Pri nas imamo pa malo drugačen problem, ker imamo dve različni sorti mule in kadar se kuhata skupaj je skoraj vnaprej garantirano, da bo lonec počil.
Torej prva, ki je lepša na ogled ampak je tudi bolj začinjena, se skuha hitro. Pri tej voda hitro zavre in je vsega konec.
Druga mula, ki je sicer “težka” za želodec, ampak hkrati dobrega okusa, pa se lahko kuha v nedogled. Celo tako dolgo, dokler se ne odločiš, da jo vzameš ven in si jo pripravljen pojest tudi surovo, samo, da je kuhanja konec.

In če se dve taki muli znajdeta v skupnem loncu, ki je poleg tega še izredno majhen, je lahko zelo nevarno.

Moji izvirni dodatki k kuhani muli: ko jo ujamemo (in prepričana sem, da to ni lahko ampak se splača potrudit), jo močno držimo, da nikamor ne more in jo obliznemo po licu, da poskusimo kako dolgo bo še trajala, da bo kuhana. Če se nasmehne, ji damo sladkorčka in je gotova!

Še moje izkušnje: pravi recept za kuhanje mule je odvisen tudi od tega, ali jo kuhaš sam ali ti jo kuha partner. Pravzaprav je najlažje takrat, ko jo kuhata oba in če sta pri tem en tolk (časovno) usklajena. Takrat kuhanje mule prav dobrodejno deluje na dušico in tudi slabega okusa ne pušča za sabo. Pravzaprav lahko po zaključenem procesu kuhanja pride do pravih osvežitev v odnosu.
Mula je ponavadi dobra tudi takrat, ko jo kuhaš sam. Partner ti lahko dober okus malo pokvari le, če se ne zmeni za tvojo kuharijo ali pa tega vsaj ne pokaže.
Najslabša pa je mula takrat, ko ti jo kuha partner, še posebej takrat, ko imaš na hrbtu pol koš slabe vesti. V tej kombinaciji je mula včasih res nemogoča in pušča slab okus, slab zadah in še prebavo ti zna pokvariti.