Vezalke za dušo

Vezalke se predstavijo

Vezalke smo mi. Velik skupek vesoljcev, ki se imenujemo Zemljani. V sebi nosimo zgodbe. Zgodbe so stkane iz spominov. Spomini segajo daleč nazaj v brezširno daljavo in še vedno zaznamujejo naša življenja. Te zgodbe so pisane, kot je pisan travnik spomladi. So zdravilne in strupene, kot so rože na tem travniku. So vesele in tudi žalostne, enako kot trave na travniku… To so zgodbe, ki tkejo vezi med nami – vesoljci Zemljani. Zgodbe, ki nas vežejo skupaj, kot šnirnci čevelj. Zgodbe, ki imajo v sebi skrivnosti.

Te zgodbe bomo tkali skupaj, zapisovala pa jih bova Jaz, Lea in moj mož, Albert.

Kaj neki naju je prignalo do tega?

Verjameva, da zgodbe v sebi nosijo poti in rešitve, da pomagajo kot molitev, da umirijo duha, da potolažijo in učijo…

Imava družinico, s katero krmariva skozi življenje. Šest nas je, vseh skupaj. Trudiva se, da nam je lepo. Vsi se trudimo. Včasih pa se le ujamemo v labirintu, se ustavimo in pregovarjamo v katero smer gre naša pot. Pasti so mnogokrat boleče. Iz njih se skušamo učiti. Kdaj pa kdaj tudi skozi solze. Pa vendar se tudi mi najprej vprašamo: »Zakaj je meni tega treba bilo?« Potem pride čas in vidiš, kakšen odgovor, dobiva ta ‘zakaj’.

Veliko takih odgovorov se pomete pod preprogo. Midva sva zbrala pogum in jo dvignila. Lahko boste brali, kaj sva našla tam spodaj.