Na Okrepčevalnici, ki jo v Kamniku izvajava z veliko podporo Občine Kamnik se je zgodilo že veliko pomembnih trenutkov.

Nedvomno je zame zelo pomembno, da starši sprašujejo.

Pregovorili smo veliko o razlikah v partnerskih odnosih, veliko o vzpostavljanju stika v družini, o bližini in nekaj celo o naših bolečinah.

Zanimivo je, kako se ne izpostavljamo radi, ampak ravno vprašanje iz naše osebne zakladnice nam prinese zadovoljitev. Misel je verjetno taka – ‘morda se bom le opogumil/a in naredil/a spremembo.’

»Kaj naj naredimo s prizadetostjo, ki jo lahko tudi več let vlečemo za sabo v partnerstvu?« je vprašal G.

To je vprašanje o katerem se celo s prijatelji lahko pogovarjamo le v posebnem vzdušju. Zelo osebno in intimno. V odgovoru je navadno veliko bolečin, strahov in starih prepričanj.

Poti kako rešujemo prizadetosti je veliko. Vsak si najde svojo. Zaskrbljujoče je le to, da veliko teh poti vodi ven iz odnosa.

Prizadetost vedno narekuje umik v svoje svetove. Nekateri se osamijo, zaprejo pot bližine do partnerja, ustrašijo se zase in krepijo notranjo moč v smislu ‘saj zmorem tudi sam…’ S to osamitvijo se odlično sklada ideja potrditve zunaj odnosa. Kot je recimo, pretirano predajanje službi, druženje s prijatelji, afere…, če smo malo bolj leni in manj ustvarjalni je to lahko tudi gledanje televizije.

Ali obstaja pot, ki je funkcionalna? Ki nas lahko nekaj nauči in oplemeniti naše življenje?

Sama v svojem svetu zagovarjam iskrenost. Ta mi veliko olajša in druga stvar, ki se jo držim (in se vam bo zdela verjetno nemogoča) je, da mi partner nikoli nič ne naredi namenoma. Ja vem, to je težko. Tudi sama sem šla čez proces, da sem to lahko začela verjeti. Zdaj, ko znam pogledati na tak način, mi to prepričanje pride zelo prav. Ker se lahko ukvarjam samo s svojimi občutki in ker vem, da me partner ni prizadel namenoma, mu lahko o teh občutkih, ki so zelo boleči in hudi, ISKRENO govorim. Posledica tega je tudi ta, da ga ne obtožujem. In seveda, ker ga ne obtožujem se on ne počuti napadenega, ogroženega, zato se z mano lahko pogovarja. To je moj način celjenja prizadetosti. Lahko vam zagotovim, da deluje.

Ne moremo pa vseh prizadetosti tlačiti v isti koš. Ene so lahko povzročile rane, ki se ne zacelijo leta. Te rane za seboj pustijo brazgotine. Te brazgotine pa potrebujejo stalno nego. Tak odnos potrebuje veliko pozornosti in ljubezni. Če sta partnerja zavezana odnosu, bosta ne glede na to živela v občutku bližine in varnosti. Če se eden od njiju začne skrivati v svoji bolečini in umikati ven iz odnosa, bo imel drugi precej manj možnosti, da vzpostavi bližino. Nihče ne ve odgovora na vprašanje, koliko se mora odnos odtujiti, da propade. Iz izkušenj, ki jih imam pri delu pa zanesljivo vem, da lahko propade zelo hitro. V trenutku.

Tako kot vedno, se zgodba zopet konča pri izbiri.

Nekoč sem se odločila za moža, gledala sem ga v oči, ko sem rekla tisti romantični, pocukrani DA. Pojma nisem imela in vem da tudi moj Albert ne, kaj nama bo prineslo življenje. Lahko bi se obrnila in odšla iz tega odnosa že v prvem mesecu. Lahko pa ostanem vse življenje. Odvisno od tega, kakšna je moja izbira. Ali bom svoja hrepenenja iskala in uresničevala navzven ali pa bom ostala zavezana partnerstvu. Ali bom prizadetosti izbrala kot razlog za umik, ali jih bom izbrala kot priložnost za raziskovanje mojih notranjih svetov. Trenutno sem v občutju te izbire, ker mi je do sedaj prinesla veliko koristnega.