Odraščanje moških skozi branje Murakamija

Tema odraščanja moških, zapuščanja sveta pubertete in prevzetosti z doživetji senzacij seksualnega prebujanja, je tema mnogih del sodobne literature.

Tako je tudi v knjigi Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Strast, ki se plete skozi nit pripovedi, je strast moškega hrepenenja, iskanja smisla v dejavnostih vsakdanjega življenja in živosti. Je knjiga o energiji, ki poganja prevzetos in predanost nekega iskanja iz moškega sveta na pragu srednjih let.

Moški srednjih let, nekaj pred 40imi, uspešen, poročen, dve hčerki, ki ju vozi v vrtec, materialno višji srednji razred, vozi bmw, vodi lokal, trguje z delnicami, enosobno stanovanje v Tokiu, ki mu služi kot pisarna, hišica na podeželju, jutranje plavanje v bazenu, obleke priznanih modnih oblikovalcev… Letnik 1951.

Ujet je v spomine preteklih izkušenj, spolnega odraščanja, socializacije seksualnosti. Moški v srednjih letih, ki nekje ostane zataknjen. V preteklih hrepenenjih, v nedokončanih zgodbah navezanosti iz preteklosti, iz katerih je odšel, se umaknil, vendar se ni od njih nikoli zares poslovil.

Zgodba se plete okoli dveh ženskih likov, Šimamoto in Izumi, prva je bila prijateljica pri dvanajstih, druga prva seksualna izkušnja.

Mojstrstvo pripovedi, ki spleta zgodbo iz perspektive subjektivne resničnosti pripovedovalca, prve osebe. Resničnost, ki ni realnost, kakor lahko razumemo na koncu.

Še ena pripoved na temo moških fantazijskih ali umišljenih svetov. Ali je ta tema odkritje začetka tega tisočletja? (A. M. Homes, Knjiga, ki vam bo spremenila življenje, Meander, 2009. Michael Houellebecq, Platforma, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2002. Hanif Kureishi, Intimnost, Ljubljana: Orbis, 1999.)

Odnos s fantazijami, spomini, umisleki, občutki krivde. Liki, ki jih doživlja kot resnične, zlasti Šimamoto, s katero doživi celo seksualno razmerje, so v resnici iz sveta fantazijskega, nič iz sveta realnega ni v njih zares prisotno – samo lastne percepcije. Vprašanja, ki se nanašajo na realnost pa ostajajo neodgovorjena. Zanimivi načini, kako jih preverjanje realnosti preoblikuje, zanimive strategije racionalizacije, utemeljevanja, v katerem sta fantazijskim tvorbam omogočena obstoj in delovanje.

Knjiga se dogaja v svetu realnih zgodovinskih oprimkov. Glasba, poslušanje vinilnih plošč, klasika in džez. Del naslova Južno od meje je povzet po istoimenski pesmi, kjer je izvajalec Nat King Cole. Pesem označuje otroško predstavo o deželi hrepenenja, ki si jo japonski otrok naslika ob nerazumevanju angleškega besedila in senzacijah, ki se združujejo ob poslušanju glasbe in bližini dveh odraščajočih teles. Pesem South of the border je iz leta 1939, Frank Sinatra pa je njen slavnejši izvajalec. Pesem govori o nostalgiji zaljubljenosti v Mehiki. Nat King Cole je bolj poznan po pesmi When I fall in Love (»Ko se zaljubim, naj traja večno«), ki priklicuje romantiko generacije konca 50ih. Metafora ‘zahodno od sonca’ pa je povezana s sibirsko histerijo, po sibirskih kmetih, ki se v neskončni prostranosti podajo na pot proti zahodu in izčrpani umrejo na poti, ki ji ni konca.

Knjiga doživi obrat na koncu, ko se v pripoved in perspektivo prikazovanja iz prve osebe, skozi katero je zgrajena knjiga od začetka, vplete odnos z ženo, ki spregovori. Z zelo jasnim in realnim vstopom: »Ali ljubiš drugo?« In z jasno zahtevo po odgovoru. Tu se konča notranje drsenje po intimnih in osebnih svobodnih jadranjih, tu se začne odgovornost do odgovora in do odnosa izven sebe, do bližine, do realnosti. Tu se začne pot zapuščanja pubertetniške iluzije in stopi pred vrata, ki odpirajo vstop v svet odraslosti.

Zgodijo se pomembne spremembe, pomenljiva med njimi je, ko pianistu v baru naroči, da neha obsesivno ponavljati melanholično blues skladbo Star-Crossed Lovers. Metafora ‘a pair of star-crosed lovers’ je mimogrede iz Shakespearovega uvoda k Romeu in Juliji.

Je to knjiga o težavi odraščanja? O prepuščanju senzacij, ki so nas prevzele v hrepenenjih pubertetniških iskanj in s katerimi nismo opravili, jih preživeli? Je to podlaga sodobni ideologiji moškosti? Biti odrasel je v ideologiji kulture sodobnega časa kot anahronizem, kot preživelost nekega preteklega obdobja. Danes, ko je maksima in norma estetike ter svetovnega nazora, ostati čim dlje mlad.

(za vas bral Albert)

Pismo, napisano po resnični izkušnji. Ker je iskreno in neprirejeno, sva hvaležna avtorju za dovoljenje, da ga objaviva.

Ljuba moja!
Spominjam se, ko sem ti pred mnogimi leti nadel prstan. Kako si žarela. Spominjam se tudi, kako sem jaz svojega sprejel brez občutka neke nove odgovornosti.
Naslednji trenutek sem bil poročen. Bil sem tvoj mož. In ti moja žena.
Nisem vedel, da bo sprememba tako velika, pravzaprav je ne znam opisati. Počasi se je vrivala v najin odnos. Danes vem, da je na to vplival moj odnos do ženske, vzorec skozi katerega sem se učil vso svojo mladost. Pri tebi je bilo seveda enako, le da sta se najina vzorca v detajle razlikovala.
Tvoje potrebe so bile zame nerazumljive, tvoja pričakovanja neuresničljiva. Čutil sem, da se neskončno trudiš, vendar od tebe nisem nikoli dobil točno tistega po čemer sem tako zelo hrepenel.
Počasi, skozi leta, sva se nehala pogovarjati o teh temah. Ti si bila vedno tako žalostna, jaz osamljen, z občutkom nerazumevanja. Imela sva se rada in nisva se hotela več prizadeti. Zato o temi bližine in pristnega odnosa mož in žena, raje nisva govorila. Imela sva otroke idealna pot, da sva negovala samo še ‘mami in očija’. Najin partnerski odnos je počasi bledel, potrebe so rasle, hrepenenja še bolj… Zatekal sem se v fantazijske svetove, kjer je obstajalo malo upanje, da bom nekoč srečal…
In sem jo… mislil sem, da sem jo… V resnici je bil to strahoten poizkus zadovoljiti nekaj, česar v resnici nisem poznal. Neko globoko osamljenost, potrebo po bližini, ki ne bi nikoli prizadela, stiku, ki bi samo dajal in ničesar zahteval. Ob tem sem si prislužil občutek, da sem do konca izdal najin odnos, porušil vso zgodovino in da bom moral s tem preživeti do smrti.
Zlahka bi to naredil, če bi lahko s tem živel. Ti si mi zaupala, trudila si se po svojih močeh, ki zame seveda niso bile prave moči… Izdaja me je razžirala v srcu in v duši. Bilo me je sram, bil sem žalosten.
Začel sem se zbujati z občutkom, da sem izdal najin edini dogovor ob poroki – da bova vedno iskrena drug z drugim. Ali je to laž? Izdaja? Prevara? Nisem vedel, vedel sem samo, da ruši še tiste zadnje ostanke najinih skupnih moči, da razžira najine temelje, da se je že dotaknilo ljubezni. Da je konec.
Predstava, kako zapuščam ta svoj zaklad, ki mi pomeni vse na svetu, je končno odprla mojo vrečo čustev. Morda sem prvič zares začutil, kako te ljubim, kako obožujem otroka, koliko mi pomeni dom, ki si ga v glavnem ti, s svojo pridnostjo in večnim optimizmom ustvarjala.
In sem se odločil.
Govoril sem resnico. Ti si me šokirano gledala. Tvoj pogled je bil prizadet. Solze. Molk. Za hip sem pomislil: ‘Konec je!’ Težko sem te gledal. Šele tisti trenutek sem se zavedal resnosti posledic svojih dejanj.
Sledilo je obdobje, ki je bilo za oba morilsko. Od tebe grozljiva vprašanja, od mene grozljivi odgovori.
Včasih je bilo tako nevzdržno, da sem molil, da se zjutraj ne bi zbudil. Kasneje si mi povedala, da si ti počela isto.
Ugotovila sva, da potrebujeva pomoč. Ob misli, da bom vse to razlagal drugje, me je bilo sram. Tebe je bilo sram… Ampak vedela sva, da sama ne zmoreva.
Sledila so individualna srečanja pri Lei in Albertu. Občutki so bili že na prvem srečanju neverjetni. Kako je Albert držal vse te bolečine, vodil terapije spoštljivo in s pravim občutkom napredka, nikamor ni rinil, z ničemer posiljeval. In Lea je ob njem, kod zibelka za čustva, njena veščina empatije se ne da izmeriti. Ona zna pobožati naravnost v srce.
Počasi se nisem več počutil umazanega in krivega. Raziskovali smo najin odnos pred prevaro, našli vzorce vedenja, ki so rušili najino povezanost, naučila sta naju sporočati tudi stvari, ki niso prijetne, naučila sva si sporočiti, kaj so moje in kaj so tvoje potrebe… Partnerski odnos ni starševski odnos. Mož in žena, oči in mami…, to so različna vesolja.
Če bi to vedel pred tem… Koliko bolečin bi mi bilo prihranjenih, nikogar ne bi rabil tako prizadeti. Kar pa bi bilo najbolj dragoceno – toliko več čudovitih let bi imel skupaj s tabo. Tako pa sva jih uspela zaznamovati z bolečino iz katere zdaj rasteva.
Potem sva šla na Modri ključ – trening partnerskih veščin. Spet ista zadrega: ‘A zdaj bom pred skupino govoril kakšen bukselj sem?’ To je bil še težji korak od prejšnjega.
Česar nisem vedel preden sem obiskal Modri ključ je, da nisem vedel, da bom dobil tako dragoceno zakladnico sporočil od drugih, da je skupina zelo močna podpora, pri delanju drugačnih ‘korakov’, da sem velikokrat šele skozi zgodbe drugih našel dele sebe in razumel tebe. Poleg vsega pa sta Lea in Albert poskrbela, da nikoli nisem pred skupino govoril na način, kjer bi lahko izpadel slab.
Kar mi je tudi neskončno olajšalo dušo je, da sem se naučil poslušati tebe. Da mi izražanje tvojih želja in potreb ne vzbuja občutka, da moram vse uresničiti. Moje prepričanje: ‘Če ne bom uresničil, (mi pomembno zakaj ali zato ker ne znam ali pa ker nimam dovolj denarja) sem slab, nesposoben – tega občutka sem se znebil in se naučil biti do tebe iskren.
Tole sem napisal, ker bi se ti rad zahvalil, da si vložila toliko energije in zdržala vso to trnovo pot z mano. Ker si obema dala priložnost, da se imava lepo. Zelo velik delež imaš pri tem, da so otroci obdržali oba starša.
Lahko bi vas izgubil. Veliko sva se pogovarjala o ločitvi. Spomnim se vseh grozljivih občutkov, ko sva si poiskala zunanjo pomoč. Danes vem, da je bil to edini način, da sva ohranila in izboljšala to kar imava.

MODRI KLJUČ

Moje doživljanje božiča je bilo vedno povezano s strahotnim hrepenenjem. Že v adventnem času sem sledil vzdušju pričakovanja. Nato je prišel sveti večer, postavljanje božičnega drevesca, priprava stanovanja, pospravljanje in čiščenje, okraševanje, drila, božične pesmi in božična večerja… Božično praznovanje vsebuje izdelano strukturo nujnih sestavnih delov, ki jih materializacija oglašuje prek vabil za pospešeno nakupovanje in brezmejno konzumiranje. A to slednje ni moja tema.

Spomini na otroška doživetja tega časa se prepletajo s poznejšimi spomini. Vzorci iz primarne družine, ki so bili posredovani preko generacij se prepletajo z novimi vzorci sedanje družine.

Navadno je moje praznično doživljanje v preteklosti spremljala otožnost. V svojih filmih sem čutil moč hrepenenj, ki niso imela jasne podobe in jasnih navodil za uresničenje. Zataknilo se je že pri pripravah in mojem razumevanju dogovorov. Moj prispevek k ustvarjanju vzdušja se je vrtel znotraj mojih predstav, gnanih od hrepenenja brez jasnega cilja.

Primer enega od bolj klasičnih zapletov zadeva moj način, kako prispevam k skupnemu pripravljanju prazničnega vzdušja. Z Leo sva dogovorjena za čiščenje, razdeliva si delo, mene sredi mojih opravil popade ideja, da k podobi čistega doma neizogibno spada tudi opran avto, pravzaprav oba avtomobila. In, hajd, s prvim v pralnico. Tam je bila seveda nepopisna gneča, čas se je ustavil, telefon sem pozabil doma… Bili smo dogovorjeni, da bo ob 17h družinska praznična večerja, pred tem bova pod smrekco postavila darila, ki jih je bilo potrebno še zaviti, nekje vmes sem zavrtel še svoj dodatni film, kako bom presenetil Leo in ji šel kupit darilo, samo zanjo. Vse to se je v čakanju v vrsti avtomobilskega pranja izgubilo. Ko sem se vrnil domov, je bilo vzdušje pokvarjeno.

Lahko sem se umaknil v svoj svet in žaloval za nezadovoljeno možnostjo ter hrepenel po nekem drugem praznovanju. Vzorec iz moje primarne družine je bil zadovoljen. Seveda je šlo za nezavedne procese in nezavedno delovanje vedenjskih vzorcev, igre neuresničenih hrepenenj, obrambnih vedenj. Dolgo nisem našel izhoda iz začaranega kroga vplivov, ki so se tako sistematično ponavljali in ob mojih vsakoletnih manevrih, da bi kaj spremenil, vedno privedli do enakega učinka na koncu.

Ko sem o tem začel govoriti na skupinah, ki jih vodiva in sem svoje vedenje raziskoval s pomočjo razumevanja vpliva družinskih vzorcev, ko sem ozavestil svoja vedenja in jih povezal s funkcijami v mojem notranjem doživljanju, ko sem uspel priti v stik s svojimi primarnimi hrepenenji, ko je v času dozorel proces za spremembo, sem nekega jutra ugledal odgovor: BOŽIČ JE PRAZNIK POTREBE PO STIKU IN VARNI NAVEZANOSTI!

Kaj je v božiču tako univerzalno toplega? Kaj so naša prepričanja in predstave ob božiču? Kaj ustvarja božično vzdušje in praznični duh, ki ga delimo univerzalno in hkrati v vsaki osebni izkušnji individualno?

Celotna dramaturgija božičnega obredja vsebuje prakse, ki so neposredno povezane z našimi izkušnjami utrjevanja pripadnosti, zavedanja stika in navezanosti ter skrbi za druge.

Prva predstava je povezana z odnosi zavedanja povezanosti: družina, ki praznuje skupaj, srečanja z ljudmi, ki so nam blizu, pišemo voščilnice ljudem, s katerimi smo povezani.

Advent prinaša v praksi vsakdanjega življenja sporočila velikega pričakovanja, v praksah duhovnega pa pripravo za spomin na rojstvo, ikonografija krščanskega obredja je povezana s pričakovanjem rojstva, s podobo jasli, sveta družina, preživetje novorojenega otroka v skrajno materialno osiromašenih razmerah.

Tu je prisotna predstava, povezana s skrbjo za novorojenega otroka. In to je zgodba bistva naše človeške navezanosti, sposobnosti, da smo ljudje v odnosu z drugimi ljudmi. Gre za temo skrbi. Skrb za preživetje, skrb matere za novorojenega otroka. In našo izkušnjo, ko smo bili zavarovani v materinem naročju, ko smo preživeli iz izkušnje zlitosti in enosti  z materinskim varstvom in skrbjo. To je izkušnja, ki žene večna iskanja možnosti, da bi jo lahko ponovili, v transcendentalnih ali tuzemskih doživetjih.

Še ena nepogrešljiva sestavina: darila in celoten sistem obredja ob njih. Darilo je sporočilo, da smo nekaj posebnega, prejeti darilo ima pomen naše individualne vrednosti za nekoga drugega, za nam pomembnega drugega. Darilo izraža skrb nekoga drugega, s sporočilom, da mu /ji je mar za nas. Skrb drugega za nas je izraz navezanosti. V pravilih božičnega obredja je zelo veliko skrbi: priprava doma, pospravljanje, okrasitev, zavijanje daril, priprava hrane. Sodelovanje v obrednih praksah pomeni vzajemno delitev istega ponavljajočega sporočila in utrjevanje osebne zgodbe, da smo navezani in povezani z bližnjimi. Religiozne prakse našega kulturnega okolja ponujajo nove variacije, dodatno krepitev in utrjevanje stika s potrebo po navezanosti. Adventna besedila, pesmi, posvečeni obredi. Z dodatnimi stimulacijami za povečano občutljivost zavedanja navezanosti med bližnjimi.

Zavedanje navezanosti z nam pomembnimi drugimi nas vodi k stiku z našimi primarnimi izkušnjami na to temo.

Vsi imamo svojo individualno zgodbo o varni navezanosti. Varnost je prek izkušenj skozi čas odraščanja  doživljala različne usode. Vendar večinoma v razsežnostih in različnih odtenkih med dovolj, manj in premalo.

V božični čas zremo z očmi otroškega odnosa in izkušenj do teme varne navezanosti s svojimi starši ali skrbniki. To je naša božična zgodba, ki zaznamuje naše doživljanje v odnosih, ki so lahko popolnoma različni od odnosov v primarni družini. V tem je vir čarobnosti pričakovanja in hrepenenja po doživetju, iz katerega smo izstopili v času, kjer nimamo ne zavestnih spominov ne besed. Nekje v nas je telesni občutek, obdan z močnimi hrepenenji. Ta izkušnja je univerzalno človeška. Načini, kako ji odgovarjamo pa so kulturni in individualni.

Načine zadovoljevanja ponujajo različni modeli, od maničnega, potrošniškega, ameriškega pretiravanja z božičkom in coca colo, do podalpskega asketskega, minimalističnega in depresivno kontemplativnega.

Vsakdo izbira iz široke kulturne ponudbe v okvirih razvoja lastnih medsebojnih odnosov: od praznovanja zavedanja navezanosti z ljudmi, ki so konkretno ob nas, do žalovanja za nečim, kar bi lahko bilo in ni, ali pa je v svetovih imaginarnega in izgubljenega.

Film o družinah in odnosih navezanosti z najbližjimi. Šest individualnih zgodb je razstavljenih in peljanih v vzporednosti  in skozi časovno koherentnost kulturnega dogajanja v času in prostoru (Varšava, predbožični in božični dan). Zgodbe so sinhrone in diahrone. Vendar je to tudi film o medsebojni prepletenosti in soustvarjanju, o povezanosti med ljudmi v več dimenzijah, v večih registrih. Je film o učlovečenju in človeštvu.

1.

Dekle, ki kriči po navezanosti s kritiko, da ne verjame več, da ima dovolj potrošniške ideologije in standardiziranih filmskih ikon, ki nasprotuje potrošniški ideologiji božiča – in v klicu na radijsko postajo (ki soustvarja ideološko vzdušje množice, je ideološki aparat) dobi odziv voditelja. Pripoveduje ji o svoji izkušnji, ki je izkušnja izugube in vendar izkušnja spominov na navezanost do ljubljene osebe. Iz razmerja kot povezovalni člen ostaja otrok, v topli povezanosti med očetom in sinom. Igra naključij, srečevanja, približevanje in ohranjanje distance s pomočjo razuma. Na koncu otroška neposrednost doprinese k srečanju dveh hrepenečih svetov. V zgodbi je polno »božičnih obratov«. Božični obrat je zame razplet dogodkov, ki se zdijo skoraj nemogoči, imajo status čudeža, vendar imamo vsi izkušnjo z njimi. O božičnih obratih govorijo sladkobni ameriški filmi, ki so postali kultni za božični čas.

2.

Mož, ki v avtu nemočno opazuje, kako je pri ženi ljubimec. Zgodba prevaranega moškega, ki je ‘težja’ od zgodbe samomorilca. Samomorilec obupa in uvidi svojo neznatnost, mož pa se vrže v globino. Božični obrat je pristanek na kamionu s smrečicami. Gre domov in se odloči spremeniti vztrajanje odtujenosti v družini. Odraščajoča hči ga ima za idiota, žena ima na obisku ljubimca v božičkovem kostumu, družina, ki prek TV aprata vzdržuje odtujenost in nepovezanost. Božični obrati: prava jelka namesto plastične, TV skozi okno, vloga očeta, ki družino s starim očetom vred posede v avto in odpelje iz patološkega okolja. Božični obrat je lahko tudi nesreča, hud spor, izguba starega očeta in gostoljubnost ljudi v toplem domu. Povezovalne prakse v kulturnem kontekstu, ki stimulirajo povezovalnost med člani družine. Uporniška hči je prav tako člen, ki lahko povezuje oz. je njena navidezna razdiralnost in upornost le klic k povezanosti in pripadnosti, k varni navezanosti – še en božični obrat.

3.

Sosednja družina, fant, ki je prikazan skozi deviantno vedenje. Starša sta alkoholika, božičku, ki kot ljubimec beži iz tuje postelje, ukrade telefon. Deviantnost kot klic k povezanosti. V deviantnih vedenjskih izbirah so prisotni sledovi humanosti in velike srčnosti (skrb otroka za psa, v okoliščinah, ko skrbniki zanemarjajo svoje naloge).

4.

Zgodba bogatih intelektualcev, ki sta brez otrok. Med hladnostjo direktorice radijske postaje, ki je lik pri soustvarjanju zgodbe pod 1, in njenim možem, ki rešuje pobeglo deklico iz sirotišnice. Deklica kot model ideologije božičnega hrepenenja (Andersenova Deklica z vžigalicami), ki nagovarja na karitativnost in empatijo do ludi, ki nimajo možnosti, vstopi v življenje, ki vzdržuje paradoks temeljnega manjka (navezanosti) ob (materialnem) izobilju. Božični obrat uporabi rešitev komplementarnega uravnoteženja na način otroške naivne logike: več lahko pomaga tam, kjer je manj. Kar je njen presežek, je otroškost (izražena v pesmi Sveta noč v domačem jeziku) in manjko v hrepenenju po imeti starše. Intelektualca sta komplementarni del zgodbe, manjka jima izgubljeni otrok, ki ga ohranjata v bolečem žalovanju.

5.

Direktorica radijske postaje se sreča z nosečo sestro, izmenjata si darila. Tema imeti otroka je tabu tema.

V zgodbo vstopita še dva družinska sistema, ki se prepleteno povezujeta z nekaterimi drugimi zgodbami.

6.

Direktor agencije za izposojo božičnih kostumov. Sin v zrelih letih, ob katerem ostarela starša hrepenita po potomstvu. Oče pomotoma poveže sina z nosečo sestro iz 5. zgodbe.

Družinska zgodba se razplete z razkritjem sinove seksualne usmerjenosti. V 5. zgodbo pa vstopi prevarant, ki smo ga spoznali že kot protagonista v zgodbah 2 in 3. Njegova zgodba odprtosti za stik in navezanost gre prek vstopa v razumevanje in empatijo z deviantnim vedenjem. Božični obrat je v sprejtju odgovornosti in nastopu vloge očeta.

Film tako govori o nujnih sestavinah za navezanost kot življenjsko nujno potrebo. Zgodbe, ki jih prikazuje, ilustrirajo variacije na temo v kontekstih vsakdanjega življenja. Mimo vsega za navezanost potrebujemo družino, mater in očeta v njunih vlogah, opremljena z veščinami skrbi za otroke. Potrebujemo otroka, kar je temeljna točka identifikacije. V vseh zgodbah so bili otroci edinci – to je prototip navezanosti in mesto identifikacije, vstopa gledalca v filmsko sporočilnost.

Kar je dodatna vrednost: ne moralizira o matetrialnih in duhovnih vrednotah, temveč išče rešitve dobrega upanja, ne glede na moralno in vrednostno opredeljeno težišče.

Starši v Kamniku imajo že tretje leto zapored posebno prednost in izjemno možnost, da se lahko udeležujejo dogodkov, kjer dobivajo podporo za vprašanja iz vsakdanjega družinskega in partnerskega življenja. Po zaslugi Občine Kamnik in LAS je udeležba za vse brezplačna.

Vemo, da se nikjer nimamo možnosti učiti za najbolj pomembne življenjske preizkušnje. In vemo, da smo ob preizkušnjah v vlogi staršev in v vlogi partnerjev, prepuščeni znanju, ki smo ga pridobili sami. To pa so najprej vzorci iz naših primarnih družin. Ko se srečata dva, ki prinašata dediščino svojih družinskih vzorcev, se zadeve rade hitro zapletejo. Po romantičnem obdobju navadno nastopi čas boja za prevlado enega nad drugim, za prav enega nad drugim. In tudi za zgodbe, kako s tem preživimo: ali v boju ali v umiku. Ko skušamo preživeti, uporabljamo različne strategije, kjer so ene funkcionalne, druge pa manj.

Okrepčevalnica je prostor, kjer se družimo ob vprašanjih vsakdanjega domačega življenja. Ne, ker bi bilo z nami kaj narobe, temveč, ker želimo živeti bolj zavestno, ker se zavedamo svoje odgovornosti in želimo v življenje ljudi, ki so nam najbližji in najpomembnejši, vnesti več kakovosti. Začeli smo z radovednostjo in iskrenostjo. Med seboj smo delili zgodbe in izkušnje, ki niso olepšane, ampak so resnične in realne.

Okrepčevalnica je najprej prostor varnosti. V njej ne svetujemo in ni pravilnih in napačnih mnenj ali odgovorov. Ni nasvetov, kako je treba. V Okrepčevalnici je prostor za vsako zgodbo in za smisel, ki jo vsaka zgodba sporoča. Ljudje s svojo redno udeležbo potrjujejo, da to potrebujemo. Potrebujemo možnost, da se srečamo, da podelimo nekaj, kar vsi živimo vsak dan, a o tem nimamo priložnosti deliti z drugimi.

Kako je na Okrepčevalnici?
Sedimo v krogu in govorimo v krogu. Kdor ne želi deliti svojih izkušenj v besedah, je prav tako dobrodošel in lahko samo opazuje in posluša druge. Doslej se nas je na vsakem srečanju zbiralo med 20 in 50 ljudi. Vsak mesec, tri leta. Vsakič pridejo drugi ljudje: eni bolj pogosto in bolj stalno, drugi občasno. Vendar je že tri leta na koncu vsakega srečanja podobno. Udeleženci so zadovoljni, da imajo to možnost, da so lahko slišali izkušnje drugih in spoznali, da smo vsi na isti poti.

Za udeležbo ni potrebno predhodno znanje. Vsako srečanje poteka v okviru izbrane teme. Vsaka tema se vedno dotika ene od temeljnih sestavnih našega družinskega življenja. Vedno začenjamo z iztočnico: »Moja izkušnja ali moje vprašanje…«. Zgodbe, ki jih delimo, imajo različna sporočila. Tudi, če gre za zgodbe z vprašanji in dilemami, vedno najdemo upanje in nove moči, s katerimi lahko nadaljujemo življenje naprej. Navadno spoznamo, da imamo vsi podobna vprašanja, da se vsi zapletamo na podobne načine, da se ukvarjamo s podobnimi vzorci in prepričanji. Tudi naši otroci imajo podobne navade in nas preizkušajo na podobne načine.

Na način nevtralne izmenjave se sporočila ustvarjajo sama. Vsaka zgodba ima v sebi ob vprašanju ali zapletu tudi poseben način reševanja in preživetja. Tudi, kadar imamo možnost izraziti, da nam je v določeni situaciji težko in se v krogu odzovejo drugi, ki jim je prav tako podobno težko, se ustvarja spoznanje, da z nami ni nič narobe in da smo nazadnje normalni ljudje. Da živimo človeško življenje, ki ni preprosto. In, da nam je mar za to, kako živimo. Prav tako imamo svoje izkušnje. Celo zakladnico izkušenj. Ob njih smo se sposobni tudi nasmejati. Tudi to je res: na Okrepčevalnici je veliko sproščenosti in humorja. To je zdravilno in daje moč.

Vse zanimajo konkretni primeri. Kaj se tam pogovarjate? O čem?
Na začetku vsakega srečanja podpišemo izjavo o molčečnosti. Nikoli ne bomo izpostavljali imen ali ljudi, ki so nam zaupali, da smo se ostali od njih lahko učili. To spoštujemo čez vse! To tudi ustvarja prostor varnosti, zaradi katerega se ljudje vedno znova vračajo na Okrepčevalnico.

Veliko je vsebin, o katerih se ne znamo pogovarjati. Veliko je notranjih doživljanj, za katere nimamo pravih besed ali poguma, da bi o njih spregovorili. Na Okrepčevalnici dobimo orodja, da lahko spregovorimo tudi o teh vsebinah. Zlasti se učimo poslušati in razumeti, kaj se dogaja v svetovih ljudi, ki živijo z nami, v ljudeh, ki so nam najbolj pomembni. In tudi v nas samih.

Učimo se tudi pogledati iz druge perspektive. Prisotnost drugih nam omogoča, da so nekatere resnice lahko tudi drugače res, kot pa smo bili doslej navajeni v našem svetu. In s tem ni nič narobe. Sporočila, ki jih delimo med seboj, ustvarjajo sočutje med vsemi. Prav tako tudi povezanost.

In to je še ena dimenzija našega druženja. Povezani se srečujemo v okolju, kjer živimo, tudi v času izven srečanj Okrepčevalnice. O temah se lahko pogovarjamo tudi v času med enim in drugim srečanjem. Koliko več povezanosti je zaradi tega v družinah!

Kar nam daje potrdilo o kakovosti našega dela je odziv udeležencev, ki se po treh letih ni zmanjšal, ampak ostaja konstanten. To je potrdilo za delovanje, ki odgovarja na resnične potrebe ljudi v sedanjem času. To je tudi podlaga za vse, kar smo doslej v naših srečanjih soustvarili. Imamo posebno čast, da smo del zgodbe, ki nima primerjave v Sloveniji in upamo zatrditi, da tudi v mnogo širšem prostoru ne.

Z zagonom in predanostjo nadaljujemo z delom Okrepčevalnice, ki postaja model dobre prakse civilne iniciative in medsebojne podpore in povezovanja v časih, ko to vsi resnično najbolj potrebujemo.

Povezava in teme srečanj: VEČ O OKREPČEVALNICI.

Te dni sem bila na obisku pri starših, ki imata vse mogoče časopise. Malo sem prelistala vsebino in se čudila, kako ‘in’ je zdaj družinska tematika.

Potem sem se spomnila, da je december in da je to verjetno povezano s prazniki.

Poglobila sem svoje raziskovanje, zadeva me je zanimala iz profesionalne plati. Sprašujem se, kako to da je toliko nezadovoljnih in nesrečnih ljudi, ko pa v časopisih vse natančno piše. Brez izgovorov – natančno piše, kaj morate upoštevati, da boste srečni. Recimo: 7 pravil za srečen zakon, 7 pravil za dober seks, 7 pravil za dobro vzgojo, 7 razlogov za in proti ali povedati partnerju, da ste imeli afero… 7 pravil… za vse. S to sedmico nas nategujejo vse povprek, kljub temu, da vsi vemo, da je to marketinško najbolj manipulativna cifra. Mi pa kupujemo, beremo in morda celo verjamemo.

Nekaj ste spregledali. 7 pravil je vedno napisanih tako, da MORATE nekaj delati. In največkrat bi MORAL isto delati vaš partner. Kaj se zgodi, če enega pravila ne upoštevate? Ste potem za eno enoto manj srečni?

Medji nas ujamejo na eno drobno zanko. V naših iluzijah imamo vsi zelo jasno zapisano definicijo sreče. Vsak drugačno, vsak svojo… In neskončno hrepenimo po tej sreči. Če bi jo komu uspelo zapakirat v konzervo, kjer bi pisalo ‘Samo tvoja sreča’, bi se tega prodalo… Skratka, to bi kupili TAKOJ in VSI!!! Tako veliko je naše hrepenenje.

Saj poznate reklamna sporočila: ‘Ker te ljubim, Samo ti, Sreča je, kjer si ti…bla,bla…’ In mi nasedemo. Ne zato, ker smo neumni ampak, ker smo sestradani.

Kaj bi rekli, če vam povem eno skrivnost, ki ni nateg. Recimo, da najdete v sebi pot do tistih vrat, kjer je doma vaša sreča? Da se jo začnete zavedati in da se začnete zavedati potreb, ki jih imate v zvezi s srečo. Da jih znate ubesediti – povedati naglas?

To pomeni delo na sebi, to pomeni zavedanje naših potreb in razumevanje od kje so te potrebe prišle.

Ko to vem, lahko rečem partnerju, kaj si želim od njega, da bom srečna in vem tudi, kaj potrebujem od sebe, znam postaviti meje v odnosu – kaj dovolim in česa ne. In največkrat to naredi, ker me ima rad.

In verjamem, da bi to delal z veseljem vsak, ki ima rad. Verjamem tudi, da nismo skupaj, ker se sovražimo ampak, ker se imamo radi.

Pri Vezalu nimamo sedem pravil do sreče, ampak samo tri.

• Naučimo vas poslušati.
• Naučimo vas razumeti.
• Naučimo vas empatije.

Ne boste verjeli, ampak to je dovolj. Preizkušeno in dokazano!

To, kar pišem v zadnjem odstavku, je mnogo težje od tega, da kupite en estradni cajtng za 6€, kjer našim slavnim pišejo instant navodila. Če dobro opazujete in berete trače, so vsi po vrsti nesrečni, razočarani v ljubezni, ločeni, zasvojeni… in kljub vsemu, se na vseh fotografijah še vedno smehljajo. Kako si to razlagate?

V naši družbi velja splošno prepričanje, da se po 65. letu spolnost ustavi.

Te je seveda prepričanje, ki nalaga dodatno breme pomembnemu življenjskemu obdobju, povezanemu z upokojitvijo.

Ali je res nujno, da se z upokojitvijo delovne aktivnosti upokoji tudi spolna aktivnost?

Študije, ki so nastale v zadnjem desetletju dosledno zanikajo prepričanje, da je seksualnost po 65. letu zrela za upokojitev. Prej nasprotno!

Vsi po vrsti najprej omenjajo velik pomen seksualnosti v starejšem obdobju. Najprej zaradi splošnega spreminjanja mita in prepričanja v družbi, ki verjame, da seksualnosti v starosti ni več. Še bolj pa zaradi ugotovitev, da seksualna aktivnost sicer ne podaljšuje življenja, ima pa veliko »pomlajevalnih« učinkov, od večje trdnosti zdravja do večje splošne kreposti. Skratka, seksualnost je za nas nekaj dobrega!

S starostjo nastopijo nekatere spremembe, ki zadevajo tako moške kot ženske in lahko vplivajo na spremembo seksualnih praks in utečenih navad v spolnosti.

Pri ženskah lahko sramne ustnice in tkiva, ki pokrivajo sramne kosti izgubijo na svoji čvrstosti. Stene vagine postanejo manj elastične. Vagina sama po sebi ni več toliko vlažna. Klitoris lahko postane bolj občutljiv, celo preobčutljiv. Krčenje maternice ob orgazmu je lahko občasno boleče.

Pri moških so spremembe v splošno počasnejšem seksualnem odzivu, ki se kaže v: zapozneli erekciji, potrebi po več manualne (ročne) stimulacije za dosego erekcije, »faza platoja« med erekcijo in ejakulacijo se podaljša,  orgazem je krajši in manj intenziven, penis po ejakulaciji hitro izgubi na čvrstosti, »refraktorni čas« – čas ko je po eni erekciji možna naslednja, se precej podaljša, tudi do enega tedna v pozni starosti.

O teh spremembah velja razmišljati na način sprejemanja, ko se zgodijo, nikakor pa ne na način vnaprejšnjega predvidevanja, če se še niso zgodile, saj lahko s svojimi mislimi katerega od manj želenih razvojnih dogodkov tudi predčasno prikličemo.

Ob tem, da sprejmemo svoje telesne spremembe, ki jih prinese razvoj, lahko seksualno življenje v starosti obogatimo z več možnostmi.

Prva je vsekakor ta, da se o spremembah, ki jih zaznavamo in njihovem doživljanju s partnerjem lahko pogovarjamo, da lahko delimo svoje misli glede intimnosti.

Intimnost pa ne pomeni le seksualne aktivnosti. Intimnost je tudi način, kako med seboj delimo bližino, navezanost. Prav tako je intimnost v telesnih občutkih, ki niso seksualni, v dotikanjih, božanju, negovanju, samo stisku v postelji…

Glede same seksualnosti pa obstajajo možnosti v raziskovanju novih pristopov, ki jih morda še niste uporabljali. Tukaj velja načelo, da si privoščite zgolj tisto, kar vam resnično godi in prinaša užitek.

Ena pot je raziskovanja samostimulacije.

Druga pot je posvečanje več časa predigri, stimulaciji. Nasploh velja načelo, da je več posvečenega časa nekaj, kar poveča kvaliteto seksualnosti. Znano je še eno priporočilo, ki zadeva našo fizično kondicijo. Navadno smo zjutraj bolj pri močeh kot ob večernih urah.

Pri tem je pomembno, da si izmenjata, kaj je komu resnično v užitek, kaj koga vznemirja, kaj koga vzburja. V tem so se morda skozi čas zgodile spremembe, ki jih je dobro delujoča rutina lahko spregledala.

Tudi spremembe lahko pomenijo kakšno dobrodošlo novost, sprememba položaja, prostora, utečenih navad, drugačna svetloba… V tem lahko raziskujete in uporabite svojo radovednost in domišljijo.

Morda tudi pogovor med vama na temo: »Moje najbolj nore seksualne fantazije…«

Znane so tudi nekatere prilagoditve s pomočjo medikamentoznih vplivov. Za ženske uporaba lubrikantov in vaginalnih estrogenov, pri moških pa testosteron, viagra in drugih erektilnih pripomočkov, ki obstajajo na tržišču. V vsakem primeru je o njihovi uporabi potreben posvet z zdravnikom.

Prav tako tudi glede morebitnih učinkov zdravil, ki jih uživamo v starosti.

Ljudje velikokrat sprašujejo, kaj je to Modri ključ?  Kaj delate tam? A govorite o sebi? In že vprašanja postavljajo tako grozno, da čutiš in vohaš prepričanje, da Modri ključ je pa nekaj groznega.

Modri ključ ni grozen in ljudje, ki zberejo pogum in voljo, da pridejo na Modri ključ so taki kot jaz in ti. To niso ljudje s Problemi, ki se bistveno razlikujejo od vsakdanjih problemov, ki jih imamo v odnosih. So pa ti ljudje po nečem zares posebni. Posebni so po tem, da hočejo v odnosu uživati, da želijo odnos razumeti, da želijo z zavedanjem kontrolirati in opazovati svoja dejanja, ne partnerjeva. Da hočejo od življenja skupaj iztržiti maksimalno in da se zavedajo, da je njihov prispevek k vojni ali k miru popolnoma enak.

Pred nekaj dnevi sem dobila pismo, ki mi ga je napisala gospa, ki se je pred leti udeležila Modrega ključa.  Preberite ga tudi vi. Potem boste razumeli, kaj je razlog, da tako uživava v svojem delu. In kaj je razlog, zato da se odločiš in PRIDEŠ NA MODRI KLJUČ. Kaj pridobiš…

Pismo:

Živjo,

Moram ti napisati to pismo. Zadnjič sem ti pojamrala kako sva z možem. Kmalu po najinem klepetu nisem mogla biti več tiho in sem mu povedala vse, kar mi je ležalo na duši. Tudi on mi ni ostal dolžen. V tem najinem “prepiru”, ki pa ni bil prepir, ravno zato, ker je v nama ostal pečat Modrega ključa. Spomnila sem se, da je dobro postavljati vprašanja. Zato sem mu postavila vprašanje, če sploh kaj razmišlja o odnosu. Priznal je, da ne. Verjela sem mu, saj on o teh stvareh ne razmišlja, ker se mu ne zdi potrebno. Postavila sem mu tudi druga vprašanja, na katere pa mi takrat ni odgovoril. Nato je bila en ali dva dni tišina. Oba sva mlela. Verjamem, da mu je bilo težko, bolj kot meni. Potem pa je postal pozoren do mene, kot že dolgo ni bil. Tudi jaz sem nanj začela gledat drugače- tako kot včasih. Bistvo tega pisma je , da se tebi in Albertu in vajinemu Modremu ključu zahvalim, saj sta nanju ogromno naučila. Mislim, da se najin tokratni “kratek stik” ne bi tako zaključil. Vsakič, ko se bova znašla v podobni situaciji, mislim, da bova znala pravilno razmišljati in rešiti problem. Naučila sva se pogledati drug v drugega. Hitro se namreč zgodi, da obstajaš samo ti in pozabiš na občutke drugega. Hvala! Kako ste pa vi ? Lep pozdrav XXXXXX

Obožujem najstnike.

Obožujem njihovo vztrajnost in pogum. Obožujem njihovo ustvarjalnost in moč… Kaj vse so pripravljeni narediti, da bi lahko odrasli. Se odpovedati sladki varnosti, bližini, udobju…

Mi pa jih vidimo, kako brezglavo drvijo v brezno pogube, kako iščejo svojo pamet in hodijo po trnovih poteh. Tistih, ki smo jih mi zanje očistili pa nočejo niti videti.

Obožujem starše.

Obožujem njihovo trdo garanje, da bi otroka spravili do kruha in njihovo neskončno ljubezen, ki premaguje vse ovire.

Kaj bi lahko počeli z vsem tem. Gre to sploh skupaj?

Ko gledam svojega ponorelega otroka na eni strani in mene, ponorelo mamo, na drugi strani, se vprašam: ‘Kdo je tukaj odrasli?’

Preprost odgovor: ‘Nihče.’

Kdo pa bi moral biti odrasli?

Preprost odgovor je: ‘Jaz, mama (in oče).’

Spomnim se tistih dni. Prve pubertete. Kar danes vem, je to nekaj, kar ne pride počasi, ampak pride v trenutku.

Starši hočemo rezultate. Naši najstniki pa imajo nad tem moč.

Takole je zgledalo:

‘Ste dobili nazaj matematiko?’

‘Ne.’

‘A ni tako, da vam prinese nazaj v enem tednu?’

‘Kva težiš, njo vprašaj, lena je pač, ne da se ji popravt.’

(Učiteljica je bila vedno popolnoma v redu, tudi za mojega otroka. Debelo gledam, nič mi ni jasno, niti v vedenju, niti v izbiri besed… Edino kar mi je bilo jasno, je bilo, da so matematiko dobili nazaj).

Znova:

‘A ste dobili nazaj matematiko?’

‘Jooooo…. No smo, ampak zdele boš slabe volje in sama si kriva, kaj pa težiš.’

‘In?’

‘Bedna si, kje sem te najdu!’

V želodcu me stiska, težko diham. Sprašujem se, kam je izginil moj zlati, pridni otroček… Nimam energije, da bi rekla karkoli. Samo stojim in gledam ga, verjetno z upropaščenim pogledom.

‘Dve sem pisal.’

Vstane, vzame skejt in… gre… ?!?

Potem sledi slavni očetov govor:

‘No, sem ti rekel. To je od spuščenih hlač. A ga vidiš kašen hodi. Zakaj si gat raje ne obleče kar čez kavbojke, da bi cele pokazal. In skejterji. Mu bom že pokazal skejt. Pribil ga bom na steno in od danes naprej ga bo samo še gledal. Pa tista družba čudna. Sami luzerji. Že samo pogledaš jih in veš. Tiste hlače pod ritjo in mikice… Konc, not ga bom zaklenu in vse kar bo mel na voljo bodo zvezki, knige, voda in kruh…’

Jaz:

‘Meni se zdijo čist v redu fantje, odraščajo…’

‘Aha, zdaj jih boš pa še zagovarjala, saj sem vedu, itak ti je vseeno, no, potem pa kar ti poskrbi, da bo naredu kaj u življenju. Bomo vidl, no, saj že vem, to bo tako kot ti….’

Poznate to zgodbo. Ali opazite, kam pripelje? Od dvojke v šoli, do kaosa v partnerstvu. Med tem, ko na koncu najstnika in njegove odgovornosti ni nikjer.

Ali se da doseči, da najstnik ostane za mizo, da se z njim pogovorimo, ohranimo stik?

Kako se pogovarjati, da bo naš otrok vedel, da nam je mar zanj in ne samo za njegove rezultate? Kako doseči, da bo naš otrok potrgal vezi, odrasel, dobil izkušnje, brez da bi nas zraven pobralo od skrbi in groze?

Dejstvo, ki ga vsi vemo je, da otrok mora odrasti.

Vemo tudi, da zato rabi izkušnje samostojnega ravnanja, odločanja, reševanja problemov.

Vemo tudi, da imajo najstniki neizmerno moč in da je naše orožje drugje. V stiku in varnosti.

Ali veste, kaj najstnik razmišlja, ko leži na postelji, jezno gleda v strop in se z nami ne pogovarja, ker ga ‘ne razumemo’?

Strah ga je. In z jezo, ki jo kaže, ta strah prikriva. Odrasti ni lahko in navsezadnje – ali nismo odrasli za to, da jim pomagamo? In otroci so sigurno za to, da nam pomagajo odrasti.

Midva sva se tega naučila in se še učiva. Danes je tale dečko odrasel, odgovoren otrok. Veliko sva se naučila pri študiju, največ pa od najinih otrok. S pomočjo njih sva tudi midva postajala iz dneva v dan bolj odrasla, bolj odgovorna, bolj mama, bolj oče, bolj žena in bolj mož… To res ni enostavno!

Delavnica ‘Učinkovita komunikacija z najstniki’ je skoraj razprodana. Na voljo je samo še nekaj prostih mest. Če bosta oba termina zapolnjena, bova razpisala še en dodatni termin. Več informacij dobite na spletni strani.

Privoščite si malo užitka in preberite mnenja udeležencev z zadnjega treninga partnerskih veščin – MODRI KLJUČ.

Včeraj zvečer sem malo tavala po blogih. Saj veste. nedelja, konec počitnic… človek (odrasel) je po takem tednu izmozgan, otroci jočejo zakaj je že konec…

Kakorkoli, tavam po blogih in odkrijem blog z naslovom: ‘Zakaj jo ljubim’. Blog piše moški. Anonimen moški.

Predstavi se takole:

Ahil:

“Težko je odpreti svoje misli in jih tako na široko razgaliti javnosti. Vendar zanjo storim tudi to. Seveda se pa razume, da ne bom nikoli povedal, kdo sem, kdo je ona, in bi vse, ki berete ta blog, prosil, da to razumete. Kajti, tako močno razgaliti misli, je moškemu v neverjetno muko.”

Kdo pravi, da moški ne znajo odpreti srca? Veliko žensk posplošuje, češ ‘to so pač moški’. Ahil zelo lepo pokaže, kako čuti ljubezen, povezanost, pripadnost. Saj vem, nekateri boste rekli, da je dečko zaljubljen. Sama pa rečem, tudi če je, če bo svoj odnos nadaljeval s takšnim izražanjem občutkov ima veliko več možnosti, da bo odnos ohranil tak kot je ali celo bolj kvaliteten!

Življenje nenehno rahlja vezi med nami, ampak če imamo nekje zapisano, kako iskreno povezani smo (bili), se lažje spomnimo. Vsi ti občutki ves čas bivajo v nas.

Ahil s svojim blogom lepo dokazuje, da stereotipi o moških ne veljajo. Kar bi mu jaz rada sporočila je – Ahil, potrudi se in piši blog, tudi kadar ne boš čutil, da si razpoložen za to! Tvoja deklica je prav gotovo srečna kakor ti. Uživajta življenje skupaj.

Ostalim predstavnikom moškega spola, ki so malo nerodni v tovrstnem izražanju pa: “Ni vam treba pisati bloga, da boste osrečili svoje ljube. Zadostuje tudi par povedanih stavkov na teden.”

Res pa je, da pisana beseda zaleže parv pri takih damah, ki izrečene lepote težko slišijo.

Hvala Ahil, polepšal si mi večer. In verjamem, da tole:  “tako močno razgaliti misli, je moškemu v neverjetno muko.” zares drži. Dokazal si, da je možno!