Je zavesten odnos do sebe. Posledično – zavesten partnerski odnos.

Veliko delava s pari,v glavnem pa delava sama s sabo. Tako bi jaz opisala najino delo. Poznam ljudi, ki imajo zadržke do terapij in jih tudi iskreno razumem. Zakaj bi hodili na terapije? Ker je to moderno, ker so drage ali ker z nami nekaj ni v redu? Mislim, da noben od teh razlogov ni dovolj prepričljiv.

Terapiji lahko rečemo tudi svetovanje ali pa kaj bolj luštnega (recimo servis ;) ). To, kar delava midva z Albertom je način življenja, je zavesten partnerski odnos. Na prvi pogled morda nič drugačen od drugih. V temelju pa popolnoma drugačen.

Spomnim se starih časov, kjer so bili konflikti prava katastrofa. Spomnim se časov, ko konfliktov sploh ni bilo – tudi katastrofa. Spomnim se časov, ko je eden od naju popuščal zaradi ljubega miru – nova katastrofa. Spomnim se časov osamljenosti… in spomnim se časov z veliko priokusi. To so bili časi, ko nisva razumela.  Nisva razumela najinih vedenj, notranjih svetov. Svojih vedenj, kaj šele partnerjevih.

Kaj naju je reševalo?

Prepričana sem, da naju je reševala velika potreba po bližini in pogovor.  Vzporedno s tem se je v najinem partnerstvu zgodilo marsikaj. Potem sva se začela izobraževati. Zdelo se je, kot da ta potreba prihaja od zunaj, od drugih ljudi, v resnici pa je prihajala iz naju dveh.

Najina pot je bila zaznamovana z velikimi odpovedovanji. Odpovedovati se starim vzorcem, starim načinom življenja, starim prepričanjem, je velika sprememba in spremembe niso lahke. Potem je tukaj še denar. Te zadeve niso poceni. Ob tem, da sva si kupila staro hišo, da imava štiri otroke, plačevati tako draga šolanja, supervizije, osebno izkušnjo… Tudi na ta račun smo se marsičemu odrekli. Smo se res? Pravzaprav ne. Samo pogledati moram z druge plati. Morda kdaj nismo šli na dopust, ampak smo se ravno zaradi vsega, kar z Albertom počneva imeli fino doma. Nikoli nismo praznovali rojstnih dni v gostilni ali v Mcdonaldsu. Morda kdaj nismo šli v kino, pa se zdajle ne spomnim, kaj nam zaradi tega manjka. Morda… je vse to zapustilo v otrocih neuresničena hrepenenja. Sigurno jih je. Upam, da jih bova uspela naučiti, kako jih prepoznati, uresničiti enkrat pozneje ali pa preprosto pustiti, da odletijo stran. Kar je bolj pomembno, upam, da jih bova naučila prepoznati notranji vpliv in notranjo moč teh neuresničenih hrepenenj. Vsi imamo na tone neuresničenih hrepenenj, ker pač ne moremo imeti vsega. Niti čustveno, niti razumsko, niti materialno. (Kljub temu, da pri Mobitelu, v reklamnem sloganu pravijo – »Ni res, da ne morete imeti vsega«, kar samo pomeni, da jim reklame dela nekdo, ki ima veliko pojma o našem notranjem življenju.)

Kar je pri nama drugače je, da sva se naučila izhajati iz sebe. Prepoznavati moje stiske in pogledati od kod izhajajo, prepoznati moje potrebe in jih povedati na glas, prepoznati moja prepričanja in se vprašati ali so logična in funkcionalna….

Kar je še drugače je, da sva ustvarila med nama vez varnosti in da se o teh stvareh upava pogovarjati… Da se znava poslušati, slišati… Da se znava dobro skregati in s tega učiti… Da naju ni strah stopiti v čevlje drugega… Veliko tega sva počela že včasih. Z gotovostjo pa lahko povem, da nekaterih zadreg z zunanjo pomočjo ne bi zlahka rešila.

Preprosto sem sprejela, da rabim supervizijo vsake toliko časa, da jo moram plačati, tako kot plačam frizerja ali še bolje, tako kot plačam servis za avto. In če imava servisiran najin odnos, se to veliko bolj vidi in se tudi občuti, kot pa takrat, ko odpeljem avto od mehanika.

K nama je prišlo že mnogo ljudi in z gotovostjo lahko trdim, da so bili vsi po vrsti normalni. V kar iskreno verjamem je, da nam ravno strah, da z nami nekaj ni v redu,  onemogoča marsikatero pot, lažjo pot do sebe in do razumevanja. Zavedanja sebe, svojih dejanj in seveda posledično tudi odgovornosti.