Dan pred začetkom praznikov se je odselila od doma. S seboj je vzela oba otroka. Mož se s tem seveda ni strinjal. Nastal je problem, kje bodo otroci čez praznike, kdo jih bo prevzel v šoli? Ali se bosta sploh lahko dogovorila? Prisotne je bilo veliko napetosti in porajajoča nestrpnost. Kdo bo bolj uveljavil svojo moč? In njena prepričanja, da on ne bo popustil.

Ena pot v takih primerih vodi k iskanju pomoči na način uporabe dodatne moči. Če en partner grozi, ga lahko drugi prijavi policiji ali centru za socialno delo. Organi moči zaščitijo žrtev, nasilnež se znajde pred sodnikom za prekrške. Ta rešitev ne prinaša pomiritve in ne možnosti za iskanje medsebojnih kompromisov. Navadno le še bolj razplamti že tako pregrete strasti in čustva. In navadno ljudje počenjajo drug drugemu stvari, za katere jim je pozneje žal. Zelo žal!

To je vedela tudi gospa, ki se je na dan, ko po družinah praznujejo božični večer, znašla na pogovoru v svetovalnici. Z vprašanjem, kako in kaj naj?

Sprejela je moj predlog, da bo dialog s partnerjem še najboljša rešitev, kljub njeni odločenosti, da se razideta in da sama z otroki dokončno zapusti njun, do še včeraj, skupni dom. Ker se bosta morala dogovoriti za otroke in še veliko majhnih sitnih podrobnosti, kjer bo potreben kompromis, ker bosta morala navsezadnje deliti skupno premoženje. Pri tem se lahko sicer bojujeta do neskončnosti, vendar vsak boj povzroča žrtve.

Odločila se je za povabilo možu, da pride tudi on na pogovor. Kljub njenemu prepričanju, da mož ne bo nikamor hodil, ker njemu že ne bo nihče solil pameti. Mož se je na njeno povabilo, na njeno presenečenje odzval in čez nekaj časa sta oba sedela v moji pisarni, nasproti drug drugemu.

Začeli smo pogovor, ki sem ga vodil po načelih in strukturi Imago dialoga.

Kaj je bil njegov smisel, da se je odzval? Želja, da družina ostane skupaj in pripravljenost, da sam po svojih močeh nekaj k temu prispeva.

Kaj je bil njen smisel, da se je odločila za poskus pogovora z možem? Enako, želja, da ostane družina skupaj. (Pri sebi sem se čudil, kako se je njena trdna odločenost glede ločitve hipoma spremenila).

In nato, kar bi on želel sporočiti njej in ga doslej ni slišala.

In obratno, kar bi ona želela sporočiti njemu, pa doslej pri tem ni bila slišana.

V dobri uri sta slišala drug drugega in morda prvič v življenju vstopila v svet drug drugega. On je pokazal, da razume, kako je v njenem svetu in ona je rekla, da ji je zdaj jasno, kaj se dogaja v njegovem.

Ob pomoči sta tudi ugotovila, kje so razlogi za zaplete v njuni komunikaciji in kako jih lahko začasno obvladujeta.

Njena odločitev, da se bo ločila, odselila, razšla, pustila vse, kar sta skupaj ustvarila, se je začela spreminjati. Spregledala je tudi svoj delež pri moževem vedenju, zaradi katerega je bila pripravljena storiti odločilni korak v smeri rušilnih moči. In nekje v globinah empatije sta slišala, koliko trpljenja sta si povzročala drug pri drugem, ker nista utegnila izmenjati svojih resničnih čustev. V resnici niti sama pri sebi nista imela dovolj jasne predstave o tem, kaj se resnično dogaja v njunih lastnih čustvenih svetovih.

Srečanje v novih dimenzijah prinaša med partnerjema čudežne spremembe. Če je bil  njen smisel, da odhod od doma izpelje prav v času največjih prazničnih hrepenenj po družinski bližini, poznan samo njej, se je na koncu pogovora odločila, da se vrne domov, da nadaljuje, kjer se je zgodba prejšnji dan ustavila. Da dokonča okrasitev stanovanja in da preživijo praznike kot družina, skupaj z otroki.

O zamerah in užaljenostih, pa o razgretih čustvih in škodi, ki je bila prizadejana v procesu njenega odhajanja (z obeh strani in pri obeh), nismo govorili. Ko sta odhajala, je precejšnji del vsega opisanega ostal v pisarni, kot umazanija, ki se odcedi s čevljev.

Ko sem pomislil na prvo možno zgodbo in možnosti ukrepanja s policijo, pa na vprašanja otrok, ki bi praznike preživljali ločeno od očeta, v nekem vzdušju, polnem vprašanj brez odgovorov, sem se počutil kot božiček in že prav pocukrano in prav nič terapevtsko se mi je v srcu milo storilo.

Ja, hvaležen sem bil staršema za njuno zrelost in darilo, ki sta ga podarila drug drugemu in otrokom.

Seveda, po praznikih nas čaka nadaljevanje začetega dela.