Včasih ure časa potrošim zato, da bi ugotovila, kako naj ljudem predstavim najino delo, da se ne bodo počutili ogrožene, da ne bodo mislili, da je z njimi kaj narobe, da jih ne bo sram, če se bodo udeležili treninga o odnosih – ker pri nas velja pravilo, da se udeležiš seminarja, kadar nečesa ne znaš, redko kdo vidi, da so seminarji in treningi namenjeni temu, da v sebi odkrijemo veščine za iskanje učinkovitih rešitev.

Spominjam se začetkov najinega zakona. Ko sva se prepirala in je zaradi malenkosti (kako bo zgledala božična večerja, recimo) nastal konflikt, ki je povzročil občutek konca. Nezaceljive rane, ki so reproducirale nastajanje katastrofalnih filmov v mojih (najinih) možganih – v smislu: to je konec, ne razume me, če me ne razume sedaj – me ne bo nikoli… Vrtela sva se v začaranem krogu in začelo se je dogajati, da se je kdo od naju raje umaknil, kot da bi prišlo do konflikta. Preveč je bolelo in pojma nisva imela kako naj rešiva.

Reševalo naju je, da nama je bilo zares mar drug za drugega. Kljub jezi in bolečinam se je nekdo od naju vedno vrnil. Prvi spregovoril. Ponudil roko… objem… in takrat je drugi to sprejel s spoštovanjem… Potem so sedili bolj ali manj uspešni pogovori. Velikrat tudi solze.

Ko sva šla na prvi trening partnerskih veščin je bil to za naju in za najin odnos pravi blagoslov. Spomnim se, kakšni občutki olajšanja so me prevevali, ko sem imela občutek, da me Albert sliši in kako noro je bilo, ko sem videla, da me celo razume. In spomnim se tudi, da se je on počutil enako. Povezanost med nama se je začela krepiti in karkoli se zgodi, se znava sedaj pogovarjati na način, da iz konfliktov ogromno pridobiva. Spoznavava sebe in drug drugega, na nov način. Včasih je bilo polno misli v smislu – kako si lahko tak. Zdaj ostane misel – razumem te, zakaj si tak.

Znava se skupaj dogovarjati za spremembe in si pomagati pri njih. Veliko tega se verjetno nikoli ne bi naučila sama. Če na izobraževanjih ne bi šla skozi osebno izkušnjo, če ne bi razvila razumevanja in empatije v odnosu… Tega je ogromno.

Veliko je ljudi, ki se jim zdi škoda denarja, ki bi ga investirali v odnose s svojimi bližnjimi. Veliko je ljudi, ki se na tak način nočejo ali ne upajo izpostaviti. Sama lahko rečem, da sva za izobraževanja dala ogromno vsoto denarja. Recimo za en lep avto. A kaj bi nama lep avto, če bi se v njem vozila tako, da bi vsak bolščal skozi svoje okno, pretakal notranje solze, gojil sovražne misli in s tem preganjal svojo osamljenost?

Skupaj sva 25 let. Marsikaj sva si že kupila in marsikam investirala. Lahko samo zatrdim, da je denar, ki sva ga investirala v najin odnos in s tem v vso našo družino, najbolj bogato obrestovan. In nobene nevarnosti ni, da bo postal izgubljen.

In s tem ogromno prihraniva – tako časa, kot denarja.