Zgodbe izpod preproge
Vesela sem vaših odzivov na naše skupno delo. Ti povejo največ. Pravzaprav povejo vse! Nova izkušnja družine, ki so ji odnosi vrednota:
Ko je učenec pripravljen, se bo pojavil učitelj
“Prijavila sem naju na Vezal”, pravi Ž. “Vezal? Zakaj že?” “Ja zarad H., ker je ne moreva več ukrotit.” H. je v zadnjem času neukrotljiva Ž.-jina hčerka iz prejšnjega zakona. Utrujena od neprestanih borb iščeva nasvete vsepovsod. Na Vezal sva naletela na Internetu že pred leti, vendar takrat še ni prišel na vrsto. V paru ali posamično sva obiskala že prenekaterega svetovalca in terapevta, najine knjižne police se šibijo pod težo knjig, z nasveti o partnerskih odnosih, vzgoji otrok ipd. V knjigah so žal samo mrtve črke na papirju, zato sva iskala praktične prikaze teorije; taka reč tudi najbolj ostane v spominu. Sedaj je torej na vrsti Vezal. Kje sem že slišal zanje? Na Internetu seveda, google hitro najde zakonca Mrgole. Gospod Albert je doktor (pa ne zdravnik), gospa Lea direktorica, s štirimi otroci, tokrat bo mogoče kak pameten nasvet.
Prvi obisk je prinesel takojšen uspeh. Konkretni nasveti so doma povzročili celo revolucijo. Razmerje moči se je začelo spreminjati,kar je na površje prineslo trenja med nama.
Ob naslednjih obiskih je dvojec Mrgole zares zablestel. Z različnimi prijemi sta odkrivala dinamiko med nama. Albertova roka naju je vodila po vrtincu čustev, Leina neverjetna intuicija in sposobnost poslušanja in opazovanja je v pravih trenutkih usmerila analizo. Skupaj sta Albert in Lea več kot vsota dveh.
Kaj se je spremenilo doma? H. je še vedno samosvoja, vendar jo lažje obvladava. Ravno zaradi samosvojosti jo imam še bolj rad. Z Ž. se še vedno skregava, vendar se na njenem obrazu že med glasnim argumentiranjem prikrade nasmeh, tako da najinih prepirov ne jemljem več tako smrtno resno.
Jaz? Od jesenskega občutka, da sem pred prepadom, do danes, ko me občasno preplavi občutek sreče. In to ni občutek sreče, kot ob kakem dosežku ali darilu, ampak notranje zadovoljstvo, da so stvari take kot so.
***
Hvala, za izkušnjo, ki sta jo velikodušno podelila z nami.
Stare mame in očetje so jim pravili šnirenci.
Šnirenci imajo čudežno, čarobno moč, da levo in desno stran povežejo skupaj.
Kdo ve, kako močno je treba zategniti šnirence?
Ravno prav!
Če so preveč zategnjeni, nas tišči, če so premalo, se čevelj sezuva.
Bog ne daj, da se zavozlajo!
Napišite vaše mnenje, veseli ga bomo