Zgodbe izpod preproge
Prihajam s seminarja v Novi Gorici, kjer sva učiteljem in svetovalnim delavcem predstavila projekt za zmanjševanje osipa v srednjih šolah. Nova Gorica se žal bori z ogromnim številom otrok, ki ostajajo na cestah. Tam so prepuščeni sebi in vplivom družbe.
To so otroci, ki ne obiskujejo pouka – špricajo ali na različne načine motijo pouk. Učitelji so ob natrpanih urnikih in prevelikemu številu takih primerkov obupani, nemočni in ne vidijo izhoda. Tudi, ko se jim ponudi neka nova, drugačna pot, v njej težko najdejo smisel. Razumem jih. Predvsem jih razumem zato, ker ob tem načinu dela, ki jim ga narekuje sistem, težko najdejo stik z najstniki, težko se postavijo v njihovo kožo, ob vsem tem pa jim kljub vsemu ni vseeno. Tak občutek imam po današnjem, zares napornem dnevu. Na koncu so se vsi strinjali, da je treba najti način, kako pomagati tem otrokom.
Nekaj pa je ves čas viselo v zraku. Kje imajo ti otroci starše? Ali jim je vseeno?
Vem, sliši se obtožujoče. Ljudje, ki konkretno delajo s tako mladino, ne morejo razumeti, da staršev ni. Da jih ni, ko jih pokličejo v šolo.
Ker delava tudi s starši, vem, kako težko jim je priti, kako se počutijo izgubljeno, kako jih je sram, kako se počutijo nevredne, odgovorne, da je njihov otrok tak kot je in ne znajo pomagati niti sebi, niti otroku.
Lahko bi bili polni moralnih naukov in pridig, ampak jaz to odsvetujem. Pravzaprav ni pravila, kako dober ali slab vzgojitelj moraš biti, da tvoj otrok ostane na cesti.
Edino, kar se mi zdi smiselno je, da se povezujemo, da se ne izogibamo drug drugemu in da si skušamo pomagati. Vsi! Starši, učitelji, socialni delavci, kmetje, intelektualci, čistilke, brezposelni… VSI! Vezi v naši družbi so se tako zrahljale, da premalo vidimo okoli sebe, preveč gledamo nase in zato dobivamo tudi vse manj izkušenj. Izkušnje pa so skoraj edino orodje, ki nam pomaga, da se izkopljemo iz težkih situacij.
Vse več je ljudi (predvsem mladi so pogumni), ki zlahka rečejo: »Sami so si krivi.« Jaz to slišim kot smrtno obsodbo. Za tistega, ki je to rekel, ne za tistega kateremu so bile besede namenjene. Če se na tak način obrnemo stran od ljudi, tudi sebe prikrajšamo za marsikaj. Zlasti za izkušnjo empatije.
Empatija pa je veščina, ki jo potrebujemo, da ‘zrastemo’ svojo lastno družino. Spet dvorezni meč. Nekaj kar se najlažje naučimo izven sebe, v življenju najbolj potrebujemo zase. Zato se je vredno ozreti naokoli in kdaj spregovoriti tudi o naših vsakdanjih stiskah. Se potruditi in razumeti nekaj, kar je v našem svetu obsojanja vredno. Popolnoma vsako izkušnjo in vsako dejanje se da pogledati s stotimi očmi in stotimi srci.
Še to, stiske niso problemi. To sta dva različna pojma. Stisko se mnogokrat lahko reši s prijateljskim pogovorom.
Še enkrat vas iz srca povabim na Okrepčevalnico®, kjer želiva razviti prav tak način druženja. Nekaj novega, kar nujno potrebujemo!
Stare mame in očetje so jim pravili šnirenci.
Šnirenci imajo čudežno, čarobno moč, da levo in desno stran povežejo skupaj.
Kdo ve, kako močno je treba zategniti šnirence?
Ravno prav!
Če so preveč zategnjeni, nas tišči, če so premalo, se čevelj sezuva.
Bog ne daj, da se zavozlajo!
jana
27.03.2009 ob 19:06
Dober odgovor na vrašanje, kje so starši.? Smo.. nekje izgubljeni v svoji stiski, ko nič več ne zaleže, ko ni več skupnega jezika z otrokom, ko se vsak pogovor začne vzpodbudno, konča pa s kričanjem in loputanjem vrat. Ga ni recepta…. ko najstnik nekaj noče. Zdraven pa vedno strah, kje je ko ni v šoli… v podzavesti pa še vprašanje, kaj smo naredili narobe, je to, ali mogoče to…?
Lea
28.03.2009 ob 01:11
Mene je vedno rešila misel, da sem. Pa čeprav včasih tudi izgubljena. Res je, da ni recepta, je pa pot in je rešitev. Tega upanja ne velja izgubiti.
Narobe? Prav? kdo bi vedel… Delamo po najboljših močeh, veliko se pa lahko tudi mi še naučimo.