROK

nemirni otroci
Fidget spinner: umirjevalni protistresni pripomoček za nemirne otroke, igrača ali učinkovit marketinški nateg?

Straši nemirnih otrok, otrok, ki imajo težave z zbranostjo, z vztrajnostjo in osredotočenostjo na eno nalogo, ki počno sto stvari hkrati površinsko in nobene zares predano, ki so utrujeni od vsakodnevnega priganjanja za dokončanje šolskih obveznosti, bodo seveda kupili, ne enega, ampak deset vrtavk oz. spinnerjev, če imajo le minimalni učinek zmanjševanja stresa in umirjanja nemirnih oz. že kar podivjanih otrok. Zaradi sebe in svojega stresa in zaradi nemoči, da bi ustavili podivjani ritem sedanjega časa vsakodnevnih obveznosti in divjanja skozi dan.
Namesto njih sem se ustavil in malo premislil. Načelo »manj je lahko več«, namreč meni ob osredotočanju na »tukaj in zdaj« še najbolj pomaga pri umirjanju in obvladovanju stresnega načina življenja.

Specialni pedagogi, delovni terapevti, pedopsihiatri in drugi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z nemirnimi otroki in odraslimi, poznajo pripomočke, ki so namenjeni umirjanju. Ti pripomočki aktivirajo senzorne čute, so povezani z aktivacijo proprioreceptorjev, torej senzacije dotika, gibanja, zaznavanja različnosti materialov. Z aktivacijo različnih senzacij, ki jih ustvarjajo stik in manipulacija, ali zahteva po aktivaciji določene fizične aktivnosti, hkrati vplivajo na določeno možgansko aktivacijo. Kar je pomembno, gre za pripomočke, ki ne proizvajajo slušnih (glasovnih, zvočnih) in drugih senzacij, so sicer vidno privlačne, stimulirajo pa taktilne in kinetične občutke.

Na nemško govorečem področju bomo prej našli literaturo, ki govori o ravnanju z nemirnimi otroki (Ratgeber für Unruhige Kinder), ki prisegajo na zunanji nadzor.
V angleško govorečih okoljih pa lahko najdemo pripomočke pod naslovom »fidget toys«, kar sicer terminološko ni popolnoma ustrezno. Pod tem naslovom lahko najdemo prek 260 artiklov (od vseh vrst žogic, želejev, trakov, valjarjev, krtačk, plastičnih, plišastih, želatinastih), ki pomagajo umirjati stres, pomagajo nemirnim otrokom pri osredotočanju, pomagajo kot zunanji pripomoček otroku pri samoregulaciji.

Kaj je samoregulacija?

Preberi še ostalo »

Dvojna merila vrednot

21 Aug 2016 Poslano v: Vse

Slab teden v glavi vrtim razmišljanja, ki sta mi jih zapustila dva zapisa v lokalnem mediju.

Prvi je zapis o ukradeni sirovi štručki , drugi pa o javni prireditvi , na  Kamfestu.

Moj telesni odziv je bil, da sem zaznala tesnobo in začutila, da tukaj hudo nekaj ni prav. Drugi odziv je bil, naj bom tiho, ker me ni bilo tam in ne vem, v kakšnem kontekstu se je vse skupaj dogajalo.

Potem so se moji možgani začeli odzivati na način, da so iskali argumente, ki bi bili dogodku, pardon vedenju na dogodku, v prid.

Vendar ne, niso šli skozi. Zakaj ne? Vsakodnevno se ukvarjam s starši, ki so nemočni glede vzgoje otrok, vsakodnevno poslušam ‘moralizme’, kako naša mladina nima več nobenih vrednot, da o tem, kako vsi vzklikamo, da smo ovce ki brez razmišljanja sledimo idejam, ukazom, zakonom (in da nič ne naredimo)… raje ne govorim.

Bom šla na zgodbo. Nekdo je ukradel sirovo štručko. Pa kaj? Se vprašate, kdo ukrade sirovo štručko na način, da jo poje do blagajne in tam zamolči, da jo je vzel? Veliko je možnosti. Ena je, da je pozabil povedati na blagajni, da je spotoma od kruha do blagajne pozabil, da je ‘kupil’ sirovo štručko. Druga veliko bolj verjetna je, da je bil lačen in brez denarja.

Trgovci so poklicali policijo. Koliko je stala intervencija za ukradeno sirovo štručko, ki stane 30 centov? Ja res je, krasti se ne sme. To gre stran od naših vrednot. ‘Tatje’ naj bodo ostro kaznovani. Tukaj se odločno držimo reka najprej štručka… ja, potem pa še kaj hujšega. Dajmo mu lekcijo! Krasti je grdo. S tem se popolnoma strinjam in ne bom zahajala v zlajnane debate, kako so naši politiki pokradli  vse nas in niso bili kaznovani, kako so si naredili varno politično okolje, kjer se krog zavrti tako, da na koncu zaščitijo sami sebe…. In nihče ne naredi nič. Nekaj nas je, ki pišemo, ampak vemo, da je to ‘pljunk v morje’ in da se s tem izpostavljamo linču različnih mnenj.

Vseeno pa me občutek tako drastične reakcije trgovine, ni pustil v miru. Spomnila sem se časov, ko so mi prijatelji prinesli jajca in moko, da smo za veliko noč lahko spekli kruh. Ni bilo darilo. Bila je pomoč.

Veliko ljudi je sram govoriti o teh stvareh, mene ni. Danes vem, da se nekaj takega lahko zgodi vsakemu, v eni sekundi. Meni in tudi tebi, ki to bereš. Zato obsojati lačnih ne smemo. Saj veste ‘lačen si ful drugačen’.  Jaz sem imela okoli sebe ljudi, ki so pomagali. Tega ne bom nikoli pozabila. Zato zdaj pomagam naprej.

Na dogodku, kjer so obiskovalci Kamfesta ‘pregnali’ politike, nisem bila.  Iz tega, kar sem prebrala, sem si skušala razložiti metanje hrane (jajca, moka, paradižnik) v ljudi, kot neko uporništvo proti sistemu.

kamfest-d-politik-19

Foto arhiv: Kamnik info

Ob tem v meni spet nastane zmešnjava? Če si ogledate slike, so bili glavni akterji metanja hrane otroci. Otroci na pragu najstništva, ki jih z vzgojo – ki jo v prvi vrsti določa ZGLED, ki ga imajo naši otroci od nas odraslih (poudarjam, da vzgoja ni beseda, vzgoja je to, kar naš otrok gleda in ob tem doživlja!), vodimo v naše nove liderje. Ljudi, ki naj bi nekoč, pa ne tako zelo daleč, za nas skrbeli. Ne samo za nas fizično, ampak tudi za našo državo.

Kaj vidim v enem metu tega otroka? Odnos do nasilja, odnos do hrane, odnos do avtoritete, odnos do intelektualne vrednosti in moči….  V enem samem metu hrane, vse to pade. To dejanje je nasilno, nespoštljivo do hrane, do lačnih, do revnih, do delovnih, do vseh pravzaprav!, nespoštljivo do  avtoritete in popolnoma degradira moč znanja in intelektualnega ‘uporništva’.

Sprejemajo zakon, da otroka ne smemo udariti. Fizično nasilje je strogo prepovedano. Ob tem pa na ulici gledamo, kako otrok spešta jajce na glavo odraslega. Kje so merila?  Aja, to je bila samo igra. In kulturni dogodek, ki samo ‘metaforično’ kaže, kako se je politikom treba upreti.

Še malo, pa bomo spet uvedli gladiatorske igre. In zraven bomo vzklikali.

Morda pretiravam. Res. Preveč zgodb sem slišala.

Ob tem, da smo vsi v tem, kar imamo, sodelovali. Vlado smo izvolili, mar ne? Aja, eni je niso, ker raje niso šli na volitve. Torej so sodelovali še bolj.

Biti politik je poslanstvo. Malo jih je dobrih, takih, ki to, kar privoščijo sebi, privoščijo tudi drugim. Celo v zgodovini bi jih lahko prešteli na prste.

Naslednjič bi rada videla nasproti tem trem politikom, ki so igrali ‘pokvarjene’ figure tega sistema tri mlade, ki jih bodo intelektualno in z znanjem zmeli v prah. Za razliko od mnogih obupancev, ki pljuvajo po današnji mladini,  jaz še vedno v njih vidim veliko moč,  ki samo čaka na priložnosti.

Počitniceeeee!

24 Jun 2016 Poslano v: Vse

Izštekani najstniki in starši, ki štekajo: preberi brezplačno poglavje.

Štiriindvajseti junij. Težko pričakovan dan. Konec šole. Kdo neki bo danes bolj mirno spal? Starši ali otroci?

Po FB spremljam, kaj se dogaja. Ponosni starši kažemo medalje in spričevala naših otrok. S tem v resnici ni nič narobe, pa vendar vsa ta poplava sporočil vzbuja ob tem tudi občutek, da so včasih otroci postavljeni na mesto nekih ‘stvari’, s katerimi se starši hvalimo. Ali je otrokov uspeh res dosežek staršev? Mnogokrat je tako, vendar to ni prav. Je prav, da se starši ponosno hvalimo z otrokovim dosežkom na način: ‘Mi smo pa letos odlični, ‘ ali : ‘Zmagali smo.’? Ali pa delimo obup: ‘Mi imamo popravca, mi smo padli letnik.’ ?

V svoji zbirki imam dva stavka, ki sem ju slišala od osnovnošolskih otrok na najinih delavnicah:

  1. Vreden sem toliko, kot imam visoke ocene. Moje starše zanima samo uspeh, rezultati. Zadnjič sem imel ponesrečen poskus, da povem nekaj o sebi. Pri kosilu sem jima povedal, da mi je všeč sošolka. Smejala sta se. Bilo me je sram. Popoldan me je klicala babica z novico, da imam punco???? Zvečer je vedela vsa žlahta. Odločil sem se, da jima ne bom nikoli več nič povedal.
  2. Moja starša me imata zato, da se z mano hvalita. Sem kot domača žival, ki je zmagala na tekmovanju. Moji rezultati so bistvo njune skupne sreče.

13516535_1139990732709981_4891385292088022851_n

Kaj se dogaja? V prvi zgodbi zloraba zaupanja. V drugi zgodbi, ima deklica občutek, da je nevidna kot oseba. Poleg tega ima občutek, da jo imata starša tudi za ‘lepilo’ v partnerskem odnosu  – sem bistvo njune sreče.. Kar težko breme za otroka, se vam ne zdi?

Vsi dosežki, ki jih doseže otrok so rezultat otrokovega dela ali nedela. Naša spodbuda ob tem je naša dolžnost. Njegovi so, ne naši. Šola je vpeta v sistem, ki ga nekateri zmorejo lažje, drugi težje. Lahko so rezultati nekega otroka zelo povprečni, pa se je vseeno namučil, da jih je dosegel.Starši smo na mestu, ko zrcalimo otrokov delež , v smislu ozaveščanja, zavedanja otrokovega deleža. Vprašamo ga, kako je on zadovoljen, ali je ponosen na svoje rezultate.

Naš strah, da bo rekel, da mu je vseeno, je tukaj odveč. Ker otroci želijo biti uspešni. Seveda se bomo o tem z njim lahko pogovarjali samo, če bomo z njim povezani, v stiku.

A si otrok zasluži pohvalo za odličen uspeh? Seveda si jo! Zasluži si, da mu povemo, da smo ponosni nanj, ker je vztrajen, priden, iznajdljiv. Rečemo mu: ‘Uspelo ti je.’ Namesto: ‘Uspelo nama je.’ Pustimo mu, da  je dosežek samo njegov, da on skače do stropa od sreče in smo mi srečni, ker vidimo njegovo srečo, ne pa ker vidimo njegov rezultat, njegovo petico ali zlato medaljo.

Zato so se danes začele počitnice. Med počitnicami ne težimo s šolo! Se bojite, da bo vaš otrok pozabil računati? Pisati? Brati?

Počnite to na igriv način. Nekaj namigov:

  • Dovolite otrokom, da stvari počnejo na svoj način, da delajo napake in se iz tega učijo.
  • Računanje vadite tako, da v trgovino hodite z otrokom in mu daste nalogo, da sešteva znesek. Ali ga odšteva od gotovine, ki jo prej dvignete na bankomatu. Pustite mu, da tehta zelenjavo in jo prevaja v grame, dkg… če so se to že učili… Izmislite si komunikativne igrice, kjer bo računanje zabava, ne nuja. Zapomnil si bo 100x več, kot ob prisilnem sedenju za mizo in učenju.
  • Branje lahko vadi ob skupnem kuhanju. Naj vam na glas prebere recept, navodila za uporabo strojčka, vsebino filma, ki je zvečer na sporedu, načrt poti, ko greste na izlet…
  • Babici lahko napiše pismo. To je prišlo popolnoma iz navade. Babica bo jokala od sreče, ker bo dobila ob običajnih položnicah, še nekaj čudovitih stavkov, otrok pa bo vadil pisanje. In pustite ga, da to naredi na svoj način, ne na vaš. Napake so dovoljene, iz napak se lahko veliko naučimo. Poskrbite, da jih bo otrok našel sam in da ob tem ne bo drame. Vprašanje za preseganje napak: ‘Ali imaš idejo, kako boš to popravil?’
  • Vprašajte ga, če ve po čem je znana neka država (kulturno, zgodovinsko…) ali koliko ima prebivalcev, ali koliko let živi neka žival, koliko nog ima, mladičev … Ko ne bo vedel, mu poveste, da to res ni nič hudega in da lahko pogleda na strica Googla, v Wikipedijo…. Spotoma mu boste sporočili, da  ob igricah, tista škatla, ki se jo tako zelo bojimo, vsebuje nekaj veliko boljšega: vsebuje informacije!

Vklopite svojo ustvarjalnost, igrivost in humor in videli boste, koliko novega se boste naučili.

Še en namig, kaj početi z njimi dva meseca: naučite jih igre iz vašega otroštva, ponovite jih, igrajte se! Katere so vaše igre? Moje so: Zemljo krast, Ljubljana – Zagreb – Beograd, Gumitwist, ročna dela (kvačkanje, štrikanj, štikanje), memory, skrivanje, igre z žogo – med dvema ognjema, Ime – priimek – mesto – država… in še in še. Napišite v komentarje vaše igre, da pomagate staršem, ki so jih pozabili.

Viri slik: internet

Preberite si uvod v knjigo – vzgojno uspešnico in brezplačno poglavje, s klikom na STARŠI, KI ŠTEKAJO.

13512216_1139990722709982_2231682986504136037_n

Naj sosedu krava crkne!

21 Jun 2016 Poslano v: Vse

Bližajo se zadnji dnevi pred počitnicami. Po eni strani si bo veliko staršev oddahnilo od šolskega dela 🙂 , po drugi strani pa se bo nad večino staršev zgrnil temen oblak skrbi: »Kako in kam z otrokom med počitnicami? Koliko je lahko sam? Kako ga zaposliti? Ali je prav, da jih pazijo stari starši?  Že veste! Zjutraj mu boste dali naloge in preden jih bo izpolnil, boste vi že doma… Ampak, kaj pa, če jih ne bo izpolnil….???

Tako se počitnice lahko zasučejo v popolnoma drugo smer, kot ste si želeli. Polno skrbi, pregovarjanja, kaznovanja, nadzora … in nekje sredi avgusta ste že tako izčrpani, da komaj čakate 1. september, ko bo spet zavladal red in ostala bo samo naloga.

Plesi, v katere se zapletemo starši s svojimi otroci lahko postanejo uničujoči sovražniki družinskega vzdušja.

Starši smo v stiski in včasih potrebujemo samo namig ali praktični nasvet, kako najti rešitev. Velikokrat nam pomagajo zgodbe drugih. Tudi sosedove.

V knjigi izštekani najstniki in starši, ki štekajo je preko 200 resničnih zgodb, ki pomagajo rešiti zatike v odnosih, ki pomagajo ohranjati stik in prijetno vzdušje.

To je knjiga o ohranjanju stika, zaupanju, reševanju težkih zgodb v odnosih, ki ima neverjetne odzive staršev, ki so jo prebrali.

Principi, ki so predstavljeni v zgodbah odraščajočih pa enako delujejo tudi pri vzgoji mlajših otrok.

Zato smo se odločili, da bomo letos podarili knjigo vašemu sosedu! Ker se trudimo biti boljši, ker privoščimo, da je drugim lepo, da jim gre dobro v življenju. Vi želite vašemu sosedu ‘živo in zdravo kravo’, srečno družino, zdravje in obilje! Ker ste boljši od zlajnanega slovenskega pregovora.

Na FB stran Izštekani najstniki, vpišite v komentar zakaj si prav vaš sosed zasluži to knjigo. V ponedeljek do 12h, bomo enemu srečnemu sosedu, podarili en izvod uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Knjiga bo imela prisrčno posvetilo s podpisi avtorjev.

posvetilo, sosed

Naročilo knjige s klikom na: NAROČAM USPEŠNICO.

Odziv vladar odnosov

6 Jun 2016 Poslano v: Vse

Premalo se zavedamo, da je odziv nas odraslih ključni dejavnik pri kreiranju vzdušja in povezanosti doma. Dnevno slišim ogromno zgodb, ki bi se lahko odvile drugače, če bi odrasli ostali odrasli in pustili otroški svet nedotaknjen.
Tri in pol letni Martin priteče k babici in ji razloži:
»Veš babi sem prebral (3,5 let, ne zna še brati), da so izumili take čevlje, s katerimi boš lahko šel peš v vesolje. Na luno.«
Babi:
»A res? Prebral si? (nasmejano)«
Martin:
»Ja! V časopisu!«
Babi (radovedno):
»Ja potem bo pa že res. Me zanima kakšni čevlji so to.«
Martin:
»Veš taki za v vesolje. Taki ko rakete. Da lahko z njimi navzgor po zraku hodiš. Pa nič nimajo vezalk, kar napihnejo se, ko jih daš na nogo. Ampak niso plastične. Ampak kovinske tud ne … mogoče so iz blaga….« Martin razlaga in razlaga…
Babi resno pogleda in reče:
»A veš da sem že zelo stara in si me spet nekaj novega naučil!«
Martinu se čez obrazek razpotegne zadovoljen nasmeh.
Babi je dobro vedela, da si Martin izmišljuje, ne zna brati in takih čevljev ni. Ampak ga je pustila v njegovi zgodbi. S tem mu je omogočila, da še naprej razvija svojo ustvarjalnost in domišljijo. Vsekakor jo pa ni bilo strah, da če mu to pusti, da bo razvil nerealno sliko o svetu okoli sebe.
Pa poglejmo odziv odraslih na popolnoma enako najstniško vedenje:
Martin 15 let:
»Jaz ne bom več hodil v šolo, ker je brez veze!«
Mami:
»Veš da v polo moraš hoditi.«
Oči:
»Kako ti je brez veze, to je tvoj šlampasti odnos do znanja, šola ti da nek nivo … In kako si predstavljaš., da boš sploh živel brez šole????«

Martin posmehljivo:
»Živel bom na drevesu.«

Small house on the tree in garden

Mama zgroženo:

»Aja in kaj boš jedel???«

Martin:
»Črve, ščurke, rastlince…«
Mama začne jokati, oče začne moralizirati. Pogovor se konča tako, da jima Martin zabrusi, da sta najbolj bedna starša na svetu in da bo na vsakem drevesu lepše, kot tukaj v tej hiši.
Ste se kdaj vprašali, kaj se zgodi z nami starši, ko otrok odraste? Ali se vedno sprašujete samo, kam je šel tisti mali angelček, ki je bil tako zelo pameten?
Poglejmo Kaj bi bilo če bi se odzvali tako, kot v prvem primeru:
Mami:
»A res? Ne greš več v šolo? Kaj pa boš počel?«
Martin:
»Spal bom.«
Mami:
»A si predstavljaš, da bi bilo to res? Do kdaj bi lahko spal?«
Martin:
»Do smrti. …. No, po moje vsaj do kosila, potem bi bil lačen.«
Oči:
»A veš kaj, prav privoščil bi ti, da se odpočiješ. Lahko to narediš v soboto.«
Martin:
»A res lahko?«
Oči: »Ja seveda, ne bova ti težila!«
Zakon sta! Se grem zdaj učit. Jutri pišemo Anglo.

Kaj je težko pri tem odzivu? Vem, da se bojite da, če boste najstnika resno vzeli,  bo mislil, da se z njim strinjate. On v resnici potrebuje, da ga vi zares slišite. V tem primeru je s tem groznim stavkom ‘ne grem nikoli več v šolo’, sporočal ‘utrujen sem za umret, ne zmorem več’. Ko je bil slišan, ko sta starša z malo radovednosti raziskala kaj ga muči, je odnehal.

Vabljeni na dvodnevno delavnico VZGOJA BREZ STRAHU.

Puberteta al’ kako že…

25 May 2016 Poslano v: Vse

Zgodba iz knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, ki se večine staršev najbolj dotakne.

nasilje
Sedela sva v kuhinji in se pogovarjala. Jaz in moj trinajstletni sin. Bil je običajen pogovor. O šoli seveda. Zadnje čase je šola postala bistvo našega življenja. Noben vdih in izdih se skoraj ni več zgodil, da skozi telo ne bi šinil občutek, povezan s šolo. To mi je šlo na živce. Ves čas sem se spraševala, zakaj mulec letos ne dela tako, kot je delal do zdaj, zakaj ne razmišlja več na tak način kot lani, zakaj mi ne verjame niti besede več … Milijon zakajev pač in vsi so bili povezani z njim. Sama nisem zaznala, da bi odgovornost tičala kje drugje.
Kuhala sem in on je sedel za mizo. Napetost v najinem pogovoru je naraščala. Začela sem malo bolj trdo zapirati predale, rada bi se umirila, vendar mi je jeza silila ven iz vsakega mojega giba, iz vsake besede.
Kar naenkrat je močno zaropotalo. Sin je vstal, odrinil mizo, na kateri se je prevrnil kozarec, me srepo gledal in izjavil: »Bedna si, res bedna mama!!! Kako, da sem ravno tebe dobil za mamo?!«
Potem je pokončno zapustil kuhinjo in prostor med nama jasno zakoličil z glasnim treskom vrat.
Nemoč, ki sem jo občutila tisti hip, mi je bila popolnoma neznana. Solze so polivale moj obraz. Bile so solze obupa (Kje sem zgrešila pri vzgoji?), solze žalosti (Kje je moj zlati fantek?), solze besa (Tako se do mene že ne bo nihče obnašal, mi govoril, da sem bedna, ko pa celo življenje dajem vse od sebe za te mulce! Šla bom za njim in mu to jasno dala vedeti!).
Bila sem sama in edino vprašanje, ki se mi je podilo po glavi, je bilo: »Kaj zdaj?«
V meni se je začela prebujati želja po ignoranci. Razmišljala sem, da ne bom več govorila z njim, da mu bom pokazala, da mi je vseeno zanj, da bom res postala bedna mama.
Ko sem se umirila, sem se vprašala, kako neki je v njegovi koži. Kaj se mu dogaja? Ali lahko ta izbruh na kakršen koli način razumem?
Odšla sem za njim v njegovo sobo, odločena, da mu bom jasno postavila meje glede njegovega vedenja. V smislu, da se pri nas ne ponižujemo in ne razbijamo doma …
Potrkala sem in ko sem zaslišala povabilo, vstopila.
Podoba, ki sem jo zagledala, me je premaknila v popolnoma nov svet.
Ležal je na postelji, ves objokan, njegov izraz je izžareval obup. Kar stala sem tam in besede, ki sem jih pripravila, so mi obtičale nekje med srcem in možgani.
Počasi je dvignil pogled in vprašal: »Mami, a to dolgo traja?«
»Kaj?« sem vrnila vprašanje.
»Ne vem, to, čemur vi rečete puberteta …«
Takrat sem se naučila, da je to obdobje, kjer nismo ubogi starši, ampak je našim najstnikom veliko teže. Naučila sem se, da najstnik potrebuje starše, ki so odrasli in stabilni. Starše, ki jih s točke zanesljivosti nikoli ne bo premaknilo še tako kruto dejanje.
Sedla sem na posteljo zraven njega in ga objela.
»Ne vem kako dolgo bo trajalo, sine, ampak obljubim, da bomo šli skupaj čez to,« sem rekla.

… in potovanje se je začelo, kljub temu, da nihče ni želel kupiti vstopnice …

izgubljenost

Moj veliki brat!

18 May 2016 Poslano v: Vse

ID-10072857

Kadar grem na sprehod, običajno vzamem psa in grem v naravo. Moram povedati, da tam zelo težko srečam starše z majhnimi otroki. Glede na to, da sem imela štiri male nadebudneže, mi to včasih tudi paše.

Seveda je popolnoma nasprotno v nakupovalnih centrih. Tam jih kar mrgoli. Nesrečni, preveč oblečeni in pobesneli otroci v nakupovalnih centrih, niso nobena redkost.

Starši se z njihovim besom in upornostjo, ko imajo vsega dovolj ubadajo na različne ‘prijazne’ načine, dopovedujejo jim kako je to nujno, da so tam, tlačijo jih v vozičke ali vlačijo za sabo. (Kdaj je kdo tudi iskren in se mu odpelje – ampak to je pri nas že nasilje in je prepovedano!)

V gozdu je preveč nevarno, tam so klopi, na zraku tudi, ker je onesnažen. Nikogar pa ne moti prenatrpanost nakupovalnih centrov, bacili, bakterije in druge mikro zveri, ki se obešajo po ročajih vozičkov za katere se uporno držijo naši malčki.

Tako včasih, še posebno za praznike, ne vemo ali smo prišli v norišnico, lunapark ali je to morda res nakupovalni center.

Ne dolgo nazaj, v obdobju, ko še nismo vedeli ali se je zima že končala ali se je začelo poletje (o pomladi ni bilo ne duha ne sluha), sem se usedla na eno kavo, sama, da v miru ocenim to rjovenje in bezljanje.  Najprej sem ugotovila, da moram biti hvaležna. Hvaležnost je moja osnovna misel. Hvaležna, ker je v času, ko so bili najini mulci majhni obstajala samo Ikea v Grazu, kamor smo šli 1x na leto. Tam sva oddala otroke v igralnico z vzgojiteljico in srečna skakljala po štacuni, ob tem, da nisva mogla verjeti, da imava vse štiri roke prazne. Mlada in brez denarja, nisva potrebovala vozička. Tja sva šla samo ‘na izlet’, sanjat kaj bova nekoč imela. Vsake toliko sva se usedla na kašen fotelj, kavč, posteljo in z zaprtimi očmi doživljala občutek, ki ga bova nekoč prinesla v najin dom.

Potem sva šla po otroke in naš svet je bila mala trgovinica v naselju, kjer so prodajali osnovna živila. Toliko smo si lahko privoščili in bilo je predvsem dovolj. Dovolj za našo pamet in naše duševno zdravje. Res sem hvaležna. Ne morem obsojati današnjih staršev, ker jaz ne vem, kakšna mama bi bila, če bi imela na voljo več nakupovalnih centrov, kot gmajne.

Samo dragi starši, ni prepovedano uporabljati zdrave pameti.

Na nakupovalnih centrih je običajno nalepka, da vanje ne smete s psom, jaz bi dala na vrata še tisto z otrokom. Nakupovalni centri škodijo odnosom. Saj veste, tja gremo dobro razpoloženi, srečni… pomirjamo naš preživetveni nagon. Kupili bomo pijačo in jedačo, ob tem se naše telo avtomatsko odziva s srečo. Nato vstopimo z našim otrokom ali dvema ali tremi…. Njihove roke se pri priči podaljšajo za približno 3 metre, oči postanejo kot dva koluta kroga sreče in v vsakem razdelku je druga stvar, ki si jo malček želi. Mi začnemo preusmerjati pozornost: ‘Poglej tetico na blagajni, huda bo če se boš tako obnašala! Vidiš tistega strica v uniformi? To je varnostnik! Ima pištolo! On je tukaj za poredne otroke!’

Zdaj tiste tri metrske roke, ki so prej samo segale po stvareh , začnejo grozljivo udrihati po zraku, te ogromne oči pa še malo bolj izstopijo. Naš nakupovalni center se je spremenil v hišo groze. V pekel. Kajti tam je vroče kot v peklu. Ker še ne vemo, da je skoraj poletje, zima pa ni končana imamo otroka v kapi in bundi, sami imamo na sebi plašč… nervoza narašča.

Potem pridemo domov, z razočaranim otrokom, ker nič ni dobil. Ali ker je dobil in ga tisto ne zanima več. S pobesnelim partnerjem, ki renči na nas in na otroka Roko na srce, mi nismo nič boljši.

In če imamo smolo, da je to sobota, točno vemo kakšen vikend nas čaka.

Da se vrnem tja, na kavo. Sedim in opazujem, kaj se dogaja, kako ljudje to prenašajo. Nato zasliši jok, grozljiv jok. Tisti jok, ko misliš, da se bo otrok zadušil, ker ne more več zajeti sape.

Iz trgovine pride mama z vozičkom. Ta voziček ima pripeto tisto plastično prevleko (se opravičujem, ne vem kako se tistemu strokovno reče). Mama jo odpne. Ven potegne okoli dva meseca starega dojenčka. Bil je čisto mali mali, oblečen v kombinezonček, zimski in kapo in volnene zokne.

Stiskalo me je v duši. Ali lahko grem k mami in ji rečem: ‘Gospa, slecite ga in bo takoj bolje, vroče mu je.’ Ali pa se me to ne tiče in se ne smem vtikati v to kaj počnejo drugi? Ali pa morda res ne vedo, ne zanjo? Bi jim moral to kdo povedati ali ne?

ID-100161464

Druga zgodba pa je iz urbanega mestnega okolja. Redko hodim v mesto peš, ampak kadar hodim, se mi vedno kaj zanimivega pripeti.

Držužinica. Dojenček, nekaj mesečni v vozičku, ki ga šofira mami. Štiriletnik v vozičku, ki ga šofira oči.

Prepričana sem, da štiriletnik lahko povsem normalno prehodi razdaljo skozi naše mesto. Niti avtomobilov ni, tako, da je v največji možni varnosti. Ampak ta se pelje v vozičku. Kot kralj. Potem reče nekaj, kar bi verjetno rekel vsak radoveden štiriletnik: ‘Ven bi šel!’ In dobi odgovor: ‘ Poglej tvoj mali bratec se tudi pelje, bodi priden, tvoj bratec je tudi priden.’ Mali se vda, se zdolgočaseno nasloni, gleda roke, dela grimase in se sprijazni s tem, da je majhen.

V neki drugi zgodbi bi rekli starši: ‘Ti boš šel peš. Ker si že velik. Mali bratec te bo opazoval in zato bo tudi nekega dne hodil sam.’ Veliki brat bo postal vzornik, ker bo nato ponosen. In ne samo vzornik. Postal bo samostojen otrok, ki se bo rad učil skrbeti zase.

Odločite se kakšnega otroka želite imeti. Potem ravnajte v skladu s tem.

 

 

images (1)

Najina vloga je včasih težka. Delava s starši in delava z učitelji.

Na eni strani poslušava zgodbe, ki govorijo o tem, kako učitelji za vsako malenkost kličejo starše, kako ne znajo urediti odnosov z učenci, kako nimajo reda…

Na drugi strani poslušava učitelje, ki sporočajo, kako starši niso opremljeni, kako zaščitijo otroka, kako delajo namesto otrok, nosijo posledice, kako otroci ne smejo trpeti, delati napak…

In vzemimo še to dejstvo, da je večina učiteljev tudi v vlogi staršev.

Poleg tega še dodatne ovire, ki nastanejo ob tem, onemogočajo kvalitetno reševanje teh težav oziroma onemogočajo funkcionalno vzgajanje naših otrok v odgovorne odrasle osebe.

  • To je pomanjkanje časa (kje so naše prioritete)
  • Učitelji sprašujejo: ali učim ali vzgajam (šola ima naziv vzgojno izobraževalna ustanova)
  • Zaradi komunikacije, ki največkrat poteka takole preko e pripomočkov, ni več stika s starši, ni stika z otroki in kar je najhuje, očesni stik, ki je najpomembnejši stik, postaja že skoraj ogrožajoč.
  • Vse preveč se vrtimo okoli plesa kdo je kriv (šola ali starši), namesto, da bi naložili otroku odgovornosti, ki so njegov kos pogače in ob tem pomislili, da morda s šolo ali starši lahko celo sodelujemo (v prijazni, dobronamerni komunikaciji, ki sporoča – vsi želimo otroku dobro, vsi ga želimo opremiti za življenje).
  • Bolezen individualizma je vstopila na področje, ki je najpomembnejše za obstoj empatije, kulture in miru na svetu. Mi vzgajamo našo prihodnost – to je naša odgovornost.

V zadnjih časih sva se srečala z nekaj zgodbami, kako bi jih rešili vi?

  1. 10 letnik v šoli v wc ju zaklene vse wcje z notranje strani. Iz šole pokličejo, in zahtevajo, da doma uredijo to zadevo. (Ko doma urejajo zadevo zvejo zgodbo, da je bil  otrok dve leti nazaj v situaciji, ko mu je na tak način nekdo zaklenil v wc in ni mogel na stranišče. Takrat je sklenil, da se bo nekoč maščeval in tega ni nikomur povedal).
  2. 11 letnik ‘pošlata’ sošolko. Starši so poklicani v šolo. Zgodba jim je predstavljena, kot zloraba nad deklico. Straši so popolnoma iz sebe, pokličejo dekličine starše, ki povejo, da je deklica povedala, da jo je sošolec uščipnil v rit in da je večina fantov začela početi te stvari. Dekličini starši to razumejo kot lastnost razvojnega obdobja in rečejo, da bodo oni sami opremili deklico s tem, da se postavi zase pred takimi ‘nadležneži’.
  3. Učitelj pove zgodbo starša, ki stalno prihaja v šolo, zahteva naloge, ki jih dobiva otrok, zahteva pojasnila zakaj je tako ocenjen, otroka stalno in pretirano obremenjuje z rezultati.
  4. Učitelj sporoča, da ima učenca, ki je prijeten in aktiven, vendar popušča v šoli, ne prihaja v šolo in prav tako opušča svoje športne aktivnosti. Skušajo priti do staršev, ki se ne odzivajo niti na telefon niti na mail.
  5. 17 letnik, uspešen in zabaven najstnik ima manjšo telesno hibo, ki se navzven niti ne vidi, če niste pozorni. Zaradi tega se ne počuti dobro, ga je sram. Ne izpostavlja se v situacijah, ki bi to hibo razkrile. Nekoč jo zaupa svojemu prijatelju iz otroških let, ki to pove vsem v vasi. Fantje se iz 17 letnika začnejo norčevati na vse možne načine.

Napišite v komentarje vaše predloge, vaša vprašanja, vaš odziv. Lahko si pomagate z možnostjo izbire, ki je opisana v brezplačnem poglavju MOŽNOST IZBIRE – OTROK SI POSLEDICE IZBERE SAM  ali si jo lahko ogledate v najinem predavanju: Izštekani najstniki in starši, ki štekajo – Cankarjev dom

Izžrebali bomo enega srečnega dobitnika knjige, ki bo za vedno njegova in enega srečnega dobitnika Izgubljenčka. Knjige, ki jo je po določenem času treba izgubiti.

Komentirate in lajkate lahko na FB strani izstekani najstniki ( https://www.facebook.com/izstekani.najstniki/ ) ali tukaj na blogu. Ali preko e naslova izstekani.najstniki@gmail.com . Obvezno morate pustiti kontakt, da vas lahko obvestimo in seveda napisati komentar.

Torej: lajk, komentar, kontakt.

 

Ko malček zraste v najstnika

6 Nov 2015 Poslano v: Vse

malček trmast

Zaljubljeni smo v malčke. Ko se malček pači, da mu ni kaj prav, je tako simpatičen in se mu smejemo.

Ko se malček pokaka rečemo: »mmmm, tale kakec pa zelooo diši.« Seveda, z nasmeškom na obrazu, da bi razumel dvoumno sporočilo.

Ko se malček neustavljivo smeji, se smejimo z njim.

Ko je malček prestrašen, ga vzamemo k sebi v posteljo in ga tolažimo.

Kadar malček joka, smo izgubljeni, dali bi vse na svetu, da bi nehal. Ker ni dobro, da joka. Ni dobro, da se počuti slabo. Nosimo ga, spimo z njim, kažemo mu igračke, vrtimo glasbo… samo da bi nehal…

Kadar malček ne sliši na besedo ne, poskušamo milijon načinov, kako bi mu ‘dopovedali’.

Kadar meče stvari po tleh, jih pobiramo.

Dovolimo mu, da packa po mizi – to je ustvarjalno.

Kadar noče spati, se lahko dlje igra – ker ‘ni’ zaspan.

Kadar nekaj doseže, naredimo žur in povabimo vse sorodnike in prijatelje, da to vidijo.

Potem se zgodi nekaj, česar ne moremo preprečiti:

Zalostni najstnik

Malček zraste, čisto počasi in potiho v najstnika…..

Nismo več zaljubljeni vanje. Ko se najstnik pači, da mu kaj ni prav, mu rečemo naj neha, ker je to neprimerno.

Ko se najstnik začne ‘dišati’ po svojih razvojnih hormonih, smrdi.

Ko se najstik neustavljivo smeji, mu povemo, da je nadležen in obleden.

Ko je najstnik prestrašen, ga ne znamo potolažiti, ker si je itak sam kriv.

Kadar najstnik joka, to ni primerno. Povemo mu, da tako veliki pa res ne jočejo. Ali pa celo mislimo, da je to zaradi nas.

Kadar najstnik ne sliši na besedo ne, kaznujemo, jemljemo stvari, ki jih ima rad, ne pogovarjamo se z njim …

Kadar meče stvari po tleh, mu skušamo pokazati, da smo močnejši.

Ne dovolimo mu nereda v sobi, to je neprimerno, šlampasto.

Kadar noče spati, mu zagrozimo, da bo kaznovan.

Kadar najstnik nekaj doseže, je to samoumevno, nekaj kar itak pričakujemo od njega in seveda, če bi se še bolj potrudil, bi lahko dosegel še več.

Ne govorim o tem, kaj je primerno ali neprimerno pri vzgoji. Želim samo pokazati dvojna sporočila in dilemo, kako naj se otrok znajde s tem.

Kje je njegova varnost? Kako naj si ustvari svet pravil v družini kjer živi?

Delavnice:

Uspešno postavljanje meja

Vzorci, močnejši od genov

Uspešna komunikacija z najstniki

Nekaj o Vezalkah

Stare mame in očetje so jim pravili šnirenci.
Šnirenci imajo čudežno, čarobno moč, da levo in desno stran povežejo skupaj.
Kdo ve, kako močno je treba zategniti šnirence?
Ravno prav!
Če so preveč zategnjeni, nas tišči, če so premalo, se čevelj sezuva.
Bog ne daj, da se zavozlajo!

NOVO: Knjiga