Imamo svoje izkušnje in svoje zgodbe, kako smo bili sami kot otroci navezani na ljudi, ki so skrbeli za nas in bili naši najpomembnejši bližnji. Iz teh izkušenj pletemo svoja vedenja v vlogi staršev.

Ko se srečamo z zadregami v vzgoji, so to navadno priložnosti, da se nekaj naučimo na novo. Koliko so stari naši otroci in kaj so njihove potrebe? V katerem razvojnem obdobju imamo največ zadreg s svojimi otroki? Ali so to obdobja, kjer imamo tudi sami iz svojega otroštva zgodbe, ki bi se morale odviti drugače?

Na Okrepčevalnici smo razmišljali o različnih razvojnih obdobjih in raziskovali naše izkušnje glede stika in povezanosti iz perspektive otrok do staršev. Nato smo perspektivo obrnili in pogledali na svojo vlogo staršev in raziskovali naš stik z našimi otroki.

Učenje na Okrepčevalnici poteka kot delitev izkušenj. V krogu si sledijo zgodbe udeležencev, osebne izkušnje, pripovedi, stiske, zabavna doživetja, lastna razmišljanja… Skupaj pletemo zgodbo, kjer vsak dodaja svoj košček življenjskih izkušenj. Nekateri pri tem sodelujejo zgolj kot poslušalci in s tem je prav tako vse v redu. V pripovedih je veliko čustvenega naboja, pri mnogih tudi veliko zadržanih solz. Vse to nesebično delimo v skupini, kjer takoj nastane čut spoštovanja in empatije. Je to zaradi strokovnosti vodenja ali zaradi iskrenosti udeležencev? Ne eno in ne samo drugo. Gre za soustvarjanje, za matematiko, kjer je 1+1 = mnogo več kot 2. Vsakič sestavljamo novo kombinacijo dopolnjevanja. Vsakič novo izkušnjo medsebojnega učenja. Tistega pravega učenja, iz izkušenj, iz pričevanj, iz življenja za življenje. Na podlagi zelo velike mere iskrenosti in odprtosti. Pri tem med vodji in udeleženci ni razlike.

Spremljamo pripovedovanja:

» V zgodbi z otroki se mi vedno zatakne na isti točki. Ko pomislim, je to točka v mojem odraščanju, kjer sem tudi sam najbolj pogrešal stik s svojim očetom.«

»Opažam, da se v stiku z otroki izgubljam, zdaj ko so otroci v puberteti. Razmišljam o svojih izkušnjah in spoznavam, da mi manjka model očeta.«

»Tudi v moji zgodbi odraščanja ni bilo očeta. Verjamem, da smo mi kot starši lahko drugačni. Zato pritiskam na partnerja, naj bo bolj prisoten.«

» V naši primarni družini smo bili zelo povezani. Enako si želim povezanosti v svoji sedanji družini. To je nekaj, kar zelo pogrešam. V svoji goreči želji še nisem odkrila recepta za povezanost.«

»Ena plat mojega razmišljanja je v stiku z mojo ustrežljivostjo, ko sem bila otrok. To prepoznavam tudi pri enem od mojih otrok. Drugi me ves čas vabi, da se mu pridružim pri igri, jaz pa to zavračam. Zdaj sem zelo v stiku s spoznanjem, da se z menoj kot otrokom doma niso igrali.«

»Ustrežljivost je tudi moja tema. Prepoznavam jo pri starejšem otroku. Mlajši je drugačen, saj se zna pogajati in pride vedno do rezultata, ki nas povezuje. Iz svoje življenjske izkušnje vem, da pretirana ustrežljivost lahko vodi do velikih težav v medsebojnih odnosih. Rad bi to nekako sporočil svojemu otroku.«

»V stiku sem z mlajšim sinom in najino komunikacijo. Zavedam se, da ga veliko prekinjam, on pa se pritožuje, da ga ne poslušam. Svoj vzorec prepoznavam iz primarne družine, kjer me moja mama nikoli ni poslušala. In še vedno je tako.«

»Lahko govorim o spremembi po vseh teh letih dela na sebi, tudi s pomočjo Okrepčevalnice. Zavedam se pomembnosti tega, da zares slišim otroke. Kar delam zelo drugače je, da ne vrednostim njihovih izjav.«

»Pri sebi vidim, da se še vedno izgubljam v očetovski vlogi. Ko se vračam v svoje otroške spomine, v njih ne najdem lika očeta.«

»Moji otroci so še v predšolskem obdobju in imamo stik. Ko pomislim na svojo otroško zgodbo, je bil stik s starši do šole. Pri sebi pogrešam, da bi bila v stiku z otroki bolj prisotna.«

»Kar je moje vprašanje glede stika z otroki, je moja pripravljenost, da jih poslušam, kadar pridem domov utrujena. Tudi, ko me sin mori s svojimi igricami, sem se zamislila nad tem, kako znam biti nestrpna do tega njegovega sveta, ki mu veliko pomeni.«

»Včasih so bili otroci pri hiši, ker so pač morali biti, ker so jih imeli pri sosedovih, jih dajmo pa še mi. In tako otroci v naši družini nismo bili opaženi. Ko pomislim na svoje starše, je bilo njim enako. Veliko sem morala narediti na sebi, tudi s pomočjo Modrega ključa, da sedaj starši razumejo moje štose in jaz njihove.«

»Otrok je star 3 leta in se imamo super. Živi polno življenje. Iz mojih spominov imam zavedanje, da se je tudi moj oče veliko igral z menoj.«

»Zdaj je otrok še majhen in iskren. Edine omejitve zadevajo uživanje sladkarij. Imamo dober stik.«

»Smo dopolnjena družina in iščem pravo kombinacijo za vzdrževanje stika. Kar sem spoznala, je moja otroška zgodba, kjer nisem nikogar zanimala in moja hrepenenja, povezana s tem. Zato razumem svojo navado, da zdaj zaslišujem, kar drugim seveda ni všeč.«

»Ko razmišljam o meni in mojih starših, ne najdem nikjer stika. Imam veliko vprašanj, kako ohranjati stik z otroki, tudi z otroki, ki jim nisem biološki oče in živimo skupaj v družini.«

»Svoje zgodbe ne morem primerjat, ker mi manjka film. Vem, da zato, ker je v njem preveč žalosti. Z mlajšim otrokom imam boljši stik, s starejšim nisem znala in zmogla drugače, čeprav bi si to želela. To si zdaj priznam in to je največ, kar lahko naredim.«

»Z otroki imam fenomenalen stik. Kar je zanimivo, bi si želela več prisotnosti moža. Zamislila sem se, ko mi je na moje povabilo odvrnil: ‘Saj ti furaš vzgojo!’ V tem prepoznavam njegove vzorce iz primarne družine.«

»Kar se me je dotaknilo ob razmišljanju je moja zgodba. Ves čas sem si prizadevala, da bi me oče opazil. Saj nas je imel rad, a tega ni znal pokazati. Zame je bil odsoten. In to prepoznavam tudi v svojem stiku do otrok. Po ločitvi sem bila zelo odsotna, nastale so posledice, ki bi jih zdaj želela popraviti.«

»Zelo sem v stiku z izkušnjo ločitve mojih staršev. Imam velik strah, da se to ne bi tudi meni zgodilo (solze).«

»Kar vidim pri stiku z otroki kot najbolj pomembno – če midva nisva usklajena, otroci to zaznajo in se odzovejo, vidiva njihove stiske, ker grizejo nohte ali prst.«

»V mojem otroštvu so bile nekatere stvari samoumevne in so funkcionirale. Zdaj to ne vidim kot pravi stik. Kar je včasih funkcioniralo, danes ne gre več. Zavedam se, kako je stik pomemben, saj danes stvari v vzgoji ne gredo več samoumevno. In ne bi želela prikrajšati otrok.«

»Dotaknilo se me je, kar so že drugi povedali o ustrežljivosti. Moji starši so bili skrbni, a hladni. Glede stika s svojimi otroki opažam, kako sem od starejšega do najmlajše spreminjala svoja načela glede meja in zahtev.«

»Sprašujem se, kaj še lahko naredim. Navdahnila me je knjiga, ki razmišlja o naši sreči. To kot starši želimo vsem otrokom. Razmišljam o tem, kako jim lahko to posredujem z zgledom in brez prisiljevanja.«

»Sem v stanju, ko s partnerko ne živim skupaj, imava otroka. Kar me skrbi je njen vpliv na moj stik z otrokom.«

»Iz svojih spominov nimam podob, ki bi se jih zavedal. Počasi spoznavam vplive nezavedne vzgoje in se s tem ukvarjam. Pri sebi imam vtis, da otrokom nudim veliko več kot sem prejemal sam od svojih staršev. A slišim z druge strani, da to ni dovolj.«

»Spoznavam, kako sem bila kot otrok v stiskah sama. To bi želela pri svojih otrocih spremeniti. Zato si vzamem čas in ohranjam obred večerne pravljice, kjer najdem čas, da prisluhnem otrokom.«

»V moji primarni družini je bilo veliko stika, topline, spoštovanja, telesnih stikov. Vendar sem bila tudi veliko sama, ker me niso pustili, da bi se družila z vrstniki. Tako sem se naučila opazovanja v naravi. Zdaj to veščino uporabljam pri stiku z otroki. Ker jih pozorno opazujem, jih zelo dobro poznam in poznam njihove potrebe in navade. Glede stika z njimi se zato sploh ne bojim.«

»S svojimi pubertetniki imam dober stik. Včasih si rečem, da se preveč naprezamo in da se kakšne zadeve lahko speljejo tudi na bolj preprost način.«

»Rad bi podelil svojo izkušnjo očeta po ločitvi. Najprej sem imel veliko dilem glede vzdrževanja stikov, imel sem strahove, da bodo otroci prikrajšani. Po nekaj letih lahko zatrdim, da te prikrajšanosti ni. Sem tudi prepričan, da je bila ločitev manjše zlo. In zdaj se celo zalotim, da so otroci veliko z menoj in bi si želel, da bi šli več po svoje.«

KOMENTAR

Zgodbe odpirajo veliko možnosti za razmišljanje, za zavedanje določenih vzorcev in odpiranje možnosti za spremembe.

Kaj so hrepenenja otroka? Najprej, da bi ga starši sploh opazili, sprejeli. Kot starši imamo možnost, da temu ugodimo z zrcaljenjem. Zrcljenje sporoča, da smo prisotni, da otroka opazimo, da nam je pomemben, da sprejemamo njegov svet… Preprosta tehnika komunikacije, ki opravi veliko dela naenkrat.

Drugi način, ki ima prav tako veliko moč povezovanja, so obredi. Večerna pravljica, skupne igre, skupni obroki… To je posvečeni čas za bližino, ki deluje že sam po sebi. Navadno se mu priključi še primerna vsebina, kjer je fokus na povezovanju, sproščenosti, telesnemu stiku.

Vsako razvojno obdobje ima svoje pasti in tipične situacije, ki grozijo ohranjanju stika. O tem bom pisali v drugih prispevkih (Stik in pubertetnik, Stik z otrokom v šolskem obdobju). Prav tako o vplivih, ki jih ima stik v partnerstvu na vzdušje v družini.

Še priporočljiva literatura na to temo:

Harville Hendrix, Helen Hunt, Zdrav otrok in ljubezen staršev, Ljubljana: Orbis, 2006.

Ljudje prihajajo na prvo Okrepčevalnico po počitnicah. Večinoma v parih, nekaj tudi posameznikov. Zmanjkuje pripravljenih stolov, na koncu nas je v krogu zbranih 36. Ponovno podiramo rekorde glede udeležbe. Prav tako je neverjetno, da dogajanje že tretje leto pritegne nespremenjeno število ljudi. Vsak mesec! To je kamniška znamenitost in senzacija, o kateri ne govorimo naokrog, hkrati pa je to nekaj, kar nam zavidajo povsod po Sloveniji. Pa tudi izven Slovenije, ko o tem pripovedujeva na strokovnih srečanjih.

V tišini velikega pričakovanja in v vzdušju zaupanja in varnosti se zberemo v krogu, s spoštljivostjo do vsakega udeleženca. Prihajamo s svojimi vprašanji in svojimi hrepenenji, z izkušnjami in dobrimi upi. O Okrepčevalnici se govori in vedno pride kdo iz povsem drugih koncev; udeleženci so že prišli tudi iz Sežane in drugih krajev Primorske, iz Celja in Koroške, iz Notranjske in oddaljenih koncev Poljanske doline.

Učimo se poslušanja drugih, sprejemanja različnosti, iščemo smisel v pripovedih drugih. To vodi do medsebojenga razumevanja. Vsaka zgodba drugega ima sporočilo tudi zame. Kar delimo v skupnem krogu, ustvarja prostor povezanosti.

Okrepčealnico izvajamo s pomočjo in podporo Občine Kamnik, LAS. Ko ob dogajanju na Okrepčevalnici berem zgodbe na temo kamniškega župana, očitkov mobinga, mnenja in komentarje, pomislim na podobnosti iz profesionalnega dela z odnosi. Zasledil sem štiri izjave za javnost, štirih protagonistov, štirih različnih svetov, v dinamiki medsebojnega nerazumevanja. Z zelo jasno prepoznavnimi zadržanimi močnimi čustvi. To so povsem identična izhodišča kot v partnerskih ali družinskih bojih in zatikih. Kar se učimo na Okrepčevalnici je ravnanje s čustvi na način sprejemanja in ohranjanja različnosti. Tako zelo sem pomislil, kako imam orodja in znanje, da bi lahko prispeval k pomiritvi močnih čustev in posledično k večji funkcionalnosti v odnosih na ravni, ki odloča tudi o naši lokalni usodi. Zlasti pri ustvarjanju klime, v kateri ljudje delujejo in si zaradi zatikov v odnosih otežujejo kakovost življenja. Tehnika poslušanja, validacije in empatije je rešilna bilka, ki jo sam uporabljam in jo lahko ponudim kot preizkušen ter delujoč pristop, res povsem drugačen od uveljavljenega javnega diskurza, vendar z učinki medsebojnega razumevanja na dolgi rok.

Ali je to zgodba kovačeve kobile?

Vemo, da se nikjer nimamo možnosti učiti za najbolj pomembne življenjske preizkušnje. In vemo, da smo ob preizkušnjah v vlogi staršev in v vlogi partnerjev, prepuščeni znanju, ki smo ga pridobili sami. To pa so najprej vzorci iz naših primarnih družin. Ko se srečata dva, ki prinašata dediščino svojih družinskih vzorcev, se zadeve rade hitro zapletejo. Po romantičnem obdobju navadno nastopi čas boja za prevlado enega nad drugim, za prav enega nad drugim. In tudi za zgodbe, kako s tem preživimo: ali v boju ali v umiku. Ko skušamo preživeti, uporabljamo različne strategije, kjer so ene funkcionalne, druge pa manj.

Okrepčevalnica je prostor, kjer se družimo ob vprašanjih vsakdanjega domačega življenja. Ne, ker bi bilo z nami kaj narobe, temveč, ker želimo živeti bolj zavestno, ker se zavedamo svoje odgovornosti in želimo v življenje ljudi, ki so nam najbližji in najpomembnejši, vnesti več kakovosti. Začeli smo z radovednostjo in iskrenostjo. Med seboj smo delili zgodbe in izkušnje, ki niso olepšane, ampak so resnične in realne.

Okrepčevalnica je najprej prostor varnosti. V njej ne svetujemo in ni pravilnih in napačnih mnenj ali odgovorov. Ni nasvetov, kako je treba. V Okrepčevalnici je prostor za vsako zgodbo in za smisel, ki jo vsaka zgodba sporoča. Ljudje s svojo redno udeležbo potrjujejo, da to potrebujemo. Potrebujemo možnost, da se srečamo, da podelimo nekaj, kar vsi živimo vsak dan, a o tem nimamo priložnosti deliti z drugimi.

Kako je na Okrepčevalnici?
Sedimo v krogu in govorimo v krogu. Kdor ne želi deliti svojih izkušenj v besedah, je prav tako dobrodošel in lahko samo opazuje in posluša druge. Doslej se nas je na vsakem srečanju zbiralo med 20 in 50 ljudi. Vsak mesec, tri leta. Vsakič pridejo drugi ljudje: eni bolj pogosto in bolj stalno, drugi občasno. Vendar je že tri leta na koncu vsakega srečanja podobno. Udeleženci so zadovoljni, da imajo to možnost, da so lahko slišali izkušnje drugih in spoznali, da smo vsi na isti poti.

Za udeležbo ni potrebno predhodno znanje. Vsako srečanje poteka v okviru izbrane teme. Vsaka tema se vedno dotika ene od temeljnih sestavnih našega družinskega življenja. Vedno začenjamo z iztočnico: »Moja izkušnja ali moje vprašanje…«. Zgodbe, ki jih delimo, imajo različna sporočila. Tudi, če gre za zgodbe z vprašanji in dilemami, vedno najdemo upanje in nove moči, s katerimi lahko nadaljujemo življenje naprej. Navadno spoznamo, da imamo vsi podobna vprašanja, da se vsi zapletamo na podobne načine, da se ukvarjamo s podobnimi vzorci in prepričanji. Tudi naši otroci imajo podobne navade in nas preizkušajo na podobne načine.

Na način nevtralne izmenjave se sporočila ustvarjajo sama. Vsaka zgodba ima v sebi ob vprašanju ali zapletu tudi poseben način reševanja in preživetja. Tudi, kadar imamo možnost izraziti, da nam je v določeni situaciji težko in se v krogu odzovejo drugi, ki jim je prav tako podobno težko, se ustvarja spoznanje, da z nami ni nič narobe in da smo nazadnje normalni ljudje. Da živimo človeško življenje, ki ni preprosto. In, da nam je mar za to, kako živimo. Prav tako imamo svoje izkušnje. Celo zakladnico izkušenj. Ob njih smo se sposobni tudi nasmejati. Tudi to je res: na Okrepčevalnici je veliko sproščenosti in humorja. To je zdravilno in daje moč.

Vse zanimajo konkretni primeri. Kaj se tam pogovarjate? O čem?
Na začetku vsakega srečanja podpišemo izjavo o molčečnosti. Nikoli ne bomo izpostavljali imen ali ljudi, ki so nam zaupali, da smo se ostali od njih lahko učili. To spoštujemo čez vse! To tudi ustvarja prostor varnosti, zaradi katerega se ljudje vedno znova vračajo na Okrepčevalnico.

Veliko je vsebin, o katerih se ne znamo pogovarjati. Veliko je notranjih doživljanj, za katere nimamo pravih besed ali poguma, da bi o njih spregovorili. Na Okrepčevalnici dobimo orodja, da lahko spregovorimo tudi o teh vsebinah. Zlasti se učimo poslušati in razumeti, kaj se dogaja v svetovih ljudi, ki živijo z nami, v ljudeh, ki so nam najbolj pomembni. In tudi v nas samih.

Učimo se tudi pogledati iz druge perspektive. Prisotnost drugih nam omogoča, da so nekatere resnice lahko tudi drugače res, kot pa smo bili doslej navajeni v našem svetu. In s tem ni nič narobe. Sporočila, ki jih delimo med seboj, ustvarjajo sočutje med vsemi. Prav tako tudi povezanost.

In to je še ena dimenzija našega druženja. Povezani se srečujemo v okolju, kjer živimo, tudi v času izven srečanj Okrepčevalnice. O temah se lahko pogovarjamo tudi v času med enim in drugim srečanjem. Koliko več povezanosti je zaradi tega v družinah!

Kar nam daje potrdilo o kakovosti našega dela je odziv udeležencev, ki se po treh letih ni zmanjšal, ampak ostaja konstanten. To je potrdilo za delovanje, ki odgovarja na resnične potrebe ljudi v sedanjem času. To je tudi podlaga za vse, kar smo doslej v naših srečanjih soustvarili. Imamo posebno čast, da smo del zgodbe, ki nima primerjave v Sloveniji in upamo zatrditi, da tudi v mnogo širšem prostoru ne.

Z zagonom in predanostjo nadaljujemo z delom Okrepčevalnice, ki postaja model dobre prakse civilne iniciative in medsebojne podpore in povezovanja v časih, ko to vsi resnično najbolj potrebujemo.

Povezava in teme srečanj: VEČ O OKREPČEVALNICI.

Te je seveda prepričanje, ki nalaga dodatno breme pomembnemu življenjskemu obdobju, povezanemu z upokojitvijo.

Ali je res nujno, da se z upokojitvijo delovne aktivnosti upokoji tudi spolna aktivnost?

Študije, ki so nastale v zadnjem desetletju dosledno zanikajo prepričanje, da je seksualnost po 65. letu zrela za upokojitev. Prej nasprotno!

Vsi po vrsti najprej omenjajo velik pomen seksualnosti v starejšem obdobju. Najprej zaradi splošnega spreminjanja mita in prepričanja v družbi, ki verjame, da seksualnosti v starosti ni več. Še bolj pa zaradi ugotovitev, da seksualna aktivnost sicer ne podaljšuje življenja, ima pa veliko »pomlajevalnih« učinkov, od večje trdnosti zdravja do večje splošne kreposti. Skratka, seksualnost je za nas nekaj dobrega!

S starostjo nastopijo nekatere spremembe, ki zadevajo tako moške kot ženske in lahko vplivajo na spremembo seksualnih praks in utečenih navad v spolnosti.

Pri ženskah lahko sramne ustnice in tkiva, ki pokrivajo sramne kosti izgubijo na svoji čvrstosti. Stene vagine postanejo manj elastične. Vagina sama po sebi ni več toliko vlažna. Klitoris lahko postane bolj občutljiv, celo preobčutljiv. Krčenje maternice ob orgazmu je lahko občasno boleče.

Pri moških so spremembe v splošno počasnejšem seksualnem odzivu, ki se kaže v: zapozneli erekciji, potrebi po več manualne (ročne) stimulacije za dosego erekcije, »faza platoja« med erekcijo in ejakulacijo se podaljša,  orgazem je krajši in manj intenziven, penis po ejakulaciji hitro izgubi na čvrstosti, »refraktorni čas« – čas ko je po eni erekciji možna naslednja, se precej podaljša, tudi do enega tedna v pozni starosti.

O teh spremembah velja razmišljati na način sprejemanja, ko se zgodijo, nikakor pa ne na način vnaprejšnjega predvidevanja, če se še niso zgodile, saj lahko s svojimi mislimi katerega od manj želenih razvojnih dogodkov tudi predčasno prikličemo.

Ob tem, da sprejmemo svoje telesne spremembe, ki jih prinese razvoj, lahko seksualno življenje v starosti obogatimo z več možnostmi.

Prva je vsekakor ta, da se o spremembah, ki jih zaznavamo in njihovem doživljanju s partnerjem lahko pogovarjamo, da lahko delimo svoje misli glede intimnosti.

Intimnost pa ne pomeni le seksualne aktivnosti. Intimnost je tudi način, kako med seboj delimo bližino, navezanost. Prav tako je intimnost v telesnih občutkih, ki niso seksualni, v dotikanjih, božanju, negovanju, samo stisku v postelji…

Glede same seksualnosti pa obstajajo možnosti v raziskovanju novih pristopov, ki jih morda še niste uporabljali. Tukaj velja načelo, da si privoščite zgolj tisto, kar vam resnično godi in prinaša užitek.

Ena pot je raziskovanja samostimulacije.

Druga pot je posvečanje več časa predigri, stimulaciji. Nasploh velja načelo, da je več posvečenega časa nekaj, kar poveča kvaliteto seksualnosti. Znano je še eno priporočilo, ki zadeva našo fizično kondicijo. Navadno smo zjutraj bolj pri močeh kot ob večernih urah.

Pri tem je pomembno, da si izmenjata, kaj je komu resnično v užitek, kaj koga vznemirja, kaj koga vzburja. V tem so se morda skozi čas zgodile spremembe, ki jih je dobro delujoča rutina lahko spregledala.

Tudi spremembe lahko pomenijo kakšno dobrodošlo novost, sprememba položaja, prostora, utečenih navad, drugačna svetloba… V tem lahko raziskujete in uporabite svojo radovednost in domišljijo.

Morda tudi pogovor med vama na temo: »Moje najbolj nore seksualne fantazije…«

Znane so tudi nekatere prilagoditve s pomočjo medikamentoznih vplivov. Za ženske uporaba lubrikantov in vaginalnih estrogenov, pri moških pa testosteron, viagra in drugih erektilnih pripomočkov, ki obstajajo na tržišču. V vsakem primeru je o njihovi uporabi potreben posvet z zdravnikom.

Prav tako tudi glede morebitnih učinkov zdravil, ki jih uživamo v starosti.

Solze pa so mi drle znotraj lic in to v potokih – naravnost v srce.

Potem sem to predelala. Albert mi je veliko pomagal pri tem. Veliko me je kritiziral (v mojih očeh) in tudi zavrnil me je nič kolikokrat. Povzročal mi je nevzdržne občutke zapuščenosti… veliko sva se o tem pogovarjala, imela sva dovolj dialogov na to temo, da sem nekega dne te svoje občutke razumela  in da sem počasi začela delati spremembe. Kako? Ni več bolelo, kar naenkrat njegovih besed nisem več slišala kot kritiko ampak kot njegovo mnenje, lahko sva se v miru pogovarjala.

Generalno sem sprejela, da imamo ljudje na eno in isto stvar različna mnenja, da imam pravico svoje mnenje povedati in ga zagovarjati, prav tako imajo to pravico početi vsi ostali zemljani in to ne pomeni, da me kritizirajo in ne marajo, če jim moje mnenje ni všeč in tudi jaz z mojim mnenjem nikogar ne želim kritizirati.

Tako se bom zdajle dotaknila pereče teme – vzgoje otrok. To bo MOJE mnenje.

Kar nekaj znancev in prijateljev je v zadnjem času dobilo majhne dojenčke. Opazujem, kako se danes svet vrti okoli teh malih, lepih čudežev. Okoli njih se svet vrti v glavnem s knjigo v roki. Sprašujem se, kako ti mladi starši uskladijo različna mnenja, ki so napisana v različnih knjigah. Sprašujem se, kaj ti mladi starši čutijo in kaj je njihovo mnenje. Kaj bi se zgodilo s tem malim bitjem, če bi ga vzgajali preprosto iz varnosti in ljubezni.

Jaz sem rodila 4x. Spomnim se, da sva bila z Albertom velikokrat v dvomih ali delava ‘prav ali narobe’. Takrat se police še niso šibile od knjig, ki so posvečene dojenčkom in otrokom od… do…. Odločila sva se na podlagi najinega pogovora, usmerjena v cilj, da želiva otroku dobro.

Pred kratkim sem zvedela, da dojenčki, ki so dojeni niso žejni. Tako piše v knjigah… Sama se spomnim, da sem imela 4 žejne dojenčke, ki sem jih dojila. Kako naj si to razlagam? Je bilo tudi mamino mleko pred 20 leti drugačno, in pred 14 leti, je bilo tudi drugačno? Ali pa so bili dojenčki drugačni?

Spomnim se, kako je najin otrok zajokal, kako sva ga previla, kako sem ga dojila in ko je bil sit in previt, je včasih čez pol ure ali pač čez nekaj časa zopet začel jokati. Dala sva mu nesladkan čaj ali vodo, spomnim se kako goreče je držal flaško in pil, pil, pil… Po mojem mnenju, je to zelo žejen otrok. Potem je otrok spal in praktično nisva vedela, da ga imava…

Zadnjič sem spremljala znanko z dojenčkom skozi Kamnik, fantek je jokal med vožnjo v vozičku. Potem sem ji vseeno omenila, da so moji vsi pili, tudi če so bili dojeni in da so vsi preživeli… Prišla je domov in se odločila, da bo poskusila, če je to res. Poklicala me je in rekla, da je bil njen otrok zares žejen!

Kako lahko vemo, da dojenček ni žejen, če tega ne poskusimo? Lahko pa vemo zanesljivo, kako hudo je, če smo žejni. Lahko vemo, da je huje biti žejen kot lačen. Kaj potem povzročamo dojenčku, če je morda vseeno žejen, mi pa tega ne preverimo?

Ampak, če v knjigi piše… In včasih si besedila v knjigah razlagamo precej po svoje.

Spomnim se para, ki je prišel nekaj mesecev nazaj na terapijo. On je v knjigi prebral, da ni idealne ljubezni in na podlagi tega začel razmišljati o ločitvi…

Spomnim se para, ki je s knjigo v roki reševal svojo bolečino po prevari, ob tem sta usodno spregledala čustva drug drugega. Ta čustva niso bila preveč blizu resnici napisani v knjigi… Veliko dodatne žalosti sta vnesla v njun odnos. Ampak, če v knjigi piše…

Nekega dne pa ti mali otroci postanejo najstniki. In jim začne ‘dol viseti’ kaj piše v knjigah. Še huje, požvižgajo se celo na to, kar mi mislimo, da je prav. Veliko imam izkušenj s tem, ko knjiga zgubi avtoriteto in starši odpovejo na celi črti, ker svojega otroka ne poznajo, ker ga niso vzgajali zavestno, ker ga nikoli niso zares poslušali, ker niso razumeli njegovih solz, ker so ga na silo tlačili v obdobja odraščanja, ne glede na to ali je tja sodil ali ne…

Knjige so zlata vredni pripomočki. Ljudje pa smo različni… rodimo se različni, rodimo se žejni, lačni, siti, veseli, žalostni, sprejeti v ta svet z veseljem,  ali s strahom, eni se počutijo varno, drugi ne… RAZLIČNO SMO ROJENI v ta svet. Zato knjiga ne more biti univerzalno navodilo za odraščanje in vzgojo otrok. Ker nismo pomivalni stroji, ker je naše delovanje povezano s čustvi.

Dragi mladi starši, moje mnenje je, da je treba komunicirati z otrokom, ga poslušati, pa čeprav je še dojenček. Njegov jok, njegov smeh, njegova zamaknjenost nam povejo marsikaj in te zgodbe so precej bogatejše od navodil za uporabo dojenčka, ki jih najdete v knjigah.

Knjiga je lahko samo dober pripomoček, nikakor pa nima nobene pravice, da nam pove kako se naš otrok počuti. To pravico ima izključno samo naš otrok. Pustimo mu jo! Poslušajmo ga, kadar nam želi povedati kako se počuti in vzemimo ga resno.

Modri ključ ni grozen in ljudje, ki zberejo pogum in voljo, da pridejo na Modri ključ so taki kot jaz in ti. To niso ljudje s Problemi, ki se bistveno razlikujejo od vsakdanjih problemov, ki jih imamo v odnosih. So pa ti ljudje po nečem zares posebni. Posebni so po tem, da hočejo v odnosu uživati, da želijo odnos razumeti, da želijo z zavedanjem kontrolirati in opazovati svoja dejanja, ne partnerjeva. Da hočejo od življenja skupaj iztržiti maksimalno in da se zavedajo, da je njihov prispevek k vojni ali k miru popolnoma enak.

Pred nekaj dnevi sem dobila pismo, ki mi ga je napisala gospa, ki se je pred leti udeležila Modrega ključa.  Preberite ga tudi vi. Potem boste razumeli, kaj je razlog, da tako uživava v svojem delu. In kaj je razlog, zato da se odločiš in PRIDEŠ NA MODRI KLJUČ. Kaj pridobiš…

Pismo:

Živjo,

Moram ti napisati to pismo. Zadnjič sem ti pojamrala kako sva z možem. Kmalu po najinem klepetu nisem mogla biti več tiho in sem mu povedala vse, kar mi je ležalo na duši. Tudi on mi ni ostal dolžen. V tem najinem “prepiru”, ki pa ni bil prepir, ravno zato, ker je v nama ostal pečat Modrega ključa. Spomnila sem se, da je dobro postavljati vprašanja. Zato sem mu postavila vprašanje, če sploh kaj razmišlja o odnosu. Priznal je, da ne. Verjela sem mu, saj on o teh stvareh ne razmišlja, ker se mu ne zdi potrebno. Postavila sem mu tudi druga vprašanja, na katere pa mi takrat ni odgovoril. Nato je bila en ali dva dni tišina. Oba sva mlela. Verjamem, da mu je bilo težko, bolj kot meni. Potem pa je postal pozoren do mene, kot že dolgo ni bil. Tudi jaz sem nanj začela gledat drugače- tako kot včasih. Bistvo tega pisma je , da se tebi in Albertu in vajinemu Modremu ključu zahvalim, saj sta nanju ogromno naučila. Mislim, da se najin tokratni “kratek stik” ne bi tako zaključil. Vsakič, ko se bova znašla v podobni situaciji, mislim, da bova znala pravilno razmišljati in rešiti problem. Naučila sva se pogledati drug v drugega. Hitro se namreč zgodi, da obstajaš samo ti in pozabiš na občutke drugega. Hvala! Kako ste pa vi ? Lep pozdrav XXXXXX

Obožujem njihovo vztrajnost in pogum. Obožujem njihovo ustvarjalnost in moč… Kaj vse so pripravljeni narediti, da bi lahko odrasli. Se odpovedati sladki varnosti, bližini, udobju…

Mi pa jih vidimo, kako brezglavo drvijo v brezno pogube, kako iščejo svojo pamet in hodijo po trnovih poteh. Tistih, ki smo jih mi zanje očistili pa nočejo niti videti.

Obožujem starše.

Obožujem njihovo trdo garanje, da bi otroka spravili do kruha in njihovo neskončno ljubezen, ki premaguje vse ovire.

Kaj bi lahko počeli z vsem tem. Gre to sploh skupaj?

Ko gledam svojega ponorelega otroka na eni strani in mene, ponorelo mamo, na drugi strani, se vprašam: ‘Kdo je tukaj odrasli?’

Preprost odgovor: ‘Nihče.’

Kdo pa bi moral biti odrasli?

Preprost odgovor je: ‘Jaz, mama (in oče).’

Spomnim se tistih dni. Prve pubertete. Kar danes vem, je to nekaj, kar ne pride počasi, ampak pride v trenutku.

Starši hočemo rezultate. Naši najstniki pa imajo nad tem moč.

Takole je zgledalo:

‘Ste dobili nazaj matematiko?’

‘Ne.’

‘A ni tako, da vam prinese nazaj v enem tednu?’

‘Kva težiš, njo vprašaj, lena je pač, ne da se ji popravt.’

(Učiteljica je bila vedno popolnoma v redu, tudi za mojega otroka. Debelo gledam, nič mi ni jasno, niti v vedenju, niti v izbiri besed… Edino kar mi je bilo jasno, je bilo, da so matematiko dobili nazaj).

Znova:

‘A ste dobili nazaj matematiko?’

‘Jooooo…. No smo, ampak zdele boš slabe volje in sama si kriva, kaj pa težiš.’

‘In?’

‘Bedna si, kje sem te najdu!’

V želodcu me stiska, težko diham. Sprašujem se, kam je izginil moj zlati, pridni otroček… Nimam energije, da bi rekla karkoli. Samo stojim in gledam ga, verjetno z upropaščenim pogledom.

‘Dve sem pisal.’

Vstane, vzame skejt in… gre… ?!?

Potem sledi slavni očetov govor:

‘No, sem ti rekel. To je od spuščenih hlač. A ga vidiš kašen hodi. Zakaj si gat raje ne obleče kar čez kavbojke, da bi cele pokazal. In skejterji. Mu bom že pokazal skejt. Pribil ga bom na steno in od danes naprej ga bo samo še gledal. Pa tista družba čudna. Sami luzerji. Že samo pogledaš jih in veš. Tiste hlače pod ritjo in mikice… Konc, not ga bom zaklenu in vse kar bo mel na voljo bodo zvezki, knige, voda in kruh…’

Jaz:

‘Meni se zdijo čist v redu fantje, odraščajo…’

‘Aha, zdaj jih boš pa še zagovarjala, saj sem vedu, itak ti je vseeno, no, potem pa kar ti poskrbi, da bo naredu kaj u življenju. Bomo vidl, no, saj že vem, to bo tako kot ti….’

Poznate to zgodbo. Ali opazite, kam pripelje? Od dvojke v šoli, do kaosa v partnerstvu. Med tem, ko na koncu najstnika in njegove odgovornosti ni nikjer.

Ali se da doseči, da najstnik ostane za mizo, da se z njim pogovorimo, ohranimo stik?

Kako se pogovarjati, da bo naš otrok vedel, da nam je mar zanj in ne samo za njegove rezultate? Kako doseči, da bo naš otrok potrgal vezi, odrasel, dobil izkušnje, brez da bi nas zraven pobralo od skrbi in groze?

Dejstvo, ki ga vsi vemo je, da otrok mora odrasti.

Vemo tudi, da zato rabi izkušnje samostojnega ravnanja, odločanja, reševanja problemov.

Vemo tudi, da imajo najstniki neizmerno moč in da je naše orožje drugje. V stiku in varnosti.

Ali veste, kaj najstnik razmišlja, ko leži na postelji, jezno gleda v strop in se z nami ne pogovarja, ker ga ‘ne razumemo’?

Strah ga je. In z jezo, ki jo kaže, ta strah prikriva. Odrasti ni lahko in navsezadnje – ali nismo odrasli za to, da jim pomagamo? In otroci so sigurno za to, da nam pomagajo odrasti.

Midva sva se tega naučila in se še učiva. Danes je tale dečko odrasel, odgovoren otrok. Veliko sva se naučila pri študiju, največ pa od najinih otrok. S pomočjo njih sva tudi midva postajala iz dneva v dan bolj odrasla, bolj odgovorna, bolj mama, bolj oče, bolj žena in bolj mož… To res ni enostavno!

Delavnica ‘Učinkovita komunikacija z najstniki’ je skoraj razprodana. Na voljo je samo še nekaj prostih mest. Če bosta oba termina zapolnjena, bova razpisala še en dodatni termin. Več informacij dobite na spletni strani.

Privoščite si malo užitka in preberite mnenja udeležencev z zadnjega treninga partnerskih veščin – MODRI KLJUČ.

Ena pot v takih primerih vodi k iskanju pomoči na način uporabe dodatne moči. Če en partner grozi, ga lahko drugi prijavi policiji ali centru za socialno delo. Organi moči zaščitijo žrtev, nasilnež se znajde pred sodnikom za prekrške. Ta rešitev ne prinaša pomiritve in ne možnosti za iskanje medsebojnih kompromisov. Navadno le še bolj razplamti že tako pregrete strasti in čustva. In navadno ljudje počenjajo drug drugemu stvari, za katere jim je pozneje žal. Zelo žal!

To je vedela tudi gospa, ki se je na dan, ko po družinah praznujejo božični večer, znašla na pogovoru v svetovalnici. Z vprašanjem, kako in kaj naj?

Sprejela je moj predlog, da bo dialog s partnerjem še najboljša rešitev, kljub njeni odločenosti, da se razideta in da sama z otroki dokončno zapusti njun, do še včeraj, skupni dom. Ker se bosta morala dogovoriti za otroke in še veliko majhnih sitnih podrobnosti, kjer bo potreben kompromis, ker bosta morala navsezadnje deliti skupno premoženje. Pri tem se lahko sicer bojujeta do neskončnosti, vendar vsak boj povzroča žrtve.

Odločila se je za povabilo možu, da pride tudi on na pogovor. Kljub njenemu prepričanju, da mož ne bo nikamor hodil, ker njemu že ne bo nihče solil pameti. Mož se je na njeno povabilo, na njeno presenečenje odzval in čez nekaj časa sta oba sedela v moji pisarni, nasproti drug drugemu.

Začeli smo pogovor, ki sem ga vodil po načelih in strukturi Imago dialoga.

Kaj je bil njegov smisel, da se je odzval? Želja, da družina ostane skupaj in pripravljenost, da sam po svojih močeh nekaj k temu prispeva.

Kaj je bil njen smisel, da se je odločila za poskus pogovora z možem? Enako, želja, da ostane družina skupaj. (Pri sebi sem se čudil, kako se je njena trdna odločenost glede ločitve hipoma spremenila).

In nato, kar bi on želel sporočiti njej in ga doslej ni slišala.

In obratno, kar bi ona želela sporočiti njemu, pa doslej pri tem ni bila slišana.

V dobri uri sta slišala drug drugega in morda prvič v življenju vstopila v svet drug drugega. On je pokazal, da razume, kako je v njenem svetu in ona je rekla, da ji je zdaj jasno, kaj se dogaja v njegovem.

Ob pomoči sta tudi ugotovila, kje so razlogi za zaplete v njuni komunikaciji in kako jih lahko začasno obvladujeta.

Njena odločitev, da se bo ločila, odselila, razšla, pustila vse, kar sta skupaj ustvarila, se je začela spreminjati. Spregledala je tudi svoj delež pri moževem vedenju, zaradi katerega je bila pripravljena storiti odločilni korak v smeri rušilnih moči. In nekje v globinah empatije sta slišala, koliko trpljenja sta si povzročala drug pri drugem, ker nista utegnila izmenjati svojih resničnih čustev. V resnici niti sama pri sebi nista imela dovolj jasne predstave o tem, kaj se resnično dogaja v njunih lastnih čustvenih svetovih.

Srečanje v novih dimenzijah prinaša med partnerjema čudežne spremembe. Če je bil  njen smisel, da odhod od doma izpelje prav v času največjih prazničnih hrepenenj po družinski bližini, poznan samo njej, se je na koncu pogovora odločila, da se vrne domov, da nadaljuje, kjer se je zgodba prejšnji dan ustavila. Da dokonča okrasitev stanovanja in da preživijo praznike kot družina, skupaj z otroki.

O zamerah in užaljenostih, pa o razgretih čustvih in škodi, ki je bila prizadejana v procesu njenega odhajanja (z obeh strani in pri obeh), nismo govorili. Ko sta odhajala, je precejšnji del vsega opisanega ostal v pisarni, kot umazanija, ki se odcedi s čevljev.

Ko sem pomislil na prvo možno zgodbo in možnosti ukrepanja s policijo, pa na vprašanja otrok, ki bi praznike preživljali ločeno od očeta, v nekem vzdušju, polnem vprašanj brez odgovorov, sem se počutil kot božiček in že prav pocukrano in prav nič terapevtsko se mi je v srcu milo storilo.

Ja, hvaležen sem bil staršema za njuno zrelost in darilo, ki sta ga podarila drug drugemu in otrokom.

Seveda, po praznikih nas čaka nadaljevanje začetega dela.

Občutek ob ugotovitvi, da otrok krade je pri večini staršev obup. Navadno pridejo k nama z informacijo, da nihče vdružini ne krade, da ne skrivajo ničesar drug pred drugim, da si zaupajo/so si zaupali. V hipu, ko v družini nekdo prekrši kakršnokoli zaupanje, to zaupanje ugasne. Za to je res potreben trenutek. Da se zaupanje zgradi nazaj, so včasih potrebni meseci, celo leta. In zato je treba veliko pripravljenosti vseh družinskih članov.

Včasih so za krajo sekali prste. Mene so recimo, ko sem bila majna in sem vzela z omare 50 par, prebutali kot cigana. Čeprav sploh nisem vedela kaj je 50 din, kovanček mi je bil všeč, ležal je na omari in sem ga pač vzela. Sem kradla? V mojih očeh ne, v očeh mojih staršev, da. ‘Primerno’ so reagirali in me prebutali. Verjamem, da je bilo to v njihovem svetu dobro in pametno. V mojem svetu se mi je zgodila velika krivica. Rano sem zacelila v obdobju odraslosti, s pomočjo Alberta. Posledica je, da ne prenašam krivice in da jo velikokrat vidim tudi tam, kjer je ni.

Zato je takrat, kadar krade naš otrok primerno ohraniti mirno kri in za nekaj časa pospraviti čustva na stran.

Največ boste dosegli, če otroku omogočite varnost, v kateri vam bo sam povedal, kaj ga je pripeljalo do tega, da je kradel, za kaj denar potrebuje, ali vidi možnost v tem, da bi vas prosil…

Nedavno sva imela primer, 15 letne deklice, ki je sunila svojim staršem denar iz prihrankov. Prihranke imamo navadno preštete in tako ni bilo težko uganiti kaj se je zgodilo.

Po pogovoru smo prišli do tega, da je deklica (sicer zelo vzorna hči, pridna v šoli, zasluži si tudi kakšen svoj denar, spoštljiva do staršev…) vzela ‘kar tako’. Deklica je tihe narave in nikoli ne izraža naglas svojih želja in potreb. Vedno kadar si kaj želi, to željo obdrži v sebi. To so popolnoma nematerialne želje, kot je to, da si želi, da ji mami skuha puding, da jo oči pelje v šolo, ali da ji kdo zmasira  hrbet, ali gleda z njo tv oddajo…) Preprosto jih ne izreče, ker se ji ne zdijo pomembne. V zameno za to pa si rada kupuje stvari, obleke, parfumčke… Neuresničenih želja se je nakopičilo toliko, da si je pač vzela, kar je mislila, da ji v njenem svetu pripada.

Kako smo rešili?

Dogovorili smo se, da se bo začela učiti izražati svoje želje in potrebe. Da se bo opazovala in se o svojih stiskah pogovarjala s starši.

Da bodo starši tudi bolj pozorni in bodo skušali zaznati njena sporočila, ki verjetno niso najbolj jasna.

In seveda, da bo vrnila ukradeno vsoto.

Po nekaj srečanjih se je videlo, da je deklica bolj sproščena in vesela in da ima iskren stik s starši.

To je samo en primer kraje. Otroka je vedno treba vprašati, kako bo to popravil in potem pozorno slediti njegovim vedenjem.

Imela sva tudi primer, ker se je otrok zadolžil, do te mere, da ni zmogel sam vračati. Kradel je tam, kjer mu je bilo najlažje. Tukaj pa je bila pot reševanja precej bolj boleča.