Zgodba o stiku je zgodba o naši navezanosti do bližnjih.

Imamo svoje izkušnje in svoje zgodbe, kako smo bili sami kot otroci navezani na ljudi, ki so skrbeli za nas in bili naši najpomembnejši bližnji. Iz teh izkušenj pletemo svoja vedenja v vlogi staršev.

Ko se srečamo z zadregami v vzgoji, so to navadno priložnosti, da se nekaj naučimo na novo. Koliko so stari naši otroci in kaj so njihove potrebe? V katerem razvojnem obdobju imamo največ zadreg s svojimi otroki? Ali so to obdobja, kjer imamo tudi sami iz svojega otroštva zgodbe, ki bi se morale odviti drugače?

Na Okrepčevalnici smo razmišljali o različnih razvojnih obdobjih in raziskovali naše izkušnje glede stika in povezanosti iz perspektive otrok do staršev. Nato smo perspektivo obrnili in pogledali na svojo vlogo staršev in raziskovali naš stik z našimi otroki.

Učenje na Okrepčevalnici poteka kot delitev izkušenj. V krogu si sledijo zgodbe udeležencev, osebne izkušnje, pripovedi, stiske, zabavna doživetja, lastna razmišljanja… Skupaj pletemo zgodbo, kjer vsak dodaja svoj košček življenjskih izkušenj. Nekateri pri tem sodelujejo zgolj kot poslušalci in s tem je prav tako vse v redu. V pripovedih je veliko čustvenega naboja, pri mnogih tudi veliko zadržanih solz. Vse to nesebično delimo v skupini, kjer takoj nastane čut spoštovanja in empatije. Je to zaradi strokovnosti vodenja ali zaradi iskrenosti udeležencev? Ne eno in ne samo drugo. Gre za soustvarjanje, za matematiko, kjer je 1+1 = mnogo več kot 2. Vsakič sestavljamo novo kombinacijo dopolnjevanja. Vsakič novo izkušnjo medsebojnega učenja. Tistega pravega učenja, iz izkušenj, iz pričevanj, iz življenja za življenje. Na podlagi zelo velike mere iskrenosti in odprtosti. Pri tem med vodji in udeleženci ni razlike.

Spremljamo pripovedovanja:

» V zgodbi z otroki se mi vedno zatakne na isti točki. Ko pomislim, je to točka v mojem odraščanju, kjer sem tudi sam najbolj pogrešal stik s svojim očetom.«

»Opažam, da se v stiku z otroki izgubljam, zdaj ko so otroci v puberteti. Razmišljam o svojih izkušnjah in spoznavam, da mi manjka model očeta.«

»Tudi v moji zgodbi odraščanja ni bilo očeta. Verjamem, da smo mi kot starši lahko drugačni. Zato pritiskam na partnerja, naj bo bolj prisoten.«

» V naši primarni družini smo bili zelo povezani. Enako si želim povezanosti v svoji sedanji družini. To je nekaj, kar zelo pogrešam. V svoji goreči želji še nisem odkrila recepta za povezanost.«

»Ena plat mojega razmišljanja je v stiku z mojo ustrežljivostjo, ko sem bila otrok. To prepoznavam tudi pri enem od mojih otrok. Drugi me ves čas vabi, da se mu pridružim pri igri, jaz pa to zavračam. Zdaj sem zelo v stiku s spoznanjem, da se z menoj kot otrokom doma niso igrali.«

»Ustrežljivost je tudi moja tema. Prepoznavam jo pri starejšem otroku. Mlajši je drugačen, saj se zna pogajati in pride vedno do rezultata, ki nas povezuje. Iz svoje življenjske izkušnje vem, da pretirana ustrežljivost lahko vodi do velikih težav v medsebojnih odnosih. Rad bi to nekako sporočil svojemu otroku.«

»V stiku sem z mlajšim sinom in najino komunikacijo. Zavedam se, da ga veliko prekinjam, on pa se pritožuje, da ga ne poslušam. Svoj vzorec prepoznavam iz primarne družine, kjer me moja mama nikoli ni poslušala. In še vedno je tako.«

»Lahko govorim o spremembi po vseh teh letih dela na sebi, tudi s pomočjo Okrepčevalnice. Zavedam se pomembnosti tega, da zares slišim otroke. Kar delam zelo drugače je, da ne vrednostim njihovih izjav.«

»Pri sebi vidim, da se še vedno izgubljam v očetovski vlogi. Ko se vračam v svoje otroške spomine, v njih ne najdem lika očeta.«

»Moji otroci so še v predšolskem obdobju in imamo stik. Ko pomislim na svojo otroško zgodbo, je bil stik s starši do šole. Pri sebi pogrešam, da bi bila v stiku z otroki bolj prisotna.«

»Kar je moje vprašanje glede stika z otroki, je moja pripravljenost, da jih poslušam, kadar pridem domov utrujena. Tudi, ko me sin mori s svojimi igricami, sem se zamislila nad tem, kako znam biti nestrpna do tega njegovega sveta, ki mu veliko pomeni.«

»Včasih so bili otroci pri hiši, ker so pač morali biti, ker so jih imeli pri sosedovih, jih dajmo pa še mi. In tako otroci v naši družini nismo bili opaženi. Ko pomislim na svoje starše, je bilo njim enako. Veliko sem morala narediti na sebi, tudi s pomočjo Modrega ključa, da sedaj starši razumejo moje štose in jaz njihove.«

»Otrok je star 3 leta in se imamo super. Živi polno življenje. Iz mojih spominov imam zavedanje, da se je tudi moj oče veliko igral z menoj.«

»Zdaj je otrok še majhen in iskren. Edine omejitve zadevajo uživanje sladkarij. Imamo dober stik.«

»Smo dopolnjena družina in iščem pravo kombinacijo za vzdrževanje stika. Kar sem spoznala, je moja otroška zgodba, kjer nisem nikogar zanimala in moja hrepenenja, povezana s tem. Zato razumem svojo navado, da zdaj zaslišujem, kar drugim seveda ni všeč.«

»Ko razmišljam o meni in mojih starših, ne najdem nikjer stika. Imam veliko vprašanj, kako ohranjati stik z otroki, tudi z otroki, ki jim nisem biološki oče in živimo skupaj v družini.«

»Svoje zgodbe ne morem primerjat, ker mi manjka film. Vem, da zato, ker je v njem preveč žalosti. Z mlajšim otrokom imam boljši stik, s starejšim nisem znala in zmogla drugače, čeprav bi si to želela. To si zdaj priznam in to je največ, kar lahko naredim.«

»Z otroki imam fenomenalen stik. Kar je zanimivo, bi si želela več prisotnosti moža. Zamislila sem se, ko mi je na moje povabilo odvrnil: ‘Saj ti furaš vzgojo!’ V tem prepoznavam njegove vzorce iz primarne družine.«

»Kar se me je dotaknilo ob razmišljanju je moja zgodba. Ves čas sem si prizadevala, da bi me oče opazil. Saj nas je imel rad, a tega ni znal pokazati. Zame je bil odsoten. In to prepoznavam tudi v svojem stiku do otrok. Po ločitvi sem bila zelo odsotna, nastale so posledice, ki bi jih zdaj želela popraviti.«

»Zelo sem v stiku z izkušnjo ločitve mojih staršev. Imam velik strah, da se to ne bi tudi meni zgodilo (solze).«

»Kar vidim pri stiku z otroki kot najbolj pomembno – če midva nisva usklajena, otroci to zaznajo in se odzovejo, vidiva njihove stiske, ker grizejo nohte ali prst.«

»V mojem otroštvu so bile nekatere stvari samoumevne in so funkcionirale. Zdaj to ne vidim kot pravi stik. Kar je včasih funkcioniralo, danes ne gre več. Zavedam se, kako je stik pomemben, saj danes stvari v vzgoji ne gredo več samoumevno. In ne bi želela prikrajšati otrok.«

»Dotaknilo se me je, kar so že drugi povedali o ustrežljivosti. Moji starši so bili skrbni, a hladni. Glede stika s svojimi otroki opažam, kako sem od starejšega do najmlajše spreminjala svoja načela glede meja in zahtev.«

»Sprašujem se, kaj še lahko naredim. Navdahnila me je knjiga, ki razmišlja o naši sreči. To kot starši želimo vsem otrokom. Razmišljam o tem, kako jim lahko to posredujem z zgledom in brez prisiljevanja.«

»Sem v stanju, ko s partnerko ne živim skupaj, imava otroka. Kar me skrbi je njen vpliv na moj stik z otrokom.«

»Iz svojih spominov nimam podob, ki bi se jih zavedal. Počasi spoznavam vplive nezavedne vzgoje in se s tem ukvarjam. Pri sebi imam vtis, da otrokom nudim veliko več kot sem prejemal sam od svojih staršev. A slišim z druge strani, da to ni dovolj.«

»Spoznavam, kako sem bila kot otrok v stiskah sama. To bi želela pri svojih otrocih spremeniti. Zato si vzamem čas in ohranjam obred večerne pravljice, kjer najdem čas, da prisluhnem otrokom.«

»V moji primarni družini je bilo veliko stika, topline, spoštovanja, telesnih stikov. Vendar sem bila tudi veliko sama, ker me niso pustili, da bi se družila z vrstniki. Tako sem se naučila opazovanja v naravi. Zdaj to veščino uporabljam pri stiku z otroki. Ker jih pozorno opazujem, jih zelo dobro poznam in poznam njihove potrebe in navade. Glede stika z njimi se zato sploh ne bojim.«

»S svojimi pubertetniki imam dober stik. Včasih si rečem, da se preveč naprezamo in da se kakšne zadeve lahko speljejo tudi na bolj preprost način.«

»Rad bi podelil svojo izkušnjo očeta po ločitvi. Najprej sem imel veliko dilem glede vzdrževanja stikov, imel sem strahove, da bodo otroci prikrajšani. Po nekaj letih lahko zatrdim, da te prikrajšanosti ni. Sem tudi prepričan, da je bila ločitev manjše zlo. In zdaj se celo zalotim, da so otroci veliko z menoj in bi si želel, da bi šli več po svoje.«

KOMENTAR

Zgodbe odpirajo veliko možnosti za razmišljanje, za zavedanje določenih vzorcev in odpiranje možnosti za spremembe.

Kaj so hrepenenja otroka? Najprej, da bi ga starši sploh opazili, sprejeli. Kot starši imamo možnost, da temu ugodimo z zrcaljenjem. Zrcljenje sporoča, da smo prisotni, da otroka opazimo, da nam je pomemben, da sprejemamo njegov svet… Preprosta tehnika komunikacije, ki opravi veliko dela naenkrat.

Drugi način, ki ima prav tako veliko moč povezovanja, so obredi. Večerna pravljica, skupne igre, skupni obroki… To je posvečeni čas za bližino, ki deluje že sam po sebi. Navadno se mu priključi še primerna vsebina, kjer je fokus na povezovanju, sproščenosti, telesnemu stiku.

Vsako razvojno obdobje ima svoje pasti in tipične situacije, ki grozijo ohranjanju stika. O tem bom pisali v drugih prispevkih (Stik in pubertetnik, Stik z otrokom v šolskem obdobju). Prav tako o vplivih, ki jih ima stik v partnerstvu na vzdušje v družini.

Še priporočljiva literatura na to temo:

Harville Hendrix, Helen Hunt, Zdrav otrok in ljubezen staršev, Ljubljana: Orbis, 2006.

Starši v Kamniku imajo že tretje leto zapored posebno prednost in izjemno možnost, da se lahko udeležujejo dogodkov, kjer dobivajo podporo za vprašanja iz vsakdanjega družinskega in partnerskega življenja. Po zaslugi Občine Kamnik in LAS je udeležba za vse brezplačna.

Vemo, da se nikjer nimamo možnosti učiti za najbolj pomembne življenjske preizkušnje. In vemo, da smo ob preizkušnjah v vlogi staršev in v vlogi partnerjev, prepuščeni znanju, ki smo ga pridobili sami. To pa so najprej vzorci iz naših primarnih družin. Ko se srečata dva, ki prinašata dediščino svojih družinskih vzorcev, se zadeve rade hitro zapletejo. Po romantičnem obdobju navadno nastopi čas boja za prevlado enega nad drugim, za prav enega nad drugim. In tudi za zgodbe, kako s tem preživimo: ali v boju ali v umiku. Ko skušamo preživeti, uporabljamo različne strategije, kjer so ene funkcionalne, druge pa manj.

Okrepčevalnica je prostor, kjer se družimo ob vprašanjih vsakdanjega domačega življenja. Ne, ker bi bilo z nami kaj narobe, temveč, ker želimo živeti bolj zavestno, ker se zavedamo svoje odgovornosti in želimo v življenje ljudi, ki so nam najbližji in najpomembnejši, vnesti več kakovosti. Začeli smo z radovednostjo in iskrenostjo. Med seboj smo delili zgodbe in izkušnje, ki niso olepšane, ampak so resnične in realne.

Okrepčevalnica je najprej prostor varnosti. V njej ne svetujemo in ni pravilnih in napačnih mnenj ali odgovorov. Ni nasvetov, kako je treba. V Okrepčevalnici je prostor za vsako zgodbo in za smisel, ki jo vsaka zgodba sporoča. Ljudje s svojo redno udeležbo potrjujejo, da to potrebujemo. Potrebujemo možnost, da se srečamo, da podelimo nekaj, kar vsi živimo vsak dan, a o tem nimamo priložnosti deliti z drugimi.

Kako je na Okrepčevalnici?
Sedimo v krogu in govorimo v krogu. Kdor ne želi deliti svojih izkušenj v besedah, je prav tako dobrodošel in lahko samo opazuje in posluša druge. Doslej se nas je na vsakem srečanju zbiralo med 20 in 50 ljudi. Vsak mesec, tri leta. Vsakič pridejo drugi ljudje: eni bolj pogosto in bolj stalno, drugi občasno. Vendar je že tri leta na koncu vsakega srečanja podobno. Udeleženci so zadovoljni, da imajo to možnost, da so lahko slišali izkušnje drugih in spoznali, da smo vsi na isti poti.

Za udeležbo ni potrebno predhodno znanje. Vsako srečanje poteka v okviru izbrane teme. Vsaka tema se vedno dotika ene od temeljnih sestavnih našega družinskega življenja. Vedno začenjamo z iztočnico: »Moja izkušnja ali moje vprašanje…«. Zgodbe, ki jih delimo, imajo različna sporočila. Tudi, če gre za zgodbe z vprašanji in dilemami, vedno najdemo upanje in nove moči, s katerimi lahko nadaljujemo življenje naprej. Navadno spoznamo, da imamo vsi podobna vprašanja, da se vsi zapletamo na podobne načine, da se ukvarjamo s podobnimi vzorci in prepričanji. Tudi naši otroci imajo podobne navade in nas preizkušajo na podobne načine.

Na način nevtralne izmenjave se sporočila ustvarjajo sama. Vsaka zgodba ima v sebi ob vprašanju ali zapletu tudi poseben način reševanja in preživetja. Tudi, kadar imamo možnost izraziti, da nam je v določeni situaciji težko in se v krogu odzovejo drugi, ki jim je prav tako podobno težko, se ustvarja spoznanje, da z nami ni nič narobe in da smo nazadnje normalni ljudje. Da živimo človeško življenje, ki ni preprosto. In, da nam je mar za to, kako živimo. Prav tako imamo svoje izkušnje. Celo zakladnico izkušenj. Ob njih smo se sposobni tudi nasmejati. Tudi to je res: na Okrepčevalnici je veliko sproščenosti in humorja. To je zdravilno in daje moč.

Vse zanimajo konkretni primeri. Kaj se tam pogovarjate? O čem?
Na začetku vsakega srečanja podpišemo izjavo o molčečnosti. Nikoli ne bomo izpostavljali imen ali ljudi, ki so nam zaupali, da smo se ostali od njih lahko učili. To spoštujemo čez vse! To tudi ustvarja prostor varnosti, zaradi katerega se ljudje vedno znova vračajo na Okrepčevalnico.

Veliko je vsebin, o katerih se ne znamo pogovarjati. Veliko je notranjih doživljanj, za katere nimamo pravih besed ali poguma, da bi o njih spregovorili. Na Okrepčevalnici dobimo orodja, da lahko spregovorimo tudi o teh vsebinah. Zlasti se učimo poslušati in razumeti, kaj se dogaja v svetovih ljudi, ki živijo z nami, v ljudeh, ki so nam najbolj pomembni. In tudi v nas samih.

Učimo se tudi pogledati iz druge perspektive. Prisotnost drugih nam omogoča, da so nekatere resnice lahko tudi drugače res, kot pa smo bili doslej navajeni v našem svetu. In s tem ni nič narobe. Sporočila, ki jih delimo med seboj, ustvarjajo sočutje med vsemi. Prav tako tudi povezanost.

In to je še ena dimenzija našega druženja. Povezani se srečujemo v okolju, kjer živimo, tudi v času izven srečanj Okrepčevalnice. O temah se lahko pogovarjamo tudi v času med enim in drugim srečanjem. Koliko več povezanosti je zaradi tega v družinah!

Kar nam daje potrdilo o kakovosti našega dela je odziv udeležencev, ki se po treh letih ni zmanjšal, ampak ostaja konstanten. To je potrdilo za delovanje, ki odgovarja na resnične potrebe ljudi v sedanjem času. To je tudi podlaga za vse, kar smo doslej v naših srečanjih soustvarili. Imamo posebno čast, da smo del zgodbe, ki nima primerjave v Sloveniji in upamo zatrditi, da tudi v mnogo širšem prostoru ne.

Z zagonom in predanostjo nadaljujemo z delom Okrepčevalnice, ki postaja model dobre prakse civilne iniciative in medsebojne podpore in povezovanja v časih, ko to vsi resnično najbolj potrebujemo.

Povezava in teme srečanj: VEČ O OKREPČEVALNICI.

Nekoč sem se zelo trudila, da bi bila ljudem všeč. Če povem iskreno, me je zavrnitev bolela. Kritika tudi. Koga pa ne? No, poznam ljudi, ki gredo uspešno preko tega, jaz sem si morala včasih nadeti masko, nasmeh, ravnodušen in razumevajoč pogled… , da ja ne bi videli, kako prizadeta sem, kako zelo me boli.

Solze pa so mi drle znotraj lic in to v potokih – naravnost v srce.

Potem sem to predelala. Albert mi je veliko pomagal pri tem. Veliko me je kritiziral (v mojih očeh) in tudi zavrnil me je nič kolikokrat. Povzročal mi je nevzdržne občutke zapuščenosti… veliko sva se o tem pogovarjala, imela sva dovolj dialogov na to temo, da sem nekega dne te svoje občutke razumela  in da sem počasi začela delati spremembe. Kako? Ni več bolelo, kar naenkrat njegovih besed nisem več slišala kot kritiko ampak kot njegovo mnenje, lahko sva se v miru pogovarjala.

Generalno sem sprejela, da imamo ljudje na eno in isto stvar različna mnenja, da imam pravico svoje mnenje povedati in ga zagovarjati, prav tako imajo to pravico početi vsi ostali zemljani in to ne pomeni, da me kritizirajo in ne marajo, če jim moje mnenje ni všeč in tudi jaz z mojim mnenjem nikogar ne želim kritizirati.

Tako se bom zdajle dotaknila pereče teme – vzgoje otrok. To bo MOJE mnenje.

Kar nekaj znancev in prijateljev je v zadnjem času dobilo majhne dojenčke. Opazujem, kako se danes svet vrti okoli teh malih, lepih čudežev. Okoli njih se svet vrti v glavnem s knjigo v roki. Sprašujem se, kako ti mladi starši uskladijo različna mnenja, ki so napisana v različnih knjigah. Sprašujem se, kaj ti mladi starši čutijo in kaj je njihovo mnenje. Kaj bi se zgodilo s tem malim bitjem, če bi ga vzgajali preprosto iz varnosti in ljubezni.

Jaz sem rodila 4x. Spomnim se, da sva bila z Albertom velikokrat v dvomih ali delava ‘prav ali narobe’. Takrat se police še niso šibile od knjig, ki so posvečene dojenčkom in otrokom od… do…. Odločila sva se na podlagi najinega pogovora, usmerjena v cilj, da želiva otroku dobro.

Pred kratkim sem zvedela, da dojenčki, ki so dojeni niso žejni. Tako piše v knjigah… Sama se spomnim, da sem imela 4 žejne dojenčke, ki sem jih dojila. Kako naj si to razlagam? Je bilo tudi mamino mleko pred 20 leti drugačno, in pred 14 leti, je bilo tudi drugačno? Ali pa so bili dojenčki drugačni?

Spomnim se, kako je najin otrok zajokal, kako sva ga previla, kako sem ga dojila in ko je bil sit in previt, je včasih čez pol ure ali pač čez nekaj časa zopet začel jokati. Dala sva mu nesladkan čaj ali vodo, spomnim se kako goreče je držal flaško in pil, pil, pil… Po mojem mnenju, je to zelo žejen otrok. Potem je otrok spal in praktično nisva vedela, da ga imava…

Zadnjič sem spremljala znanko z dojenčkom skozi Kamnik, fantek je jokal med vožnjo v vozičku. Potem sem ji vseeno omenila, da so moji vsi pili, tudi če so bili dojeni in da so vsi preživeli… Prišla je domov in se odločila, da bo poskusila, če je to res. Poklicala me je in rekla, da je bil njen otrok zares žejen!

Kako lahko vemo, da dojenček ni žejen, če tega ne poskusimo? Lahko pa vemo zanesljivo, kako hudo je, če smo žejni. Lahko vemo, da je huje biti žejen kot lačen. Kaj potem povzročamo dojenčku, če je morda vseeno žejen, mi pa tega ne preverimo?

Ampak, če v knjigi piše… In včasih si besedila v knjigah razlagamo precej po svoje.

Spomnim se para, ki je prišel nekaj mesecev nazaj na terapijo. On je v knjigi prebral, da ni idealne ljubezni in na podlagi tega začel razmišljati o ločitvi…

Spomnim se para, ki je s knjigo v roki reševal svojo bolečino po prevari, ob tem sta usodno spregledala čustva drug drugega. Ta čustva niso bila preveč blizu resnici napisani v knjigi… Veliko dodatne žalosti sta vnesla v njun odnos. Ampak, če v knjigi piše…

Nekega dne pa ti mali otroci postanejo najstniki. In jim začne ‘dol viseti’ kaj piše v knjigah. Še huje, požvižgajo se celo na to, kar mi mislimo, da je prav. Veliko imam izkušenj s tem, ko knjiga zgubi avtoriteto in starši odpovejo na celi črti, ker svojega otroka ne poznajo, ker ga niso vzgajali zavestno, ker ga nikoli niso zares poslušali, ker niso razumeli njegovih solz, ker so ga na silo tlačili v obdobja odraščanja, ne glede na to ali je tja sodil ali ne…

Knjige so zlata vredni pripomočki. Ljudje pa smo različni… rodimo se različni, rodimo se žejni, lačni, siti, veseli, žalostni, sprejeti v ta svet z veseljem,  ali s strahom, eni se počutijo varno, drugi ne… RAZLIČNO SMO ROJENI v ta svet. Zato knjiga ne more biti univerzalno navodilo za odraščanje in vzgojo otrok. Ker nismo pomivalni stroji, ker je naše delovanje povezano s čustvi.

Dragi mladi starši, moje mnenje je, da je treba komunicirati z otrokom, ga poslušati, pa čeprav je še dojenček. Njegov jok, njegov smeh, njegova zamaknjenost nam povejo marsikaj in te zgodbe so precej bogatejše od navodil za uporabo dojenčka, ki jih najdete v knjigah.

Knjiga je lahko samo dober pripomoček, nikakor pa nima nobene pravice, da nam pove kako se naš otrok počuti. To pravico ima izključno samo naš otrok. Pustimo mu jo! Poslušajmo ga, kadar nam želi povedati kako se počuti in vzemimo ga resno.

Obožujem najstnike.

Obožujem njihovo vztrajnost in pogum. Obožujem njihovo ustvarjalnost in moč… Kaj vse so pripravljeni narediti, da bi lahko odrasli. Se odpovedati sladki varnosti, bližini, udobju…

Mi pa jih vidimo, kako brezglavo drvijo v brezno pogube, kako iščejo svojo pamet in hodijo po trnovih poteh. Tistih, ki smo jih mi zanje očistili pa nočejo niti videti.

Obožujem starše.

Obožujem njihovo trdo garanje, da bi otroka spravili do kruha in njihovo neskončno ljubezen, ki premaguje vse ovire.

Kaj bi lahko počeli z vsem tem. Gre to sploh skupaj?

Ko gledam svojega ponorelega otroka na eni strani in mene, ponorelo mamo, na drugi strani, se vprašam: ‘Kdo je tukaj odrasli?’

Preprost odgovor: ‘Nihče.’

Kdo pa bi moral biti odrasli?

Preprost odgovor je: ‘Jaz, mama (in oče).’

Spomnim se tistih dni. Prve pubertete. Kar danes vem, je to nekaj, kar ne pride počasi, ampak pride v trenutku.

Starši hočemo rezultate. Naši najstniki pa imajo nad tem moč.

Takole je zgledalo:

‘Ste dobili nazaj matematiko?’

‘Ne.’

‘A ni tako, da vam prinese nazaj v enem tednu?’

‘Kva težiš, njo vprašaj, lena je pač, ne da se ji popravt.’

(Učiteljica je bila vedno popolnoma v redu, tudi za mojega otroka. Debelo gledam, nič mi ni jasno, niti v vedenju, niti v izbiri besed… Edino kar mi je bilo jasno, je bilo, da so matematiko dobili nazaj).

Znova:

‘A ste dobili nazaj matematiko?’

‘Jooooo…. No smo, ampak zdele boš slabe volje in sama si kriva, kaj pa težiš.’

‘In?’

‘Bedna si, kje sem te najdu!’

V želodcu me stiska, težko diham. Sprašujem se, kam je izginil moj zlati, pridni otroček… Nimam energije, da bi rekla karkoli. Samo stojim in gledam ga, verjetno z upropaščenim pogledom.

‘Dve sem pisal.’

Vstane, vzame skejt in… gre… ?!?

Potem sledi slavni očetov govor:

‘No, sem ti rekel. To je od spuščenih hlač. A ga vidiš kašen hodi. Zakaj si gat raje ne obleče kar čez kavbojke, da bi cele pokazal. In skejterji. Mu bom že pokazal skejt. Pribil ga bom na steno in od danes naprej ga bo samo še gledal. Pa tista družba čudna. Sami luzerji. Že samo pogledaš jih in veš. Tiste hlače pod ritjo in mikice… Konc, not ga bom zaklenu in vse kar bo mel na voljo bodo zvezki, knige, voda in kruh…’

Jaz:

‘Meni se zdijo čist v redu fantje, odraščajo…’

‘Aha, zdaj jih boš pa še zagovarjala, saj sem vedu, itak ti je vseeno, no, potem pa kar ti poskrbi, da bo naredu kaj u življenju. Bomo vidl, no, saj že vem, to bo tako kot ti….’

Poznate to zgodbo. Ali opazite, kam pripelje? Od dvojke v šoli, do kaosa v partnerstvu. Med tem, ko na koncu najstnika in njegove odgovornosti ni nikjer.

Ali se da doseči, da najstnik ostane za mizo, da se z njim pogovorimo, ohranimo stik?

Kako se pogovarjati, da bo naš otrok vedel, da nam je mar zanj in ne samo za njegove rezultate? Kako doseči, da bo naš otrok potrgal vezi, odrasel, dobil izkušnje, brez da bi nas zraven pobralo od skrbi in groze?

Dejstvo, ki ga vsi vemo je, da otrok mora odrasti.

Vemo tudi, da zato rabi izkušnje samostojnega ravnanja, odločanja, reševanja problemov.

Vemo tudi, da imajo najstniki neizmerno moč in da je naše orožje drugje. V stiku in varnosti.

Ali veste, kaj najstnik razmišlja, ko leži na postelji, jezno gleda v strop in se z nami ne pogovarja, ker ga ‘ne razumemo’?

Strah ga je. In z jezo, ki jo kaže, ta strah prikriva. Odrasti ni lahko in navsezadnje – ali nismo odrasli za to, da jim pomagamo? In otroci so sigurno za to, da nam pomagajo odrasti.

Midva sva se tega naučila in se še učiva. Danes je tale dečko odrasel, odgovoren otrok. Veliko sva se naučila pri študiju, največ pa od najinih otrok. S pomočjo njih sva tudi midva postajala iz dneva v dan bolj odrasla, bolj odgovorna, bolj mama, bolj oče, bolj žena in bolj mož… To res ni enostavno!

Delavnica ‘Učinkovita komunikacija z najstniki’ je skoraj razprodana. Na voljo je samo še nekaj prostih mest. Če bosta oba termina zapolnjena, bova razpisala še en dodatni termin. Več informacij dobite na spletni strani.

Privoščite si malo užitka in preberite mnenja udeležencev z zadnjega treninga partnerskih veščin – MODRI KLJUČ.

Približno dve leti nazaj sta se naročila pri nama. Obema je bila to druga resna zveza. Oba sta prišla v njun odnos zelo razočarana in polna žalostnih zgodb od prej. Zraven je bil še otrok, ki se je težko prilagajal na spremembe ter v zvezi s tem povzročal velike, vendar razumljive težave.

Imela sta se rada, zato sta vztrajala. Učila sta se poslušati drug drugega. Učila sta se razumeti svoja lastna vedenja. Učila sta se pokukati v svet preteklosti in se srečati s svojimi lastnimi hrepenenji. Učila sta si medsebojno pomagati. Učila sta se, kaj so to obredi. Učila sta se radosti, zato sta morala za nekaj časa stopiti v svet Pike Nogavičke… Kar je najbolj pomembno je to, da sta dajala vse od sebe pri delanju sprememb, da sta drug drugega vzpodbujala. Zelo hitro sta se naučila, da spremembe delaš sam. Ko sta videla, da to ni tako lahko, sta počasi nehala s prstom kazati na drugega in si, namesto tega, začela pomagati. Naučila sta se komunicirati…

To je dveletna pot smeha in solz, grenkih spoznanj in sladkih sprememb.

Zakaj vse to pišem?

Ker sta se danes poročila!

Poročila sta se, šele ko sta se naučila pogovarjati, ko sta se naučila reševati konflikte, ko sta vedela s kakšnih svetov prihajata. Poročila sta zares pripravljena na zakon!

Kar pa je najbolj pomembno: POROČILA STA SE Z NAREJENO VIZIJO NJUNEGA PARTNERSKEGA ODNOSA!

Pomembno zato, ker ima njun odnos jasno začrtano pot, cilje, prosti čas, vzgojo. Ker vesta v katero smer gresta, bosta lažje preskočila ovire, ki ju čakajo na poti.

Mi pa držimo pesti in Vama želimo sladko življenje. Seveda se zgodi, da sladkorja tudi zmanjka, sem pa pomirjena, ker vidva natančno vesta, kje se ga najde. Kadar ga zmanjka pa je to lahko zelo koristna izkušnja!

Prihajajo prazniki, novoletne zabave, frustracije s sorodniki… In najbolj priljubljena jed vseh časov, ob takih priložnostih je – KUHANA MULA!

Recepta za kuhanje mule ne boste našli na internetu. Našli boste veliko receptov ali se mulo lahko kuha ali ne. Kako se jo kuha pa nikakor.

Ko kuhamo mulo, se nikakor ne smemo z nikomur pogovarjati, ker se mula hitro splaši in nam lahko pobegne. Da jo ujamemo, potrebujemo precej veščin in orodij. Zato vam res svetujem, da ste tiho.

Ker je mula res ena posebna živat, je pomembno, ko jo kuhamo, kakšen izraz imamo na obrazu.

Najbolje je, če imamo ustnice čvrsto stisnjene. To nam daje tudi zavedanje, da NIKAKOR ne smemo spregovoriti. Mule nikoli ne smemo pogledati v oči, ker se nam bo takoj zasmilila in je ne bomo mogli skuhati, ne bomo imeli srca. Najbolje, da imamo pogled usmerjen v prazno, lahko tudi buljimo v TV  (to muli zelo pomaga, da postane bolj okusna) ali pa jo kuhamo za šankom, na kakšni zabavi… To naredimo, kadar želimo mulo flambirati.

Sicer ima mula v času kuhanja rada čokolado, kruh in različne druge jedi. Odlična postane, če jo kuhamo med nakupovanjem, še posebej, če je ženskega spola. Alkohol je vključen med različne začimbe. Odvisno, kakšnega okusa želite, da je mula.

Morate pa biti previdni pri dolžini kuhanja. Ker je reakcija dolžine kuhanja pri  kuhanju mule malo drugačna od govedine. Pri govedini je tako, da dlje jo kuhate, bolj bo mehka. Pri muli pa bodite pazljivi, ker če jo boste kuhali predolgo, bo postala trda, grenka in neprebavljiva. Izgleda, kot da z dolžino kuhanja mule, oživljamo celice trme v njeni sestavi. Trma pa je snov,  ki povzroča zasvojenost.

Priporočamo, da mule nikoli ne kuhate dlje kot dve uri. Po dveh urah deluje pomirjevalno, protibolečinsko in povzroči neke vrste olajšanje. Poleg tega je odličnega sladkobnega okusa in ne redi. Če jo kuhate dlje, so stranski učinki lahko usodni za vas in za vašo okolico.

Kot ste opazili, ni toliko pomemben način, kot dolžina – čas kuhanja. Pri kuhanju mule, so ljudje izjemno ustvarjalni. Mulo znajo skuhati pod odejo, na delovnem mestu, z ljubico ali ljubimcem v objemu, v družbi s prijatelji, s televizijo, s cunjo za čiščenje, s partnerjevo kreditno kartico, z otroki… in še in še.

Še enkrat pa vam polagam na srce. Nikoli več kot dve uri in naj voda v kateri jo kuhamo čisto, čisto rahlo vre. (Najbolj nezaželen način kauhanja je v kateremkoli tujem objemu!!!)  Če bo voda vrela preveč, to lahko povzroči mulin izbruh. Kadar mula izbruhne, nekontrolirano divja naokoli, riga, smrdi ji iz ust in lahko tudi kaj razbije. Z mulo je treba zelo previdno. Ljudje, ki se nahajajo v okolici kuhanja mule, naj mule ne izzivajo, ker s tem lahko podaljšajo dolžino kuhanja.

Če se vam slučajno, po nesreči zgodi, da boste mulo kuhali predolgo, pa se oglasite na info@vezal.si , kjer imamo posebna orodja, da se mulo ubije na kvaliteten in hiter način, s čim manj bolečin.

V zadnjih  dneh sva imela predavanje v vrtcu. O funkcionalnem in ljubečem partnerstvu. O tem, kako je vzgoja precej lažja, če imamo s partnerjem razumevajoč in ljubeč odnos, če znamo pogledati nesoglasja na nov, drugačen način in poiskati rešitve iz razumevanja, ne pa iz odpovedovanja in popuščanja. Vse skupaj je bil en dolg odgovor na vprašanja: “Ali se lahko najde rešitev brez boja, brez zmagovalca in poraženca? Kako uskladiti drugačnosti? Kako vemo, kdo ima prav? Kaj pomeni pogovor, ko nekdo težko spregovori oz. kako ga sploh pripraviti do tega?…”

Tukaj vam predstavljam pismo, ki sem ga dobila po mailu od mamice, žene, ki naju je poslušala:

Lepo pozdravljena,

Vsebino vajinega predavanja-pogovornega srečanja, sem zelo navdušena in še precej pod vtisi slišanih zgodb iz vajinega realnega življenja, TAKOJ prenesla še na mojega partnerja koruznika. Zelo razmišljujoče je predeloval moj povzetek vajinih izkušenj…resnic…nasvetov, ki sta jih delila z nami.

Žal mi je samo, da nisva prišla skupaj…čisto malo je manjkalo…morda kdaj drugič. Predavanje mi je bilo zelo všeč, zelo sproščeno in resnično.

Moram reči, da mi je današnje predavanje dalo ogromno materiala za predelat,… veliko moči in veselja do družinskega življenja in povzetek, kaj je v našem življenju res pomembno, kaj šteje,…z veseljem in brez pomislekov, ki jih sicer imam do vseh mogočih napisanih teorij o partnerskih odnosih in vzgoji otrok, prisluhnem tovrstnim izkušnjam na tem področju…mislim, da pogovori odtehtajo precej več kot samo knjige!

Včasih čutim-čutiva potrebo po pogovoru z nekom, ki tvoje težave vidi z drugega zornega kota kot ti, ki ni vpleten v odnos in ki situacijo vidi z drugimi očmi…prav vesela sem, da sem bila danes na vajinem predavanju…morda pa nama bom za novoletno darilo podarila pogovorno srečanje z vama. Imava dva fantolina stara 6let in 4 leta, in večino dni v letu se imamo prav fino…pridejo pa tudi dnevi ko ne gre in ne gre…, da bi bilo takih dni čim manj si želiva oba. Včasih imam občutek, da nama v nastrojenih debatah zmanjkuje spoštovanja… Takrat me pa zelo skrbi in boli, ko naju slišim na kakšen nivo pogovora se znava spustiti. Ampak v življenju potrebujemo tudi prepreke, neuspehe, nesoglasja…da smo potem toliko bolj srečni, ko stvari postavimo tako kot vemo, da je prav in tako kot si želimo.

Bravo! Na predavanju sem uživala in z veseljem se bom-bova udeležila še kakšnega…

Lepo vaju pozdravljam in vama želim lahko noč,

Žena in mamica

Najstarejši sin odhaja od doma.  Študirat na Štajersko. Nova prelomnica v našem družinskem življenju. Prav gotovo tudi v najinem partnerskem.

Pravzaprav se je zgodil trenutek, ki sem ga težko čakala. Ne, nisem žalostna, ker odhaja. Pravzaprav si želim, da bi to odhajanje zares pomenilo počasno trganje vezi, od naju z Albertom, vzpostavljanje novega, odraslega odnosa.

Ob enem se zavedam, da ne bo kar tako, zlahka, steklo tole poslavljanje.

Včeraj je najstarejši razlagal najmlajšemu, kako so narejena kolesa na bobu, da ne zdrsne ven iz korita, (Bob na Celjski koči). In sem kar tako, mimogrede omenila, da kdo bo zdaj igral vlogo Velikega brata, ko Veliki brat odhaja. Mali je imel v hipu solze v očeh. Njihova povezanost bo morala dobiti nove razsežnosti, najmlajši pa se bo moral končno postaviti na svoje noge. Naš sistem se trenutno gunca in maje. Prepričana sem, da v lepe čase. Čase zrele samostojnosti. Proces bo pa verjetno sprožil precej adrenalina.

Zanimivo se mi zdi, da me ne bremenijo vprašanja kot so:

»Ali se bo znašel?, Ali bo lačen?, A si bo dobil primerno družbo?, A bo hodil na predavanja?…« Nič od tega me ne muči. Nekako se zavedam, da sva dala vse od sebe. Za sebe lahko rečem, da včasih celo več, kot sem verjela da zmorem. Zdi se mi dovolj star in opremljen, da lahko zaživi svoje življenje. Vsekakor pa vreden zaupanja. To veliko šteje!

Najeli smo majno, skromno stanovanjce, v predmestju Maribora. Poceni, kuril si bo sam, skrbel bo sam zase in počasi bova postala samo opazovalca od zunaj. Prihaja obdobje, ko se nama bo najina vzgoja začela vračati. Vedno sem se hecala in rekla, da je vzgoja dolgoročna naložba. Hitro se je obrnilo teh dvajset let, ko bova lahko začela opazovati, kaj sva dala svojemu otroku. Funkcionalnega in seveda tudi nefunkcionalnega. Starša sva, kot vsi in prav gotovo prihajajo časi, ko bova slišala tudi kakšno grenko. Upam, da na način, kot najino otroci to znajo.

Ko se je rodil v našo družino, je dobil lep sprejem na ta svet in zdaj odhaja iz nje, zato, da se bo lahko vračal. Pravzaprav se veselim tega obdobja.

Veliko staršev pride k nama s stisko, ko opazijo, da jim je v denarnici zmanjkal denar. Včasih so to evrčki, mali evrčki, včasih pa govorijo o precej večjih vsotah. Ali je v vašem svetu razlika, če otrok ukrade evrček ali 50 evrov? V mojem svetu je kraja v vsakem primeru. Le da bi se pri večjih količinah vprašala, kolikokrat mu je uspelo ukrasti evrček po evrček, da je njegov pogum zrasel do tako velike vsote.

Občutek ob ugotovitvi, da otrok krade je pri večini staršev obup. Navadno pridejo k nama z informacijo, da nihče vdružini ne krade, da ne skrivajo ničesar drug pred drugim, da si zaupajo/so si zaupali. V hipu, ko v družini nekdo prekrši kakršnokoli zaupanje, to zaupanje ugasne. Za to je res potreben trenutek. Da se zaupanje zgradi nazaj, so včasih potrebni meseci, celo leta. In zato je treba veliko pripravljenosti vseh družinskih članov.

Včasih so za krajo sekali prste. Mene so recimo, ko sem bila majna in sem vzela z omare 50 par, prebutali kot cigana. Čeprav sploh nisem vedela kaj je 50 din, kovanček mi je bil všeč, ležal je na omari in sem ga pač vzela. Sem kradla? V mojih očeh ne, v očeh mojih staršev, da. ‘Primerno’ so reagirali in me prebutali. Verjamem, da je bilo to v njihovem svetu dobro in pametno. V mojem svetu se mi je zgodila velika krivica. Rano sem zacelila v obdobju odraslosti, s pomočjo Alberta. Posledica je, da ne prenašam krivice in da jo velikokrat vidim tudi tam, kjer je ni.

Zato je takrat, kadar krade naš otrok primerno ohraniti mirno kri in za nekaj časa pospraviti čustva na stran.

Največ boste dosegli, če otroku omogočite varnost, v kateri vam bo sam povedal, kaj ga je pripeljalo do tega, da je kradel, za kaj denar potrebuje, ali vidi možnost v tem, da bi vas prosil…

Nedavno sva imela primer, 15 letne deklice, ki je sunila svojim staršem denar iz prihrankov. Prihranke imamo navadno preštete in tako ni bilo težko uganiti kaj se je zgodilo.

Po pogovoru smo prišli do tega, da je deklica (sicer zelo vzorna hči, pridna v šoli, zasluži si tudi kakšen svoj denar, spoštljiva do staršev…) vzela ‘kar tako’. Deklica je tihe narave in nikoli ne izraža naglas svojih želja in potreb. Vedno kadar si kaj želi, to željo obdrži v sebi. To so popolnoma nematerialne želje, kot je to, da si želi, da ji mami skuha puding, da jo oči pelje v šolo, ali da ji kdo zmasira  hrbet, ali gleda z njo tv oddajo…) Preprosto jih ne izreče, ker se ji ne zdijo pomembne. V zameno za to pa si rada kupuje stvari, obleke, parfumčke… Neuresničenih želja se je nakopičilo toliko, da si je pač vzela, kar je mislila, da ji v njenem svetu pripada.

Kako smo rešili?

Dogovorili smo se, da se bo začela učiti izražati svoje želje in potrebe. Da se bo opazovala in se o svojih stiskah pogovarjala s starši.

Da bodo starši tudi bolj pozorni in bodo skušali zaznati njena sporočila, ki verjetno niso najbolj jasna.

In seveda, da bo vrnila ukradeno vsoto.

Po nekaj srečanjih se je videlo, da je deklica bolj sproščena in vesela in da ima iskren stik s starši.

To je samo en primer kraje. Otroka je vedno treba vprašati, kako bo to popravil in potem pozorno slediti njegovim vedenjem.

Imela sva tudi primer, ker se je otrok zadolžil, do te mere, da ni zmogel sam vračati. Kradel je tam, kjer mu je bilo najlažje. Tukaj pa je bila pot reševanja precej bolj boleča.

Ali res? Preberite Albertova razmišljanja v Večeru.