Se spomnite, kako smo pometali, ko smo bili majhni? Vse do tam, ko je nastal kupček smeti, nam je šlo dobro. Spraviti ta kupček v celoti na smetišnico, je že bila mala umetnost. Vedno, ampak vedno je ostalo nekaj preklemanih smeti in nismo vedeli, kam z njimi. Kakšen kot nam je prišel prav. Druga veščina je bila, da smo opletali z metlo čez prag, dokler se smeti niso razblinile. Vsaj za nas. Ti naporni odrasli so jih vedno našli in na njih kazali s prstom. Tretja možnost, najbolj elegantna je bila, da smo jih lepo pometli pod preprogo ali po domače rečeno pod tepih. Upam si trditi, da se je sleherni otrok tako učil pometati.

Od tod metafora, da ‘pometamo pod preprogo’.

Preproga pride prav za vse konfikte, dvome, bolečine, prevare, krivice, laži… Preproga pride prav tudi za naša hrepenenja, sanje in želje.

V življenju pridejo obdobja, ko se sprašujemo, kam so odšle naše sanje, kaj je z njimi? Pridejo tudi obdobja, ko se spogledamo z našimi bolečinami in nas je groza.

Če takrat zberemo pogum in pogledamo, kaj se skriva spodaj, pod starim tepihom, najdemo marsikaj. Tam so zgodbe od naših pradedov, babic, tet, stricev, staršev, sosedov, prijateljev, NAS…, urejene v lep, čudovit kaos. Na prvi pogled je kaos. Takoj, ko zgodbam dodamo moč zavedanja, zgubijo svojo rušilno moč in postanejo naš najboljši prijatelj. V njih se skrivajo vse vrednote, ki jih potrebujemo za mirno, samozavestno življenje. Iskrenost, resnica, ljubezen, povezanost, razumevanje, pogum… Veliko bi jih lahko še dodali. Bistvo je, da čudežno razblinijo strah in nezaupanje. Ne v druge ljudi, temveč v nas same.

Svet postane lepši in varnejši. Bolj svetel in topel. Veliko je odvisno od tega kako sami gledamo na svet okoli sebe in koliko poznamo svoj svet. Tisti, ki ga kažemo navzven in tudi tistega ‘pod preprogo’.