140520091584

Dva meseca nazaj sva se z Manco Košir dogovarjali, da bi prišla kot gosta na njen »Četrtkov večer z Manco«, v kavarno Union.

Bila sem neskončno vesela. Poznate tisto, ko skačeš do stropa? No, nekako tako.

Vendar zgodba seže nekako 365 dni nazaj, ko sva se z Manco prvič srečali na podelitvi nagrad za Onin natečaj. Takrat sem dobila drugo nagrado in Manca je včeraj rekla, da se ji je zgodba vtisnila globoko v spomin… Na tak način smo se srečali, rekli besedico, dve, sonce je okoli 365 krat zamenjalo luno in smo se včeraj ponovno srečali.

V drugačnem okolju in z drugim namenom.

To, da sem na odru in z mikrofonom v roki, v Mančini družbi in da je nasproti mene sedel Albert, da sva se lahko gledala naravnost v oči, preživljala moj 44. rojstni dan… zveni že kičasto. Pa ni bilo. Bilo je preprosto, srčno, zabavno in poučno!

Govorili smo o vlogi ženske in moškega v partnerskem odnosu. O pomenu konflikta. O tem, v čem je skrivnost tega, da v nekem odnosu postanejo pomembne drobtine. Da vrednost drobtin – postane vrednost odnosa. Kako to, da nekdo zlahka prestopi frustracijo, za nekoga drugega pa je težko, boleče in zastrašujoče? Pogovarjali smo se tudi o tem, da je partner tisti, ki nam omogoča, da lahko osebnostno zrastemo in ne glede na to, da nam največje frustracije povzroča prav partner, je on edini poleg nas samih, ki nam lahko pozdravi bolečine iz preteklosti. Pogovarjali smo se tudi o tem, da to, da si poiščemo podporo in pomoč pri terapevtu ni sramotno.

Manca je rekla zelo prisrčno: »Ko si priznamo, da potrebujemo pomoč, da prestopimo oviro, postanemo »normalni«.«

To je tema o kateri že dolgo želim pisati in nekako ne najdem pravih besed. Kaj narediti, če eden od partnerjev trpi (navadno trpita oba, le da eden tega ne upa priznati) v odnosu? Kako to sporočiti? Kako najti prave besede? Ali je škoda denarja, da bi človek investiral v partnerski odnos? Ali si zaslužim biti srečen? Kaj sam lahko prispevam k temu?

»Jaz bi že šla, ampak njega ne spravim. Pravi, da z njim ni nič narobe.« so pogoste informacije, ki jih dobim… Kaj če obrnemo ta stavek in se vprašamo: »Ali je z mano kaj narobe? Ali jaz rabim pomoč?«

Moja mentorica na Imagu je rekla, da sta šla z možem na partnerski trening v skupino in da je on predlagal ta podvig. Potem je rekla, da je tri dni na tem treningu gledala njega in se spraševala ali sliši, kaj NJEMU sporočajo. Potem je nadaljevala: »Po treh dneh sem se prvič v življenju vprašala ali so morda tudi meni kaj povedali… in od tistega trenutka se je začel razvijati najin odnos.« Danes sta oba izvrstna terapevta!

Tudi o tem smo včeraj dosti govorili. Kako pogledati partnerstvo skozi sebe, skozi lastna hrepenenja in bolečine. Z Albertom sva bila zelo suverena, ker taka sva. Taka sva zato, ker je za nama dolga zavestna pot. Iskrenost in učenje prevzemanja odgovornosti. Nekaj tega sva zmogla sama, veliko pa sva dala skozi, na izobraževanjih s podporo najinih mentorjev, supervizorjev in kolegov. In denar, ki sva ga vložila v najin odnos, se je od vseh vložkov v najinem življenju najbolj bogato obrestoval.

Manca je takole zaključila večer:

»Danes ima rojstni dan oseba, ki je zelo pomembna, ki je veliko naredila za slovenski narod in še veliko bo…«

Ozirala sem se po dvorani in se spraševala, kdo neki ima še poleg mene rojstni dan?

Na koncu je Manca zaključila z mojim imenom. Bilo mi je nerodno in poleg tega, nikakor nisem znala videti take pomembnosti kot Manca.

Besede pa so me kljub vsemu zaznamovale. Danes zjutraj, ko sem se zbudila sem si počasi priznala, da delam, delava velike stvari. Da so te stvari zares pomembne. Pa ne samo za Slovence ampak za ves svet. V družine prinašava mir. Govoriva o ljubezni. Ne o tisti pocukrani ljubezni, ampak o zavestni ljubezni. O tisti, kjer se vsak sam zaveda kakšen delež česarkoli prinaša v odnos.

S čim bom jaz danes začinila najin odnos? To je moja izbira.