Obožujem najstnike.

Obožujem njihovo vztrajnost in pogum. Obožujem njihovo ustvarjalnost in moč… Kaj vse so pripravljeni narediti, da bi lahko odrasli. Se odpovedati sladki varnosti, bližini, udobju…

Mi pa jih vidimo, kako brezglavo drvijo v brezno pogube, kako iščejo svojo pamet in hodijo po trnovih poteh. Tistih, ki smo jih mi zanje očistili pa nočejo niti videti.

Obožujem starše.

Obožujem njihovo trdo garanje, da bi otroka spravili do kruha in njihovo neskončno ljubezen, ki premaguje vse ovire.

Kaj bi lahko počeli z vsem tem. Gre to sploh skupaj?

Ko gledam svojega ponorelega otroka na eni strani in mene, ponorelo mamo, na drugi strani, se vprašam: ‘Kdo je tukaj odrasli?’

Preprost odgovor: ‘Nihče.’

Kdo pa bi moral biti odrasli?

Preprost odgovor je: ‘Jaz, mama (in oče).’

Spomnim se tistih dni. Prve pubertete. Kar danes vem, je to nekaj, kar ne pride počasi, ampak pride v trenutku.

Starši hočemo rezultate. Naši najstniki pa imajo nad tem moč.

Takole je zgledalo:

‘Ste dobili nazaj matematiko?’

‘Ne.’

‘A ni tako, da vam prinese nazaj v enem tednu?’

‘Kva težiš, njo vprašaj, lena je pač, ne da se ji popravt.’

(Učiteljica je bila vedno popolnoma v redu, tudi za mojega otroka. Debelo gledam, nič mi ni jasno, niti v vedenju, niti v izbiri besed… Edino kar mi je bilo jasno, je bilo, da so matematiko dobili nazaj).

Znova:

‘A ste dobili nazaj matematiko?’

‘Jooooo…. No smo, ampak zdele boš slabe volje in sama si kriva, kaj pa težiš.’

‘In?’

‘Bedna si, kje sem te najdu!’

V želodcu me stiska, težko diham. Sprašujem se, kam je izginil moj zlati, pridni otroček… Nimam energije, da bi rekla karkoli. Samo stojim in gledam ga, verjetno z upropaščenim pogledom.

‘Dve sem pisal.’

Vstane, vzame skejt in… gre… ?!?

Potem sledi slavni očetov govor:

‘No, sem ti rekel. To je od spuščenih hlač. A ga vidiš kašen hodi. Zakaj si gat raje ne obleče kar čez kavbojke, da bi cele pokazal. In skejterji. Mu bom že pokazal skejt. Pribil ga bom na steno in od danes naprej ga bo samo še gledal. Pa tista družba čudna. Sami luzerji. Že samo pogledaš jih in veš. Tiste hlače pod ritjo in mikice… Konc, not ga bom zaklenu in vse kar bo mel na voljo bodo zvezki, knige, voda in kruh…’

Jaz:

‘Meni se zdijo čist v redu fantje, odraščajo…’

‘Aha, zdaj jih boš pa še zagovarjala, saj sem vedu, itak ti je vseeno, no, potem pa kar ti poskrbi, da bo naredu kaj u življenju. Bomo vidl, no, saj že vem, to bo tako kot ti….’

Poznate to zgodbo. Ali opazite, kam pripelje? Od dvojke v šoli, do kaosa v partnerstvu. Med tem, ko na koncu najstnika in njegove odgovornosti ni nikjer.

Ali se da doseči, da najstnik ostane za mizo, da se z njim pogovorimo, ohranimo stik?

Kako se pogovarjati, da bo naš otrok vedel, da nam je mar zanj in ne samo za njegove rezultate? Kako doseči, da bo naš otrok potrgal vezi, odrasel, dobil izkušnje, brez da bi nas zraven pobralo od skrbi in groze?

Dejstvo, ki ga vsi vemo je, da otrok mora odrasti.

Vemo tudi, da zato rabi izkušnje samostojnega ravnanja, odločanja, reševanja problemov.

Vemo tudi, da imajo najstniki neizmerno moč in da je naše orožje drugje. V stiku in varnosti.

Ali veste, kaj najstnik razmišlja, ko leži na postelji, jezno gleda v strop in se z nami ne pogovarja, ker ga ‘ne razumemo’?

Strah ga je. In z jezo, ki jo kaže, ta strah prikriva. Odrasti ni lahko in navsezadnje – ali nismo odrasli za to, da jim pomagamo? In otroci so sigurno za to, da nam pomagajo odrasti.

Midva sva se tega naučila in se še učiva. Danes je tale dečko odrasel, odgovoren otrok. Veliko sva se naučila pri študiju, največ pa od najinih otrok. S pomočjo njih sva tudi midva postajala iz dneva v dan bolj odrasla, bolj odgovorna, bolj mama, bolj oče, bolj žena in bolj mož… To res ni enostavno!

Delavnica ‘Učinkovita komunikacija z najstniki’ je skoraj razprodana. Na voljo je samo še nekaj prostih mest. Če bosta oba termina zapolnjena, bova razpisala še en dodatni termin. Več informacij dobite na spletni strani.


Privoščite si malo užitka in preberite mnenja udeležencev z zadnjega treninga partnerskih veščin – MODRI KLJUČ.