Kaj se zgodi, ko se dva razhajata?

Kaj se zgodi s čustvi? Kaj se zgodi z razumom?

Veliko ljudi je, ki se v partnerstvu razidejo, ker ne zmorejo ali ne znajo spremeniti določenih stvari pri sebi. Ali jih je preprosto sram, da bi o tem, kar vidijo v sebi spregovorili na glas. Lažje jim je oditi.

Toda kaj narediti s čustvi? Kaj narediti z občutki, da bo pogrešal partnerja, da ne bo imel nikogar kamor bi se uprl, kaj narediti z ljubeznijo, ki jo čuti? Kaj z lepimi spomini? Da bi se izognili tem bolečinam, čustvenim bolečinam, se zdi, kot da odklopimo tisti del možganov, ki je funkcionalen, razsoden in ki razmišlja v prid naše odraslosti. Tisti del, kjer domuje naš stik s partnerjem in smisel našega bivanja skupaj.

Začnemo gledati, kaj nam je partner vse naredil, v kaj nas je prisilil, tisto kar je bil nekoč dogovor med dvema, postane v očeh prizadetega odločitev partnerja… To so v resnici stiske in strahovi malega otroka, s katerimi ima partner zelo malo, ampak vseeno dovolj, da se lahko zgodi ločitev. Na nasprotni strani je seveda partner, ki je ogrožen in besed, ki jih sliši, tudi ne zna umestiti v svoj čustveni svet.  Preživetveno navodilo je, če si napaden, se moraš ščititi in braniti, logična posledica tega pa je, da tudi partner odklopi svoj del možganov, ki hrani funkcionalne zakladnice odnosa. Tudi on začne napadati iz svoji otroških bolečin. Tako imamo pred sabo dva, ki neskončno trpita, se prepirata, si povzročata rane… Dva različno stara otroka, ki pa še kako pašeta skupaj, v smislu povzročanja bolečin. V resnici pa samo ščitita sebe in svoje bolečine, kličeta po ljubezni in jo v istem hipu, s svojimi dejanji tudi zanikata.

Je možno, da zaradi tega razpade nek čudovit partnerski odnos? Vsi partnerski odnosi so na začetku čudoviti in vsi, ki razpadejo, razpadejo zaradi tega, ker nekaterih stvari ne znamo, ker po nečem preveč hrepenimo ali ker se nečesa neskončno bojimo. In vse to je v nas vseh.

Kako zlesti iz tega začaranega kroga?

Preprosto je včasih težko, da bi to zmogel sam. Lahko zlezeš na način, da odideš in čez čas spoznaš, da ne moreš pobegniti od samega sebe, da si vse, kar te je pri partnerju ‘motilo’ odnesel s sabo. In boleča zgodba se ponovi.

Lahko ostaneš in živiš v izhodih, ki omogočajo na videz urejen odnos, v resnici pa je v tem odnosu veliko neizživetih hrepenenj, potlačene žalosti in nepotrebnih konfliktov.

Lahko pa se začneš s partnerjem pogovarjati na drugačen način. Kaj potrebuje on in kaj potrebuješ ti? Kako se prepričati, da boš slišan? Vendar se to lahko zgodi samo, ko se oba strinjata, ko oba odrasteta, ko znata vklopiti tisti del sebe, ki mu je mar…

Kdaj pride ta trenutek? Ali pride ta trenutek?

Na to vprašanje je težko odgovoriti. Kar lahko povem je, da sem srečala veliko ločenih ljudi, ki se nekje v sebi zavedajo, da niso storili vsega, kar bi lahko za partnerstvo in so preprosto odšli. Razlog, da so odšli pa je v njih samih. Strah? Sram? Obup? Nemoč? Zapuščenost? Vsekakor nekaj, za kar v partnerstvu nista znala postaviti pogojev, da bi lahko prišlo na plan na način, ki bi bil zdravilen in odrešujoč – sprejet.

Bi lahko kdo pomagal? Vredno je poizkusiti tudi to, preden za vedno za sabo zapremo vrata in v svojem srcu začutimo nemi krik samote, na drugi strani pa obup ljudi, ki so ostali sami in nekaj od njih – otroci – ki niso imeli nobene moči, da bi kaj spremenili in bodo kljub temu nosili krivdo vse življenje.