Zgodbe izpod preproge
Včeraj sva z Albertom predavala v šoli v Podgori. Med predavanjem sem izrekla stavek, da je vse enkrat prvič in da je to tako vznemirljivo. Zanimivo je, da smo se pogovarjali o ‘najstniških lumparijah’.
Vendar, če dobro premislimo, vse kar je prvič, nas vrže iz neobičajnega tempa. Prekine dolgočasno običajnost. Popestri nam trenutek ali celo dan. Načinov kako se to zgodi, je veliko. ‘Prvič’ je lahko prijetno presenečenje, neprijetno presenečenje ali pa nam zamegli um.
Sedim v kuhinji in gledam skozi okno, kako se prebuja pomlad, kako bo toplota počasi premagala turoben hlad in prebudila brstenje.
Prva ljubezen? Druga ljubezen? Tretja ljubezen? Ali ni vsaka, kot da bi bila prvič?
Tudi ljubezen, ki se je razvila v partnerski odnos, je bila nekoč prvič.
Se spomnite, kaj sta s partnerjem počela takrat?
Sta se skrivala po zakotnih kotičkih, kjer sta se lahko v miru mečkala? Sta hodila na romantične sprehode in se pogovarjala v nedogled? Sta sredi mrzle zime iskala neverjetne tople kotičke in bila pri tem neskončno iznajdljiva? Sta se lahko dolge minute gledala v oči in sta popolnoma razumela svetove drug drugega? Ste bili prepričani, da nasproti vas sedi popolna oseba, ustvarjena za vas in vam položena v naročje?
Sta se igrala? Sta se smejala? Sta počela lumparije? Sta komaj čakala, da se spet vidita? Se spomnite občutka, kako noro je, ko si za nekoga pomemben, ko je nekomu mar zate… Veliko je tega.
Si lahko predstavljate, da bi po nekaj letih zakona, s svojim partnerjem počeli isto?
Ne? Poskusite. Ko se pogovarjam z ljudmi, vsi hrepenijo po tem in večina jih ima doma točno to osebo, s katero je to doživela. Ta hrepenenja velikokrat v odnos pripeljejo tretjo osebo. Ker je to tudi prvič, ne vemo, da to ruši. Čeprav smo to videli pri sosedu in prijatelju. Ampak smo prepričani, da je to pri nas drugače…
Ljubezenska drama je nastala na tak način… Vsaka srečna zgodba ima lahko svoj žalostni konec.
Pomlad prebuja brstenje.
Brstenje življenja.
Brstenje hrepenenja.
Kam bomo tokrat usmerili naša hrepenenja? Na prvo pomlad v 2009?
Včasih pomaga, če se samo primemo za roko.
Vsak stik se začne na ta način. Z ljubljeno osebo ali pa z osebo za katero mislimo, da bo le bežno potešila praznino v nas. Izbiramo sami.
Stare mame in očetje so jim pravili šnirenci.
Šnirenci imajo čudežno, čarobno moč, da levo in desno stran povežejo skupaj.
Kdo ve, kako močno je treba zategniti šnirence?
Ravno prav!
Če so preveč zategnjeni, nas tišči, če so premalo, se čevelj sezuva.
Bog ne daj, da se zavozlajo!
Albert
10.03.2009 ob 15:38
Kaj se zgodi, da se iz začetne (romantične) zaljubljenosti življenje obrne v vsakdanje ponavljanje, brezlično sivino in na koncu v naveličanost?
Dogajajo se stresi, ki nas obremenjujejo, rojstvo otroka, stanovanjsko vprašanje, službe, kariera, skrb za preživetje, naši starši… Kot bi življenje uveljavljalo svoja načela moči nad našo krhkostjo. Vzporedno se ukvarjamo z vprašanjem, kdaj smo odrasli in kakšno držo naj pri tem zavzamemo. In ob vsem upoštevanju zunanjih pritiskov pozabimo na vzdrževanje silnic, ki nam omogočajo smisel in pomen. Ali se tega sploh zavedamo? (Kot se ne zavedamo pomena zdravja, dokler ne zbolimo?) In kako se ljudje tega zavedamo?
Nekdo naredi prelom v ponavljanju vsakdanjega, ona reče, da se je ohladila, da ne vidi več smisla. Se odtuji. Ne govorita. Se prepirata. Si očitata. Zgodijo se prevare. Zgodijo se drugi izhodi iz odnosa, posvečanje delu ali vzgoji. Karkoli. Toliko ran in velikih bolečin, ker smo nekje na eni točki spregledali, da odnos potrebuje hrano, da ga je potrebno negovati. In smo nehali o tem govoriti. Zdaj pa je za nazaj videti vse brezupno in nerešljivo.
Kako odrešilna je vest, da je pogovor o odnosu lahko zdravilen. In da ga je mogoče obnoviti, tudi če leži kje za plotom kot pozabljeno in odvrženo šavje.
Nekaterim čudežno pomaga udeležba na Vezalovem Modrem ključu. Veselim se nove skupine na Okrepčevalnici v Kamniku. Nekatere stvari v partnerstvu in v odnosih se rešijo same po sebi, ko uspemo pogledati na svoje bolečine iz malo drugačnega zornega kota. Tudi s pomočjo nekoga, ki ga poslušamo in nam njegova vprašanja sežejo do živega.
Fredi
10.03.2009 ob 21:46
Poslušati je lažje kot govoriti, a kaj ko za pogovor potrbuješ oboje. Mogoče pa nas teli topli žarki opogumijo da tudi spregovorimo.
Klemen
11.03.2009 ob 01:20
Tudi govori se lažje, le v pravo stanje se moraš spustiti, usmeriti misli, jih očistiti in se otresti navlake vsakdanjika… In potem lahko iz tebe pride tok besed in misli, ki pove, kar čutiš, ki očiščuje in ponavadi tudi združuje.