Comments on: Razhajanje

By: Lea

Lea — Sun, 28 Jun 2009 14:22:36 +0000

Morda še to… Zgodbi bi verjetno lahko dala naslov: ‘Zgodba o vseh nas’, ker en del vašega doživljanja poznamo vsi. Tudi midva. Tako, da lahko poveva iz najinega dela, ki temelji na izkušnji.

By: Albert

Albert — Sun, 28 Jun 2009 13:25:45 +0000

Spoštovana Rosa!
Take zgodbe se me vedno dotaknejo. Verjetno, ker vidim toliko dobrih upov. Najprej zaradi otrok. In nato zaradi vaju, kjer je navezanost še živa. Prav tako razumem strahove. Ker sta se v neki točki med seboj dotaknila bolečin, ki živijo v vsakem od vaju. To so bolečine, ki nimajo nič z drugo osebo, so od veliko prej. Ja, tega nista vedela. In te bolečine še čakajo v vaju, da se srečata z njimi. Tudi povsem razumem, da sta morala bolečine najprej ohladiti, da lahko vidita, koliko si še vedno pomenita. Lahko povem iz najinega dela (ali na Modrem ključu ali individualno), da obstaja pot do teh bolečin in obstaja pot do dialoga med vama, kjer lahko vsak varno predstavi svojo perspektivo, svoj svet. In obstaja pot do razumevanja sveta drug drugega. Tudi to obstaja, da pogledata, na kateri točki sta se zataknila in nista znala naprej. Zdaj, z distance, bo to še toliko lažje. Prav tako vem, da bosta vse to nesla v katerikoli drug nov odnos in je še najbolj racionalno, da to opravita med seboj.
Ker si predstavljam, kako težko čakajo otroci, da se zgodi vajino ponovno srečanje, ki ima smisel nad vsemi drugimi ovirami in predsodki drugih ljudi, ki so v tej zgodbi vsekakor manj pomembni.

By: Rosa

Rosa — Sat, 27 Jun 2009 11:49:55 +0000

Lepo napisano. Sprašujem se, če bi nama tale članek pomagal pred časom.
Bila sva namreč v popolnoma taki zgodbi. In se razšla.
Zdaj že več kot leto živiva vsak sebi in najini trije otroci, ki jim ni nič jasno, potujejo sem ter tja. Mislila sem, da si bom oddahnila. Pa si nisem. Najin odnos je bil garaški ampak lep. Potem se je zgodilo nekaj, kar nisva znala preiti, pregovoriti, slišati.
Mož je v najin odnos prišel z veliko večjim čustvenim primanjkljajem kot jaz. Hrepenel je po stiku in se ga v isti sapi otepal. Včasih me je spominjal na ptička, ki pade iz gnezda. Ker se je stika otepal je v sebi razvil občutek, da mu ga jaz ne dam in je začel iskati drugod. Mislil je, da je našel, vendar ni. Tako pravi. Potem se je ustavilo.
Šla sva narazen, se prepirala… Potem je prišla noč, ko sva legla vsak v svojo posteljo.
Še vedno ga ljubim. Vsakič, ko pride po otroke si rečem, da ne bom jaz odprla vrat, vendar ne zdržim. Zanj sem bila prepričana, da ne bo dolgo sam, da si bo našel ženske, s katerimi bo užival, se zdivjal… A ni tako. Tudi on je sam. Otroci mi pravijo, da je oči ves čas žalosten.
Prejšnji teden sem imela rojstni dan in mi je prinesel darilo. En sam, moj najljubši bonbon. Samo dal mi ga je in me objel.
Potem sva jokala. Oba. Rad bi se vrnil. Tudi jaz si to želim. Ampak pot nazaj ni preprosta. Spet vsa zgodba z otroki, sorodniki, starši prijatelji… Zraven pa še strah… Se je kaj spremenilo? Kako znova? Dejstvo je, da je odločitev, da greva narazen prišla, ker sva to naredila v trenutku, ko nama tisti del možganov, ki v sebi nosi razum, čustva in funkcionalnost, kot pravite ni delal. Naredila sva neumnost, za katero bova sedaj nosila posledice. Vsem parom naj povem, da je pot nazaj najbolj nespametna in veliko bolj zavozlana kot se zdi.