Kot vsake naše prvomajske počitnice, so bile tudi te zaznamovane z rojstnim dnem našega najmlajšega. Že 13. let je tako. Opazujem ga, kako odrašča, kako izbira poti in kako želi biti odrasel. Po drugi strani pa se kar raztopi, ko ga stisneš k sebi ali samo bežno pobožaš.. Jaz temu rečem, da je velik majhen.

Glede na to, da nas je veliko, je zanj poseben privilegij, če je kdaj edinček. Peljala sva ga na izlet na hrib opic, kar vam zares priporočam. Jaz sem se zelo zabavala in uživala sem, kljub temu, da nas je namočil dež in smo skoraj zmrznili. Še bom šla tja. Sicer je bilo pa živahno z obiski, obdarovanji…

Denar je v teh časih nekaj, kar si otroci vedno želijo. Da si potem lahko kupijo tisto za kar ‘šparajo’. Fino jih je opazovati, kako se veselijo, ko se bližajo cilju. Kako že vidijo tisto, kar si bodo kupili v svojih rokah.

Včeraj sva najmlajšim skupaj pospravljala kuhinjo in me je vprašal, kako se mi zdi, da denarju rečemo ‘dnar’. Nisem bila popolnoma prepričana, kaj želi slišati ali kaj želi sporočiti in sem ga samo vprašljivo pogledala.

“Ali ni to ponižujoče, da rečemo: “A maš kej dnarja?”" pravi in nadaljuje:

“To je tako kot, da bi nekdo spuščal eno črko v mojem imenu in me tako klical. Mene bi to prizadelo. Zdi se mi ponižujoče. Denar je zares lepa beseda, dnar pa se sliši grdo.”

Ta miselnost me je ob vsem tem slengovskem načinu komunikacije med mladimi zares presenetila.

Ali to, kako se mi potrudimo izreči neko besedo pomeni odnos do tiste stvari? Ja, verjetno je tako. Kakšen je naš odnos do denarja? Je v naših življenjih postal dnar taka samoumevnost, da ga bomo počasi začeli s spoštovanjem klicati denar? Se bomo počasi zopet vprašali: “Ali to rabim?” In šele potem dali v košaro tisto kar si neskončno želimo?

Kakšen je naš odnos do jezika? Od kod se je rodil navdih, da je jezik mladih postal nerazumljiva kolobocija nečesa brez samoglasnikov?

Pogovori z otoki me navdušujejo. Sploh takrat, ko vidim, da niso do konca ravnodušni, da se ukvarjajo s svetom okoli sebe in da jim je mar.