Zgodbe izpod preproge
Najstarejši sin odhaja od doma. Študirat na Štajersko. Nova prelomnica v našem družinskem življenju. Prav gotovo tudi v najinem partnerskem.
Pravzaprav se je zgodil trenutek, ki sem ga težko čakala. Ne, nisem žalostna, ker odhaja. Pravzaprav si želim, da bi to odhajanje zares pomenilo počasno trganje vezi, od naju z Albertom, vzpostavljanje novega, odraslega odnosa.
Ob enem se zavedam, da ne bo kar tako, zlahka, steklo tole poslavljanje.
Včeraj je najstarejši razlagal najmlajšemu, kako so narejena kolesa na bobu, da ne zdrsne ven iz korita, (Bob na Celjski koči). In sem kar tako, mimogrede omenila, da kdo bo zdaj igral vlogo Velikega brata, ko Veliki brat odhaja. Mali je imel v hipu solze v očeh. Njihova povezanost bo morala dobiti nove razsežnosti, najmlajši pa se bo moral končno postaviti na svoje noge. Naš sistem se trenutno gunca in maje. Prepričana sem, da v lepe čase. Čase zrele samostojnosti. Proces bo pa verjetno sprožil precej adrenalina.
Zanimivo se mi zdi, da me ne bremenijo vprašanja kot so:
»Ali se bo znašel?, Ali bo lačen?, A si bo dobil primerno družbo?, A bo hodil na predavanja?…« Nič od tega me ne muči. Nekako se zavedam, da sva dala vse od sebe. Za sebe lahko rečem, da včasih celo več, kot sem verjela da zmorem. Zdi se mi dovolj star in opremljen, da lahko zaživi svoje življenje. Vsekakor pa vreden zaupanja. To veliko šteje!
Najeli smo majno, skromno stanovanjce, v predmestju Maribora. Poceni, kuril si bo sam, skrbel bo sam zase in počasi bova postala samo opazovalca od zunaj. Prihaja obdobje, ko se nama bo najina vzgoja začela vračati. Vedno sem se hecala in rekla, da je vzgoja dolgoročna naložba. Hitro se je obrnilo teh dvajset let, ko bova lahko začela opazovati, kaj sva dala svojemu otroku. Funkcionalnega in seveda tudi nefunkcionalnega. Starša sva, kot vsi in prav gotovo prihajajo časi, ko bova slišala tudi kakšno grenko. Upam, da na način, kot najino otroci to znajo.
Ko se je rodil v našo družino, je dobil lep sprejem na ta svet in zdaj odhaja iz nje, zato, da se bo lahko vračal. Pravzaprav se veselim tega obdobja.
Stare mame in očetje so jim pravili šnirenci.
Šnirenci imajo čudežno, čarobno moč, da levo in desno stran povežejo skupaj.
Kdo ve, kako močno je treba zategniti šnirence?
Ravno prav!
Če so preveč zategnjeni, nas tišči, če so premalo, se čevelj sezuva.
Bog ne daj, da se zavozlajo!
Polona
29.09.2009 ob 14:07
ne morem si kaj, ko tole berem, se mi solzijo oči…
Lea
29.09.2009 ob 14:39
Saj je ganljivo… tako gre življenje in potem pridejo obdobja, o katerih si komaj upamo razmišljati, kaj šele pisati. Ampak dejstvo je, da pridejo. In je prav, da o njih razmišljamo in pišemo, ker se na ta način zavestno pripravimo. To je dobro za nas in naše družine.
Teja
02.10.2009 ob 16:15
Že kar nejak časa sem se pripravljala na to, kar se je sedaj tudi v naši družini zgodilo – tudi naša starejša hčerka je odšla v Ljubljano. V resnici sem vesela, da so Vezalke odprle to temo, saj to obdobje vsaj zame ni čisto preprosto.
Tudi sama se ne sprašujem, ali bo zmogla – verjamem, da bo, saj je do sedaj že velikokrat dokazala, da zmore.
Srečujem se z občutki kot so, kako se bo znašla v novih odnosih, z novimi ljudmi, ali bo velikokrat sama, osamljena, izgubljena, potrta, razočarana, žalostna … Kaj je tukaj še moja naloga in skrb, kje je moje mesto ? Zavedam se, da je ne morem zaščititi pred svetom, nekje globoko pa mi občutek pravi, naj jo preprosto pustim in ji ponudim samo varen prostor, kamor se bo lahko zatekla, ko bo to potrebovala. Mogoče je to največji izziv zame, naloga, ki je trenutno pred menoj, da bom znala prepoznati, slišati in se odzvati samo, ko me bo poklicala, ko bo iskala pomoč.
Počakati, ne reševati, ampak stati ob strani… ni lahko, je pa edino možno v tem obdobju življenja, za katerega sem tako kot Lea vesela, pa tudi malo otožna. Prav zato so zadnje besede zapisane tudi zame !
Lea
02.10.2009 ob 19:54
Vesela sem, da se vezalke pletejo skozi ‘prave ljuknje’. Ja, varen prostor, to je to. To rabimo vsi, ne samo naši otroci. Tudi mi in tudi naši starši. Moja dva, mami in oči, imata jutri zlato poroko. 50 let učenja graditve varnega prostora. Dobro jima je šlo od rok.