Ste se kdaj spraševali, zakaj skoraj vsi v ponedeljek jamrajo, govorijo o bedi in ‘prekleti’ ponedeljki?

Ponedeljek je meja, omejitev. Kaj omejuje? Užitek. Čez vikend si privoščimo vse najboljše. Eni spijo do onemoglosti, drugi gredo v naravo, tretji ga preživijo s prijatelji…, ampak večinoma počnemo čez vikend tisto, kar imamo najraje. Uživamo.

Potem pa vedno, čisto vedno, pride ta ‘prekleti’ ponedeljek in nas zopet utiri v ‘staro’ življenje.

Meni osebno ponedeljki ne pomenijo tako velike travme, zato dogajanje lahko opazujem neprizadeto, od zunaj.

Danes, ko sem zjutraj gledala skremžljene otročiče, ki so se odpravljali v šolo, sem si rekla: »Pa saj sploh ni razlike, med otroki in odraslimi…«

Žalostna vprašanja, zakaj je konec vikenda, kdo si je izmislil šolo, še dobro, da je Marija Terezija že mrtva… Stavki, ki spravljajo v smeh, v resnici pa so ti stavki izraz neke stiske in odpovedovanja. Zamejiti užitek in delati.

Sprašujemo se, kako, da otroci nočejo hoditi v šolo. Koliko od vas jih obožuje svoje delo? Ali jim ne kažemo s svojim vedenjem, da je vse, kar je od ponedeljka do petka, muka?

Vem, zdajle mi bo nekdo zabrusil, da je luštno modrovati izza kuhinjske mize. Pa kljub vsemu, ta hip opravljam svoje delo. Čez dve uri bom začela s terapijami in konec mojega ‘šihta’ bo ob 21h zvečer. Razlika je ta, da se jaz veselim. Ker obožujem svoje delo in ljudi, s katerimi delam. Do tega sem se pa sama prikopala. Da sem prišla do sem, sem preskakovala minska polja in v enem trenutku je zgledalo, kot da na kocko postavljam svoje življenje.

Danes sem tukaj. Sonce je. Krasen ponedeljek. Veselim se dneva. Veselim se tedna. Veselim se življenja. Nekje v ozadju me gloda kar nekaj skrbi in bremen, ampak vem, da bom s to energijo preživela in bremena prinesla do njihovega bridkega konca.

Zjutraj je najmlajši zlezel k meni v posteljo in mi zaželel lep dan. Vedela sem, da je to naredil zato, ker si je želel, da bi jaz njemu naredila isto. Nima rad šole. Tam se ni nikoli udomačil. Šolski sistem ga ubija in ukaluplja daleč od tega, kar on v resnici je. Vendar MORA. Stisnila sem ga k sebi in mu rekla: »Naredi si lep dan. Ti izbiraš kaj boš počel, s kom se boš družil in kakšno darilo boš odnesel od tega ponedeljka.« Mali brihtič je takoj izbral.

»Potem bom ostal doma,« je rekel.

»Ne moreš ostati doma,« mu pravim, »v življenju ene stvari moramo narediti, jaz imam službo, tvoja služba je šola, jaz zaslužim denar, tvoj zaslužek so ocene…«

Vendar se ne da: »Zavidam ti, ker lahko delaš nekaj v čemer ti je lepo, jaz bi bil rad kot ti.«

Ko je to rekel, mi je poskočilo srce. Zlahka sem mu pojasnila, da je to krasno, da je to lahko njegov cilj. Cilj, da v življenju najde nekaj, v čemer bo užival tudi od ponedeljka do petka. In da je do cilja pot. Zvijugana, makadamska, v hribe in doline… ampak je pot, pot ki pelje skozi življenje in ima na koncu vsakega klanca lep travnik, s potočkom in lepimi rožami. Da si lahko malo oddahnemo.

»A si ti rada hodila v šolo?« me vpraša.

»Kaj naj mu zdaj rečem?« se mi plete po glavi… Povej po pravici…!

»Ne, nisem rada hodila v šolo. Vedno sem sanjarila o travnikih in miškah, ki so se svobodno sprehajale od luknje do luknje. Takrat sem bila prepričana, da so miši najsrečnejša bitja, ki jim ni treba hoditi v šolo. Zdaj vem, da ni tako.«

»Pa saj miši zares! ne hodijo v šolo!« mi posmehljivo pravi.

»Seveda hodijo,« se zagovarjam, »tudi one se morajo naučiti preživeti.«

Molče leživa na hrbtu in zreva v strop. Že milijontič v življenju pomislim, kako je strop nekaj najbolj bedno dolgočasnega na svetu in še vedno nisem nič ukrenila v tej smeri.

»Moram v šolo,« pravi moj otrok in zleze izpod odeje.

Na pragu se obrne in me vpraša:

»Mami, kdo je mišji učitelj?«

»Mačke.« mu odvrnem.

»O, joj…,« se zgrozi in malo bolj vesel odkoraka, v malo lepši ponedeljek.