Spomini na otroška doživetja tega časa se prepletajo s poznejšimi spomini. Vzorci iz primarne družine, ki so bili posredovani preko generacij se prepletajo z novimi vzorci sedanje družine.

Navadno je moje praznično doživljanje v preteklosti spremljala otožnost. V svojih filmih sem čutil moč hrepenenj, ki niso imela jasne podobe in jasnih navodil za uresničenje. Zataknilo se je že pri pripravah in mojem razumevanju dogovorov. Moj prispevek k ustvarjanju vzdušja se je vrtel znotraj mojih predstav, gnanih od hrepenenja brez jasnega cilja.

Primer enega od bolj klasičnih zapletov zadeva moj način, kako prispevam k skupnemu pripravljanju prazničnega vzdušja. Z Leo sva dogovorjena za čiščenje, razdeliva si delo, mene sredi mojih opravil popade ideja, da k podobi čistega doma neizogibno spada tudi opran avto, pravzaprav oba avtomobila. In, hajd, s prvim v pralnico. Tam je bila seveda nepopisna gneča, čas se je ustavil, telefon sem pozabil doma… Bili smo dogovorjeni, da bo ob 17h družinska praznična večerja, pred tem bova pod smrekco postavila darila, ki jih je bilo potrebno še zaviti, nekje vmes sem zavrtel še svoj dodatni film, kako bom presenetil Leo in ji šel kupit darilo, samo zanjo. Vse to se je v čakanju v vrsti avtomobilskega pranja izgubilo. Ko sem se vrnil domov, je bilo vzdušje pokvarjeno.

Lahko sem se umaknil v svoj svet in žaloval za nezadovoljeno možnostjo ter hrepenel po nekem drugem praznovanju. Vzorec iz moje primarne družine je bil zadovoljen. Seveda je šlo za nezavedne procese in nezavedno delovanje vedenjskih vzorcev, igre neuresničenih hrepenenj, obrambnih vedenj. Dolgo nisem našel izhoda iz začaranega kroga vplivov, ki so se tako sistematično ponavljali in ob mojih vsakoletnih manevrih, da bi kaj spremenil, vedno privedli do enakega učinka na koncu.

Ko sem o tem začel govoriti na skupinah, ki jih vodiva in sem svoje vedenje raziskoval s pomočjo razumevanja vpliva družinskih vzorcev, ko sem ozavestil svoja vedenja in jih povezal s funkcijami v mojem notranjem doživljanju, ko sem uspel priti v stik s svojimi primarnimi hrepenenji, ko je v času dozorel proces za spremembo, sem nekega jutra ugledal odgovor: BOŽIČ JE PRAZNIK POTREBE PO STIKU IN VARNI NAVEZANOSTI!

Kaj je v božiču tako univerzalno toplega? Kaj so naša prepričanja in predstave ob božiču? Kaj ustvarja božično vzdušje in praznični duh, ki ga delimo univerzalno in hkrati v vsaki osebni izkušnji individualno?

Celotna dramaturgija božičnega obredja vsebuje prakse, ki so neposredno povezane z našimi izkušnjami utrjevanja pripadnosti, zavedanja stika in navezanosti ter skrbi za druge.

Prva predstava je povezana z odnosi zavedanja povezanosti: družina, ki praznuje skupaj, srečanja z ljudmi, ki so nam blizu, pišemo voščilnice ljudem, s katerimi smo povezani.

Advent prinaša v praksi vsakdanjega življenja sporočila velikega pričakovanja, v praksah duhovnega pa pripravo za spomin na rojstvo, ikonografija krščanskega obredja je povezana s pričakovanjem rojstva, s podobo jasli, sveta družina, preživetje novorojenega otroka v skrajno materialno osiromašenih razmerah.

Tu je prisotna predstava, povezana s skrbjo za novorojenega otroka. In to je zgodba bistva naše človeške navezanosti, sposobnosti, da smo ljudje v odnosu z drugimi ljudmi. Gre za temo skrbi. Skrb za preživetje, skrb matere za novorojenega otroka. In našo izkušnjo, ko smo bili zavarovani v materinem naročju, ko smo preživeli iz izkušnje zlitosti in enosti  z materinskim varstvom in skrbjo. To je izkušnja, ki žene večna iskanja možnosti, da bi jo lahko ponovili, v transcendentalnih ali tuzemskih doživetjih.

Še ena nepogrešljiva sestavina: darila in celoten sistem obredja ob njih. Darilo je sporočilo, da smo nekaj posebnega, prejeti darilo ima pomen naše individualne vrednosti za nekoga drugega, za nam pomembnega drugega. Darilo izraža skrb nekoga drugega, s sporočilom, da mu /ji je mar za nas. Skrb drugega za nas je izraz navezanosti. V pravilih božičnega obredja je zelo veliko skrbi: priprava doma, pospravljanje, okrasitev, zavijanje daril, priprava hrane. Sodelovanje v obrednih praksah pomeni vzajemno delitev istega ponavljajočega sporočila in utrjevanje osebne zgodbe, da smo navezani in povezani z bližnjimi. Religiozne prakse našega kulturnega okolja ponujajo nove variacije, dodatno krepitev in utrjevanje stika s potrebo po navezanosti. Adventna besedila, pesmi, posvečeni obredi. Z dodatnimi stimulacijami za povečano občutljivost zavedanja navezanosti med bližnjimi.

Zavedanje navezanosti z nam pomembnimi drugimi nas vodi k stiku z našimi primarnimi izkušnjami na to temo.

Vsi imamo svojo individualno zgodbo o varni navezanosti. Varnost je prek izkušenj skozi čas odraščanja  doživljala različne usode. Vendar večinoma v razsežnostih in različnih odtenkih med dovolj, manj in premalo.

V božični čas zremo z očmi otroškega odnosa in izkušenj do teme varne navezanosti s svojimi starši ali skrbniki. To je naša božična zgodba, ki zaznamuje naše doživljanje v odnosih, ki so lahko popolnoma različni od odnosov v primarni družini. V tem je vir čarobnosti pričakovanja in hrepenenja po doživetju, iz katerega smo izstopili v času, kjer nimamo ne zavestnih spominov ne besed. Nekje v nas je telesni občutek, obdan z močnimi hrepenenji. Ta izkušnja je univerzalno človeška. Načini, kako ji odgovarjamo pa so kulturni in individualni.

Načine zadovoljevanja ponujajo različni modeli, od maničnega, potrošniškega, ameriškega pretiravanja z božičkom in coca colo, do podalpskega asketskega, minimalističnega in depresivno kontemplativnega.

Vsakdo izbira iz široke kulturne ponudbe v okvirih razvoja lastnih medsebojnih odnosov: od praznovanja zavedanja navezanosti z ljudmi, ki so konkretno ob nas, do žalovanja za nečim, kar bi lahko bilo in ni, ali pa je v svetovih imaginarnega in izgubljenega.

1.

Dekle, ki kriči po navezanosti s kritiko, da ne verjame več, da ima dovolj potrošniške ideologije in standardiziranih filmskih ikon, ki nasprotuje potrošniški ideologiji božiča – in v klicu na radijsko postajo (ki soustvarja ideološko vzdušje množice, je ideološki aparat) dobi odziv voditelja. Pripoveduje ji o svoji izkušnji, ki je izkušnja izugube in vendar izkušnja spominov na navezanost do ljubljene osebe. Iz razmerja kot povezovalni člen ostaja otrok, v topli povezanosti med očetom in sinom. Igra naključij, srečevanja, približevanje in ohranjanje distance s pomočjo razuma. Na koncu otroška neposrednost doprinese k srečanju dveh hrepenečih svetov. V zgodbi je polno »božičnih obratov«. Božični obrat je zame razplet dogodkov, ki se zdijo skoraj nemogoči, imajo status čudeža, vendar imamo vsi izkušnjo z njimi. O božičnih obratih govorijo sladkobni ameriški filmi, ki so postali kultni za božični čas.

2.

Mož, ki v avtu nemočno opazuje, kako je pri ženi ljubimec. Zgodba prevaranega moškega, ki je ‘težja’ od zgodbe samomorilca. Samomorilec obupa in uvidi svojo neznatnost, mož pa se vrže v globino. Božični obrat je pristanek na kamionu s smrečicami. Gre domov in se odloči spremeniti vztrajanje odtujenosti v družini. Odraščajoča hči ga ima za idiota, žena ima na obisku ljubimca v božičkovem kostumu, družina, ki prek TV aprata vzdržuje odtujenost in nepovezanost. Božični obrati: prava jelka namesto plastične, TV skozi okno, vloga očeta, ki družino s starim očetom vred posede v avto in odpelje iz patološkega okolja. Božični obrat je lahko tudi nesreča, hud spor, izguba starega očeta in gostoljubnost ljudi v toplem domu. Povezovalne prakse v kulturnem kontekstu, ki stimulirajo povezovalnost med člani družine. Uporniška hči je prav tako člen, ki lahko povezuje oz. je njena navidezna razdiralnost in upornost le klic k povezanosti in pripadnosti, k varni navezanosti – še en božični obrat.

3.

Sosednja družina, fant, ki je prikazan skozi deviantno vedenje. Starša sta alkoholika, božičku, ki kot ljubimec beži iz tuje postelje, ukrade telefon. Deviantnost kot klic k povezanosti. V deviantnih vedenjskih izbirah so prisotni sledovi humanosti in velike srčnosti (skrb otroka za psa, v okoliščinah, ko skrbniki zanemarjajo svoje naloge).

4.

Zgodba bogatih intelektualcev, ki sta brez otrok. Med hladnostjo direktorice radijske postaje, ki je lik pri soustvarjanju zgodbe pod 1, in njenim možem, ki rešuje pobeglo deklico iz sirotišnice. Deklica kot model ideologije božičnega hrepenenja (Andersenova Deklica z vžigalicami), ki nagovarja na karitativnost in empatijo do ludi, ki nimajo možnosti, vstopi v življenje, ki vzdržuje paradoks temeljnega manjka (navezanosti) ob (materialnem) izobilju. Božični obrat uporabi rešitev komplementarnega uravnoteženja na način otroške naivne logike: več lahko pomaga tam, kjer je manj. Kar je njen presežek, je otroškost (izražena v pesmi Sveta noč v domačem jeziku) in manjko v hrepenenju po imeti starše. Intelektualca sta komplementarni del zgodbe, manjka jima izgubljeni otrok, ki ga ohranjata v bolečem žalovanju.

5.

Direktorica radijske postaje se sreča z nosečo sestro, izmenjata si darila. Tema imeti otroka je tabu tema.

V zgodbo vstopita še dva družinska sistema, ki se prepleteno povezujeta z nekaterimi drugimi zgodbami.

6.

Direktor agencije za izposojo božičnih kostumov. Sin v zrelih letih, ob katerem ostarela starša hrepenita po potomstvu. Oče pomotoma poveže sina z nosečo sestro iz 5. zgodbe.

Družinska zgodba se razplete z razkritjem sinove seksualne usmerjenosti. V 5. zgodbo pa vstopi prevarant, ki smo ga spoznali že kot protagonista v zgodbah 2 in 3. Njegova zgodba odprtosti za stik in navezanost gre prek vstopa v razumevanje in empatijo z deviantnim vedenjem. Božični obrat je v sprejtju odgovornosti in nastopu vloge očeta.

Film tako govori o nujnih sestavinah za navezanost kot življenjsko nujno potrebo. Zgodbe, ki jih prikazuje, ilustrirajo variacije na temo v kontekstih vsakdanjega življenja. Mimo vsega za navezanost potrebujemo družino, mater in očeta v njunih vlogah, opremljena z veščinami skrbi za otroke. Potrebujemo otroka, kar je temeljna točka identifikacije. V vseh zgodbah so bili otroci edinci – to je prototip navezanosti in mesto identifikacije, vstopa gledalca v filmsko sporočilnost.

Kar je dodatna vrednost: ne moralizira o matetrialnih in duhovnih vrednotah, temveč išče rešitve dobrega upanja, ne glede na moralno in vrednostno opredeljeno težišče.

Ljudje prihajajo na prvo Okrepčevalnico po počitnicah. Večinoma v parih, nekaj tudi posameznikov. Zmanjkuje pripravljenih stolov, na koncu nas je v krogu zbranih 36. Ponovno podiramo rekorde glede udeležbe. Prav tako je neverjetno, da dogajanje že tretje leto pritegne nespremenjeno število ljudi. Vsak mesec! To je kamniška znamenitost in senzacija, o kateri ne govorimo naokrog, hkrati pa je to nekaj, kar nam zavidajo povsod po Sloveniji. Pa tudi izven Slovenije, ko o tem pripovedujeva na strokovnih srečanjih.

V tišini velikega pričakovanja in v vzdušju zaupanja in varnosti se zberemo v krogu, s spoštljivostjo do vsakega udeleženca. Prihajamo s svojimi vprašanji in svojimi hrepenenji, z izkušnjami in dobrimi upi. O Okrepčevalnici se govori in vedno pride kdo iz povsem drugih koncev; udeleženci so že prišli tudi iz Sežane in drugih krajev Primorske, iz Celja in Koroške, iz Notranjske in oddaljenih koncev Poljanske doline.

Učimo se poslušanja drugih, sprejemanja različnosti, iščemo smisel v pripovedih drugih. To vodi do medsebojenga razumevanja. Vsaka zgodba drugega ima sporočilo tudi zame. Kar delimo v skupnem krogu, ustvarja prostor povezanosti.

Okrepčealnico izvajamo s pomočjo in podporo Občine Kamnik, LAS. Ko ob dogajanju na Okrepčevalnici berem zgodbe na temo kamniškega župana, očitkov mobinga, mnenja in komentarje, pomislim na podobnosti iz profesionalnega dela z odnosi. Zasledil sem štiri izjave za javnost, štirih protagonistov, štirih različnih svetov, v dinamiki medsebojnega nerazumevanja. Z zelo jasno prepoznavnimi zadržanimi močnimi čustvi. To so povsem identična izhodišča kot v partnerskih ali družinskih bojih in zatikih. Kar se učimo na Okrepčevalnici je ravnanje s čustvi na način sprejemanja in ohranjanja različnosti. Tako zelo sem pomislil, kako imam orodja in znanje, da bi lahko prispeval k pomiritvi močnih čustev in posledično k večji funkcionalnosti v odnosih na ravni, ki odloča tudi o naši lokalni usodi. Zlasti pri ustvarjanju klime, v kateri ljudje delujejo in si zaradi zatikov v odnosih otežujejo kakovost življenja. Tehnika poslušanja, validacije in empatije je rešilna bilka, ki jo sam uporabljam in jo lahko ponudim kot preizkušen ter delujoč pristop, res povsem drugačen od uveljavljenega javnega diskurza, vendar z učinki medsebojnega razumevanja na dolgi rok.

Ali je to zgodba kovačeve kobile?

Kar bi jaz naslednjič več je, več všečne glasbe in še več plesa in morda kakšna vaša zgodba..

Prebrala sva dve zgodbi, povedala nekaj šal in vsak je za domov dobil ljubezensko pisemce v srčku. Ker bova na željo mnogih od vas naredila ta večer tradicionalen, bi vam bila zelo hvaležna za vaše odzive. Česa bi več, česa bi manj… Lahko jih pritaknete v komentarje (lahko si nadenete NIK ime in boste ostali anonimni) ali pa nama jih pošljite na mail info@vezal.si . Skušala bova upoštevati vaše želje za naslednji večer Ljubezni, ki bo proti koncu novembra. Prepričana sem, da več zabave v odnosu naredi odnos bolj živ in zanimiv. Prepričana sem tudi, da ste si vsi, ki ste prišli sami – brez partnerja, polepšali samotni čas.

Na življenje – LJUBEZNI!

Pri Vezalu in Kavarni Marjanca bomo zanesljivo dali od sebe vse, da vam večer ostane v lepem spominu!

Tisti, ki ne morete priti, ker greste na počitnice, pa ne bodite žalostni. Ta večer bo postal tradicionalen večer Ljubezni. Naslednjega lahko pričakujete proti koncu leta!

Kakšna je razlika med Valentinovim in Vezalovim Ljubezenskim Večerom? Mi smo prepričani, da si ljubezen zasluži VSAK.

Zato vabimo tudi tiste, ki ste sami, ki niste v zvezi. Ne želimo, da sami in osamljeni ostajate doma. To bo večer ljubezni za vsakogar. Lahko pridete v paru, sami, s prijatelji…

Ljubezen je nekaj, kar nam pripada in je nekaj, kar si moramo dovoliti.

Če je nismo bili deležni, ko smo bili majhni, če smo je bili deležni, če smo obdarjeni z veščino, da jo zlahka delimo, če jo težko sprejemamo…

Vsi smo dobrodošli na Vezalovem Ljubezenskem Večeru:

14. februarja 2010

Ob 18h

V Kavarnici Marjanca na Kolodvorski ulici 5, v Kamniku

Kaj se bo dogajalo?

♥ Ljubezenska večerjica

♥ Ljubezenske pesmi

♥ Ljubezenske zgodbe

♥ Sproščeno druženje

♥ Ljubezensko presenečenje

Izbirali bomo med tremi meniji. Vsak meni stane 10€. Dodatno pijačo plačamo posebej.

Zaradi lažje organizacije in omejenega števila mest, se je treba prijaviti na Info@vezal.si Ali na GSM 041 811 999 (Lea).

Prijavite število oseb in številko menija.

Gospa in Gospod Mlakar se bosta potrudila, da bomo dobro jedli, da bomo v lepem vzdušju in da nam bo lepo. Vas pa prosim, če se slučajno zgodi, da po prijavi ugotovite, da ne morete priti, svojo rezervacijo odjavite.

Ni nam treba plačati rezervacije, zato je lepo, da upravičimo zaupanje!

Ljubezenski meniji za ljubeznivih 10€:

1. MENI

Ljubezenski napoj (alkoholni ali brezalkoholni)

Marinirani škampi na rukoli, z grškim sirom

Minjon prekmurske gibanice

2. MENI:

Ljubezenski napoj (alkoholni ali brezalkoholni)

Telečja rulada, pečen krompirček s timijanom

Pehtranova potica

3. MENI

Ljubezenski napoj (alkoholni ali brezalkoholni)

Štefkina pečenka, njoki z rožmarinom

Banana s sladoledom

Kavarna Marjanca z gospodarico Katko in Gospodarjem Florjanom vam želi obilo zabave, dobre volje, ljubezni in DOBER TEK!

14. februarja ob 18h, vas čaka prelep večer. Najdete ga tukaj – zemljevid .



Novo leto 2010

Novo leto 2009

Novo leto 2008

Novo leto 2007

Novo leto 2006

Novo leto 2005 – Manjka?

Kliknite in boste videli najino voščilo!

Zjutraj sva imela predpraznično oddajo na Prvem programu radia Slovenija.

Meta, jaz Lea, s Helen in Harvillom Hendrixom v sredini.

Harville je ustanovitelj Imago teorije in avtor knjig Najina ljubezen in Zdrav otrok in ljubezen staršev (Giving the Love that Heals)