Sedi na stopnicah in v rokah objema skodelico kave. Je jezna? Besna? Sploh več ne ve kaj čuti. Obup? Jezo? Razočaranje? Vse življenje so jo učili, kaj je prav in kaj narobe. Vse življenje so jo učili, kaj mora. Nikoli ji niso povedali, da je vse to kar jo učijo navlaka nekih informacij, na podlagi katerih si je ustvarila vzorce, prepričanja in obljube, s katerimi si bo rešila ali pa zafurala življenje.

Zdajle, ta hip ima občutek, da si ga je že do konca zafurala. Niti jokati ne zmore več.

Nihče ji ni povedal, da bo četrtino svojega odraslega življenja porabila za kuhanje, likanje, čiščenje… Četrtino za vzgojo otrok… Ves ostali čas za služenje denarja, da bo lahko preživela in spanje. Kje je partnerski odnos? Če bi ga znala vključiti v vse te ‘ nujne življenjske dejavnosti’, bi morda še zvozila. Tako pa je vse skupaj videti tako kot brezupen dolgčas ali pa najbolj žalostna drama.

Ko se je poročila, je bila prepričana, da bo njen zakon čisto drugačen. Da je našla ljubezen svojega življenja. Da ima ob sebi nekoga, ki jo bo čuval in ljubil… Koliko sta si imela za povedati! Eden od njiju je videl mimo leteti vrabca in sta se lahko ure in ure pogovarjala o tem. Zdaj se jima lahko zgodi nekaj zares pomembnega in molčita. Tišina se je nalepila na njun odnos s sekundnim lepilom. Verjame, da je tako najbolje, ker če slučajno kdo spregovori, je v tonu taka nestrpnost, da mora neizogibno priti do vojne. Zmagovalca pa ni v njunem odnosu. Oba sta poraženca. Dva bedna poraženca, ki se ne znajdeta z vsemi temi bremeni, ki jih je naplavilo življenje.

Kava ji je pošla, razmišlja, da bi si dala duška in zabrisala skodelico v zid. Vendar nima dovolj poguma. Edino, kar zna odlično početi je, da se zna ‘držati nazaj’. Da se zna podrediti in narediti nevidno. Ali ni bila ista njena mama? Ali ni že davno nazaj rekla, da bo ona drugačna? Kako je lahko prišlo do tega?

Njeni otroci gledajo isto zgodbo, kot jo je gledala sama in učijo se iste stvari in sanjajo o lepem življenju, ki si ga bodo znali sami zagotovo ustvariti… Potem bo prišel trenutek, ko bodo svobodni. Ko bodo svoje življenje, držali v svojih rokah, njegova kvaliteta bo odvisna samo od njih samih… , v pljučih jih bo tiščalo od pričakovanja… Ali imajo sploh kaj možnosti, da naredijo drugače?

Ali ima ona možnosti, da naredi drugače?

Prijela je skodelico in jo vrgla. Z vso silo. Nikoli ni znala dobro ciljati. Letela je mimo stene, naravnost v okno njegovega BMW-ja.

Steklo se je spremenilo v čudovito pajkovo mrežo, skodelica pa v tisoč majnih koškov. Strahotno je počilo. Začudena je gledala mojstrovino. Kar naenkrat je začutila v sebi spremembo. Bila je ponosna. Začela se je smejati pogumu in samozavesti. Kar naenkrat ga je začutila ob sebi.

»Kaj delaš?« jo vpraša.

»Spremembo. Nujno rabim spremembo!«

»Mislim, da morava res nekaj narediti z nama.« Prijel jo je čez rame in se ji nasmehnil.

Ni mogla verjeti svojim očem. Prijazen je in smehlja se.

»Lahko ti razbijem cel avto.« pravi.

»Ni treba, sem razumel.« ji odvrne.