Kaznovanje je običajna aktivnost, ki naj bi spadala v temeljna načela vzgoje. Včasih so otroke za prekrške nabutali, ustrahovali in to je bilo to. Nato smo ugotovili, da tepež povzroča hude čustvene rane, kar je zelo res, in da tega ni dobro početi. Naslednja vrsta kazni je bila, v stilu čustvenega izsiljevanja v smislu, ‘če ne boš priden, bom jokala’. Kmalu smo veliko brali o tem, kako čustveno izsiljevanje vzgoji čustveno okrnjena bitja. Tudi to je res.

Mi smo zrasli takšni kot smo, spotoma smo pobrali ‘navodila’ za življenje, ne pretepaj otrok in tudi čustveno jih ne izsiljuj. Kaj pa potem? Kako naj ga kaznujem, če se ne drži pravil?

Veliko staršev je v tem trenutku in tej fazi ostalo tako izgubljenih, da niso naredili nič. Spregledali so. Dobronamerno. S tem pa najhuje kaznovali svojega otroka. Ker mu niso postavili mej, ker ga niso naučili odgovornosti in so ga s tem slabo opremili za prihodnost.

Navodila morajo biti jasna, če nekaj odvzamemo moramo tja postaviti nekaj drugega. Če je pretepanje nefunkcionalno, kako naj potem pokažem meje?

Predlagam, da za začetek izbrišemo s seznama KAZNOVANJE in nadomestimo to besedo z UČENJEM ODGOVORNOSTI.

Kaj je drugače?

Kazen pomeni, da je nekdo nekaj premišljeno naredil narobe, da je nekdo nekaj premišljeno uničil.

Otroci običajno naredijo škodo ali prekoračijo meje, ker ne znajo nadzirati užitka ali pa se jim zaradi nepremišljenosti zgodi nesreča. Ker ne znajo razmišljati vnaprej… Kaj se bo zgodilo, če bom jaz prekoračil uro? Če bom uničil….

Primer nadziranja užitka:

Otrok gre na zabavo, uro ima do 23h, vrne se ob 00h. Ker je bilo tam tako fino, je poskusil, kaj bo doma, če zamudi. Torej prekoračitev meje zaradi težav zamejitve užitka.

Ali otrok divja po hiši in ne sliši naših opozoril. Spotakne se in razbije steklo v vratih.

Lahko ga v obeh primerih namahamo, tako kot so nas včasih. Lahko se v obeh primerih en teden z njim ne pogovarjamo ali pa sploh ne reagiramo. Zagotavljam vam, da je za učenje za življenje tretja pot najškodljivejša. Če otroka, ko je še majhen ne znamo naučiti, da je užitek krasna stvar ampak, da moramo pri uživanju imeti meje, se lahko zanesljivo bojimo, da nam bo kot najstnik ‘pobegnil’ z odnosa. Upravičeno nas je lahko strah zasvojenosti in drugih stvari, ki povzročajo užitek.

Temu se zanesljivo ne reče kaznovanje, ampak učenje. Kako našega otroka naučiti, da bo odgovoren, da bo imel do življenja, dela in užitka uravnoteženo razmerje. Da bo do sebe dobronameren.

To lahko naredimo le na način, da nosi posledice za svoja dejanja.

Kadar se zgodi, da se otrok ne vrne ob dogovorjeni uri, pomeni, da je kršil dogovor. To pomeni, da je to zelo ‘načelo’ naše zaupanje do njega. Kako bo to zaupanje pridobil nazaj? Vprašajte ga. Ker mu ne zaupate, ga verjetno naslednjič ne boste pustili tako dolgo. Ali pa ga boste prišli raje iskat, ker še ne pozna dobro na uro in ker se težko odreče užitku. Pri tem mu lahko pomagamo. Pridemo na njegov žur in rečemo, ‘konec.’ Kaj mislite, kaj bo raje izbral? Da bo prišel točno, ali da se mi pojavimo pred njegovimi prijatelji?

Iz tega se bo zagotovo naučil, da se je dogovorov dobro držati, ker je ON tisti, ki si lahko ukroji lepo otroštvo v smislu ‘dokler mi starši zaupajo, je užitek slajši.’

V drugem primeru velja enako. Ali bo dobil batine, ker ni poslušal opozoril, ali bomo naj izlili verbalni ognjemet besed v smislu ’saj sem ti rekel…’ in nato sami zamenjali in plačali steklo v vratih…

Ali pa bomo otroka vprašali, ‘kako boš to popravil’ in ga pustili v stiski iskanja steklarja, v spoznanju, da potrebuje prevoz do tja in žalosti, ker bo vse prihranke, ki jih je hranil za novo kolo, dal za novo steklo v vratih…

Dodatna hrana za misli pa tale:

Kako to, da se nam otroci smilijo kadar nosijo posledice svojih dejanj, ki vodijo k odgovornosti?

Kako to, da se nam prav nič ne smilijo, kadar jih tepemo, čustveno izsiljujemo ali ignoriramo?

Ali se nam bodo smilili, ko bodo odrasli prelagali odgovornost na druge, delali vse v zadnjem hipu, zamujali roke, puščali svoje partnerje na cedilu, ne bodo našli zaposlitve… Tukaj bi lahko s skupnimi močmi naštevali do neskončnosti.

Starši izbiramo različne načine kaznovanja in učenja odgovornosti. Včasih smo iznajdljivejši, bolj ustvarjalni, drugič spet nam odtrga roko od srca in udarimo… Odgovornost odraslih je, da večkrat izberemo učenje kot kaznovanje.