Pismo, napisano po resnični izkušnji. Ker je iskreno in neprirejeno, sva hvaležna avtorju za dovoljenje, da ga objaviva.

Ljuba moja!
Spominjam se, ko sem ti pred mnogimi leti nadel prstan. Kako si žarela. Spominjam se tudi, kako sem jaz svojega sprejel brez občutka neke nove odgovornosti.
Naslednji trenutek sem bil poročen. Bil sem tvoj mož. In ti moja žena.
Nisem vedel, da bo sprememba tako velika, pravzaprav je ne znam opisati. Počasi se je vrivala v najin odnos. Danes vem, da je na to vplival moj odnos do ženske, vzorec skozi katerega sem se učil vso svojo mladost. Pri tebi je bilo seveda enako, le da sta se najina vzorca v detajle razlikovala.
Tvoje potrebe so bile zame nerazumljive, tvoja pričakovanja neuresničljiva. Čutil sem, da se neskončno trudiš, vendar od tebe nisem nikoli dobil točno tistega po čemer sem tako zelo hrepenel.
Počasi, skozi leta, sva se nehala pogovarjati o teh temah. Ti si bila vedno tako žalostna, jaz osamljen, z občutkom nerazumevanja. Imela sva se rada in nisva se hotela več prizadeti. Zato o temi bližine in pristnega odnosa mož in žena, raje nisva govorila. Imela sva otroke idealna pot, da sva negovala samo še ‘mami in očija’. Najin partnerski odnos je počasi bledel, potrebe so rasle, hrepenenja še bolj… Zatekal sem se v fantazijske svetove, kjer je obstajalo malo upanje, da bom nekoč srečal…
In sem jo… mislil sem, da sem jo… V resnici je bil to strahoten poizkus zadovoljiti nekaj, česar v resnici nisem poznal. Neko globoko osamljenost, potrebo po bližini, ki ne bi nikoli prizadela, stiku, ki bi samo dajal in ničesar zahteval. Ob tem sem si prislužil občutek, da sem do konca izdal najin odnos, porušil vso zgodovino in da bom moral s tem preživeti do smrti.
Zlahka bi to naredil, če bi lahko s tem živel. Ti si mi zaupala, trudila si se po svojih močeh, ki zame seveda niso bile prave moči… Izdaja me je razžirala v srcu in v duši. Bilo me je sram, bil sem žalosten.
Začel sem se zbujati z občutkom, da sem izdal najin edini dogovor ob poroki – da bova vedno iskrena drug z drugim. Ali je to laž? Izdaja? Prevara? Nisem vedel, vedel sem samo, da ruši še tiste zadnje ostanke najinih skupnih moči, da razžira najine temelje, da se je že dotaknilo ljubezni. Da je konec.
Predstava, kako zapuščam ta svoj zaklad, ki mi pomeni vse na svetu, je končno odprla mojo vrečo čustev. Morda sem prvič zares začutil, kako te ljubim, kako obožujem otroka, koliko mi pomeni dom, ki si ga v glavnem ti, s svojo pridnostjo in večnim optimizmom ustvarjala.
In sem se odločil.
Govoril sem resnico. Ti si me šokirano gledala. Tvoj pogled je bil prizadet. Solze. Molk. Za hip sem pomislil: ‘Konec je!’ Težko sem te gledal. Šele tisti trenutek sem se zavedal resnosti posledic svojih dejanj.
Sledilo je obdobje, ki je bilo za oba morilsko. Od tebe grozljiva vprašanja, od mene grozljivi odgovori.
Včasih je bilo tako nevzdržno, da sem molil, da se zjutraj ne bi zbudil. Kasneje si mi povedala, da si ti počela isto.
Ugotovila sva, da potrebujeva pomoč. Ob misli, da bom vse to razlagal drugje, me je bilo sram. Tebe je bilo sram… Ampak vedela sva, da sama ne zmoreva.
Sledila so individualna srečanja pri Lei in Albertu. Občutki so bili že na prvem srečanju neverjetni. Kako je Albert držal vse te bolečine, vodil terapije spoštljivo in s pravim občutkom napredka, nikamor ni rinil, z ničemer posiljeval. In Lea je ob njem, kod zibelka za čustva, njena veščina empatije se ne da izmeriti. Ona zna pobožati naravnost v srce.
Počasi se nisem več počutil umazanega in krivega. Raziskovali smo najin odnos pred prevaro, našli vzorce vedenja, ki so rušili najino povezanost, naučila sta naju sporočati tudi stvari, ki niso prijetne, naučila sva si sporočiti, kaj so moje in kaj so tvoje potrebe… Partnerski odnos ni starševski odnos. Mož in žena, oči in mami…, to so različna vesolja.
Če bi to vedel pred tem… Koliko bolečin bi mi bilo prihranjenih, nikogar ne bi rabil tako prizadeti. Kar pa bi bilo najbolj dragoceno – toliko več čudovitih let bi imel skupaj s tabo. Tako pa sva jih uspela zaznamovati z bolečino iz katere zdaj rasteva.
Potem sva šla na Modri ključ – trening partnerskih veščin. Spet ista zadrega: ‘A zdaj bom pred skupino govoril kakšen bukselj sem?’ To je bil še težji korak od prejšnjega.
Česar nisem vedel preden sem obiskal Modri ključ je, da nisem vedel, da bom dobil tako dragoceno zakladnico sporočil od drugih, da je skupina zelo močna podpora, pri delanju drugačnih ‘korakov’, da sem velikokrat šele skozi zgodbe drugih našel dele sebe in razumel tebe. Poleg vsega pa sta Lea in Albert poskrbela, da nikoli nisem pred skupino govoril na način, kjer bi lahko izpadel slab.
Kar mi je tudi neskončno olajšalo dušo je, da sem se naučil poslušati tebe. Da mi izražanje tvojih želja in potreb ne vzbuja občutka, da moram vse uresničiti. Moje prepričanje: ‘Če ne bom uresničil, (mi pomembno zakaj ali zato ker ne znam ali pa ker nimam dovolj denarja) sem slab, nesposoben – tega občutka sem se znebil in se naučil biti do tebe iskren.
Tole sem napisal, ker bi se ti rad zahvalil, da si vložila toliko energije in zdržala vso to trnovo pot z mano. Ker si obema dala priložnost, da se imava lepo. Zelo velik delež imaš pri tem, da so otroci obdržali oba starša.
Lahko bi vas izgubil. Veliko sva se pogovarjala o ločitvi. Spomnim se vseh grozljivih občutkov, ko sva si poiskala zunanjo pomoč. Danes vem, da je bil to edini način, da sva ohranila in izboljšala to kar imava.

MODRI KLJUČ

Moje doživljanje božiča je bilo vedno povezano s strahotnim hrepenenjem. Že v adventnem času sem sledil vzdušju pričakovanja. Nato je prišel sveti večer, postavljanje božičnega drevesca, priprava stanovanja, pospravljanje in čiščenje, okraševanje, drila, božične pesmi in božična večerja… Božično praznovanje vsebuje izdelano strukturo nujnih sestavnih delov, ki jih materializacija oglašuje prek vabil za pospešeno nakupovanje in brezmejno konzumiranje. A to slednje ni moja tema.

Spomini na otroška doživetja tega časa se prepletajo s poznejšimi spomini. Vzorci iz primarne družine, ki so bili posredovani preko generacij se prepletajo z novimi vzorci sedanje družine.

Navadno je moje praznično doživljanje v preteklosti spremljala otožnost. V svojih filmih sem čutil moč hrepenenj, ki niso imela jasne podobe in jasnih navodil za uresničenje. Zataknilo se je že pri pripravah in mojem razumevanju dogovorov. Moj prispevek k ustvarjanju vzdušja se je vrtel znotraj mojih predstav, gnanih od hrepenenja brez jasnega cilja.

Primer enega od bolj klasičnih zapletov zadeva moj način, kako prispevam k skupnemu pripravljanju prazničnega vzdušja. Z Leo sva dogovorjena za čiščenje, razdeliva si delo, mene sredi mojih opravil popade ideja, da k podobi čistega doma neizogibno spada tudi opran avto, pravzaprav oba avtomobila. In, hajd, s prvim v pralnico. Tam je bila seveda nepopisna gneča, čas se je ustavil, telefon sem pozabil doma… Bili smo dogovorjeni, da bo ob 17h družinska praznična večerja, pred tem bova pod smrekco postavila darila, ki jih je bilo potrebno še zaviti, nekje vmes sem zavrtel še svoj dodatni film, kako bom presenetil Leo in ji šel kupit darilo, samo zanjo. Vse to se je v čakanju v vrsti avtomobilskega pranja izgubilo. Ko sem se vrnil domov, je bilo vzdušje pokvarjeno.

Lahko sem se umaknil v svoj svet in žaloval za nezadovoljeno možnostjo ter hrepenel po nekem drugem praznovanju. Vzorec iz moje primarne družine je bil zadovoljen. Seveda je šlo za nezavedne procese in nezavedno delovanje vedenjskih vzorcev, igre neuresničenih hrepenenj, obrambnih vedenj. Dolgo nisem našel izhoda iz začaranega kroga vplivov, ki so se tako sistematično ponavljali in ob mojih vsakoletnih manevrih, da bi kaj spremenil, vedno privedli do enakega učinka na koncu.

Ko sem o tem začel govoriti na skupinah, ki jih vodiva in sem svoje vedenje raziskoval s pomočjo razumevanja vpliva družinskih vzorcev, ko sem ozavestil svoja vedenja in jih povezal s funkcijami v mojem notranjem doživljanju, ko sem uspel priti v stik s svojimi primarnimi hrepenenji, ko je v času dozorel proces za spremembo, sem nekega jutra ugledal odgovor: BOŽIČ JE PRAZNIK POTREBE PO STIKU IN VARNI NAVEZANOSTI!

Kaj je v božiču tako univerzalno toplega? Kaj so naša prepričanja in predstave ob božiču? Kaj ustvarja božično vzdušje in praznični duh, ki ga delimo univerzalno in hkrati v vsaki osebni izkušnji individualno?

Celotna dramaturgija božičnega obredja vsebuje prakse, ki so neposredno povezane z našimi izkušnjami utrjevanja pripadnosti, zavedanja stika in navezanosti ter skrbi za druge.

Prva predstava je povezana z odnosi zavedanja povezanosti: družina, ki praznuje skupaj, srečanja z ljudmi, ki so nam blizu, pišemo voščilnice ljudem, s katerimi smo povezani.

Advent prinaša v praksi vsakdanjega življenja sporočila velikega pričakovanja, v praksah duhovnega pa pripravo za spomin na rojstvo, ikonografija krščanskega obredja je povezana s pričakovanjem rojstva, s podobo jasli, sveta družina, preživetje novorojenega otroka v skrajno materialno osiromašenih razmerah.

Tu je prisotna predstava, povezana s skrbjo za novorojenega otroka. In to je zgodba bistva naše človeške navezanosti, sposobnosti, da smo ljudje v odnosu z drugimi ljudmi. Gre za temo skrbi. Skrb za preživetje, skrb matere za novorojenega otroka. In našo izkušnjo, ko smo bili zavarovani v materinem naročju, ko smo preživeli iz izkušnje zlitosti in enosti  z materinskim varstvom in skrbjo. To je izkušnja, ki žene večna iskanja možnosti, da bi jo lahko ponovili, v transcendentalnih ali tuzemskih doživetjih.

Še ena nepogrešljiva sestavina: darila in celoten sistem obredja ob njih. Darilo je sporočilo, da smo nekaj posebnega, prejeti darilo ima pomen naše individualne vrednosti za nekoga drugega, za nam pomembnega drugega. Darilo izraža skrb nekoga drugega, s sporočilom, da mu /ji je mar za nas. Skrb drugega za nas je izraz navezanosti. V pravilih božičnega obredja je zelo veliko skrbi: priprava doma, pospravljanje, okrasitev, zavijanje daril, priprava hrane. Sodelovanje v obrednih praksah pomeni vzajemno delitev istega ponavljajočega sporočila in utrjevanje osebne zgodbe, da smo navezani in povezani z bližnjimi. Religiozne prakse našega kulturnega okolja ponujajo nove variacije, dodatno krepitev in utrjevanje stika s potrebo po navezanosti. Adventna besedila, pesmi, posvečeni obredi. Z dodatnimi stimulacijami za povečano občutljivost zavedanja navezanosti med bližnjimi.

Zavedanje navezanosti z nam pomembnimi drugimi nas vodi k stiku z našimi primarnimi izkušnjami na to temo.

Vsi imamo svojo individualno zgodbo o varni navezanosti. Varnost je prek izkušenj skozi čas odraščanja  doživljala različne usode. Vendar večinoma v razsežnostih in različnih odtenkih med dovolj, manj in premalo.

V božični čas zremo z očmi otroškega odnosa in izkušenj do teme varne navezanosti s svojimi starši ali skrbniki. To je naša božična zgodba, ki zaznamuje naše doživljanje v odnosih, ki so lahko popolnoma različni od odnosov v primarni družini. V tem je vir čarobnosti pričakovanja in hrepenenja po doživetju, iz katerega smo izstopili v času, kjer nimamo ne zavestnih spominov ne besed. Nekje v nas je telesni občutek, obdan z močnimi hrepenenji. Ta izkušnja je univerzalno človeška. Načini, kako ji odgovarjamo pa so kulturni in individualni.

Načine zadovoljevanja ponujajo različni modeli, od maničnega, potrošniškega, ameriškega pretiravanja z božičkom in coca colo, do podalpskega asketskega, minimalističnega in depresivno kontemplativnega.

Vsakdo izbira iz široke kulturne ponudbe v okvirih razvoja lastnih medsebojnih odnosov: od praznovanja zavedanja navezanosti z ljudmi, ki so konkretno ob nas, do žalovanja za nečim, kar bi lahko bilo in ni, ali pa je v svetovih imaginarnega in izgubljenega.

Zgodba o stiku je zgodba o naši navezanosti do bližnjih.

Imamo svoje izkušnje in svoje zgodbe, kako smo bili sami kot otroci navezani na ljudi, ki so skrbeli za nas in bili naši najpomembnejši bližnji. Iz teh izkušenj pletemo svoja vedenja v vlogi staršev.

Ko se srečamo z zadregami v vzgoji, so to navadno priložnosti, da se nekaj naučimo na novo. Koliko so stari naši otroci in kaj so njihove potrebe? V katerem razvojnem obdobju imamo največ zadreg s svojimi otroki? Ali so to obdobja, kjer imamo tudi sami iz svojega otroštva zgodbe, ki bi se morale odviti drugače?

Na Okrepčevalnici smo razmišljali o različnih razvojnih obdobjih in raziskovali naše izkušnje glede stika in povezanosti iz perspektive otrok do staršev. Nato smo perspektivo obrnili in pogledali na svojo vlogo staršev in raziskovali naš stik z našimi otroki.

Učenje na Okrepčevalnici poteka kot delitev izkušenj. V krogu si sledijo zgodbe udeležencev, osebne izkušnje, pripovedi, stiske, zabavna doživetja, lastna razmišljanja… Skupaj pletemo zgodbo, kjer vsak dodaja svoj košček življenjskih izkušenj. Nekateri pri tem sodelujejo zgolj kot poslušalci in s tem je prav tako vse v redu. V pripovedih je veliko čustvenega naboja, pri mnogih tudi veliko zadržanih solz. Vse to nesebično delimo v skupini, kjer takoj nastane čut spoštovanja in empatije. Je to zaradi strokovnosti vodenja ali zaradi iskrenosti udeležencev? Ne eno in ne samo drugo. Gre za soustvarjanje, za matematiko, kjer je 1+1 = mnogo več kot 2. Vsakič sestavljamo novo kombinacijo dopolnjevanja. Vsakič novo izkušnjo medsebojnega učenja. Tistega pravega učenja, iz izkušenj, iz pričevanj, iz življenja za življenje. Na podlagi zelo velike mere iskrenosti in odprtosti. Pri tem med vodji in udeleženci ni razlike.

Spremljamo pripovedovanja:

» V zgodbi z otroki se mi vedno zatakne na isti točki. Ko pomislim, je to točka v mojem odraščanju, kjer sem tudi sam najbolj pogrešal stik s svojim očetom.«

»Opažam, da se v stiku z otroki izgubljam, zdaj ko so otroci v puberteti. Razmišljam o svojih izkušnjah in spoznavam, da mi manjka model očeta.«

»Tudi v moji zgodbi odraščanja ni bilo očeta. Verjamem, da smo mi kot starši lahko drugačni. Zato pritiskam na partnerja, naj bo bolj prisoten.«

» V naši primarni družini smo bili zelo povezani. Enako si želim povezanosti v svoji sedanji družini. To je nekaj, kar zelo pogrešam. V svoji goreči želji še nisem odkrila recepta za povezanost.«

»Ena plat mojega razmišljanja je v stiku z mojo ustrežljivostjo, ko sem bila otrok. To prepoznavam tudi pri enem od mojih otrok. Drugi me ves čas vabi, da se mu pridružim pri igri, jaz pa to zavračam. Zdaj sem zelo v stiku s spoznanjem, da se z menoj kot otrokom doma niso igrali.«

»Ustrežljivost je tudi moja tema. Prepoznavam jo pri starejšem otroku. Mlajši je drugačen, saj se zna pogajati in pride vedno do rezultata, ki nas povezuje. Iz svoje življenjske izkušnje vem, da pretirana ustrežljivost lahko vodi do velikih težav v medsebojnih odnosih. Rad bi to nekako sporočil svojemu otroku.«

»V stiku sem z mlajšim sinom in najino komunikacijo. Zavedam se, da ga veliko prekinjam, on pa se pritožuje, da ga ne poslušam. Svoj vzorec prepoznavam iz primarne družine, kjer me moja mama nikoli ni poslušala. In še vedno je tako.«

»Lahko govorim o spremembi po vseh teh letih dela na sebi, tudi s pomočjo Okrepčevalnice. Zavedam se pomembnosti tega, da zares slišim otroke. Kar delam zelo drugače je, da ne vrednostim njihovih izjav.«

»Pri sebi vidim, da se še vedno izgubljam v očetovski vlogi. Ko se vračam v svoje otroške spomine, v njih ne najdem lika očeta.«

»Moji otroci so še v predšolskem obdobju in imamo stik. Ko pomislim na svojo otroško zgodbo, je bil stik s starši do šole. Pri sebi pogrešam, da bi bila v stiku z otroki bolj prisotna.«

»Kar je moje vprašanje glede stika z otroki, je moja pripravljenost, da jih poslušam, kadar pridem domov utrujena. Tudi, ko me sin mori s svojimi igricami, sem se zamislila nad tem, kako znam biti nestrpna do tega njegovega sveta, ki mu veliko pomeni.«

»Včasih so bili otroci pri hiši, ker so pač morali biti, ker so jih imeli pri sosedovih, jih dajmo pa še mi. In tako otroci v naši družini nismo bili opaženi. Ko pomislim na svoje starše, je bilo njim enako. Veliko sem morala narediti na sebi, tudi s pomočjo Modrega ključa, da sedaj starši razumejo moje štose in jaz njihove.«

»Otrok je star 3 leta in se imamo super. Živi polno življenje. Iz mojih spominov imam zavedanje, da se je tudi moj oče veliko igral z menoj.«

»Zdaj je otrok še majhen in iskren. Edine omejitve zadevajo uživanje sladkarij. Imamo dober stik.«

»Smo dopolnjena družina in iščem pravo kombinacijo za vzdrževanje stika. Kar sem spoznala, je moja otroška zgodba, kjer nisem nikogar zanimala in moja hrepenenja, povezana s tem. Zato razumem svojo navado, da zdaj zaslišujem, kar drugim seveda ni všeč.«

»Ko razmišljam o meni in mojih starših, ne najdem nikjer stika. Imam veliko vprašanj, kako ohranjati stik z otroki, tudi z otroki, ki jim nisem biološki oče in živimo skupaj v družini.«

»Svoje zgodbe ne morem primerjat, ker mi manjka film. Vem, da zato, ker je v njem preveč žalosti. Z mlajšim otrokom imam boljši stik, s starejšim nisem znala in zmogla drugače, čeprav bi si to želela. To si zdaj priznam in to je največ, kar lahko naredim.«

»Z otroki imam fenomenalen stik. Kar je zanimivo, bi si želela več prisotnosti moža. Zamislila sem se, ko mi je na moje povabilo odvrnil: ‘Saj ti furaš vzgojo!’ V tem prepoznavam njegove vzorce iz primarne družine.«

»Kar se me je dotaknilo ob razmišljanju je moja zgodba. Ves čas sem si prizadevala, da bi me oče opazil. Saj nas je imel rad, a tega ni znal pokazati. Zame je bil odsoten. In to prepoznavam tudi v svojem stiku do otrok. Po ločitvi sem bila zelo odsotna, nastale so posledice, ki bi jih zdaj želela popraviti.«

»Zelo sem v stiku z izkušnjo ločitve mojih staršev. Imam velik strah, da se to ne bi tudi meni zgodilo (solze).«

»Kar vidim pri stiku z otroki kot najbolj pomembno – če midva nisva usklajena, otroci to zaznajo in se odzovejo, vidiva njihove stiske, ker grizejo nohte ali prst.«

»V mojem otroštvu so bile nekatere stvari samoumevne in so funkcionirale. Zdaj to ne vidim kot pravi stik. Kar je včasih funkcioniralo, danes ne gre več. Zavedam se, kako je stik pomemben, saj danes stvari v vzgoji ne gredo več samoumevno. In ne bi želela prikrajšati otrok.«

»Dotaknilo se me je, kar so že drugi povedali o ustrežljivosti. Moji starši so bili skrbni, a hladni. Glede stika s svojimi otroki opažam, kako sem od starejšega do najmlajše spreminjala svoja načela glede meja in zahtev.«

»Sprašujem se, kaj še lahko naredim. Navdahnila me je knjiga, ki razmišlja o naši sreči. To kot starši želimo vsem otrokom. Razmišljam o tem, kako jim lahko to posredujem z zgledom in brez prisiljevanja.«

»Sem v stanju, ko s partnerko ne živim skupaj, imava otroka. Kar me skrbi je njen vpliv na moj stik z otrokom.«

»Iz svojih spominov nimam podob, ki bi se jih zavedal. Počasi spoznavam vplive nezavedne vzgoje in se s tem ukvarjam. Pri sebi imam vtis, da otrokom nudim veliko več kot sem prejemal sam od svojih staršev. A slišim z druge strani, da to ni dovolj.«

»Spoznavam, kako sem bila kot otrok v stiskah sama. To bi želela pri svojih otrocih spremeniti. Zato si vzamem čas in ohranjam obred večerne pravljice, kjer najdem čas, da prisluhnem otrokom.«

»V moji primarni družini je bilo veliko stika, topline, spoštovanja, telesnih stikov. Vendar sem bila tudi veliko sama, ker me niso pustili, da bi se družila z vrstniki. Tako sem se naučila opazovanja v naravi. Zdaj to veščino uporabljam pri stiku z otroki. Ker jih pozorno opazujem, jih zelo dobro poznam in poznam njihove potrebe in navade. Glede stika z njimi se zato sploh ne bojim.«

»S svojimi pubertetniki imam dober stik. Včasih si rečem, da se preveč naprezamo in da se kakšne zadeve lahko speljejo tudi na bolj preprost način.«

»Rad bi podelil svojo izkušnjo očeta po ločitvi. Najprej sem imel veliko dilem glede vzdrževanja stikov, imel sem strahove, da bodo otroci prikrajšani. Po nekaj letih lahko zatrdim, da te prikrajšanosti ni. Sem tudi prepričan, da je bila ločitev manjše zlo. In zdaj se celo zalotim, da so otroci veliko z menoj in bi si želel, da bi šli več po svoje.«

KOMENTAR

Zgodbe odpirajo veliko možnosti za razmišljanje, za zavedanje določenih vzorcev in odpiranje možnosti za spremembe.

Kaj so hrepenenja otroka? Najprej, da bi ga starši sploh opazili, sprejeli. Kot starši imamo možnost, da temu ugodimo z zrcaljenjem. Zrcljenje sporoča, da smo prisotni, da otroka opazimo, da nam je pomemben, da sprejemamo njegov svet… Preprosta tehnika komunikacije, ki opravi veliko dela naenkrat.

Drugi način, ki ima prav tako veliko moč povezovanja, so obredi. Večerna pravljica, skupne igre, skupni obroki… To je posvečeni čas za bližino, ki deluje že sam po sebi. Navadno se mu priključi še primerna vsebina, kjer je fokus na povezovanju, sproščenosti, telesnemu stiku.

Vsako razvojno obdobje ima svoje pasti in tipične situacije, ki grozijo ohranjanju stika. O tem bom pisali v drugih prispevkih (Stik in pubertetnik, Stik z otrokom v šolskem obdobju). Prav tako o vplivih, ki jih ima stik v partnerstvu na vzdušje v družini.

Še priporočljiva literatura na to temo:

Harville Hendrix, Helen Hunt, Zdrav otrok in ljubezen staršev, Ljubljana: Orbis, 2006.

Dvorana nad Kavarno Veronika v Kamniku v petek zvečer, v prostoru je postavljena razstava oblačilne kulture v sklopu prireditev Dnevi narodnih noš, z naslovom »Spremembe oblačenja v sliki, obleki in preobleki«. Prostor je nabit s sporočili preteklosti. Zunaj pozno poletni večer, na ulicah je še polno vrveža mladine.

Ljudje prihajajo na prvo Okrepčevalnico po počitnicah. Večinoma v parih, nekaj tudi posameznikov. Zmanjkuje pripravljenih stolov, na koncu nas je v krogu zbranih 36. Ponovno podiramo rekorde glede udeležbe. Prav tako je neverjetno, da dogajanje že tretje leto pritegne nespremenjeno število ljudi. Vsak mesec! To je kamniška znamenitost in senzacija, o kateri ne govorimo naokrog, hkrati pa je to nekaj, kar nam zavidajo povsod po Sloveniji. Pa tudi izven Slovenije, ko o tem pripovedujeva na strokovnih srečanjih.

V tišini velikega pričakovanja in v vzdušju zaupanja in varnosti se zberemo v krogu, s spoštljivostjo do vsakega udeleženca. Prihajamo s svojimi vprašanji in svojimi hrepenenji, z izkušnjami in dobrimi upi. O Okrepčevalnici se govori in vedno pride kdo iz povsem drugih koncev; udeleženci so že prišli tudi iz Sežane in drugih krajev Primorske, iz Celja in Koroške, iz Notranjske in oddaljenih koncev Poljanske doline.

Učimo se poslušanja drugih, sprejemanja različnosti, iščemo smisel v pripovedih drugih. To vodi do medsebojenga razumevanja. Vsaka zgodba drugega ima sporočilo tudi zame. Kar delimo v skupnem krogu, ustvarja prostor povezanosti.

Okrepčealnico izvajamo s pomočjo in podporo Občine Kamnik, LAS. Ko ob dogajanju na Okrepčevalnici berem zgodbe na temo kamniškega župana, očitkov mobinga, mnenja in komentarje, pomislim na podobnosti iz profesionalnega dela z odnosi. Zasledil sem štiri izjave za javnost, štirih protagonistov, štirih različnih svetov, v dinamiki medsebojnega nerazumevanja. Z zelo jasno prepoznavnimi zadržanimi močnimi čustvi. To so povsem identična izhodišča kot v partnerskih ali družinskih bojih in zatikih. Kar se učimo na Okrepčevalnici je ravnanje s čustvi na način sprejemanja in ohranjanja različnosti. Tako zelo sem pomislil, kako imam orodja in znanje, da bi lahko prispeval k pomiritvi močnih čustev in posledično k večji funkcionalnosti v odnosih na ravni, ki odloča tudi o naši lokalni usodi. Zlasti pri ustvarjanju klime, v kateri ljudje delujejo in si zaradi zatikov v odnosih otežujejo kakovost življenja. Tehnika poslušanja, validacije in empatije je rešilna bilka, ki jo sam uporabljam in jo lahko ponudim kot preizkušen ter delujoč pristop, res povsem drugačen od uveljavljenega javnega diskurza, vendar z učinki medsebojnega razumevanja na dolgi rok.

Ali je to zgodba kovačeve kobile?

Starši v Kamniku imajo že tretje leto zapored posebno prednost in izjemno možnost, da se lahko udeležujejo dogodkov, kjer dobivajo podporo za vprašanja iz vsakdanjega družinskega in partnerskega življenja. Po zaslugi Občine Kamnik in LAS je udeležba za vse brezplačna.

Vemo, da se nikjer nimamo možnosti učiti za najbolj pomembne življenjske preizkušnje. In vemo, da smo ob preizkušnjah v vlogi staršev in v vlogi partnerjev, prepuščeni znanju, ki smo ga pridobili sami. To pa so najprej vzorci iz naših primarnih družin. Ko se srečata dva, ki prinašata dediščino svojih družinskih vzorcev, se zadeve rade hitro zapletejo. Po romantičnem obdobju navadno nastopi čas boja za prevlado enega nad drugim, za prav enega nad drugim. In tudi za zgodbe, kako s tem preživimo: ali v boju ali v umiku. Ko skušamo preživeti, uporabljamo različne strategije, kjer so ene funkcionalne, druge pa manj.

Okrepčevalnica je prostor, kjer se družimo ob vprašanjih vsakdanjega domačega življenja. Ne, ker bi bilo z nami kaj narobe, temveč, ker želimo živeti bolj zavestno, ker se zavedamo svoje odgovornosti in želimo v življenje ljudi, ki so nam najbližji in najpomembnejši, vnesti več kakovosti. Začeli smo z radovednostjo in iskrenostjo. Med seboj smo delili zgodbe in izkušnje, ki niso olepšane, ampak so resnične in realne.

Okrepčevalnica je najprej prostor varnosti. V njej ne svetujemo in ni pravilnih in napačnih mnenj ali odgovorov. Ni nasvetov, kako je treba. V Okrepčevalnici je prostor za vsako zgodbo in za smisel, ki jo vsaka zgodba sporoča. Ljudje s svojo redno udeležbo potrjujejo, da to potrebujemo. Potrebujemo možnost, da se srečamo, da podelimo nekaj, kar vsi živimo vsak dan, a o tem nimamo priložnosti deliti z drugimi.

Kako je na Okrepčevalnici?
Sedimo v krogu in govorimo v krogu. Kdor ne želi deliti svojih izkušenj v besedah, je prav tako dobrodošel in lahko samo opazuje in posluša druge. Doslej se nas je na vsakem srečanju zbiralo med 20 in 50 ljudi. Vsak mesec, tri leta. Vsakič pridejo drugi ljudje: eni bolj pogosto in bolj stalno, drugi občasno. Vendar je že tri leta na koncu vsakega srečanja podobno. Udeleženci so zadovoljni, da imajo to možnost, da so lahko slišali izkušnje drugih in spoznali, da smo vsi na isti poti.

Za udeležbo ni potrebno predhodno znanje. Vsako srečanje poteka v okviru izbrane teme. Vsaka tema se vedno dotika ene od temeljnih sestavnih našega družinskega življenja. Vedno začenjamo z iztočnico: »Moja izkušnja ali moje vprašanje…«. Zgodbe, ki jih delimo, imajo različna sporočila. Tudi, če gre za zgodbe z vprašanji in dilemami, vedno najdemo upanje in nove moči, s katerimi lahko nadaljujemo življenje naprej. Navadno spoznamo, da imamo vsi podobna vprašanja, da se vsi zapletamo na podobne načine, da se ukvarjamo s podobnimi vzorci in prepričanji. Tudi naši otroci imajo podobne navade in nas preizkušajo na podobne načine.

Na način nevtralne izmenjave se sporočila ustvarjajo sama. Vsaka zgodba ima v sebi ob vprašanju ali zapletu tudi poseben način reševanja in preživetja. Tudi, kadar imamo možnost izraziti, da nam je v določeni situaciji težko in se v krogu odzovejo drugi, ki jim je prav tako podobno težko, se ustvarja spoznanje, da z nami ni nič narobe in da smo nazadnje normalni ljudje. Da živimo človeško življenje, ki ni preprosto. In, da nam je mar za to, kako živimo. Prav tako imamo svoje izkušnje. Celo zakladnico izkušenj. Ob njih smo se sposobni tudi nasmejati. Tudi to je res: na Okrepčevalnici je veliko sproščenosti in humorja. To je zdravilno in daje moč.

Vse zanimajo konkretni primeri. Kaj se tam pogovarjate? O čem?
Na začetku vsakega srečanja podpišemo izjavo o molčečnosti. Nikoli ne bomo izpostavljali imen ali ljudi, ki so nam zaupali, da smo se ostali od njih lahko učili. To spoštujemo čez vse! To tudi ustvarja prostor varnosti, zaradi katerega se ljudje vedno znova vračajo na Okrepčevalnico.

Veliko je vsebin, o katerih se ne znamo pogovarjati. Veliko je notranjih doživljanj, za katere nimamo pravih besed ali poguma, da bi o njih spregovorili. Na Okrepčevalnici dobimo orodja, da lahko spregovorimo tudi o teh vsebinah. Zlasti se učimo poslušati in razumeti, kaj se dogaja v svetovih ljudi, ki živijo z nami, v ljudeh, ki so nam najbolj pomembni. In tudi v nas samih.

Učimo se tudi pogledati iz druge perspektive. Prisotnost drugih nam omogoča, da so nekatere resnice lahko tudi drugače res, kot pa smo bili doslej navajeni v našem svetu. In s tem ni nič narobe. Sporočila, ki jih delimo med seboj, ustvarjajo sočutje med vsemi. Prav tako tudi povezanost.

In to je še ena dimenzija našega druženja. Povezani se srečujemo v okolju, kjer živimo, tudi v času izven srečanj Okrepčevalnice. O temah se lahko pogovarjamo tudi v času med enim in drugim srečanjem. Koliko več povezanosti je zaradi tega v družinah!

Kar nam daje potrdilo o kakovosti našega dela je odziv udeležencev, ki se po treh letih ni zmanjšal, ampak ostaja konstanten. To je potrdilo za delovanje, ki odgovarja na resnične potrebe ljudi v sedanjem času. To je tudi podlaga za vse, kar smo doslej v naših srečanjih soustvarili. Imamo posebno čast, da smo del zgodbe, ki nima primerjave v Sloveniji in upamo zatrditi, da tudi v mnogo širšem prostoru ne.

Z zagonom in predanostjo nadaljujemo z delom Okrepčevalnice, ki postaja model dobre prakse civilne iniciative in medsebojne podpore in povezovanja v časih, ko to vsi resnično najbolj potrebujemo.

Povezava in teme srečanj: VEČ O OKREPČEVALNICI.

V naši družbi velja splošno prepričanje, da se po 65. letu spolnost ustavi.

Te je seveda prepričanje, ki nalaga dodatno breme pomembnemu življenjskemu obdobju, povezanemu z upokojitvijo.

Ali je res nujno, da se z upokojitvijo delovne aktivnosti upokoji tudi spolna aktivnost?

Študije, ki so nastale v zadnjem desetletju dosledno zanikajo prepričanje, da je seksualnost po 65. letu zrela za upokojitev. Prej nasprotno!

Vsi po vrsti najprej omenjajo velik pomen seksualnosti v starejšem obdobju. Najprej zaradi splošnega spreminjanja mita in prepričanja v družbi, ki verjame, da seksualnosti v starosti ni več. Še bolj pa zaradi ugotovitev, da seksualna aktivnost sicer ne podaljšuje življenja, ima pa veliko »pomlajevalnih« učinkov, od večje trdnosti zdravja do večje splošne kreposti. Skratka, seksualnost je za nas nekaj dobrega!

S starostjo nastopijo nekatere spremembe, ki zadevajo tako moške kot ženske in lahko vplivajo na spremembo seksualnih praks in utečenih navad v spolnosti.

Pri ženskah lahko sramne ustnice in tkiva, ki pokrivajo sramne kosti izgubijo na svoji čvrstosti. Stene vagine postanejo manj elastične. Vagina sama po sebi ni več toliko vlažna. Klitoris lahko postane bolj občutljiv, celo preobčutljiv. Krčenje maternice ob orgazmu je lahko občasno boleče.

Pri moških so spremembe v splošno počasnejšem seksualnem odzivu, ki se kaže v: zapozneli erekciji, potrebi po več manualne (ročne) stimulacije za dosego erekcije, »faza platoja« med erekcijo in ejakulacijo se podaljša,  orgazem je krajši in manj intenziven, penis po ejakulaciji hitro izgubi na čvrstosti, »refraktorni čas« – čas ko je po eni erekciji možna naslednja, se precej podaljša, tudi do enega tedna v pozni starosti.

O teh spremembah velja razmišljati na način sprejemanja, ko se zgodijo, nikakor pa ne na način vnaprejšnjega predvidevanja, če se še niso zgodile, saj lahko s svojimi mislimi katerega od manj želenih razvojnih dogodkov tudi predčasno prikličemo.

Ob tem, da sprejmemo svoje telesne spremembe, ki jih prinese razvoj, lahko seksualno življenje v starosti obogatimo z več možnostmi.

Prva je vsekakor ta, da se o spremembah, ki jih zaznavamo in njihovem doživljanju s partnerjem lahko pogovarjamo, da lahko delimo svoje misli glede intimnosti.

Intimnost pa ne pomeni le seksualne aktivnosti. Intimnost je tudi način, kako med seboj delimo bližino, navezanost. Prav tako je intimnost v telesnih občutkih, ki niso seksualni, v dotikanjih, božanju, negovanju, samo stisku v postelji…

Glede same seksualnosti pa obstajajo možnosti v raziskovanju novih pristopov, ki jih morda še niste uporabljali. Tukaj velja načelo, da si privoščite zgolj tisto, kar vam resnično godi in prinaša užitek.

Ena pot je raziskovanja samostimulacije.

Druga pot je posvečanje več časa predigri, stimulaciji. Nasploh velja načelo, da je več posvečenega časa nekaj, kar poveča kvaliteto seksualnosti. Znano je še eno priporočilo, ki zadeva našo fizično kondicijo. Navadno smo zjutraj bolj pri močeh kot ob večernih urah.

Pri tem je pomembno, da si izmenjata, kaj je komu resnično v užitek, kaj koga vznemirja, kaj koga vzburja. V tem so se morda skozi čas zgodile spremembe, ki jih je dobro delujoča rutina lahko spregledala.

Tudi spremembe lahko pomenijo kakšno dobrodošlo novost, sprememba položaja, prostora, utečenih navad, drugačna svetloba… V tem lahko raziskujete in uporabite svojo radovednost in domišljijo.

Morda tudi pogovor med vama na temo: »Moje najbolj nore seksualne fantazije…«

Znane so tudi nekatere prilagoditve s pomočjo medikamentoznih vplivov. Za ženske uporaba lubrikantov in vaginalnih estrogenov, pri moških pa testosteron, viagra in drugih erektilnih pripomočkov, ki obstajajo na tržišču. V vsakem primeru je o njihovi uporabi potreben posvet z zdravnikom.

Prav tako tudi glede morebitnih učinkov zdravil, ki jih uživamo v starosti.

ki je obiskala delavnico ‘USPEŠNA KOMUNIKACIJA Z NAJSTNIKI’.

Naš prvi večer Ljubezni je za nami. Imeli smo se lepo. Bilo nas je natanko 50!!!

Kar bi jaz naslednjič več je, več všečne glasbe in še več plesa in morda kakšna vaša zgodba..

Prebrala sva dve zgodbi, povedala nekaj šal in vsak je za domov dobil ljubezensko pisemce v srčku. Ker bova na željo mnogih od vas naredila ta večer tradicionalen, bi vam bila zelo hvaležna za vaše odzive. Česa bi več, česa bi manj… Lahko jih pritaknete v komentarje (lahko si nadenete NIK ime in boste ostali anonimni) ali pa nama jih pošljite na mail info@vezal.si . Skušala bova upoštevati vaše želje za naslednji večer Ljubezni, ki bo proti koncu novembra. Prepričana sem, da več zabave v odnosu naredi odnos bolj živ in zanimiv. Prepričana sem tudi, da ste si vsi, ki ste prišli sami – brez partnerja, polepšali samotni čas.

Na življenje – LJUBEZNI!

Dan pred začetkom praznikov se je odselila od doma. S seboj je vzela oba otroka. Mož se s tem seveda ni strinjal. Nastal je problem, kje bodo otroci čez praznike, kdo jih bo prevzel v šoli? Ali se bosta sploh lahko dogovorila? Prisotne je bilo veliko napetosti in porajajoča nestrpnost. Kdo bo bolj uveljavil svojo moč? In njena prepričanja, da on ne bo popustil.

Ena pot v takih primerih vodi k iskanju pomoči na način uporabe dodatne moči. Če en partner grozi, ga lahko drugi prijavi policiji ali centru za socialno delo. Organi moči zaščitijo žrtev, nasilnež se znajde pred sodnikom za prekrške. Ta rešitev ne prinaša pomiritve in ne možnosti za iskanje medsebojnih kompromisov. Navadno le še bolj razplamti že tako pregrete strasti in čustva. In navadno ljudje počenjajo drug drugemu stvari, za katere jim je pozneje žal. Zelo žal!

To je vedela tudi gospa, ki se je na dan, ko po družinah praznujejo božični večer, znašla na pogovoru v svetovalnici. Z vprašanjem, kako in kaj naj?

Sprejela je moj predlog, da bo dialog s partnerjem še najboljša rešitev, kljub njeni odločenosti, da se razideta in da sama z otroki dokončno zapusti njun, do še včeraj, skupni dom. Ker se bosta morala dogovoriti za otroke in še veliko majhnih sitnih podrobnosti, kjer bo potreben kompromis, ker bosta morala navsezadnje deliti skupno premoženje. Pri tem se lahko sicer bojujeta do neskončnosti, vendar vsak boj povzroča žrtve.

Odločila se je za povabilo možu, da pride tudi on na pogovor. Kljub njenemu prepričanju, da mož ne bo nikamor hodil, ker njemu že ne bo nihče solil pameti. Mož se je na njeno povabilo, na njeno presenečenje odzval in čez nekaj časa sta oba sedela v moji pisarni, nasproti drug drugemu.

Začeli smo pogovor, ki sem ga vodil po načelih in strukturi Imago dialoga.

Kaj je bil njegov smisel, da se je odzval? Želja, da družina ostane skupaj in pripravljenost, da sam po svojih močeh nekaj k temu prispeva.

Kaj je bil njen smisel, da se je odločila za poskus pogovora z možem? Enako, želja, da ostane družina skupaj. (Pri sebi sem se čudil, kako se je njena trdna odločenost glede ločitve hipoma spremenila).

In nato, kar bi on želel sporočiti njej in ga doslej ni slišala.

In obratno, kar bi ona želela sporočiti njemu, pa doslej pri tem ni bila slišana.

V dobri uri sta slišala drug drugega in morda prvič v življenju vstopila v svet drug drugega. On je pokazal, da razume, kako je v njenem svetu in ona je rekla, da ji je zdaj jasno, kaj se dogaja v njegovem.

Ob pomoči sta tudi ugotovila, kje so razlogi za zaplete v njuni komunikaciji in kako jih lahko začasno obvladujeta.

Njena odločitev, da se bo ločila, odselila, razšla, pustila vse, kar sta skupaj ustvarila, se je začela spreminjati. Spregledala je tudi svoj delež pri moževem vedenju, zaradi katerega je bila pripravljena storiti odločilni korak v smeri rušilnih moči. In nekje v globinah empatije sta slišala, koliko trpljenja sta si povzročala drug pri drugem, ker nista utegnila izmenjati svojih resničnih čustev. V resnici niti sama pri sebi nista imela dovolj jasne predstave o tem, kaj se resnično dogaja v njunih lastnih čustvenih svetovih.

Srečanje v novih dimenzijah prinaša med partnerjema čudežne spremembe. Če je bil  njen smisel, da odhod od doma izpelje prav v času največjih prazničnih hrepenenj po družinski bližini, poznan samo njej, se je na koncu pogovora odločila, da se vrne domov, da nadaljuje, kjer se je zgodba prejšnji dan ustavila. Da dokonča okrasitev stanovanja in da preživijo praznike kot družina, skupaj z otroki.

O zamerah in užaljenostih, pa o razgretih čustvih in škodi, ki je bila prizadejana v procesu njenega odhajanja (z obeh strani in pri obeh), nismo govorili. Ko sta odhajala, je precejšnji del vsega opisanega ostal v pisarni, kot umazanija, ki se odcedi s čevljev.

Ko sem pomislil na prvo možno zgodbo in možnosti ukrepanja s policijo, pa na vprašanja otrok, ki bi praznike preživljali ločeno od očeta, v nekem vzdušju, polnem vprašanj brez odgovorov, sem se počutil kot božiček in že prav pocukrano in prav nič terapevtsko se mi je v srcu milo storilo.

Ja, hvaležen sem bil staršema za njuno zrelost in darilo, ki sta ga podarila drug drugemu in otrokom.

Seveda, po praznikih nas čaka nadaljevanje začetega dela.

“Nikoli se ne ustaviš. Vedno nekam frliš.” je stavek z današnje terapije.

“Želim si, da bi se ustavila vsaj toliko, da bi  me objela in poljubila, ko se vrnem domov. Potem bi se počutil zaželenega ob tebi, vedel bi, da nisem odveč.”

To je stavek, ki nosi dolgo zgodbo v sebi, ki nosi veliko bolečino in veliko pričakovanje, ki se je rodilo veliko prej kot je (rekli mu bomo Stane) Stane srečal svojo ženo. Vem, da si večina od vas misli, to je pa ja logično ali preprosto, da nekoga objameš in poljubiš. Vendar temu ni tako. Navadno se srečamo s človekom, ki odpira naše rane,ne zdravi. In ravno skozi to nam daje možnost, da se spoznamo, da vidimo, kako funkcioniramo, da smo hvaležni, ja hvaležni za darila, ki nam jih daje partner, ko nam pomaga celiti naše notranje bolečine. Partner lahko zdravi našo bolečino šele, ko jo spozna, ko začuti od kje jo prinašamo.

Ko vidimo, da to ni več samoumevno in da dejanja, ki so za nas preprosta, partnerju pomenijo velik izziv, postanemo hvaležni.

Ko začnemo v odnosu dajati in sprejemati z Ljubeznijo. Ko posadimo srce, šele začne rasti Ljubezen. Brez tega ni nič.

Tako kot Božično žito. Dva dni rabi da vzklije. Ampak potrebno ga je posejati v rodovitno zemljo, zaliti, negovati s toplino. Potem vzklije, hitro, da ga vidiš rasti. Ko za partnerja naredimo nekaj, kar ni spontano ampak je iz Srca, smo posadili Srce. Iz Srca bo vzklila Ljubezen. V takih pogojih bo Ljubezen vzklila čez noč. In ko vzklije, jo je še vedno treba negovati. Ljubezen v partnerstvu ni samoumevna! Potrebuje pozornost, razumevanje in empatijo. V obeh svetovih.