Ljudje prihajajo na prvo Okrepčevalnico po počitnicah. Večinoma v parih, nekaj tudi posameznikov. Zmanjkuje pripravljenih stolov, na koncu nas je v krogu zbranih 36. Ponovno podiramo rekorde glede udeležbe. Prav tako je neverjetno, da dogajanje že tretje leto pritegne nespremenjeno število ljudi. Vsak mesec! To je kamniška znamenitost in senzacija, o kateri ne govorimo naokrog, hkrati pa je to nekaj, kar nam zavidajo povsod po Sloveniji. Pa tudi izven Slovenije, ko o tem pripovedujeva na strokovnih srečanjih.

V tišini velikega pričakovanja in v vzdušju zaupanja in varnosti se zberemo v krogu, s spoštljivostjo do vsakega udeleženca. Prihajamo s svojimi vprašanji in svojimi hrepenenji, z izkušnjami in dobrimi upi. O Okrepčevalnici se govori in vedno pride kdo iz povsem drugih koncev; udeleženci so že prišli tudi iz Sežane in drugih krajev Primorske, iz Celja in Koroške, iz Notranjske in oddaljenih koncev Poljanske doline.

Učimo se poslušanja drugih, sprejemanja različnosti, iščemo smisel v pripovedih drugih. To vodi do medsebojenga razumevanja. Vsaka zgodba drugega ima sporočilo tudi zame. Kar delimo v skupnem krogu, ustvarja prostor povezanosti.

Okrepčealnico izvajamo s pomočjo in podporo Občine Kamnik, LAS. Ko ob dogajanju na Okrepčevalnici berem zgodbe na temo kamniškega župana, očitkov mobinga, mnenja in komentarje, pomislim na podobnosti iz profesionalnega dela z odnosi. Zasledil sem štiri izjave za javnost, štirih protagonistov, štirih različnih svetov, v dinamiki medsebojnega nerazumevanja. Z zelo jasno prepoznavnimi zadržanimi močnimi čustvi. To so povsem identična izhodišča kot v partnerskih ali družinskih bojih in zatikih. Kar se učimo na Okrepčevalnici je ravnanje s čustvi na način sprejemanja in ohranjanja različnosti. Tako zelo sem pomislil, kako imam orodja in znanje, da bi lahko prispeval k pomiritvi močnih čustev in posledično k večji funkcionalnosti v odnosih na ravni, ki odloča tudi o naši lokalni usodi. Zlasti pri ustvarjanju klime, v kateri ljudje delujejo in si zaradi zatikov v odnosih otežujejo kakovost življenja. Tehnika poslušanja, validacije in empatije je rešilna bilka, ki jo sam uporabljam in jo lahko ponudim kot preizkušen ter delujoč pristop, res povsem drugačen od uveljavljenega javnega diskurza, vendar z učinki medsebojnega razumevanja na dolgi rok.

Ali je to zgodba kovačeve kobile?

Vemo, da se nikjer nimamo možnosti učiti za najbolj pomembne življenjske preizkušnje. In vemo, da smo ob preizkušnjah v vlogi staršev in v vlogi partnerjev, prepuščeni znanju, ki smo ga pridobili sami. To pa so najprej vzorci iz naših primarnih družin. Ko se srečata dva, ki prinašata dediščino svojih družinskih vzorcev, se zadeve rade hitro zapletejo. Po romantičnem obdobju navadno nastopi čas boja za prevlado enega nad drugim, za prav enega nad drugim. In tudi za zgodbe, kako s tem preživimo: ali v boju ali v umiku. Ko skušamo preživeti, uporabljamo različne strategije, kjer so ene funkcionalne, druge pa manj.

Okrepčevalnica je prostor, kjer se družimo ob vprašanjih vsakdanjega domačega življenja. Ne, ker bi bilo z nami kaj narobe, temveč, ker želimo živeti bolj zavestno, ker se zavedamo svoje odgovornosti in želimo v življenje ljudi, ki so nam najbližji in najpomembnejši, vnesti več kakovosti. Začeli smo z radovednostjo in iskrenostjo. Med seboj smo delili zgodbe in izkušnje, ki niso olepšane, ampak so resnične in realne.

Okrepčevalnica je najprej prostor varnosti. V njej ne svetujemo in ni pravilnih in napačnih mnenj ali odgovorov. Ni nasvetov, kako je treba. V Okrepčevalnici je prostor za vsako zgodbo in za smisel, ki jo vsaka zgodba sporoča. Ljudje s svojo redno udeležbo potrjujejo, da to potrebujemo. Potrebujemo možnost, da se srečamo, da podelimo nekaj, kar vsi živimo vsak dan, a o tem nimamo priložnosti deliti z drugimi.

Kako je na Okrepčevalnici?
Sedimo v krogu in govorimo v krogu. Kdor ne želi deliti svojih izkušenj v besedah, je prav tako dobrodošel in lahko samo opazuje in posluša druge. Doslej se nas je na vsakem srečanju zbiralo med 20 in 50 ljudi. Vsak mesec, tri leta. Vsakič pridejo drugi ljudje: eni bolj pogosto in bolj stalno, drugi občasno. Vendar je že tri leta na koncu vsakega srečanja podobno. Udeleženci so zadovoljni, da imajo to možnost, da so lahko slišali izkušnje drugih in spoznali, da smo vsi na isti poti.

Za udeležbo ni potrebno predhodno znanje. Vsako srečanje poteka v okviru izbrane teme. Vsaka tema se vedno dotika ene od temeljnih sestavnih našega družinskega življenja. Vedno začenjamo z iztočnico: »Moja izkušnja ali moje vprašanje…«. Zgodbe, ki jih delimo, imajo različna sporočila. Tudi, če gre za zgodbe z vprašanji in dilemami, vedno najdemo upanje in nove moči, s katerimi lahko nadaljujemo življenje naprej. Navadno spoznamo, da imamo vsi podobna vprašanja, da se vsi zapletamo na podobne načine, da se ukvarjamo s podobnimi vzorci in prepričanji. Tudi naši otroci imajo podobne navade in nas preizkušajo na podobne načine.

Na način nevtralne izmenjave se sporočila ustvarjajo sama. Vsaka zgodba ima v sebi ob vprašanju ali zapletu tudi poseben način reševanja in preživetja. Tudi, kadar imamo možnost izraziti, da nam je v določeni situaciji težko in se v krogu odzovejo drugi, ki jim je prav tako podobno težko, se ustvarja spoznanje, da z nami ni nič narobe in da smo nazadnje normalni ljudje. Da živimo človeško življenje, ki ni preprosto. In, da nam je mar za to, kako živimo. Prav tako imamo svoje izkušnje. Celo zakladnico izkušenj. Ob njih smo se sposobni tudi nasmejati. Tudi to je res: na Okrepčevalnici je veliko sproščenosti in humorja. To je zdravilno in daje moč.

Vse zanimajo konkretni primeri. Kaj se tam pogovarjate? O čem?
Na začetku vsakega srečanja podpišemo izjavo o molčečnosti. Nikoli ne bomo izpostavljali imen ali ljudi, ki so nam zaupali, da smo se ostali od njih lahko učili. To spoštujemo čez vse! To tudi ustvarja prostor varnosti, zaradi katerega se ljudje vedno znova vračajo na Okrepčevalnico.

Veliko je vsebin, o katerih se ne znamo pogovarjati. Veliko je notranjih doživljanj, za katere nimamo pravih besed ali poguma, da bi o njih spregovorili. Na Okrepčevalnici dobimo orodja, da lahko spregovorimo tudi o teh vsebinah. Zlasti se učimo poslušati in razumeti, kaj se dogaja v svetovih ljudi, ki živijo z nami, v ljudeh, ki so nam najbolj pomembni. In tudi v nas samih.

Učimo se tudi pogledati iz druge perspektive. Prisotnost drugih nam omogoča, da so nekatere resnice lahko tudi drugače res, kot pa smo bili doslej navajeni v našem svetu. In s tem ni nič narobe. Sporočila, ki jih delimo med seboj, ustvarjajo sočutje med vsemi. Prav tako tudi povezanost.

In to je še ena dimenzija našega druženja. Povezani se srečujemo v okolju, kjer živimo, tudi v času izven srečanj Okrepčevalnice. O temah se lahko pogovarjamo tudi v času med enim in drugim srečanjem. Koliko več povezanosti je zaradi tega v družinah!

Kar nam daje potrdilo o kakovosti našega dela je odziv udeležencev, ki se po treh letih ni zmanjšal, ampak ostaja konstanten. To je potrdilo za delovanje, ki odgovarja na resnične potrebe ljudi v sedanjem času. To je tudi podlaga za vse, kar smo doslej v naših srečanjih soustvarili. Imamo posebno čast, da smo del zgodbe, ki nima primerjave v Sloveniji in upamo zatrditi, da tudi v mnogo širšem prostoru ne.

Z zagonom in predanostjo nadaljujemo z delom Okrepčevalnice, ki postaja model dobre prakse civilne iniciative in medsebojne podpore in povezovanja v časih, ko to vsi resnično najbolj potrebujemo.

Povezava in teme srečanj: VEČ O OKREPČEVALNICI.

Kar se mene tiče, je dandanes vse prezgodaj, po drugi strani pa je tako, da če se starši ne bomo prilagodili, bomo iz naših otrok naredili male internetne robote, invalide v odnosih.

Kaj to pomeni? Meni se lahko zdi zelo prezgodaj se z otrokom pogovarjati o spolnosti pri desetih letih, po drugi strani pa ta  nedolžni angelček samo vtipka v internet in gleda trdo pornografijo. In se uči od tam.

Morda vam je padlo na pamet, da mu ne bi omogočili računalnika, ampak nič hudega, saj ga ima njegov prijatelj, takega z monitorjem čez celo steno in se super vidi!!!

Kje je torej rešitev?

Spolni razvoj ali katerikoli razvoj se pri otroku dogaja od trenutka, ko se otrok rodi. O njih se lahko spontano pogovarjamo sproti, otrokovim letom primerno. To kar sem napisala je definicija. Te definicije pa ni tako preprosto živeti. Kako to?

Pri kakšnih stvareh, ki nam niso domače, si mi preprosto zatisnemo oči, ignoriramo jih, se o njih ne pogovarjamo, se delamo kot da jih ni – ne zmoremo, ne znamo, si ne upamo. Zato imamo razloge in nič nismo krivi. Smo pa odgovorni za svoja vedenja in vedno jih lahko popravimo.

(V to sodi spolnost, odnos do hrane, medsebojni odnosi, nasilje, nespoštovanje, vsakodnevna opravila,… sem sodi popolnoma vse)!

Obstajajo starši, ke se težko pogovarjajo o katerikoli temi, starši, ki si absolutno ne znajo predstavljati, da bi svojemu otroku omenili spolnost, starši, ki ne znajo spregovoriti s svojim otrokom o prehranjevanju, zunanjem izgledu ali pa preprosto o načinu oblačenja…).

Komu se morda zdi to nenavadno, je pa to popolnoma običajna vsakdanja stvar. Kje smo se učili komunikacije in odnosa do otrok? V svojih primarnih družinah. Zdaj vemo, da bi morali drugače, vendar ne znamo, ne zmoremo, si ne upamo. Ves čas smo v dvomih ali delamo prav? Ali ne najdemo poti, kako bi lahko drugače. V sebi nosimo strahotno hrepenenje po stiku in pogovoru, ko pa dobimo priložnost zmrznemo, ne moremo spregovoriti ali pa se preprosto umaknemo, lahko da se opogumimo in kaj rečemo in hitro vidimo, da smo rekli nekaj kar je povzročilo kaos okoli nas in v nas. Poznate te občutke?

Ta vikend imava delavnico ‘Uspešna komunikacija z najstniki’, kjer bomo pogledali vzorce, ki smo jih prinesli s sabo in se učili, kako te vzorce spremeniti. Kako lažje najti stik z otrokom in kako se osvoboditi raznih prepričanj in strahov.

Pogledali bomo, kaj so v resnici potrebe naših otrok in kaj samo njihove želje. (Tukaj imava konkretno izkušnjo preko dela z otroki starimi 12 in 13 let. 500 otrok nama je imelo priložnost povedati o njihovih stiskah v odraščanju.)

Delavnica je namenjena vsem staršem, ki imajo otroke. Ni vam treba čakati, da bo vaš malček postal uporniški najstnik in potem iskati rešitve. Na najstništvo se lahko pripravite in zelo odvisno je, kako boste prej vzgajali vašega najstnika. Ali boste imeli z njim pristen stik in zaupanje.

V petek 5. novembra in v soboto 6. novembra imava razpisano delavnico. NATISNITE SI LETAK S PODROBNOSTMI.

POGLEJTE VTISE STARŠEV, KI SO ŽE OBISKALI TO DELAVNICO.

Modri ključ ni grozen in ljudje, ki zberejo pogum in voljo, da pridejo na Modri ključ so taki kot jaz in ti. To niso ljudje s Problemi, ki se bistveno razlikujejo od vsakdanjih problemov, ki jih imamo v odnosih. So pa ti ljudje po nečem zares posebni. Posebni so po tem, da hočejo v odnosu uživati, da želijo odnos razumeti, da želijo z zavedanjem kontrolirati in opazovati svoja dejanja, ne partnerjeva. Da hočejo od življenja skupaj iztržiti maksimalno in da se zavedajo, da je njihov prispevek k vojni ali k miru popolnoma enak.

Pred nekaj dnevi sem dobila pismo, ki mi ga je napisala gospa, ki se je pred leti udeležila Modrega ključa.  Preberite ga tudi vi. Potem boste razumeli, kaj je razlog, da tako uživava v svojem delu. In kaj je razlog, zato da se odločiš in PRIDEŠ NA MODRI KLJUČ. Kaj pridobiš…

Pismo:

Živjo,

Moram ti napisati to pismo. Zadnjič sem ti pojamrala kako sva z možem. Kmalu po najinem klepetu nisem mogla biti več tiho in sem mu povedala vse, kar mi je ležalo na duši. Tudi on mi ni ostal dolžen. V tem najinem “prepiru”, ki pa ni bil prepir, ravno zato, ker je v nama ostal pečat Modrega ključa. Spomnila sem se, da je dobro postavljati vprašanja. Zato sem mu postavila vprašanje, če sploh kaj razmišlja o odnosu. Priznal je, da ne. Verjela sem mu, saj on o teh stvareh ne razmišlja, ker se mu ne zdi potrebno. Postavila sem mu tudi druga vprašanja, na katere pa mi takrat ni odgovoril. Nato je bila en ali dva dni tišina. Oba sva mlela. Verjamem, da mu je bilo težko, bolj kot meni. Potem pa je postal pozoren do mene, kot že dolgo ni bil. Tudi jaz sem nanj začela gledat drugače- tako kot včasih. Bistvo tega pisma je , da se tebi in Albertu in vajinemu Modremu ključu zahvalim, saj sta nanju ogromno naučila. Mislim, da se najin tokratni “kratek stik” ne bi tako zaključil. Vsakič, ko se bova znašla v podobni situaciji, mislim, da bova znala pravilno razmišljati in rešiti problem. Naučila sva se pogledati drug v drugega. Hitro se namreč zgodi, da obstajaš samo ti in pozabiš na občutke drugega. Hvala! Kako ste pa vi ? Lep pozdrav XXXXXX

Ena pot v takih primerih vodi k iskanju pomoči na način uporabe dodatne moči. Če en partner grozi, ga lahko drugi prijavi policiji ali centru za socialno delo. Organi moči zaščitijo žrtev, nasilnež se znajde pred sodnikom za prekrške. Ta rešitev ne prinaša pomiritve in ne možnosti za iskanje medsebojnih kompromisov. Navadno le še bolj razplamti že tako pregrete strasti in čustva. In navadno ljudje počenjajo drug drugemu stvari, za katere jim je pozneje žal. Zelo žal!

To je vedela tudi gospa, ki se je na dan, ko po družinah praznujejo božični večer, znašla na pogovoru v svetovalnici. Z vprašanjem, kako in kaj naj?

Sprejela je moj predlog, da bo dialog s partnerjem še najboljša rešitev, kljub njeni odločenosti, da se razideta in da sama z otroki dokončno zapusti njun, do še včeraj, skupni dom. Ker se bosta morala dogovoriti za otroke in še veliko majhnih sitnih podrobnosti, kjer bo potreben kompromis, ker bosta morala navsezadnje deliti skupno premoženje. Pri tem se lahko sicer bojujeta do neskončnosti, vendar vsak boj povzroča žrtve.

Odločila se je za povabilo možu, da pride tudi on na pogovor. Kljub njenemu prepričanju, da mož ne bo nikamor hodil, ker njemu že ne bo nihče solil pameti. Mož se je na njeno povabilo, na njeno presenečenje odzval in čez nekaj časa sta oba sedela v moji pisarni, nasproti drug drugemu.

Začeli smo pogovor, ki sem ga vodil po načelih in strukturi Imago dialoga.

Kaj je bil njegov smisel, da se je odzval? Želja, da družina ostane skupaj in pripravljenost, da sam po svojih močeh nekaj k temu prispeva.

Kaj je bil njen smisel, da se je odločila za poskus pogovora z možem? Enako, želja, da ostane družina skupaj. (Pri sebi sem se čudil, kako se je njena trdna odločenost glede ločitve hipoma spremenila).

In nato, kar bi on želel sporočiti njej in ga doslej ni slišala.

In obratno, kar bi ona želela sporočiti njemu, pa doslej pri tem ni bila slišana.

V dobri uri sta slišala drug drugega in morda prvič v življenju vstopila v svet drug drugega. On je pokazal, da razume, kako je v njenem svetu in ona je rekla, da ji je zdaj jasno, kaj se dogaja v njegovem.

Ob pomoči sta tudi ugotovila, kje so razlogi za zaplete v njuni komunikaciji in kako jih lahko začasno obvladujeta.

Njena odločitev, da se bo ločila, odselila, razšla, pustila vse, kar sta skupaj ustvarila, se je začela spreminjati. Spregledala je tudi svoj delež pri moževem vedenju, zaradi katerega je bila pripravljena storiti odločilni korak v smeri rušilnih moči. In nekje v globinah empatije sta slišala, koliko trpljenja sta si povzročala drug pri drugem, ker nista utegnila izmenjati svojih resničnih čustev. V resnici niti sama pri sebi nista imela dovolj jasne predstave o tem, kaj se resnično dogaja v njunih lastnih čustvenih svetovih.

Srečanje v novih dimenzijah prinaša med partnerjema čudežne spremembe. Če je bil  njen smisel, da odhod od doma izpelje prav v času največjih prazničnih hrepenenj po družinski bližini, poznan samo njej, se je na koncu pogovora odločila, da se vrne domov, da nadaljuje, kjer se je zgodba prejšnji dan ustavila. Da dokonča okrasitev stanovanja in da preživijo praznike kot družina, skupaj z otroki.

O zamerah in užaljenostih, pa o razgretih čustvih in škodi, ki je bila prizadejana v procesu njenega odhajanja (z obeh strani in pri obeh), nismo govorili. Ko sta odhajala, je precejšnji del vsega opisanega ostal v pisarni, kot umazanija, ki se odcedi s čevljev.

Ko sem pomislil na prvo možno zgodbo in možnosti ukrepanja s policijo, pa na vprašanja otrok, ki bi praznike preživljali ločeno od očeta, v nekem vzdušju, polnem vprašanj brez odgovorov, sem se počutil kot božiček in že prav pocukrano in prav nič terapevtsko se mi je v srcu milo storilo.

Ja, hvaležen sem bil staršema za njuno zrelost in darilo, ki sta ga podarila drug drugemu in otrokom.

Seveda, po praznikih nas čaka nadaljevanje začetega dela.

Tukaj vam predstavljam pismo, ki sem ga dobila po mailu od mamice, žene, ki naju je poslušala:

Lepo pozdravljena,

Vsebino vajinega predavanja-pogovornega srečanja, sem zelo navdušena in še precej pod vtisi slišanih zgodb iz vajinega realnega življenja, TAKOJ prenesla še na mojega partnerja koruznika. Zelo razmišljujoče je predeloval moj povzetek vajinih izkušenj…resnic…nasvetov, ki sta jih delila z nami.

Žal mi je samo, da nisva prišla skupaj…čisto malo je manjkalo…morda kdaj drugič. Predavanje mi je bilo zelo všeč, zelo sproščeno in resnično.

Moram reči, da mi je današnje predavanje dalo ogromno materiala za predelat,… veliko moči in veselja do družinskega življenja in povzetek, kaj je v našem življenju res pomembno, kaj šteje,…z veseljem in brez pomislekov, ki jih sicer imam do vseh mogočih napisanih teorij o partnerskih odnosih in vzgoji otrok, prisluhnem tovrstnim izkušnjam na tem področju…mislim, da pogovori odtehtajo precej več kot samo knjige!

Včasih čutim-čutiva potrebo po pogovoru z nekom, ki tvoje težave vidi z drugega zornega kota kot ti, ki ni vpleten v odnos in ki situacijo vidi z drugimi očmi…prav vesela sem, da sem bila danes na vajinem predavanju…morda pa nama bom za novoletno darilo podarila pogovorno srečanje z vama. Imava dva fantolina stara 6let in 4 leta, in večino dni v letu se imamo prav fino…pridejo pa tudi dnevi ko ne gre in ne gre…, da bi bilo takih dni čim manj si želiva oba. Včasih imam občutek, da nama v nastrojenih debatah zmanjkuje spoštovanja… Takrat me pa zelo skrbi in boli, ko naju slišim na kakšen nivo pogovora se znava spustiti. Ampak v življenju potrebujemo tudi prepreke, neuspehe, nesoglasja…da smo potem toliko bolj srečni, ko stvari postavimo tako kot vemo, da je prav in tako kot si želimo.

Bravo! Na predavanju sem uživala in z veseljem se bom-bova udeležila še kakšnega…

Lepo vaju pozdravljam in vama želim lahko noč,

Žena in mamica

Sedi na stopnicah in v rokah objema skodelico kave. Je jezna? Besna? Sploh več ne ve kaj čuti. Obup? Jezo? Razočaranje? Vse življenje so jo učili, kaj je prav in kaj narobe. Vse življenje so jo učili, kaj mora. Nikoli ji niso povedali, da je vse to kar jo učijo navlaka nekih informacij, na podlagi katerih si je ustvarila vzorce, prepričanja in obljube, s katerimi si bo rešila ali pa zafurala življenje.

Zdajle, ta hip ima občutek, da si ga je že do konca zafurala. Niti jokati ne zmore več.

Nihče ji ni povedal, da bo četrtino svojega odraslega življenja porabila za kuhanje, likanje, čiščenje… Četrtino za vzgojo otrok… Ves ostali čas za služenje denarja, da bo lahko preživela in spanje. Kje je partnerski odnos? Če bi ga znala vključiti v vse te ‘ nujne življenjske dejavnosti’, bi morda še zvozila. Tako pa je vse skupaj videti tako kot brezupen dolgčas ali pa najbolj žalostna drama.

Ko se je poročila, je bila prepričana, da bo njen zakon čisto drugačen. Da je našla ljubezen svojega življenja. Da ima ob sebi nekoga, ki jo bo čuval in ljubil… Koliko sta si imela za povedati! Eden od njiju je videl mimo leteti vrabca in sta se lahko ure in ure pogovarjala o tem. Zdaj se jima lahko zgodi nekaj zares pomembnega in molčita. Tišina se je nalepila na njun odnos s sekundnim lepilom. Verjame, da je tako najbolje, ker če slučajno kdo spregovori, je v tonu taka nestrpnost, da mora neizogibno priti do vojne. Zmagovalca pa ni v njunem odnosu. Oba sta poraženca. Dva bedna poraženca, ki se ne znajdeta z vsemi temi bremeni, ki jih je naplavilo življenje.

Kava ji je pošla, razmišlja, da bi si dala duška in zabrisala skodelico v zid. Vendar nima dovolj poguma. Edino, kar zna odlično početi je, da se zna ‘držati nazaj’. Da se zna podrediti in narediti nevidno. Ali ni bila ista njena mama? Ali ni že davno nazaj rekla, da bo ona drugačna? Kako je lahko prišlo do tega?

Njeni otroci gledajo isto zgodbo, kot jo je gledala sama in učijo se iste stvari in sanjajo o lepem življenju, ki si ga bodo znali sami zagotovo ustvariti… Potem bo prišel trenutek, ko bodo svobodni. Ko bodo svoje življenje, držali v svojih rokah, njegova kvaliteta bo odvisna samo od njih samih… , v pljučih jih bo tiščalo od pričakovanja… Ali imajo sploh kaj možnosti, da naredijo drugače?

Ali ima ona možnosti, da naredi drugače?

Prijela je skodelico in jo vrgla. Z vso silo. Nikoli ni znala dobro ciljati. Letela je mimo stene, naravnost v okno njegovega BMW-ja.

Steklo se je spremenilo v čudovito pajkovo mrežo, skodelica pa v tisoč majnih koškov. Strahotno je počilo. Začudena je gledala mojstrovino. Kar naenkrat je začutila v sebi spremembo. Bila je ponosna. Začela se je smejati pogumu in samozavesti. Kar naenkrat ga je začutila ob sebi.

»Kaj delaš?« jo vpraša.

»Spremembo. Nujno rabim spremembo!«

»Mislim, da morava res nekaj narediti z nama.« Prijel jo je čez rame in se ji nasmehnil.

Ni mogla verjeti svojim očem. Prijazen je in smehlja se.

»Lahko ti razbijem cel avto.« pravi.

»Ni treba, sem razumel.« ji odvrne.

To so otroci, ki ne obiskujejo pouka – špricajo ali na različne načine motijo pouk. Učitelji so ob natrpanih urnikih in prevelikemu številu takih primerkov obupani, nemočni in ne vidijo izhoda. Tudi, ko se jim ponudi neka nova, drugačna pot, v njej težko najdejo smisel. Razumem jih. Predvsem jih razumem zato, ker ob tem načinu dela, ki jim ga narekuje sistem, težko najdejo stik z najstniki, težko se postavijo v njihovo kožo, ob vsem tem pa jim kljub vsemu ni vseeno. Tak občutek imam po današnjem, zares napornem dnevu. Na koncu so se vsi strinjali, da je treba najti način, kako pomagati tem otrokom.

Nekaj pa je ves čas viselo v zraku. Kje imajo ti otroci starše? Ali jim je vseeno?

Vem, sliši se obtožujoče. Ljudje, ki konkretno delajo s tako mladino, ne morejo razumeti, da staršev ni. Da jih ni, ko jih pokličejo v šolo.

Ker delava tudi s starši, vem, kako težko jim je priti, kako se počutijo izgubljeno, kako jih je sram, kako se počutijo nevredne, odgovorne, da je njihov otrok tak kot je in ne znajo pomagati niti sebi, niti otroku.

Lahko bi bili polni moralnih naukov in pridig, ampak jaz to odsvetujem. Pravzaprav ni pravila, kako dober ali slab vzgojitelj moraš biti, da tvoj otrok ostane na cesti.

Edino, kar se mi zdi smiselno je, da se povezujemo, da se ne izogibamo drug drugemu in da si skušamo pomagati. Vsi! Starši, učitelji, socialni delavci, kmetje, intelektualci, čistilke, brezposelni… VSI! Vezi v naši družbi so se tako zrahljale, da premalo vidimo okoli sebe, preveč gledamo nase in zato dobivamo tudi vse manj izkušenj. Izkušnje pa so skoraj edino orodje, ki nam pomaga, da se izkopljemo iz težkih situacij.

Vse več je ljudi (predvsem mladi so pogumni), ki zlahka rečejo: »Sami so si krivi.« Jaz to slišim kot smrtno obsodbo. Za tistega, ki je to rekel, ne za tistega kateremu so bile besede namenjene. Če se na tak način obrnemo stran od ljudi, tudi sebe prikrajšamo za marsikaj. Zlasti za izkušnjo empatije.

Empatija pa je veščina, ki jo potrebujemo, da ‘zrastemo’ svojo lastno družino. Spet dvorezni meč. Nekaj kar se najlažje naučimo izven sebe, v življenju najbolj potrebujemo zase. Zato se je vredno ozreti naokoli in kdaj spregovoriti tudi o naših vsakdanjih stiskah. Se potruditi in razumeti nekaj, kar je v našem svetu obsojanja vredno. Popolnoma vsako izkušnjo in vsako dejanje se da pogledati s stotimi očmi in stotimi srci.

Še to, stiske niso problemi. To sta dva različna pojma. Stisko se mnogokrat lahko reši s prijateljskim pogovorom.

Še enkrat vas iz srca povabim na Okrepčevalnico®, kjer želiva razviti prav tak način druženja. Nekaj novega, kar nujno potrebujemo!

Laž ima kratke noge, pravijo. Jaz nadaljujem… in dolge kremplje. Kremplje, ki spraskajo dušo do neozdravljive bolečine.

Ko se enkrat prikrade laž v odnos, mora odnos postati previden. Iz njega odide vsa spontanost, iskrivost in sproščenost. Pred varno pročelje vrat v srce, se naseli čuvaj, ki stalno pazi, kaj lahko naredimo in česa ne, da nas partner ne bo ‘zalotil’. Toliko teh zgodb se sliši in nobena ni lepa. Vse bolijo.

Poleg ljubezni ima odnos še eno veliko potrebo. Varnost. Različni pari različno opisujejo, kaj so njihove potrebe za varnost. Zaupanje pa je skupno vsem.

Če ti zaupam, se počutim varno. Preprosto. Včasih preveč preprosto. Zaupanje se sliši tako lahkotno in blizu, pa vendar, ne rabimo veliko, da ga zapravimo. In zapravimo ga lahko za vedno.

Samo enkrat se zlažemo. Ljudje pravijo, da so laži različne, velike, male, bele… Laž je LAŽ. Ko enkrat ne verjamemo postanemo previdni. To načne plašč zaupanja, ki v odnosu uniči varnost. Pridejo dvomi, partner si dela svoje razlage, ki jih ne pove na glas ampak vplivajo in tisto, čemur se je prej reklo velika ljubezen … Vse skupaj je videti hecno in nerazumljivo, brez besed, tihotno ampak se ruši z neverjetno hitrostjo.

Saj ste že slišali izjave zaljubljencev: ‘Razumeva se brez besed!’ Na popolnoma enak način se lahko tudi zrušiva.

Kar pišem do sedaj je zelo enoznačno, morda celo diši po obsojanju. Tako zveni laž, kadar jo izoliramo.

Po drugi strani pa ima laž za svoj razvoj svoje pogoje in razloge. Kaj se mora zgoditi, da se nekdo zlaže? Jasno je, da morajo biti pogoji zato. V tisti osebi, ki laže seveda. Argumenti, da smo lagali zato, ker si ti tak in tak…, ne veljajo. Poznamo ljudi, ki se lažejo zlahka in kar naprej in tudi ljudi, ki se ne lažejo. Nikoli! Ki so odgovorni do svojih dejanj, tudi kadar kaj ‘zamočijo’.

Za nekoga, ki laže, je laž lahko življenjskega pomena. Morda je lahko preživel samo s pomočjo laži in prikrivanj, morda je bila laž osnovni in celo funkcionalni vzorec v primarni družini. Ali pa je laž samo pripomoček, da se prebijemo do (prepovedanih) užitkov. Funkcija laži je pravzaprav taka, da je laž kot dekca, ki pokrije neko prepovedano stvar, ki jo počnemo. Izgovor za laž je – nisem te hotel prizadeti. Skoraj vedno. Ko take stvari pišemo ali govorimo na glas, postanejo zelo protislovne, naravnost smešne. Če nisi hotel prizadeti, ni treba tega početi in potem še lagati. Ni to mar tako preprosto? Žal ne.