Imamo svoje izkušnje in svoje zgodbe, kako smo bili sami kot otroci navezani na ljudi, ki so skrbeli za nas in bili naši najpomembnejši bližnji. Iz teh izkušenj pletemo svoja vedenja v vlogi staršev.

Ko se srečamo z zadregami v vzgoji, so to navadno priložnosti, da se nekaj naučimo na novo. Koliko so stari naši otroci in kaj so njihove potrebe? V katerem razvojnem obdobju imamo največ zadreg s svojimi otroki? Ali so to obdobja, kjer imamo tudi sami iz svojega otroštva zgodbe, ki bi se morale odviti drugače?

Na Okrepčevalnici smo razmišljali o različnih razvojnih obdobjih in raziskovali naše izkušnje glede stika in povezanosti iz perspektive otrok do staršev. Nato smo perspektivo obrnili in pogledali na svojo vlogo staršev in raziskovali naš stik z našimi otroki.

Učenje na Okrepčevalnici poteka kot delitev izkušenj. V krogu si sledijo zgodbe udeležencev, osebne izkušnje, pripovedi, stiske, zabavna doživetja, lastna razmišljanja… Skupaj pletemo zgodbo, kjer vsak dodaja svoj košček življenjskih izkušenj. Nekateri pri tem sodelujejo zgolj kot poslušalci in s tem je prav tako vse v redu. V pripovedih je veliko čustvenega naboja, pri mnogih tudi veliko zadržanih solz. Vse to nesebično delimo v skupini, kjer takoj nastane čut spoštovanja in empatije. Je to zaradi strokovnosti vodenja ali zaradi iskrenosti udeležencev? Ne eno in ne samo drugo. Gre za soustvarjanje, za matematiko, kjer je 1+1 = mnogo več kot 2. Vsakič sestavljamo novo kombinacijo dopolnjevanja. Vsakič novo izkušnjo medsebojnega učenja. Tistega pravega učenja, iz izkušenj, iz pričevanj, iz življenja za življenje. Na podlagi zelo velike mere iskrenosti in odprtosti. Pri tem med vodji in udeleženci ni razlike.

Spremljamo pripovedovanja:

» V zgodbi z otroki se mi vedno zatakne na isti točki. Ko pomislim, je to točka v mojem odraščanju, kjer sem tudi sam najbolj pogrešal stik s svojim očetom.«

»Opažam, da se v stiku z otroki izgubljam, zdaj ko so otroci v puberteti. Razmišljam o svojih izkušnjah in spoznavam, da mi manjka model očeta.«

»Tudi v moji zgodbi odraščanja ni bilo očeta. Verjamem, da smo mi kot starši lahko drugačni. Zato pritiskam na partnerja, naj bo bolj prisoten.«

» V naši primarni družini smo bili zelo povezani. Enako si želim povezanosti v svoji sedanji družini. To je nekaj, kar zelo pogrešam. V svoji goreči želji še nisem odkrila recepta za povezanost.«

»Ena plat mojega razmišljanja je v stiku z mojo ustrežljivostjo, ko sem bila otrok. To prepoznavam tudi pri enem od mojih otrok. Drugi me ves čas vabi, da se mu pridružim pri igri, jaz pa to zavračam. Zdaj sem zelo v stiku s spoznanjem, da se z menoj kot otrokom doma niso igrali.«

»Ustrežljivost je tudi moja tema. Prepoznavam jo pri starejšem otroku. Mlajši je drugačen, saj se zna pogajati in pride vedno do rezultata, ki nas povezuje. Iz svoje življenjske izkušnje vem, da pretirana ustrežljivost lahko vodi do velikih težav v medsebojnih odnosih. Rad bi to nekako sporočil svojemu otroku.«

»V stiku sem z mlajšim sinom in najino komunikacijo. Zavedam se, da ga veliko prekinjam, on pa se pritožuje, da ga ne poslušam. Svoj vzorec prepoznavam iz primarne družine, kjer me moja mama nikoli ni poslušala. In še vedno je tako.«

»Lahko govorim o spremembi po vseh teh letih dela na sebi, tudi s pomočjo Okrepčevalnice. Zavedam se pomembnosti tega, da zares slišim otroke. Kar delam zelo drugače je, da ne vrednostim njihovih izjav.«

»Pri sebi vidim, da se še vedno izgubljam v očetovski vlogi. Ko se vračam v svoje otroške spomine, v njih ne najdem lika očeta.«

»Moji otroci so še v predšolskem obdobju in imamo stik. Ko pomislim na svojo otroško zgodbo, je bil stik s starši do šole. Pri sebi pogrešam, da bi bila v stiku z otroki bolj prisotna.«

»Kar je moje vprašanje glede stika z otroki, je moja pripravljenost, da jih poslušam, kadar pridem domov utrujena. Tudi, ko me sin mori s svojimi igricami, sem se zamislila nad tem, kako znam biti nestrpna do tega njegovega sveta, ki mu veliko pomeni.«

»Včasih so bili otroci pri hiši, ker so pač morali biti, ker so jih imeli pri sosedovih, jih dajmo pa še mi. In tako otroci v naši družini nismo bili opaženi. Ko pomislim na svoje starše, je bilo njim enako. Veliko sem morala narediti na sebi, tudi s pomočjo Modrega ključa, da sedaj starši razumejo moje štose in jaz njihove.«

»Otrok je star 3 leta in se imamo super. Živi polno življenje. Iz mojih spominov imam zavedanje, da se je tudi moj oče veliko igral z menoj.«

»Zdaj je otrok še majhen in iskren. Edine omejitve zadevajo uživanje sladkarij. Imamo dober stik.«

»Smo dopolnjena družina in iščem pravo kombinacijo za vzdrževanje stika. Kar sem spoznala, je moja otroška zgodba, kjer nisem nikogar zanimala in moja hrepenenja, povezana s tem. Zato razumem svojo navado, da zdaj zaslišujem, kar drugim seveda ni všeč.«

»Ko razmišljam o meni in mojih starših, ne najdem nikjer stika. Imam veliko vprašanj, kako ohranjati stik z otroki, tudi z otroki, ki jim nisem biološki oče in živimo skupaj v družini.«

»Svoje zgodbe ne morem primerjat, ker mi manjka film. Vem, da zato, ker je v njem preveč žalosti. Z mlajšim otrokom imam boljši stik, s starejšim nisem znala in zmogla drugače, čeprav bi si to želela. To si zdaj priznam in to je največ, kar lahko naredim.«

»Z otroki imam fenomenalen stik. Kar je zanimivo, bi si želela več prisotnosti moža. Zamislila sem se, ko mi je na moje povabilo odvrnil: ‘Saj ti furaš vzgojo!’ V tem prepoznavam njegove vzorce iz primarne družine.«

»Kar se me je dotaknilo ob razmišljanju je moja zgodba. Ves čas sem si prizadevala, da bi me oče opazil. Saj nas je imel rad, a tega ni znal pokazati. Zame je bil odsoten. In to prepoznavam tudi v svojem stiku do otrok. Po ločitvi sem bila zelo odsotna, nastale so posledice, ki bi jih zdaj želela popraviti.«

»Zelo sem v stiku z izkušnjo ločitve mojih staršev. Imam velik strah, da se to ne bi tudi meni zgodilo (solze).«

»Kar vidim pri stiku z otroki kot najbolj pomembno – če midva nisva usklajena, otroci to zaznajo in se odzovejo, vidiva njihove stiske, ker grizejo nohte ali prst.«

»V mojem otroštvu so bile nekatere stvari samoumevne in so funkcionirale. Zdaj to ne vidim kot pravi stik. Kar je včasih funkcioniralo, danes ne gre več. Zavedam se, kako je stik pomemben, saj danes stvari v vzgoji ne gredo več samoumevno. In ne bi želela prikrajšati otrok.«

»Dotaknilo se me je, kar so že drugi povedali o ustrežljivosti. Moji starši so bili skrbni, a hladni. Glede stika s svojimi otroki opažam, kako sem od starejšega do najmlajše spreminjala svoja načela glede meja in zahtev.«

»Sprašujem se, kaj še lahko naredim. Navdahnila me je knjiga, ki razmišlja o naši sreči. To kot starši želimo vsem otrokom. Razmišljam o tem, kako jim lahko to posredujem z zgledom in brez prisiljevanja.«

»Sem v stanju, ko s partnerko ne živim skupaj, imava otroka. Kar me skrbi je njen vpliv na moj stik z otrokom.«

»Iz svojih spominov nimam podob, ki bi se jih zavedal. Počasi spoznavam vplive nezavedne vzgoje in se s tem ukvarjam. Pri sebi imam vtis, da otrokom nudim veliko več kot sem prejemal sam od svojih staršev. A slišim z druge strani, da to ni dovolj.«

»Spoznavam, kako sem bila kot otrok v stiskah sama. To bi želela pri svojih otrocih spremeniti. Zato si vzamem čas in ohranjam obred večerne pravljice, kjer najdem čas, da prisluhnem otrokom.«

»V moji primarni družini je bilo veliko stika, topline, spoštovanja, telesnih stikov. Vendar sem bila tudi veliko sama, ker me niso pustili, da bi se družila z vrstniki. Tako sem se naučila opazovanja v naravi. Zdaj to veščino uporabljam pri stiku z otroki. Ker jih pozorno opazujem, jih zelo dobro poznam in poznam njihove potrebe in navade. Glede stika z njimi se zato sploh ne bojim.«

»S svojimi pubertetniki imam dober stik. Včasih si rečem, da se preveč naprezamo in da se kakšne zadeve lahko speljejo tudi na bolj preprost način.«

»Rad bi podelil svojo izkušnjo očeta po ločitvi. Najprej sem imel veliko dilem glede vzdrževanja stikov, imel sem strahove, da bodo otroci prikrajšani. Po nekaj letih lahko zatrdim, da te prikrajšanosti ni. Sem tudi prepričan, da je bila ločitev manjše zlo. In zdaj se celo zalotim, da so otroci veliko z menoj in bi si želel, da bi šli več po svoje.«

KOMENTAR

Zgodbe odpirajo veliko možnosti za razmišljanje, za zavedanje določenih vzorcev in odpiranje možnosti za spremembe.

Kaj so hrepenenja otroka? Najprej, da bi ga starši sploh opazili, sprejeli. Kot starši imamo možnost, da temu ugodimo z zrcaljenjem. Zrcljenje sporoča, da smo prisotni, da otroka opazimo, da nam je pomemben, da sprejemamo njegov svet… Preprosta tehnika komunikacije, ki opravi veliko dela naenkrat.

Drugi način, ki ima prav tako veliko moč povezovanja, so obredi. Večerna pravljica, skupne igre, skupni obroki… To je posvečeni čas za bližino, ki deluje že sam po sebi. Navadno se mu priključi še primerna vsebina, kjer je fokus na povezovanju, sproščenosti, telesnemu stiku.

Vsako razvojno obdobje ima svoje pasti in tipične situacije, ki grozijo ohranjanju stika. O tem bom pisali v drugih prispevkih (Stik in pubertetnik, Stik z otrokom v šolskem obdobju). Prav tako o vplivih, ki jih ima stik v partnerstvu na vzdušje v družini.

Še priporočljiva literatura na to temo:

Harville Hendrix, Helen Hunt, Zdrav otrok in ljubezen staršev, Ljubljana: Orbis, 2006.

Kaj so bila vprašanja, s katerimi so udeleženci napolnili prostor?

Mamo 14 letnika in 9 letnika je zanimalo, kako otroke med počitnicami pripraviti do tega, da bi imeli poleg popolnega počitka in uživanja v brezdelju, tudi določene obveznosti in opravila. Z enakim vprašanjem je prišlo še kar nekaj drugih staršev.

Mati, ki je imela otroka starega dobri 2 leti, se je spraševala, ali je smiselno razmišljati o obveznostih že v tem času?

Oče je postavil vprašanje glede dinamike v družini, kjer po izrečenem navodilu, en opravlja delo, trije pa ga pri tem opazujejo.

Nekaj mater otrok med 9. in 14. letom se je spraševalo, kako otrokom sporočiti, da določeno opravilo ni bilo dovolj dosledno opravljeno?

Starša sta se spraševala o tem, kako naj najstnico brez nasilja pripravita k spoštovanju dogovorov glede njenih dolžnosti, povezanih z vzdrževanjem reda v svoji sobi. Oče je poročal, kako bi želel spremeniti komunikacijo, vendar ga hči vsakič znova uspe spraviti iz tira.

Mama je poročala o izgubi stika z odraščajočim 14 letnim otrokom in težavah, ki zaradi tega nastajajo. Ne pozne njegove družbe, otrok ne spoštuje dogovorjenih časovnih okvirov, ne more mu zaupati, ne upošteva omejitev in njene avtoritete.

Druga mati, njena otroka sta stara 7 in 9 let, je prišla z vprašanjem, kako izstopiti iz večnega pregovarjanja z otrokoma, ko zahteva, da bi bila določena opravila opravljena. Razmišljala je o določenih trikih, s katerimi bi morda lahko prepričala otroka.

Več mater je imelo vprašanje, kako naj pri otrocih med 13. in 17. letom starosti dosežejo, da bi bili med počitnicami aktivni, da bi imeli določene delovne navade in bi ne posedali samo pred računalnikom in televizijo. Kako jih motivirat, da bi naredili še kaj drugega? Da bi morda celo sami našli kakšno opravilo, ki jih zanima?

Mati se je pritoževala, da otroka pričakujeta protiplačilo, sicer pa svoja dela opravita površno in nezanesljivo.

Mamo, ki je imela otroke v velikem starostnem razponu, je zanimalo, kako ohraniti stik in povezanost, saj meni da je to pogoj varnosti.

Mati, ki je prišla na povabilo sodelavke, je bila zaskrbljena zaradi 15 letne hčere, ki je srednjo šolo končala s tremi popravnimi izpiti. Na vsako zahtevo se hči odzove z burnim NE. Mami je najpomembnejši stik in se zaveda, da z izgubo stika izgubiš otroka za celo življenje.

Mati je poročala o izkušnji, kako sta z možem po obiskovanju Modrega ključa uspela urediti medsebojni odnos in zdaj se lahko s ponosom pohvali, da je njuna hči, zaradi katere sta izgubljala upanje, uspešno dokončala šolanje. Njena izkušnja je, da je partnerski odnos pogoj za kvalitetno opravljanje vloge staršev.

Starša, ki sta živita v dopolnjeni družini, sta izpostavila dilemo funkcioniranja družinskih pravil, ko pridejo na obisk otroci iz prejšnjih vez. Pri tem je nastopila tudi dilema glede lojalnosti.

Oče je imel vprašanje, ali je smiselno otrokom nalagati šolsko delo tudi med počitnicami?

Naslednji oče se je pridružil vprašanjem ravnotežja med pravicam in dolžnostim pri otroku.

Mati je povedala zgodbo, kako je mlajši sin popolnoma drugačen od starejšega in težave ob tem, ker mož tega ne vidi na enak način kot ona.

Mati 16 letne hčerke in 10 letnega sina je poročala o skrbeh, ki ji povzroča hči v puberteti. Pri tem, ko hčeri postavlja določene zadolžitve, opaža njeno pasivnost. Z možem pri tem nista uglašena.

Naslednjo mamo je zanimalo, ali je morda pri svojih zahtevah do sina preveč striktna.

Oče je povedal, da je prišel na srečanje na željo žene. Domače zgodbe so podobne ostalim, kako otroke zaposliti s čim drugim kot sta televizija in računalnik? Sebe vidi kot bolj zahtevnega odžene in razmišlja o malih opravilih za otroke.

Mati je bila navdušena nad ponudbo delavnice in bi bila zadovoljna z vsakim odgovorom, ki ga bo dobila.

Delo na delavnici

Vprašanja staršev smo razvrstili v nekaj sklopov:

• Praktični primeri
• Vprašanja komunikacije z otrokom
• Vprašanja, povezana s partnerskim odnosom
• Pravice ali dolžnosti?
• Kako dosežemo, da se dogovorjeno resnično zgodi?

Ob odgovorih smo odigrali eno igro vlog, kjer sta starša predstavila konkretno, kako poteka komunikacija z najstnico, ki spravi očeta ob živce, ko ta od nje zahteva, da se od televizije premakne k pospravljanju sobe in izpolni, kar je bilo že zdavnaj dogovorjeno.

Nova igra je demonstrirala nove možnosti, nove okvirje, v katerih je mogoče videti odnos. Ob tem smo svoje izkušnje z uspešnimi načini reševanja zapletov z otroki še podelili v skupini.

Udeleženci so bili ob izmenjavi izkušenj zelo hvaležni za iskrenost, podobnih srečanj na isto temo pa bi še potrebovali.

Naslednji vikend organiziramo delavnico “USPEŠNO POSTAVLJANJE MEJA”

Kar se mene tiče, je dandanes vse prezgodaj, po drugi strani pa je tako, da če se starši ne bomo prilagodili, bomo iz naših otrok naredili male internetne robote, invalide v odnosih.

Kaj to pomeni? Meni se lahko zdi zelo prezgodaj se z otrokom pogovarjati o spolnosti pri desetih letih, po drugi strani pa ta  nedolžni angelček samo vtipka v internet in gleda trdo pornografijo. In se uči od tam.

Morda vam je padlo na pamet, da mu ne bi omogočili računalnika, ampak nič hudega, saj ga ima njegov prijatelj, takega z monitorjem čez celo steno in se super vidi!!!

Kje je torej rešitev?

Spolni razvoj ali katerikoli razvoj se pri otroku dogaja od trenutka, ko se otrok rodi. O njih se lahko spontano pogovarjamo sproti, otrokovim letom primerno. To kar sem napisala je definicija. Te definicije pa ni tako preprosto živeti. Kako to?

Pri kakšnih stvareh, ki nam niso domače, si mi preprosto zatisnemo oči, ignoriramo jih, se o njih ne pogovarjamo, se delamo kot da jih ni – ne zmoremo, ne znamo, si ne upamo. Zato imamo razloge in nič nismo krivi. Smo pa odgovorni za svoja vedenja in vedno jih lahko popravimo.

(V to sodi spolnost, odnos do hrane, medsebojni odnosi, nasilje, nespoštovanje, vsakodnevna opravila,… sem sodi popolnoma vse)!

Obstajajo starši, ke se težko pogovarjajo o katerikoli temi, starši, ki si absolutno ne znajo predstavljati, da bi svojemu otroku omenili spolnost, starši, ki ne znajo spregovoriti s svojim otrokom o prehranjevanju, zunanjem izgledu ali pa preprosto o načinu oblačenja…).

Komu se morda zdi to nenavadno, je pa to popolnoma običajna vsakdanja stvar. Kje smo se učili komunikacije in odnosa do otrok? V svojih primarnih družinah. Zdaj vemo, da bi morali drugače, vendar ne znamo, ne zmoremo, si ne upamo. Ves čas smo v dvomih ali delamo prav? Ali ne najdemo poti, kako bi lahko drugače. V sebi nosimo strahotno hrepenenje po stiku in pogovoru, ko pa dobimo priložnost zmrznemo, ne moremo spregovoriti ali pa se preprosto umaknemo, lahko da se opogumimo in kaj rečemo in hitro vidimo, da smo rekli nekaj kar je povzročilo kaos okoli nas in v nas. Poznate te občutke?

Ta vikend imava delavnico ‘Uspešna komunikacija z najstniki’, kjer bomo pogledali vzorce, ki smo jih prinesli s sabo in se učili, kako te vzorce spremeniti. Kako lažje najti stik z otrokom in kako se osvoboditi raznih prepričanj in strahov.

Pogledali bomo, kaj so v resnici potrebe naših otrok in kaj samo njihove želje. (Tukaj imava konkretno izkušnjo preko dela z otroki starimi 12 in 13 let. 500 otrok nama je imelo priložnost povedati o njihovih stiskah v odraščanju.)

Delavnica je namenjena vsem staršem, ki imajo otroke. Ni vam treba čakati, da bo vaš malček postal uporniški najstnik in potem iskati rešitve. Na najstništvo se lahko pripravite in zelo odvisno je, kako boste prej vzgajali vašega najstnika. Ali boste imeli z njim pristen stik in zaupanje.

V petek 5. novembra in v soboto 6. novembra imava razpisano delavnico. NATISNITE SI LETAK S PODROBNOSTMI.

POGLEJTE VTISE STARŠEV, KI SO ŽE OBISKALI TO DELAVNICO.

Obožujem njihovo vztrajnost in pogum. Obožujem njihovo ustvarjalnost in moč… Kaj vse so pripravljeni narediti, da bi lahko odrasli. Se odpovedati sladki varnosti, bližini, udobju…

Mi pa jih vidimo, kako brezglavo drvijo v brezno pogube, kako iščejo svojo pamet in hodijo po trnovih poteh. Tistih, ki smo jih mi zanje očistili pa nočejo niti videti.

Obožujem starše.

Obožujem njihovo trdo garanje, da bi otroka spravili do kruha in njihovo neskončno ljubezen, ki premaguje vse ovire.

Kaj bi lahko počeli z vsem tem. Gre to sploh skupaj?

Ko gledam svojega ponorelega otroka na eni strani in mene, ponorelo mamo, na drugi strani, se vprašam: ‘Kdo je tukaj odrasli?’

Preprost odgovor: ‘Nihče.’

Kdo pa bi moral biti odrasli?

Preprost odgovor je: ‘Jaz, mama (in oče).’

Spomnim se tistih dni. Prve pubertete. Kar danes vem, je to nekaj, kar ne pride počasi, ampak pride v trenutku.

Starši hočemo rezultate. Naši najstniki pa imajo nad tem moč.

Takole je zgledalo:

‘Ste dobili nazaj matematiko?’

‘Ne.’

‘A ni tako, da vam prinese nazaj v enem tednu?’

‘Kva težiš, njo vprašaj, lena je pač, ne da se ji popravt.’

(Učiteljica je bila vedno popolnoma v redu, tudi za mojega otroka. Debelo gledam, nič mi ni jasno, niti v vedenju, niti v izbiri besed… Edino kar mi je bilo jasno, je bilo, da so matematiko dobili nazaj).

Znova:

‘A ste dobili nazaj matematiko?’

‘Jooooo…. No smo, ampak zdele boš slabe volje in sama si kriva, kaj pa težiš.’

‘In?’

‘Bedna si, kje sem te najdu!’

V želodcu me stiska, težko diham. Sprašujem se, kam je izginil moj zlati, pridni otroček… Nimam energije, da bi rekla karkoli. Samo stojim in gledam ga, verjetno z upropaščenim pogledom.

‘Dve sem pisal.’

Vstane, vzame skejt in… gre… ?!?

Potem sledi slavni očetov govor:

‘No, sem ti rekel. To je od spuščenih hlač. A ga vidiš kašen hodi. Zakaj si gat raje ne obleče kar čez kavbojke, da bi cele pokazal. In skejterji. Mu bom že pokazal skejt. Pribil ga bom na steno in od danes naprej ga bo samo še gledal. Pa tista družba čudna. Sami luzerji. Že samo pogledaš jih in veš. Tiste hlače pod ritjo in mikice… Konc, not ga bom zaklenu in vse kar bo mel na voljo bodo zvezki, knige, voda in kruh…’

Jaz:

‘Meni se zdijo čist v redu fantje, odraščajo…’

‘Aha, zdaj jih boš pa še zagovarjala, saj sem vedu, itak ti je vseeno, no, potem pa kar ti poskrbi, da bo naredu kaj u življenju. Bomo vidl, no, saj že vem, to bo tako kot ti….’

Poznate to zgodbo. Ali opazite, kam pripelje? Od dvojke v šoli, do kaosa v partnerstvu. Med tem, ko na koncu najstnika in njegove odgovornosti ni nikjer.

Ali se da doseči, da najstnik ostane za mizo, da se z njim pogovorimo, ohranimo stik?

Kako se pogovarjati, da bo naš otrok vedel, da nam je mar zanj in ne samo za njegove rezultate? Kako doseči, da bo naš otrok potrgal vezi, odrasel, dobil izkušnje, brez da bi nas zraven pobralo od skrbi in groze?

Dejstvo, ki ga vsi vemo je, da otrok mora odrasti.

Vemo tudi, da zato rabi izkušnje samostojnega ravnanja, odločanja, reševanja problemov.

Vemo tudi, da imajo najstniki neizmerno moč in da je naše orožje drugje. V stiku in varnosti.

Ali veste, kaj najstnik razmišlja, ko leži na postelji, jezno gleda v strop in se z nami ne pogovarja, ker ga ‘ne razumemo’?

Strah ga je. In z jezo, ki jo kaže, ta strah prikriva. Odrasti ni lahko in navsezadnje – ali nismo odrasli za to, da jim pomagamo? In otroci so sigurno za to, da nam pomagajo odrasti.

Midva sva se tega naučila in se še učiva. Danes je tale dečko odrasel, odgovoren otrok. Veliko sva se naučila pri študiju, največ pa od najinih otrok. S pomočjo njih sva tudi midva postajala iz dneva v dan bolj odrasla, bolj odgovorna, bolj mama, bolj oče, bolj žena in bolj mož… To res ni enostavno!

Delavnica ‘Učinkovita komunikacija z najstniki’ je skoraj razprodana. Na voljo je samo še nekaj prostih mest. Če bosta oba termina zapolnjena, bova razpisala še en dodatni termin. Več informacij dobite na spletni strani.

Privoščite si malo užitka in preberite mnenja udeležencev z zadnjega treninga partnerskih veščin – MODRI KLJUČ.

Recepta za kuhanje mule ne boste našli na internetu. Našli boste veliko receptov ali se mulo lahko kuha ali ne. Kako se jo kuha pa nikakor.

Ko kuhamo mulo, se nikakor ne smemo z nikomur pogovarjati, ker se mula hitro splaši in nam lahko pobegne. Da jo ujamemo, potrebujemo precej veščin in orodij. Zato vam res svetujem, da ste tiho.

Ker je mula res ena posebna živat, je pomembno, ko jo kuhamo, kakšen izraz imamo na obrazu.

Najbolje je, če imamo ustnice čvrsto stisnjene. To nam daje tudi zavedanje, da NIKAKOR ne smemo spregovoriti. Mule nikoli ne smemo pogledati v oči, ker se nam bo takoj zasmilila in je ne bomo mogli skuhati, ne bomo imeli srca. Najbolje, da imamo pogled usmerjen v prazno, lahko tudi buljimo v TV  (to muli zelo pomaga, da postane bolj okusna) ali pa jo kuhamo za šankom, na kakšni zabavi… To naredimo, kadar želimo mulo flambirati.

Sicer ima mula v času kuhanja rada čokolado, kruh in različne druge jedi. Odlična postane, če jo kuhamo med nakupovanjem, še posebej, če je ženskega spola. Alkohol je vključen med različne začimbe. Odvisno, kakšnega okusa želite, da je mula.

Morate pa biti previdni pri dolžini kuhanja. Ker je reakcija dolžine kuhanja pri  kuhanju mule malo drugačna od govedine. Pri govedini je tako, da dlje jo kuhate, bolj bo mehka. Pri muli pa bodite pazljivi, ker če jo boste kuhali predolgo, bo postala trda, grenka in neprebavljiva. Izgleda, kot da z dolžino kuhanja mule, oživljamo celice trme v njeni sestavi. Trma pa je snov,  ki povzroča zasvojenost.

Priporočamo, da mule nikoli ne kuhate dlje kot dve uri. Po dveh urah deluje pomirjevalno, protibolečinsko in povzroči neke vrste olajšanje. Poleg tega je odličnega sladkobnega okusa in ne redi. Če jo kuhate dlje, so stranski učinki lahko usodni za vas in za vašo okolico.

Kot ste opazili, ni toliko pomemben način, kot dolžina – čas kuhanja. Pri kuhanju mule, so ljudje izjemno ustvarjalni. Mulo znajo skuhati pod odejo, na delovnem mestu, z ljubico ali ljubimcem v objemu, v družbi s prijatelji, s televizijo, s cunjo za čiščenje, s partnerjevo kreditno kartico, z otroki… in še in še.

Še enkrat pa vam polagam na srce. Nikoli več kot dve uri in naj voda v kateri jo kuhamo čisto, čisto rahlo vre. (Najbolj nezaželen način kauhanja je v kateremkoli tujem objemu!!!)  Če bo voda vrela preveč, to lahko povzroči mulin izbruh. Kadar mula izbruhne, nekontrolirano divja naokoli, riga, smrdi ji iz ust in lahko tudi kaj razbije. Z mulo je treba zelo previdno. Ljudje, ki se nahajajo v okolici kuhanja mule, naj mule ne izzivajo, ker s tem lahko podaljšajo dolžino kuhanja.

Če se vam slučajno, po nesreči zgodi, da boste mulo kuhali predolgo, pa se oglasite na info@vezal.si , kjer imamo posebna orodja, da se mulo ubije na kvaliteten in hiter način, s čim manj bolečin.

“Želim si, da bi se ustavila vsaj toliko, da bi  me objela in poljubila, ko se vrnem domov. Potem bi se počutil zaželenega ob tebi, vedel bi, da nisem odveč.”

To je stavek, ki nosi dolgo zgodbo v sebi, ki nosi veliko bolečino in veliko pričakovanje, ki se je rodilo veliko prej kot je (rekli mu bomo Stane) Stane srečal svojo ženo. Vem, da si večina od vas misli, to je pa ja logično ali preprosto, da nekoga objameš in poljubiš. Vendar temu ni tako. Navadno se srečamo s človekom, ki odpira naše rane,ne zdravi. In ravno skozi to nam daje možnost, da se spoznamo, da vidimo, kako funkcioniramo, da smo hvaležni, ja hvaležni za darila, ki nam jih daje partner, ko nam pomaga celiti naše notranje bolečine. Partner lahko zdravi našo bolečino šele, ko jo spozna, ko začuti od kje jo prinašamo.

Ko vidimo, da to ni več samoumevno in da dejanja, ki so za nas preprosta, partnerju pomenijo velik izziv, postanemo hvaležni.

Ko začnemo v odnosu dajati in sprejemati z Ljubeznijo. Ko posadimo srce, šele začne rasti Ljubezen. Brez tega ni nič.

Tako kot Božično žito. Dva dni rabi da vzklije. Ampak potrebno ga je posejati v rodovitno zemljo, zaliti, negovati s toplino. Potem vzklije, hitro, da ga vidiš rasti. Ko za partnerja naredimo nekaj, kar ni spontano ampak je iz Srca, smo posadili Srce. Iz Srca bo vzklila Ljubezen. V takih pogojih bo Ljubezen vzklila čez noč. In ko vzklije, jo je še vedno treba negovati. Ljubezen v partnerstvu ni samoumevna! Potrebuje pozornost, razumevanje in empatijo. V obeh svetovih.

Dobro jutro,

pravzaprav sedim v službi, ampak z mislimi nisem v službi ampak sem  še vedno na včerajšnjem Večeru.  Sploh ne vem kje sem, nekje plavam, počutim se srečno in hkrati čudno, mislim v tem smislu, ker se ne počutim tako kot vsak dan. Celo telo se počuti drugače, da ne govorim o tem koliko dela ima podzavest.

To kar sem dobila včeraj oziroma sva dobila s Možem, je za naju res izjemno, izjemno darilo. Priznam, da sem zelo sanjala o takšnem razgovoru, samo pot mi še ni bila povsem jasna, ampak zgodilo bi se tako ali pa drugače, ker mi je bilo jasno, da s toliko neizrečenimi stvarmi ne gre več naprej. Tudi Možu sem že omenila, da morava najti pot do varnega razgovora in to bi naju verjetno pripeljalo do vaju. Zato se vama res iskreno zahvaljujem za vajin pogum, da sta šla izven vajinih okvirov in nama ponudila to izkušnjo, svoje vodstvo in pomoč in cenim vajino čutnost, da sta pri naju prepoznala to potrebo, ker vem, da se to ni zgodilo kar tako, ampak je bilo prepoznano in podarjeno zavestno. Bilo je prekrasno darilo, ki ga ne bom nikoli pozabila. Zato sem vama še toliko bolj hvaležna, čisto iskreno.
Izjemno hvaležna sem tudi Možu, da je zmogel, ker vem, da je bilo zelo težko.  Kot sem že rekla, imela sem že vizijo najinega pogovora in dejansko sem neskončno hrepenela po tem, da izgovorim, kar mi je najtežje.
Če sem že ravno tu, bom izkoristila in naju prijavljam na celoletno izobraževanje, čisto resno in zares, da se ne bo treba Možu truditi. Se že veseliva in komaj čakava.

Uspešen dan vama želim in veliko izpolnjenih želja obema, ******

Kar želim sporočiti je, da sva ta vikend asistirala na njuni delavnici (kar tudi močno diši po KONCU najinega študija ). Na delavnici sva bila drugič. Prvič, kot udeleženca. Sedaj kot ‘pomočnika’. Delavnica pa vpliva na odnos neglede na to, v kakšni vlogi nastopaš. Toliko je zgodb, ki so si različne, ob enem pa zelo podobne. Toliko je odnosov, ki so si različni, ob enem pa na različne načine preživljamo skoraj enake stiske. Pod vsemi nami pa se skriva popolnoma isti imenovalec. Neskončno hrepenenje po ljubezni in sprejetosti!

Odnos med dvema je živ. Potrebuje, da ga hranimo, da ga negujemo, da zanj skrbimo. To, da si najdeš partnerja in potem MISLIŠ, da boš  brez skrbi živel/a do konca svojih dni, je utvara in je neodgovorno. Neodgovorno do sebe, do partnerja in tudi do otrok.

Velikokrat starši sprašujejo, kako otroka naučiti odgovornosti. Prvi odgovor je zgled. To ne pomeni brez konfliktov, to ne pomeni, da moramo imeti na ustih stavek, midva vse zmoreva, vse veva in vse znava.

To pomeni, da se ZAVEDAMO, kaj počnemo, in da se zavedamo od kod to prihaja in da smo usmerjeni v reševanje konflikta pri sebi. Da za to ne krivimo drugih. Da smo sami odgovorni za svoja ravnanja, nasmeh na obrazu ali jezen pogled.

Ja, res je odnos je lahko navidezno živ, tudi ko vpijeva drug na drugega, tudi, ko si mečeva krožnike v glavo ali razbijava z vrati… Vendar se za to živostjo skriva velika bolečina dveh prizadetih ljudi in nov pečat v otroškem življenju.

Kaj bi rekli, če vam povem, da na teh delavnicah nikogar ne spreminjamo? Da samo pokažemo orodja, kako slišati, razumeti in začutiti sebe in svojega partnerja? Da se svet v nas začne zdraviti in spreminjati, takoj, ko mi stvari drugače vidimo, razumemo?

Meta in Rudi pravita, da mi dajemo samo sestavine iz katerih si potem speče vsak svoj kruh. Dobite sestavine, nakažemo vam pot (recept) in odločitev, kakšen kruh boste jedli je vaša.

Na spletni strani imava razpisane datume za trening partnerskih veščin, ki se bo začel januarja. Modri ključ. Tudi na Modrem ključu vam damo orodja, vam damo sestavine in pokažemo pot.

Modri ključ je najina delavnica, koncept sva sestavila sama na podlagi znanj, ki sva jih osvojila in izkušenj, ki sva jih skupaj preživela. Povem vam, da so te izkušnje zelo pisanih okusov. Najino načelo je, da se vsak konflikt reši, da se o vsaki bolečini pogovarjava, če je še tako težko in na videz nemogoče. Modri ključ sva midva, so najine zgodbe, najine stiske  – ničesar ne skrivava. Moč za učenje pa črpava iz številnih šolanj in znanj, ki sva jih osvojila.

Tukaj si lahko preberete, kaj menijo udeleženci iz najinih preteklih delavnic.

In če sta sestradana pozornosti in ljubezni, če se obupano sprašujeta, kaj se je zgodilo s tisto energijo, ki je bila nekoč v vajinem odnsu. Imam veselo novico za vaju. Še vedno je skrita nekje v kotičkih vajinih src. Lahko jo poiščeta.

Toplo in iskreno vaju vabim, da se prijavita na Modri ključ. Vem, da je težko, da je nerodno. Vem pa tudi, da z vama ni nič narobe. Ravno obratno! Kar vama lahko zagotoviva z Albetom je 100% občutek varnosti na najnih delavnicah.

Še, da vam bo lažje. Tudi midva sva nekoč, pred leti sedela za mizo in se ukavrjala z mislijo. Ali greva na pot zavestnega partnerstva ali bova životarila v najinem odnosu. Ker sva se odločila za prvo, nama ni žal in jaz osebno, nikoli ne bi želela živeti drugače. Odločitev ni bila lahka!!!

Hvaležna sem Albertu, neskončno hvaležna, da mi je pomagal in šel skupaj z mano!

HVALA za iskrenost!

Ja, nasilje je prepovedano. Ampak ne pozabite, samo s strani staršev .

Tukaj pa so že datumi za novo skupino. Če ste že odločeni, se lahko že prijavite.

Tukaj vam predstavljam pismo, ki sem ga dobila po mailu od mamice, žene, ki naju je poslušala:

Lepo pozdravljena,

Vsebino vajinega predavanja-pogovornega srečanja, sem zelo navdušena in še precej pod vtisi slišanih zgodb iz vajinega realnega življenja, TAKOJ prenesla še na mojega partnerja koruznika. Zelo razmišljujoče je predeloval moj povzetek vajinih izkušenj…resnic…nasvetov, ki sta jih delila z nami.

Žal mi je samo, da nisva prišla skupaj…čisto malo je manjkalo…morda kdaj drugič. Predavanje mi je bilo zelo všeč, zelo sproščeno in resnično.

Moram reči, da mi je današnje predavanje dalo ogromno materiala za predelat,… veliko moči in veselja do družinskega življenja in povzetek, kaj je v našem življenju res pomembno, kaj šteje,…z veseljem in brez pomislekov, ki jih sicer imam do vseh mogočih napisanih teorij o partnerskih odnosih in vzgoji otrok, prisluhnem tovrstnim izkušnjam na tem področju…mislim, da pogovori odtehtajo precej več kot samo knjige!

Včasih čutim-čutiva potrebo po pogovoru z nekom, ki tvoje težave vidi z drugega zornega kota kot ti, ki ni vpleten v odnos in ki situacijo vidi z drugimi očmi…prav vesela sem, da sem bila danes na vajinem predavanju…morda pa nama bom za novoletno darilo podarila pogovorno srečanje z vama. Imava dva fantolina stara 6let in 4 leta, in večino dni v letu se imamo prav fino…pridejo pa tudi dnevi ko ne gre in ne gre…, da bi bilo takih dni čim manj si želiva oba. Včasih imam občutek, da nama v nastrojenih debatah zmanjkuje spoštovanja… Takrat me pa zelo skrbi in boli, ko naju slišim na kakšen nivo pogovora se znava spustiti. Ampak v življenju potrebujemo tudi prepreke, neuspehe, nesoglasja…da smo potem toliko bolj srečni, ko stvari postavimo tako kot vemo, da je prav in tako kot si želimo.

Bravo! Na predavanju sem uživala in z veseljem se bom-bova udeležila še kakšnega…

Lepo vaju pozdravljam in vama želim lahko noč,

Žena in mamica