Comments on: Moj otrok krade http://vezal.si/vezi/2009/09/23/moj-otrok-krade/ Zgodbe izpod preproge Mon, 02 Apr 2012 07:45:51 +0000 hourly 1 http://wordpress.org/?v=3.3.1 By: Albert VEZAL http://vezal.si/vezi/2009/09/23/moj-otrok-krade/comment-page-1/#comment-63 Albert VEZAL Thu, 24 Sep 2009 07:45:50 +0000 http://vezal.si/vezi/?p=177#comment-63 Morda je potrebno dopolniti nekaj malega glede ključne točke, kjer starši navadno podležemo močnim čustvenim pretresom v sebi. In se nato lotimo pogovora z otrokom iz svoje prizadetosti. Ko otrok naredi nekaj, za kar bi ga naj naučili odgovornosti, je v tem tudi nekaj našega. Naši občutki, da nismo opravili svojega vzgojnega poslanstva in podobne misli. Pridružijo se uničujoča vprašanja: Zakaj je to naredil? Zakaj mi to dela? In naši filmi, ki jih vrtimo v svojem svetu strahov in lastnih dvomov. Vse to je navlaka, ki nič ne pripomore k temu, da bi zavzeli položaj odraslih, ki otroku samo omogočajo soočanje s posledicami in prevzemanje odgovornosti. v izbruhu lastnih čustev velikokrat pomešamo krivdo in nazadnje je bistvo zgodbe okoli naših strahov in naših filmov. Torej, kako ohraniti mirno kri? Kako pri prvem soočanju ne izbruhniti na način, kjer se otrok zapre, umolkne, se ne sooči s svojo odgovornostjo? Pri tem starši največkrat potrebujejo pomoč. V tej zgodbi je šlo najprej za zanikanje in zatajevanje. Nato so starši pripovedovali o lastnih občutkih izgubljenosti, ker ne morejo zaupati v lastnem domu. Tudi o vrednotah. Vprašanje, ki je odprlo pot k priznanju, je bilo: Ali ti lahko pomagamo povedati? Nato so se usule solze. To je bil ključni dogodek stika in povabilo k nadaljevanju pogovora. Solze so v tem primeru in znamenje obžalovanja - za kar pa moramo pripraviti pogoje. Z vprašanji "Zakaj?" peljemo le v smeri obtoževanja, nalaganja krivde in obrambe. Pot do stika in medsebojne povezanosti, kjer je posledicva obžalovanje in zavedanje škode v zaupanju, pa gre po povsem drugačnih poteh. Morda je potrebno dopolniti nekaj malega glede ključne točke, kjer starši navadno podležemo močnim čustvenim pretresom v sebi. In se nato lotimo pogovora z otrokom iz svoje prizadetosti.
Ko otrok naredi nekaj, za kar bi ga naj naučili odgovornosti, je v tem tudi nekaj našega. Naši občutki, da nismo opravili svojega vzgojnega poslanstva in podobne misli.
Pridružijo se uničujoča vprašanja: Zakaj je to naredil? Zakaj mi to dela?
In naši filmi, ki jih vrtimo v svojem svetu strahov in lastnih dvomov.
Vse to je navlaka, ki nič ne pripomore k temu, da bi zavzeli položaj odraslih, ki otroku samo omogočajo soočanje s posledicami in prevzemanje odgovornosti.
v izbruhu lastnih čustev velikokrat pomešamo krivdo in nazadnje je bistvo zgodbe okoli naših strahov in naših filmov.

Torej, kako ohraniti mirno kri? Kako pri prvem soočanju ne izbruhniti na način, kjer se otrok zapre, umolkne, se ne sooči s svojo odgovornostjo?

Pri tem starši največkrat potrebujejo pomoč.
V tej zgodbi je šlo najprej za zanikanje in zatajevanje. Nato so starši pripovedovali o lastnih občutkih izgubljenosti, ker ne morejo zaupati v lastnem domu. Tudi o vrednotah. Vprašanje, ki je odprlo pot k priznanju, je bilo: Ali ti lahko pomagamo povedati? Nato so se usule solze. To je bil ključni dogodek stika in povabilo k nadaljevanju pogovora.
Solze so v tem primeru in znamenje obžalovanja – za kar pa moramo pripraviti pogoje. Z vprašanji “Zakaj?” peljemo le v smeri obtoževanja, nalaganja krivde in obrambe. Pot do stika in medsebojne povezanosti, kjer je posledicva obžalovanje in zavedanje škode v zaupanju, pa gre po povsem drugačnih poteh.

]]>