A little something je izraz iz medvedka Puja, ki vedno napove velike stvari. Lahko bi ga prevedli v ‘nekaj malega’. Nekaj malega nas lahko razveseli, razjezi, razžalosti, spravi v zadrego…

Danes sem gledala medvedka Puja. Zgodbe, pravljice in risanke, moj svet vedno postavijo na glavo.

Pravljice so napisane za otroke. Vsaj tako pravijo. Ampak bi morale biti za odrasle. Da nas spomnijo, kako preprosto je življenje, kako otroci razmišljajo in kako se svet vidi skozi majhne oči.

Pujsek je najmanjši član skupine iz medvedka Puja. Majhen, majhen, komaj slišen in komaj opazen. A kljub temu dela VELIKE stvari. Reši vsako stisko, vsak problem, vsako uganko. In kdaj prijatelji to opazijo? Ko se izgubi seveda. Ko ga ni več. Ko najdejo njegov dnevnik, kjer zapisuje vse svoje podvige v stilu svoje skromnosti.

Če sem poštena in pogledam samo sebe, lahko z gotovostjo trdim, da lažje vidim tisto česar ni. Posebej se moram naravnati, da sem pozorna na stvari, ki so narejene.

Ko se zgodi, da nam je nekaj odvzeto, se nam pogled kar naenkrat obrne. Ljudi vidimo v drugačni luči.

Iz istega razloga tudi marsikaj izrečemo.

Pri refleksoterapiji se v največ primerih ukvarjam z ljudmi, ki imajo stiske ali so bolni. Veliko imam mladih žensk, ki imajo težave z zanositvijo. K meni prihajajo, ker refleksoterapija velikokrat pomaga v teh primerih. Nekaj imam tudi takih, ki pravijo, da otrok ne bodo imele. Imajo razlog. Kakšen? Ali ste mnenja, da so dolžne o tem govoriti? Katerekoli, tiste, ki si jih želijo in tiste, ki si jih ne…

Kaj želim povedati?

Ime ji je Franja. V zadnjih desetih letih je doživela več kot eno izgubo ljubljenih oseb. Strah, ko ti smrt preži pred vrati je nepopisen. Želi si otroka. A ne zanosi.

V službi dela z mladimi puncami, ki so vse že mamice. Vsak dan ji katera, reče: “Kdaj boš pa ti imela otroke? Ali pa: “Jaz sem bila včeraj z mojim malim v živalskem vrtu…” Franja pa se ne počuti dovolj varno, da bi povedala svojo stisko, svojo resnico in si izmišljuje različne izgovore. V očeh mladih mam postaja ‘čudna’.

Nihče v tej zgodbi ni hudoben, nihče noče prizadeti. In vendar to dela. Dan za dnem.

In nasprotna zgodba:

Ime ji je Franja. Enkrat omeni, da ona ne bo imela otrok. Da jih ne želi. Sodelavke vzdihujejo in sočustvujejo, kako je to škoda, ker ona bi pa bila najboljša mama na svetu.

Ozadje zgodbe je, da je bila Franja leta zlorabljena od očeta. Da je bila že zdavnaj opeharjena za lahkotno vlogo ženske in mame.

Tudi v tem primeru ni nihče hotel prizadeti.

Kaj lahko naredimo v takih primerih?

Ali lahko preprosto slišimo, kaj nam Franja sporoča in spoštujemo njeno odločitev?

A little something je morda malenkost malega spoštovanja do drugih.