Kar bi jaz naslednjič več je, več všečne glasbe in še več plesa in morda kakšna vaša zgodba..

Prebrala sva dve zgodbi, povedala nekaj šal in vsak je za domov dobil ljubezensko pisemce v srčku. Ker bova na željo mnogih od vas naredila ta večer tradicionalen, bi vam bila zelo hvaležna za vaše odzive. Česa bi več, česa bi manj… Lahko jih pritaknete v komentarje (lahko si nadenete NIK ime in boste ostali anonimni) ali pa nama jih pošljite na mail info@vezal.si . Skušala bova upoštevati vaše želje za naslednji večer Ljubezni, ki bo proti koncu novembra. Prepričana sem, da več zabave v odnosu naredi odnos bolj živ in zanimiv. Prepričana sem tudi, da ste si vsi, ki ste prišli sami – brez partnerja, polepšali samotni čas.

Na življenje – LJUBEZNI!

Ena pot v takih primerih vodi k iskanju pomoči na način uporabe dodatne moči. Če en partner grozi, ga lahko drugi prijavi policiji ali centru za socialno delo. Organi moči zaščitijo žrtev, nasilnež se znajde pred sodnikom za prekrške. Ta rešitev ne prinaša pomiritve in ne možnosti za iskanje medsebojnih kompromisov. Navadno le še bolj razplamti že tako pregrete strasti in čustva. In navadno ljudje počenjajo drug drugemu stvari, za katere jim je pozneje žal. Zelo žal!

To je vedela tudi gospa, ki se je na dan, ko po družinah praznujejo božični večer, znašla na pogovoru v svetovalnici. Z vprašanjem, kako in kaj naj?

Sprejela je moj predlog, da bo dialog s partnerjem še najboljša rešitev, kljub njeni odločenosti, da se razideta in da sama z otroki dokončno zapusti njun, do še včeraj, skupni dom. Ker se bosta morala dogovoriti za otroke in še veliko majhnih sitnih podrobnosti, kjer bo potreben kompromis, ker bosta morala navsezadnje deliti skupno premoženje. Pri tem se lahko sicer bojujeta do neskončnosti, vendar vsak boj povzroča žrtve.

Odločila se je za povabilo možu, da pride tudi on na pogovor. Kljub njenemu prepričanju, da mož ne bo nikamor hodil, ker njemu že ne bo nihče solil pameti. Mož se je na njeno povabilo, na njeno presenečenje odzval in čez nekaj časa sta oba sedela v moji pisarni, nasproti drug drugemu.

Začeli smo pogovor, ki sem ga vodil po načelih in strukturi Imago dialoga.

Kaj je bil njegov smisel, da se je odzval? Želja, da družina ostane skupaj in pripravljenost, da sam po svojih močeh nekaj k temu prispeva.

Kaj je bil njen smisel, da se je odločila za poskus pogovora z možem? Enako, želja, da ostane družina skupaj. (Pri sebi sem se čudil, kako se je njena trdna odločenost glede ločitve hipoma spremenila).

In nato, kar bi on želel sporočiti njej in ga doslej ni slišala.

In obratno, kar bi ona želela sporočiti njemu, pa doslej pri tem ni bila slišana.

V dobri uri sta slišala drug drugega in morda prvič v življenju vstopila v svet drug drugega. On je pokazal, da razume, kako je v njenem svetu in ona je rekla, da ji je zdaj jasno, kaj se dogaja v njegovem.

Ob pomoči sta tudi ugotovila, kje so razlogi za zaplete v njuni komunikaciji in kako jih lahko začasno obvladujeta.

Njena odločitev, da se bo ločila, odselila, razšla, pustila vse, kar sta skupaj ustvarila, se je začela spreminjati. Spregledala je tudi svoj delež pri moževem vedenju, zaradi katerega je bila pripravljena storiti odločilni korak v smeri rušilnih moči. In nekje v globinah empatije sta slišala, koliko trpljenja sta si povzročala drug pri drugem, ker nista utegnila izmenjati svojih resničnih čustev. V resnici niti sama pri sebi nista imela dovolj jasne predstave o tem, kaj se resnično dogaja v njunih lastnih čustvenih svetovih.

Srečanje v novih dimenzijah prinaša med partnerjema čudežne spremembe. Če je bil  njen smisel, da odhod od doma izpelje prav v času največjih prazničnih hrepenenj po družinski bližini, poznan samo njej, se je na koncu pogovora odločila, da se vrne domov, da nadaljuje, kjer se je zgodba prejšnji dan ustavila. Da dokonča okrasitev stanovanja in da preživijo praznike kot družina, skupaj z otroki.

O zamerah in užaljenostih, pa o razgretih čustvih in škodi, ki je bila prizadejana v procesu njenega odhajanja (z obeh strani in pri obeh), nismo govorili. Ko sta odhajala, je precejšnji del vsega opisanega ostal v pisarni, kot umazanija, ki se odcedi s čevljev.

Ko sem pomislil na prvo možno zgodbo in možnosti ukrepanja s policijo, pa na vprašanja otrok, ki bi praznike preživljali ločeno od očeta, v nekem vzdušju, polnem vprašanj brez odgovorov, sem se počutil kot božiček in že prav pocukrano in prav nič terapevtsko se mi je v srcu milo storilo.

Ja, hvaležen sem bil staršema za njuno zrelost in darilo, ki sta ga podarila drug drugemu in otrokom.

Seveda, po praznikih nas čaka nadaljevanje začetega dela.

“Želim si, da bi se ustavila vsaj toliko, da bi  me objela in poljubila, ko se vrnem domov. Potem bi se počutil zaželenega ob tebi, vedel bi, da nisem odveč.”

To je stavek, ki nosi dolgo zgodbo v sebi, ki nosi veliko bolečino in veliko pričakovanje, ki se je rodilo veliko prej kot je (rekli mu bomo Stane) Stane srečal svojo ženo. Vem, da si večina od vas misli, to je pa ja logično ali preprosto, da nekoga objameš in poljubiš. Vendar temu ni tako. Navadno se srečamo s človekom, ki odpira naše rane,ne zdravi. In ravno skozi to nam daje možnost, da se spoznamo, da vidimo, kako funkcioniramo, da smo hvaležni, ja hvaležni za darila, ki nam jih daje partner, ko nam pomaga celiti naše notranje bolečine. Partner lahko zdravi našo bolečino šele, ko jo spozna, ko začuti od kje jo prinašamo.

Ko vidimo, da to ni več samoumevno in da dejanja, ki so za nas preprosta, partnerju pomenijo velik izziv, postanemo hvaležni.

Ko začnemo v odnosu dajati in sprejemati z Ljubeznijo. Ko posadimo srce, šele začne rasti Ljubezen. Brez tega ni nič.

Tako kot Božično žito. Dva dni rabi da vzklije. Ampak potrebno ga je posejati v rodovitno zemljo, zaliti, negovati s toplino. Potem vzklije, hitro, da ga vidiš rasti. Ko za partnerja naredimo nekaj, kar ni spontano ampak je iz Srca, smo posadili Srce. Iz Srca bo vzklila Ljubezen. V takih pogojih bo Ljubezen vzklila čez noč. In ko vzklije, jo je še vedno treba negovati. Ljubezen v partnerstvu ni samoumevna! Potrebuje pozornost, razumevanje in empatijo. V obeh svetovih.

Veliko delava s pari,v glavnem pa delava sama s sabo. Tako bi jaz opisala najino delo. Poznam ljudi, ki imajo zadržke do terapij in jih tudi iskreno razumem. Zakaj bi hodili na terapije? Ker je to moderno, ker so drage ali ker z nami nekaj ni v redu? Mislim, da noben od teh razlogov ni dovolj prepričljiv.

Terapiji lahko rečemo tudi svetovanje ali pa kaj bolj luštnega (recimo servis ). To, kar delava midva z Albertom je način življenja, je zavesten partnerski odnos. Na prvi pogled morda nič drugačen od drugih. V temelju pa popolnoma drugačen.

Spomnim se starih časov, kjer so bili konflikti prava katastrofa. Spomnim se časov, ko konfliktov sploh ni bilo – tudi katastrofa. Spomnim se časov, ko je eden od naju popuščal zaradi ljubega miru – nova katastrofa. Spomnim se časov osamljenosti… in spomnim se časov z veliko priokusi. To so bili časi, ko nisva razumela.  Nisva razumela najinih vedenj, notranjih svetov. Svojih vedenj, kaj šele partnerjevih.

Kaj naju je reševalo?

Prepričana sem, da naju je reševala velika potreba po bližini in pogovor.  Vzporedno s tem se je v najinem partnerstvu zgodilo marsikaj. Potem sva se začela izobraževati. Zdelo se je, kot da ta potreba prihaja od zunaj, od drugih ljudi, v resnici pa je prihajala iz naju dveh.

Najina pot je bila zaznamovana z velikimi odpovedovanji. Odpovedovati se starim vzorcem, starim načinom življenja, starim prepričanjem, je velika sprememba in spremembe niso lahke. Potem je tukaj še denar. Te zadeve niso poceni. Ob tem, da sva si kupila staro hišo, da imava štiri otroke, plačevati tako draga šolanja, supervizije, osebno izkušnjo… Tudi na ta račun smo se marsičemu odrekli. Smo se res? Pravzaprav ne. Samo pogledati moram z druge plati. Morda kdaj nismo šli na dopust, ampak smo se ravno zaradi vsega, kar z Albertom počneva imeli fino doma. Nikoli nismo praznovali rojstnih dni v gostilni ali v Mcdonaldsu. Morda kdaj nismo šli v kino, pa se zdajle ne spomnim, kaj nam zaradi tega manjka. Morda… je vse to zapustilo v otrocih neuresničena hrepenenja. Sigurno jih je. Upam, da jih bova uspela naučiti, kako jih prepoznati, uresničiti enkrat pozneje ali pa preprosto pustiti, da odletijo stran. Kar je bolj pomembno, upam, da jih bova naučila prepoznati notranji vpliv in notranjo moč teh neuresničenih hrepenenj. Vsi imamo na tone neuresničenih hrepenenj, ker pač ne moremo imeti vsega. Niti čustveno, niti razumsko, niti materialno. (Kljub temu, da pri Mobitelu, v reklamnem sloganu pravijo – »Ni res, da ne morete imeti vsega«, kar samo pomeni, da jim reklame dela nekdo, ki ima veliko pojma o našem notranjem življenju.)

Kar je pri nama drugače je, da sva se naučila izhajati iz sebe. Prepoznavati moje stiske in pogledati od kod izhajajo, prepoznati moje potrebe in jih povedati na glas, prepoznati moja prepričanja in se vprašati ali so logična in funkcionalna….

Kar je še drugače je, da sva ustvarila med nama vez varnosti in da se o teh stvareh upava pogovarjati… Da se znava poslušati, slišati… Da se znava dobro skregati in s tega učiti… Da naju ni strah stopiti v čevlje drugega… Veliko tega sva počela že včasih. Z gotovostjo pa lahko povem, da nekaterih zadreg z zunanjo pomočjo ne bi zlahka rešila.

Preprosto sem sprejela, da rabim supervizijo vsake toliko časa, da jo moram plačati, tako kot plačam frizerja ali še bolje, tako kot plačam servis za avto. In če imava servisiran najin odnos, se to veliko bolj vidi in se tudi občuti, kot pa takrat, ko odpeljem avto od mehanika.

K nama je prišlo že mnogo ljudi in z gotovostjo lahko trdim, da so bili vsi po vrsti normalni. V kar iskreno verjamem je, da nam ravno strah, da z nami nekaj ni v redu,  onemogoča marsikatero pot, lažjo pot do sebe in do razumevanja. Zavedanja sebe, svojih dejanj in seveda posledično tudi odgovornosti.

Občutek ob ugotovitvi, da otrok krade je pri večini staršev obup. Navadno pridejo k nama z informacijo, da nihče vdružini ne krade, da ne skrivajo ničesar drug pred drugim, da si zaupajo/so si zaupali. V hipu, ko v družini nekdo prekrši kakršnokoli zaupanje, to zaupanje ugasne. Za to je res potreben trenutek. Da se zaupanje zgradi nazaj, so včasih potrebni meseci, celo leta. In zato je treba veliko pripravljenosti vseh družinskih članov.

Včasih so za krajo sekali prste. Mene so recimo, ko sem bila majna in sem vzela z omare 50 par, prebutali kot cigana. Čeprav sploh nisem vedela kaj je 50 din, kovanček mi je bil všeč, ležal je na omari in sem ga pač vzela. Sem kradla? V mojih očeh ne, v očeh mojih staršev, da. ‘Primerno’ so reagirali in me prebutali. Verjamem, da je bilo to v njihovem svetu dobro in pametno. V mojem svetu se mi je zgodila velika krivica. Rano sem zacelila v obdobju odraslosti, s pomočjo Alberta. Posledica je, da ne prenašam krivice in da jo velikokrat vidim tudi tam, kjer je ni.

Zato je takrat, kadar krade naš otrok primerno ohraniti mirno kri in za nekaj časa pospraviti čustva na stran.

Največ boste dosegli, če otroku omogočite varnost, v kateri vam bo sam povedal, kaj ga je pripeljalo do tega, da je kradel, za kaj denar potrebuje, ali vidi možnost v tem, da bi vas prosil…

Nedavno sva imela primer, 15 letne deklice, ki je sunila svojim staršem denar iz prihrankov. Prihranke imamo navadno preštete in tako ni bilo težko uganiti kaj se je zgodilo.

Po pogovoru smo prišli do tega, da je deklica (sicer zelo vzorna hči, pridna v šoli, zasluži si tudi kakšen svoj denar, spoštljiva do staršev…) vzela ‘kar tako’. Deklica je tihe narave in nikoli ne izraža naglas svojih želja in potreb. Vedno kadar si kaj želi, to željo obdrži v sebi. To so popolnoma nematerialne želje, kot je to, da si želi, da ji mami skuha puding, da jo oči pelje v šolo, ali da ji kdo zmasira  hrbet, ali gleda z njo tv oddajo…) Preprosto jih ne izreče, ker se ji ne zdijo pomembne. V zameno za to pa si rada kupuje stvari, obleke, parfumčke… Neuresničenih želja se je nakopičilo toliko, da si je pač vzela, kar je mislila, da ji v njenem svetu pripada.

Kako smo rešili?

Dogovorili smo se, da se bo začela učiti izražati svoje želje in potrebe. Da se bo opazovala in se o svojih stiskah pogovarjala s starši.

Da bodo starši tudi bolj pozorni in bodo skušali zaznati njena sporočila, ki verjetno niso najbolj jasna.

In seveda, da bo vrnila ukradeno vsoto.

Po nekaj srečanjih se je videlo, da je deklica bolj sproščena in vesela in da ima iskren stik s starši.

To je samo en primer kraje. Otroka je vedno treba vprašati, kako bo to popravil in potem pozorno slediti njegovim vedenjem.

Imela sva tudi primer, ker se je otrok zadolžil, do te mere, da ni zmogel sam vračati. Kradel je tam, kjer mu je bilo najlažje. Tukaj pa je bila pot reševanja precej bolj boleča.

Ne bi mogla biti v skupnosti z moškim, ki bi mi dajal občutek, da sem nepomembna v njegovem življenju, ali celo, da mu ni mar zame.

S tem ne želim reči, da živim v raju, da med nama ni konfliktov, solz in bolečin. Veliko je tega. Kaj je med nama drugače, kot drugje?

Morda samo to, da sva oba zavezana zavestnemu partnerstvu. Kar pa niti od daleč ni preprosto. To pomeni večno delo na sebi in večno podporo drugemu.

Veliko parov misli, da je z njimi nekaj narobe, ko pridejo k nama na terapijo. (Že beseda ‘terapija’, sporoča nekaj takega.) Ko ugotovijo, da se spoprijemajo s stiskami, kot vsak par, jim vidno odleže. Kako pa sva midva?

Tudi pri nama se stvari ne zgodijo same od sebe. Skozi šolanje sva šla čez precej intenzivno osebno izkušnjo, redno obiskujeva supervizije in konfliktov ne pometava pod preprogo ampak se z njimi zavestno soočava. To pomeni, da najprej vsak pri sebi pogleda, kaj bi lahko naredil drugače iz katere zgodbe v sebi prihaja, potrudiva se, da ne kaževa s prstom drug na drugega… To znava, ker sva se tudi midva naučila.

Spomnim se poročne zaobljube. Obljubila sem z dušo in srcem! Ker…, ker si nisem znala predstavljati, kaj pomeni v dobrem in slabem. Nisem vedela, da to lahko povzroči eno malo nestrinjanje glede porabe denarja, vzgoje, božične večerje, prijateljice, ki jo je moj mož zapeljivo pogledal, prijatelja, ki sem ga v Albertovih očeh pretesno objela, bolečin v križu, vnetja ledvic…

Pojma nisem imela, kaj poročna zaobljuba nosi, kakšno težo!!! Tudi moj Albert ni imel pojma. Včasih je bilo celo tako, da kar je bilo zame dobro, je bilo za Alberta slabo. Kako rešiti tako kolobocijo občutkov, besed, dejanj???

Majne stvari, ki lahko povzročijo večen konflikt in celo ločitev. Reševati tovrstne zaplete se je bilo treba naučiti. Ne na način večnega popuščanja in žrtvovanja ampak na način, kjer sva imela oba občutek, da sva potešena v svojih potrebah. Tega nam nihče ne položi v zibko. V popotnico zapuščine največkrat dobimo vzorec bojevanja, v smislu ‘jaz imam prav’…

Povzetek mojega nočnega razmišljanja o mojem zakonu je, da je Albert nekaj najlepšega, kar mi je ponudilo življenje. Moja izbira in moja odločitev pa je, da v popolnoma vsakem trenutku izbiram, kakšen odnos z njim si želim imeti in prav tako on… Z leti sva v tej izbiri vedno bolj uglašena in tudi veliko več znava in razumeva. Zato je najin odnos lahko vedno lepši.

Naj vas ne bo sram, če v odnosu ne znate nečesa rešiti. To ne pomeni, da je z vami nekaj narobe, to pomeni, da vas življenje vabi na novo učno pot. Učenje, kako živeti z nekom, je učenje, ki nam prinese največ v življenju. Ljubezen in Varnost!

Zanimivo bi bilo slišati Albertovo refleksijo.

Ko je učenec pripravljen, se bo pojavil učitelj

“Prijavila sem naju na Vezal”, pravi Ž. “Vezal? Zakaj že?” “Ja zarad H., ker je ne moreva več ukrotit.” H. je v zadnjem času neukrotljiva Ž.-jina hčerka iz prejšnjega zakona. Utrujena od neprestanih borb iščeva nasvete vsepovsod. Na Vezal sva naletela na Internetu že pred leti, vendar takrat še ni prišel na vrsto. V paru ali posamično sva obiskala že prenekaterega svetovalca in terapevta, najine knjižne police se šibijo pod težo knjig, z nasveti o partnerskih odnosih, vzgoji otrok ipd. V knjigah so žal samo mrtve črke na papirju, zato sva iskala praktične prikaze teorije; taka reč tudi najbolj ostane v spominu. Sedaj je torej na vrsti Vezal. Kje sem že slišal zanje? Na Internetu seveda, google hitro najde zakonca Mrgole. Gospod Albert je doktor (pa ne zdravnik), gospa Lea direktorica, s štirimi otroci, tokrat bo mogoče kak pameten nasvet.

Prvi obisk je prinesel takojšen uspeh. Konkretni nasveti so doma povzročili celo revolucijo. Razmerje moči se je začelo spreminjati,kar je na površje prineslo trenja med nama.

Ob naslednjih obiskih je dvojec Mrgole zares zablestel. Z različnimi prijemi sta odkrivala dinamiko med nama. Albertova roka naju je vodila po vrtincu čustev, Leina neverjetna intuicija in sposobnost poslušanja in opazovanja je v pravih trenutkih usmerila analizo. Skupaj sta Albert in Lea več kot vsota dveh.

Kaj se je spremenilo doma? H. je še vedno samosvoja, vendar jo lažje obvladava. Ravno zaradi samosvojosti jo imam še bolj rad. Z Ž. se še vedno skregava, vendar se na njenem obrazu že med glasnim argumentiranjem prikrade nasmeh, tako da najinih prepirov ne jemljem več tako smrtno resno.

Jaz? Od jesenskega občutka, da sem pred prepadom, do danes, ko me občasno preplavi občutek sreče. In to ni občutek sreče, kot ob kakem dosežku ali darilu, ampak notranje zadovoljstvo, da so stvari take kot so.

***

Hvala, za izkušnjo, ki sta jo velikodušno podelila z nami.

Celotno oddajo ‘Med štirimi stenami’, lahko poslušate tukaj.