Včeraj sva imela 24. obletnico poroke. Kot vsako leto, nekje v sebi naredim refleksijo mojega življenja z Albertom. Na nek način ’stehtam’ ali je to tisto, kar bi privoščila, podarila mojemu življenju. Kar želim povedati je, da kar tako v tri dni ne bi živela z nekom. Življenja nikakor ne bi vrgla stran. Niti za ceno otrok.

Ne bi mogla biti v skupnosti z moškim, ki bi mi dajal občutek, da sem nepomembna v njegovem življenju, ali celo, da mu ni mar zame.

S tem ne želim reči, da živim v raju, da med nama ni konfliktov, solz in bolečin. Veliko je tega. Kaj je med nama drugače, kot drugje?

Morda samo to, da sva oba zavezana zavestnemu partnerstvu. Kar pa niti od daleč ni preprosto. To pomeni večno delo na sebi in večno podporo drugemu.

Veliko parov misli, da je z njimi nekaj narobe, ko pridejo k nama na terapijo. (Že beseda ‘terapija’, sporoča nekaj takega.) Ko ugotovijo, da se spoprijemajo s stiskami, kot vsak par, jim vidno odleže. Kako pa sva midva?

Tudi pri nama se stvari ne zgodijo same od sebe. Skozi šolanje sva šla čez precej intenzivno osebno izkušnjo, redno obiskujeva supervizije in konfliktov ne pometava pod preprogo ampak se z njimi zavestno soočava. To pomeni, da najprej vsak pri sebi pogleda, kaj bi lahko naredil drugače iz katere zgodbe v sebi prihaja, potrudiva se, da ne kaževa s prstom drug na drugega… To znava, ker sva se tudi midva naučila.

Spomnim se poročne zaobljube. Obljubila sem z dušo in srcem! Ker…, ker si nisem znala predstavljati, kaj pomeni v dobrem in slabem. Nisem vedela, da to lahko povzroči eno malo nestrinjanje glede porabe denarja, vzgoje, božične večerje, prijateljice, ki jo je moj mož zapeljivo pogledal, prijatelja, ki sem ga v Albertovih očeh pretesno objela, bolečin v križu, vnetja ledvic…

Pojma nisem imela, kaj poročna zaobljuba nosi, kakšno težo!!! Tudi moj Albert ni imel pojma. Včasih je bilo celo tako, da kar je bilo zame dobro, je bilo za Alberta slabo. Kako rešiti tako kolobocijo občutkov, besed, dejanj???

Majne stvari, ki lahko povzročijo večen konflikt in celo ločitev. Reševati tovrstne zaplete se je bilo treba naučiti. Ne na način večnega popuščanja in žrtvovanja ampak na način, kjer sva imela oba občutek, da sva potešena v svojih potrebah. Tega nam nihče ne položi v zibko. V popotnico zapuščine največkrat dobimo vzorec bojevanja, v smislu ‘jaz imam prav’…

Povzetek mojega nočnega razmišljanja o mojem zakonu je, da je Albert nekaj najlepšega, kar mi je ponudilo življenje. Moja izbira in moja odločitev pa je, da v popolnoma vsakem trenutku izbiram, kakšen odnos z njim si želim imeti in prav tako on… Z leti sva v tej izbiri vedno bolj uglašena in tudi veliko več znava in razumeva. Zato je najin odnos lahko vedno lepši.

Naj vas ne bo sram, če v odnosu ne znate nečesa rešiti. To ne pomeni, da je z vami nekaj narobe, to pomeni, da vas življenje vabi na novo učno pot. Učenje, kako živeti z nekom, je učenje, ki nam prinese največ v življenju. Ljubezen in Varnost!

Zanimivo bi bilo slišati Albertovo refleksijo.