Preletel sem nekaj forumov, kjer kar nekaj staršev opisuje svoje težave z odraščajočimi uporniškimi otroki, ki so bili še malo nazaj povsem vodljivi.

»Nič nas ne uboga, vse dela po svoje, nobenih mej in nobenih pravil ne upošteva, v šoli je popustila, ni se mogoče več normalno pogovarjati z njo…

Postal je nasilen do mlajše sestre, šprica šolo, uživa prepovedane substance, grozi nam, nihče ga ne more obvladovati, strah nas je, da bo komu še kaj naredil…«

Glavne teme, o katerih razpravljajo v nasvetih, so postavljanje meja in pravil ter avtoriteta.

Na drugi strani slišim od obupanih staršev: nihče mi ne zna nič konkretno povedati. Družinske terapije so predrage. Kaj lahko konkretno pomagajo na centru za socialno delo, kaj lahko pomagajo šolski svetovalci, kaj lahko pomagajo psihologi in psihiatri? Otrok pa noče nikamor po pomoč. Ali ga lahko kam pošljemo? V komuno? V stanovanjsko skupino? K Bogdanu Žoržu? Na KOMZ?

Razumem stisko staršev, ki vidijo, da so popolnoma izgubili stik in vpliv, ko vidijo in čutijo na lastni koži, kako jih bolijo razrahljani odnosi, boli odtujenost in bojna nastrojenost z lastnim otrokom.

In tudi razumem, da so že vse poskusili. Najprej sami, nato so iskali pomoč. In nikjer niso bili uspešni, nikjer se nič ni spremenilo. To poraja občutke obupanosti in kdaj tudi nestrpnosti do vseh, ki se tako ali drugače strokovno ukvarjajo z nudenjem pomoči. Ker tudi sam pripadam tej skupini ljudi in ker sem tudi sam oče štirih otrok, s katerimi smo že preživeli obdobje odraščanja. Ja, najpomembneje sem skoraj preskočil, sem poročen in z ženo sva šla že preko veliko (tudi) težkih preizkušenj najinega odnosa. Skratka, odgovarjam na podlagi zgodb, kjer so starši v enakih zadregah težave uspeli rešiti.

Najprej: ko se pojavijo težave v neki družini, NE OBSTAJA SPLOŠEN RECEPT in ne obstaja strokovnjak, ki bi imel odgovor v predalu ali v rokavu. Tako so vprašanja na način: povejte nam, kaj naj naredimo, brez prave perspektive.

Puberteta je sprememba v razvojnem obdobju, velika sprememba, ki zelo zamaje ustaljene načine družinskega življenja. Kar je delovalo še malo nazaj, zdaj ne deluje več. Meje, ki smo jih imeli postavljene in so delovale, ne delujejo več. Avtoriteta, ki smo si jo ustvarili, ne deluje več. Pravila sploh ne veljajo več. Mi nismo več na prvem mestu otrokovega življenja. Pred nas so stopili prijatelji. Mi smo bedni, zaostali. Naše vrednote so za na smetišče. Veljajo  pa vrednote kakšne skupine ali kakšnih zvezdnikov iz sveta najstnikov, ki so nam navadno trn v peti in nas spravljajo ob pamet. To so velike frustracije za starše. Že, da jih preživimo, potrebujemo veliko mero kondicije.

Ob vsem tem prilagajanju, ki ga zahteva sprememba v otrokovem razvoju, pa je največja prilagoditev (na katero ljudje dosledno pozabljajo), prilagoditev celotnega družinskega življenja na novo obdobje. To pomeni: prilagoditev partnerskih odnosov na novo obdobje, prilagoditev vlog na novo obdobje, novo definiranje meja, pravil, avtoritete, novo definiranje vseh odnosov. Tega je veliko. In to zahteva velike spremembe.

Spremembe so vselej stresne. Stresno je tudi, da v tem obdobju nimamo samo zelo velikih zahtev s strani otrok, ampak imamo navadno velike zahteve in obremenitve tudi s strani staršev. So ali bolni ali v procesu poslavljanja. Lahko se temu pridružijo še drugi stresni dogodki, povezani z medsebojnimi odnosi med bližnjimi.

Povsem razumljivo je, da stres in vsi pritiski tudi na našem telesu puščajo sledi.

Kar pa pride za »najslajši dodatek«, je navadno konflikt s partnerjem. Ali se en od partnerjev umakne, ali krivdo valita drug na drugega, ali se ukvarjata s tem, kje je kdo naredil napako, kje je kdo zamudil pri vzgoji. Lahko tudi uporabljata različne izhode, ali se umikata drug od drugega.

To je odlična situacija, da se v družini spremembe ne morejo definirati na novo in da ima najstnica ali najstnik na stežaj odprta vrata, da uveljavlja svojo voljo.

In, kadar v taki situaciji ne zmoremo več sami, imamo vselej na izbiro. Da pustimo vse skupaj času, pa naj se reši, kakor se že bo rešilo. Ali pa ukrepamo in se sistematično lotimo najprej razumevanja stanja in nato postopnega uvajanja sprememb.

Kadar resno zbolimo in nam zdravnik predpiše dieto, ki je zelo drugačen način življenja, se temu prilagodimo, ne glede na ceno.

Kadar se nam pokvarijo dobrine, brez katerih ne znamo več živeti, ne sprašujemo, koliko računa avtomehanik koliko drugi mojstri računajo za svoje storitve. Srečni smo, če jih sploh dobimo. Tudi, če je potrebno najeti kredit.

Kadar pa se zatakne v naši družini, kadar so zadrege plod dolgoletnih zapletov in načina življenja ter vzorcev, ki jih uporabljamo preko več generacij, pa bi radi zadevo rešili z enim prijemom. In, ko bi morali nekaj investirati vase, nam je kar naenkrat škoda denarja. V tem smo res zanimivi. Je to vpliv kulture našega časa?

Zgodbe, kjer imam izkušnjo spremembe – in to radikalne spremembe na bolje – so se vse po vrsti zgodile, ko so se starši odločili okrepiti partnerski odnos. Starši, ki so vzgajali sami, pa so se lotili dela na sebi. Ne gre za to, da je s partnerskim odnosom kaj narobe, da sta starša kaj kriva. Gre za to, da se na spremembe nista znala ustrezno prilagoditi in uporabljata neuspešne strategije in vedenja. Gre za to, da uporabljamo vzorce, ki imajo veliko opraviti z nami samimi, in so lahko do pred kratkim dobro delovali, zdaj pa ne delujejo več. In gre za raziskovanje, kaj bi lahko naredili drugače. Najprej vsak pri sebi, nato pa skupaj.

Prišla sta na Modri ključ. Najprej na vikend trening, nato na celostnega, 30 urnega. Njuna zgodba je bila natančno enaka opisanim zgoraj: najstnica, ki je uporniška in nihče nima moči nad njo.

Kaj smo počeli na treningih? Ukvarjali smo se z vzorci, ki smo jih prinesli iz svojih primarnih družin. In s tem, kako smo te vzorce vpletli v naše partnerske in družinske odnose. O tem, kako komuniciramo med seboj. Kako smo opravili ali nismo opravili z ločitvijo od staršev. Kakšen vpliv so imeli starši na nas in kaj od tega vpliva se nam še vedno vleče skozi vsakdanje življenje. Opazovala sta primere drugih in zamišljena odhajala iz naših srečanj. Vsak teden sta se vračala z novimi pričakovanji. Nekaj se je začelo dogajati drugače med njima. Odkrila sta nekatere stvari, ki jih prej nista razumela in nista verjela, da jih sploh kdaj bosta. Prepoznala sta vzorce, ki jih uporabljata in niso delovali povezovalno med njima. Tudi sama sta izpostavila svojo stisko odnosa s starši, s katerimi živijo v isti hiši. Veliko smo delali na komunikaciji in vplivih drugih na njun odnos. Veliko, kar je bilo pometenega pod preprogo, sta pospravila na svoje mesto. Nismo veliko govorili o komunikaciji z najstniki. Smo pa veliko o tem, kako pri sebi postaviti meje, kako se postaviti zase, kako uveljaviti svoje potrebe in najti kompromis s potrebami drugega. Ko rečem, da smo govorili, to pomeni, da smo se vživeli v konkretne situacije, ki so bile iz naših zgodb, naših vsakdanjih izkušenj in zapletov, in jih reševali s strokovno pomočjo (vodiva midva, Lea in Albert). Da je to pomenilo dobiti izkušnjo drugačnega ravnanja, ki je bila takoj uporabna. Deset srečanj, vsakič se je zgodila kakšna majhna sprememba. Odhajala sta zadovoljna in povezana.

Pred kratkim naju je obiskala na enem od najinih predavanj in nama povedala o spremembah. Odnosi s hčerko so se popolnoma spremenili. Nimajo več konfliktov. Hodi v šolo. Vse pomembne zadeve se uspejo dogovoriti na miren način. Saj še pride do trenj, a ni katastrofičnih posledic in boja. Skratka, popolna preobrazba, če primerja s tem, kako je bilo, ko smo se prvič srečali.

Verjamem, da so starši, ki imajo podobne izkušnje. Ki imajo izkušnje, kako je pomembno, da se znata partnerja pogovoriti in postaviti kakšne stvari na novo. In jih prosim, da se oglasijo. Da sporočijo svojo izkušnjo in opogumijo starše glede prepričanja, kako res se splača vlagati v partnerski odnos, da lažje preživimo z odraščajočimi in uporniškimi najstniki.