<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss version="2.0"
	xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/"
	xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"
	xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom"
	xmlns:sy="http://purl.org/rss/1.0/modules/syndication/"
		>
<channel>
	<title>Comments on: Prvič</title>
	<atom:link href="http://vezal.si/vezi/2009/03/10/prvic/feed/" rel="self" type="application/rss+xml" />
	<link>http://vezal.si/vezi/2009/03/10/prvic/</link>
	<description>Zgodbe izpod preproge</description>
	<lastBuildDate>Thu, 05 Jan 2012 17:59:17 +0000</lastBuildDate>
	<generator>http://wordpress.org/?v=2.9.2</generator>
	<sy:updatePeriod>hourly</sy:updatePeriod>
	<sy:updateFrequency>1</sy:updateFrequency>
		<item>
		<title>By: Klemen</title>
		<link>http://vezal.si/vezi/2009/03/10/prvic/comment-page-1/#comment-16</link>
		<dc:creator>Klemen</dc:creator>
		<pubDate>Wed, 11 Mar 2009 00:20:32 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://vezal.si/vezi/2009/03/10/prvic/#comment-16</guid>
		<description>Tudi govori se lažje, le v pravo stanje se moraš spustiti, usmeriti misli, jih očistiti in se otresti navlake vsakdanjika... In potem lahko iz tebe pride tok besed in misli, ki pove, kar čutiš, ki očiščuje in ponavadi tudi združuje.</description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>Tudi govori se lažje, le v pravo stanje se moraš spustiti, usmeriti misli, jih očistiti in se otresti navlake vsakdanjika&#8230; In potem lahko iz tebe pride tok besed in misli, ki pove, kar čutiš, ki očiščuje in ponavadi tudi združuje.</p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>By: Fredi</title>
		<link>http://vezal.si/vezi/2009/03/10/prvic/comment-page-1/#comment-15</link>
		<dc:creator>Fredi</dc:creator>
		<pubDate>Tue, 10 Mar 2009 20:46:27 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://vezal.si/vezi/2009/03/10/prvic/#comment-15</guid>
		<description>Poslušati je lažje kot govoriti, a kaj ko za pogovor potrbuješ oboje. Mogoče pa nas teli topli žarki opogumijo da tudi spregovorimo.</description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>Poslušati je lažje kot govoriti, a kaj ko za pogovor potrbuješ oboje. Mogoče pa nas teli topli žarki opogumijo da tudi spregovorimo.</p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>By: Albert</title>
		<link>http://vezal.si/vezi/2009/03/10/prvic/comment-page-1/#comment-14</link>
		<dc:creator>Albert</dc:creator>
		<pubDate>Tue, 10 Mar 2009 14:38:51 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://vezal.si/vezi/2009/03/10/prvic/#comment-14</guid>
		<description>Kaj se zgodi, da se iz začetne (romantične) zaljubljenosti življenje obrne v vsakdanje ponavljanje, brezlično sivino in na koncu v naveličanost?
Dogajajo se stresi, ki nas obremenjujejo, rojstvo otroka, stanovanjsko vprašanje, službe, kariera, skrb za preživetje, naši starši... Kot bi življenje uveljavljalo svoja načela moči nad našo krhkostjo. Vzporedno se ukvarjamo z vprašanjem, kdaj smo odrasli in kakšno držo naj pri tem zavzamemo. In ob vsem upoštevanju zunanjih pritiskov pozabimo na vzdrževanje silnic, ki nam omogočajo smisel in pomen. Ali se tega sploh zavedamo? (Kot se ne zavedamo pomena zdravja, dokler ne zbolimo?) In kako se ljudje tega zavedamo?
Nekdo naredi prelom v ponavljanju vsakdanjega, ona reče, da se je ohladila, da ne vidi več smisla. Se odtuji. Ne govorita. Se prepirata. Si očitata. Zgodijo se prevare. Zgodijo se drugi izhodi iz odnosa, posvečanje delu ali vzgoji. Karkoli. Toliko ran in velikih bolečin, ker smo nekje na eni točki spregledali, da odnos potrebuje hrano, da ga je potrebno negovati. In smo nehali o tem govoriti. Zdaj pa je za nazaj videti vse brezupno in nerešljivo.
Kako odrešilna je vest, da je pogovor o odnosu lahko zdravilen. In da ga je mogoče obnoviti, tudi če leži kje za plotom kot pozabljeno in odvrženo šavje.
Nekaterim čudežno pomaga udeležba na Vezalovem Modrem ključu. Veselim se nove skupine na Okrepčevalnici v Kamniku. Nekatere stvari v partnerstvu in v odnosih se rešijo same po sebi, ko uspemo pogledati na svoje bolečine iz malo drugačnega zornega kota. Tudi s pomočjo nekoga, ki ga poslušamo in nam njegova vprašanja sežejo do živega.</description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>Kaj se zgodi, da se iz začetne (romantične) zaljubljenosti življenje obrne v vsakdanje ponavljanje, brezlično sivino in na koncu v naveličanost?<br />
Dogajajo se stresi, ki nas obremenjujejo, rojstvo otroka, stanovanjsko vprašanje, službe, kariera, skrb za preživetje, naši starši&#8230; Kot bi življenje uveljavljalo svoja načela moči nad našo krhkostjo. Vzporedno se ukvarjamo z vprašanjem, kdaj smo odrasli in kakšno držo naj pri tem zavzamemo. In ob vsem upoštevanju zunanjih pritiskov pozabimo na vzdrževanje silnic, ki nam omogočajo smisel in pomen. Ali se tega sploh zavedamo? (Kot se ne zavedamo pomena zdravja, dokler ne zbolimo?) In kako se ljudje tega zavedamo?<br />
Nekdo naredi prelom v ponavljanju vsakdanjega, ona reče, da se je ohladila, da ne vidi več smisla. Se odtuji. Ne govorita. Se prepirata. Si očitata. Zgodijo se prevare. Zgodijo se drugi izhodi iz odnosa, posvečanje delu ali vzgoji. Karkoli. Toliko ran in velikih bolečin, ker smo nekje na eni točki spregledali, da odnos potrebuje hrano, da ga je potrebno negovati. In smo nehali o tem govoriti. Zdaj pa je za nazaj videti vse brezupno in nerešljivo.<br />
Kako odrešilna je vest, da je pogovor o odnosu lahko zdravilen. In da ga je mogoče obnoviti, tudi če leži kje za plotom kot pozabljeno in odvrženo šavje.<br />
Nekaterim čudežno pomaga udeležba na Vezalovem Modrem ključu. Veselim se nove skupine na Okrepčevalnici v Kamniku. Nekatere stvari v partnerstvu in v odnosih se rešijo same po sebi, ko uspemo pogledati na svoje bolečine iz malo drugačnega zornega kota. Tudi s pomočjo nekoga, ki ga poslušamo in nam njegova vprašanja sežejo do živega.</p>
]]></content:encoded>
	</item>
</channel>
</rss>

