V zadnjih  dneh sva imela predavanje v vrtcu. O funkcionalnem in ljubečem partnerstvu. O tem, kako je vzgoja precej lažja, če imamo s partnerjem razumevajoč in ljubeč odnos, če znamo pogledati nesoglasja na nov, drugačen način in poiskati rešitve iz razumevanja, ne pa iz odpovedovanja in popuščanja. Vse skupaj je bil en dolg odgovor na vprašanja: “Ali se lahko najde rešitev brez boja, brez zmagovalca in poraženca? Kako uskladiti drugačnosti? Kako vemo, kdo ima prav? Kaj pomeni pogovor, ko nekdo težko spregovori oz. kako ga sploh pripraviti do tega?…”

Tukaj vam predstavljam pismo, ki sem ga dobila po mailu od mamice, žene, ki naju je poslušala:

Lepo pozdravljena,

Vsebino vajinega predavanja-pogovornega srečanja, sem zelo navdušena in še precej pod vtisi slišanih zgodb iz vajinega realnega življenja, TAKOJ prenesla še na mojega partnerja koruznika. Zelo razmišljujoče je predeloval moj povzetek vajinih izkušenj…resnic…nasvetov, ki sta jih delila z nami.

Žal mi je samo, da nisva prišla skupaj…čisto malo je manjkalo…morda kdaj drugič. Predavanje mi je bilo zelo všeč, zelo sproščeno in resnično.

Moram reči, da mi je današnje predavanje dalo ogromno materiala za predelat,… veliko moči in veselja do družinskega življenja in povzetek, kaj je v našem življenju res pomembno, kaj šteje,…z veseljem in brez pomislekov, ki jih sicer imam do vseh mogočih napisanih teorij o partnerskih odnosih in vzgoji otrok, prisluhnem tovrstnim izkušnjam na tem področju…mislim, da pogovori odtehtajo precej več kot samo knjige!

Včasih čutim-čutiva potrebo po pogovoru z nekom, ki tvoje težave vidi z drugega zornega kota kot ti, ki ni vpleten v odnos in ki situacijo vidi z drugimi očmi…prav vesela sem, da sem bila danes na vajinem predavanju…morda pa nama bom za novoletno darilo podarila pogovorno srečanje z vama. Imava dva fantolina stara 6let in 4 leta, in večino dni v letu se imamo prav fino…pridejo pa tudi dnevi ko ne gre in ne gre…, da bi bilo takih dni čim manj si želiva oba. Včasih imam občutek, da nama v nastrojenih debatah zmanjkuje spoštovanja… Takrat me pa zelo skrbi in boli, ko naju slišim na kakšen nivo pogovora se znava spustiti. Ampak v življenju potrebujemo tudi prepreke, neuspehe, nesoglasja…da smo potem toliko bolj srečni, ko stvari postavimo tako kot vemo, da je prav in tako kot si želimo.

Bravo! Na predavanju sem uživala in z veseljem se bom-bova udeležila še kakšnega…

Lepo vaju pozdravljam in vama želim lahko noč,

Žena in mamica