Obožujem njihovo vztrajnost in pogum. Obožujem njihovo ustvarjalnost in moč… Kaj vse so pripravljeni narediti, da bi lahko odrasli. Se odpovedati sladki varnosti, bližini, udobju…

Mi pa jih vidimo, kako brezglavo drvijo v brezno pogube, kako iščejo svojo pamet in hodijo po trnovih poteh. Tistih, ki smo jih mi zanje očistili pa nočejo niti videti.

Obožujem starše.

Obožujem njihovo trdo garanje, da bi otroka spravili do kruha in njihovo neskončno ljubezen, ki premaguje vse ovire.

Kaj bi lahko počeli z vsem tem. Gre to sploh skupaj?

Ko gledam svojega ponorelega otroka na eni strani in mene, ponorelo mamo, na drugi strani, se vprašam: ‘Kdo je tukaj odrasli?’

Preprost odgovor: ‘Nihče.’

Kdo pa bi moral biti odrasli?

Preprost odgovor je: ‘Jaz, mama (in oče).’

Spomnim se tistih dni. Prve pubertete. Kar danes vem, je to nekaj, kar ne pride počasi, ampak pride v trenutku.

Starši hočemo rezultate. Naši najstniki pa imajo nad tem moč.

Takole je zgledalo:

‘Ste dobili nazaj matematiko?’

‘Ne.’

‘A ni tako, da vam prinese nazaj v enem tednu?’

‘Kva težiš, njo vprašaj, lena je pač, ne da se ji popravt.’

(Učiteljica je bila vedno popolnoma v redu, tudi za mojega otroka. Debelo gledam, nič mi ni jasno, niti v vedenju, niti v izbiri besed… Edino kar mi je bilo jasno, je bilo, da so matematiko dobili nazaj).

Znova:

‘A ste dobili nazaj matematiko?’

‘Jooooo…. No smo, ampak zdele boš slabe volje in sama si kriva, kaj pa težiš.’

‘In?’

‘Bedna si, kje sem te najdu!’

V želodcu me stiska, težko diham. Sprašujem se, kam je izginil moj zlati, pridni otroček… Nimam energije, da bi rekla karkoli. Samo stojim in gledam ga, verjetno z upropaščenim pogledom.

‘Dve sem pisal.’

Vstane, vzame skejt in… gre… ?!?

Potem sledi slavni očetov govor:

‘No, sem ti rekel. To je od spuščenih hlač. A ga vidiš kašen hodi. Zakaj si gat raje ne obleče kar čez kavbojke, da bi cele pokazal. In skejterji. Mu bom že pokazal skejt. Pribil ga bom na steno in od danes naprej ga bo samo še gledal. Pa tista družba čudna. Sami luzerji. Že samo pogledaš jih in veš. Tiste hlače pod ritjo in mikice… Konc, not ga bom zaklenu in vse kar bo mel na voljo bodo zvezki, knige, voda in kruh…’

Jaz:

‘Meni se zdijo čist v redu fantje, odraščajo…’

‘Aha, zdaj jih boš pa še zagovarjala, saj sem vedu, itak ti je vseeno, no, potem pa kar ti poskrbi, da bo naredu kaj u življenju. Bomo vidl, no, saj že vem, to bo tako kot ti….’

Poznate to zgodbo. Ali opazite, kam pripelje? Od dvojke v šoli, do kaosa v partnerstvu. Med tem, ko na koncu najstnika in njegove odgovornosti ni nikjer.

Ali se da doseči, da najstnik ostane za mizo, da se z njim pogovorimo, ohranimo stik?

Kako se pogovarjati, da bo naš otrok vedel, da nam je mar zanj in ne samo za njegove rezultate? Kako doseči, da bo naš otrok potrgal vezi, odrasel, dobil izkušnje, brez da bi nas zraven pobralo od skrbi in groze?

Dejstvo, ki ga vsi vemo je, da otrok mora odrasti.

Vemo tudi, da zato rabi izkušnje samostojnega ravnanja, odločanja, reševanja problemov.

Vemo tudi, da imajo najstniki neizmerno moč in da je naše orožje drugje. V stiku in varnosti.

Ali veste, kaj najstnik razmišlja, ko leži na postelji, jezno gleda v strop in se z nami ne pogovarja, ker ga ‘ne razumemo’?

Strah ga je. In z jezo, ki jo kaže, ta strah prikriva. Odrasti ni lahko in navsezadnje – ali nismo odrasli za to, da jim pomagamo? In otroci so sigurno za to, da nam pomagajo odrasti.

Midva sva se tega naučila in se še učiva. Danes je tale dečko odrasel, odgovoren otrok. Veliko sva se naučila pri študiju, največ pa od najinih otrok. S pomočjo njih sva tudi midva postajala iz dneva v dan bolj odrasla, bolj odgovorna, bolj mama, bolj oče, bolj žena in bolj mož… To res ni enostavno!

Delavnica ‘Učinkovita komunikacija z najstniki’ je skoraj razprodana. Na voljo je samo še nekaj prostih mest. Če bosta oba termina zapolnjena, bova razpisala še en dodatni termin. Več informacij dobite na spletni strani.

Privoščite si malo užitka in preberite mnenja udeležencev z zadnjega treninga partnerskih veščin – MODRI KLJUČ.

V soboto pa mi je Albert kupil vrtni paviljon. Kako hecno rečem, da ga je kupil on – v resnici imava denar skupaj in kupovala sva ga oba. Ampak jaz se počutim, kot da ga je Albert kupil meni. In to je pomembno, ker me ravno ta občutek postavi na prestol posebnosti zraven njega. Ja, hočem biti nekaj posebnega zanj, želim si to in hrepenim po tem. Pravzaprav tega nimam nikoli dovolj. Nenasitna sem! Je pa pravično, da to najprej priznam sebi in nato jasno povem Albertu, ki je moj partner in je s tem dejstvom odrešen večnega ugibanja, kako naj me osreči. Ni treba, da mi kar naprej kupuje, obstaja tudi veliko drugih načinov, da me naredi pomembno. Pomembno zanj.

Ker je vrtni paviljon prišel v hišo zvečer, je bilo treba čakati do jutra. Da se naredi dan. V postelji sem ležala najprej na hrbtu in si z zaprtimi očmi predstavljala, kakšen bo jutri naš dom. Kaj če bo paviljon prevelik, če barve ne bodo ustrezale okolju…? Te misli me ne bodo nikamor pripeljale. Obrat na trebuh in sanjarjenje, kako vse do milimetra paše in ustreza, kako je lepo… vse do petih zjutraj. Takrat sem zaznala, da se oseba zraven mene premika (res otročje zabavno!), zato nisem pozabila povedati, da se zunaj že svita…

Nova priložnost za nove komunikacije .

Kar sem želela sporočiti je, da ima vse to v ozadju zelo simbolno moč. Ni bistvo v tem, da je nekaj novega (kljub temu, da je tudi to fino), bistvo je, da je nekaj, kar je dalo našemu domu širši smisel. Prostor kjer se bomo družili, skupaj kot družina, midva kot partnerja, otroci s prijatelji in midva s prijatelji… Prostor za nove obrede in prostor za zabavo. Prostor kjer bom jaz mojemu možu nekaj posebnega in prostor, kjer bo on zame in jaz zanj. To so drobne stvari, ki delajo odnos. Kdo še sploh rabi televizijo?

Kakorkoli, tavam po blogih in odkrijem blog z naslovom: ‘Zakaj jo ljubim’. Blog piše moški. Anonimen moški.

Predstavi se takole:

Ahil:

“Težko je odpreti svoje misli in jih tako na široko razgaliti javnosti. Vendar zanjo storim tudi to. Seveda se pa razume, da ne bom nikoli povedal, kdo sem, kdo je ona, in bi vse, ki berete ta blog, prosil, da to razumete. Kajti, tako močno razgaliti misli, je moškemu v neverjetno muko.”

Kdo pravi, da moški ne znajo odpreti srca? Veliko žensk posplošuje, češ ‘to so pač moški’. Ahil zelo lepo pokaže, kako čuti ljubezen, povezanost, pripadnost. Saj vem, nekateri boste rekli, da je dečko zaljubljen. Sama pa rečem, tudi če je, če bo svoj odnos nadaljeval s takšnim izražanjem občutkov ima veliko več možnosti, da bo odnos ohranil tak kot je ali celo bolj kvaliteten!

Življenje nenehno rahlja vezi med nami, ampak če imamo nekje zapisano, kako iskreno povezani smo (bili), se lažje spomnimo. Vsi ti občutki ves čas bivajo v nas.

Ahil s svojim blogom lepo dokazuje, da stereotipi o moških ne veljajo. Kar bi mu jaz rada sporočila je – Ahil, potrudi se in piši blog, tudi kadar ne boš čutil, da si razpoložen za to! Tvoja deklica je prav gotovo srečna kakor ti. Uživajta življenje skupaj.

Ostalim predstavnikom moškega spola, ki so malo nerodni v tovrstnem izražanju pa: “Ni vam treba pisati bloga, da boste osrečili svoje ljube. Zadostuje tudi par povedanih stavkov na teden.”

Res pa je, da pisana beseda zaleže parv pri takih damah, ki izrečene lepote težko slišijo.

Hvala Ahil, polepšal si mi večer. In verjamem, da tole:  “tako močno razgaliti misli, je moškemu v neverjetno muko.” zares drži. Dokazal si, da je možno!

Imela sta se rada, zato sta vztrajala. Učila sta se poslušati drug drugega. Učila sta se razumeti svoja lastna vedenja. Učila sta se pokukati v svet preteklosti in se srečati s svojimi lastnimi hrepenenji. Učila sta si medsebojno pomagati. Učila sta se, kaj so to obredi. Učila sta se radosti, zato sta morala za nekaj časa stopiti v svet Pike Nogavičke… Kar je najbolj pomembno je to, da sta dajala vse od sebe pri delanju sprememb, da sta drug drugega vzpodbujala. Zelo hitro sta se naučila, da spremembe delaš sam. Ko sta videla, da to ni tako lahko, sta počasi nehala s prstom kazati na drugega in si, namesto tega, začela pomagati. Naučila sta se komunicirati…

To je dveletna pot smeha in solz, grenkih spoznanj in sladkih sprememb.

Zakaj vse to pišem?

Ker sta se danes poročila!

Poročila sta se, šele ko sta se naučila pogovarjati, ko sta se naučila reševati konflikte, ko sta vedela s kakšnih svetov prihajata. Poročila sta zares pripravljena na zakon!

Kar pa je najbolj pomembno: POROČILA STA SE Z NAREJENO VIZIJO NJUNEGA PARTNERSKEGA ODNOSA!

Pomembno zato, ker ima njun odnos jasno začrtano pot, cilje, prosti čas, vzgojo. Ker vesta v katero smer gresta, bosta lažje preskočila ovire, ki ju čakajo na poti.

Mi pa držimo pesti in Vama želimo sladko življenje. Seveda se zgodi, da sladkorja tudi zmanjka, sem pa pomirjena, ker vidva natančno vesta, kje se ga najde. Kadar ga zmanjka pa je to lahko zelo koristna izkušnja!

Kar bi jaz naslednjič več je, več všečne glasbe in še več plesa in morda kakšna vaša zgodba..

Prebrala sva dve zgodbi, povedala nekaj šal in vsak je za domov dobil ljubezensko pisemce v srčku. Ker bova na željo mnogih od vas naredila ta večer tradicionalen, bi vam bila zelo hvaležna za vaše odzive. Česa bi več, česa bi manj… Lahko jih pritaknete v komentarje (lahko si nadenete NIK ime in boste ostali anonimni) ali pa nama jih pošljite na mail info@vezal.si . Skušala bova upoštevati vaše želje za naslednji večer Ljubezni, ki bo proti koncu novembra. Prepričana sem, da več zabave v odnosu naredi odnos bolj živ in zanimiv. Prepričana sem tudi, da ste si vsi, ki ste prišli sami – brez partnerja, polepšali samotni čas.

Na življenje – LJUBEZNI!

Pri Vezalu in Kavarni Marjanca bomo zanesljivo dali od sebe vse, da vam večer ostane v lepem spominu!

Tisti, ki ne morete priti, ker greste na počitnice, pa ne bodite žalostni. Ta večer bo postal tradicionalen večer Ljubezni. Naslednjega lahko pričakujete proti koncu leta!

Kakšna je razlika med Valentinovim in Vezalovim Ljubezenskim Večerom? Mi smo prepričani, da si ljubezen zasluži VSAK.

Zato vabimo tudi tiste, ki ste sami, ki niste v zvezi. Ne želimo, da sami in osamljeni ostajate doma. To bo večer ljubezni za vsakogar. Lahko pridete v paru, sami, s prijatelji…

Ljubezen je nekaj, kar nam pripada in je nekaj, kar si moramo dovoliti.

Če je nismo bili deležni, ko smo bili majhni, če smo je bili deležni, če smo obdarjeni z veščino, da jo zlahka delimo, če jo težko sprejemamo…

Vsi smo dobrodošli na Vezalovem Ljubezenskem Večeru:

14. februarja 2010

Ob 18h

V Kavarnici Marjanca na Kolodvorski ulici 5, v Kamniku

Kaj se bo dogajalo?

♥ Ljubezenska večerjica

♥ Ljubezenske pesmi

♥ Ljubezenske zgodbe

♥ Sproščeno druženje

♥ Ljubezensko presenečenje

Izbirali bomo med tremi meniji. Vsak meni stane 10€. Dodatno pijačo plačamo posebej.

Zaradi lažje organizacije in omejenega števila mest, se je treba prijaviti na Info@vezal.si Ali na GSM 041 811 999 (Lea).

Prijavite število oseb in številko menija.

Gospa in Gospod Mlakar se bosta potrudila, da bomo dobro jedli, da bomo v lepem vzdušju in da nam bo lepo. Vas pa prosim, če se slučajno zgodi, da po prijavi ugotovite, da ne morete priti, svojo rezervacijo odjavite.

Ni nam treba plačati rezervacije, zato je lepo, da upravičimo zaupanje!

Ljubezenski meniji za ljubeznivih 10€:

1. MENI

Ljubezenski napoj (alkoholni ali brezalkoholni)

Marinirani škampi na rukoli, z grškim sirom

Minjon prekmurske gibanice

2. MENI:

Ljubezenski napoj (alkoholni ali brezalkoholni)

Telečja rulada, pečen krompirček s timijanom

Pehtranova potica

3. MENI

Ljubezenski napoj (alkoholni ali brezalkoholni)

Štefkina pečenka, njoki z rožmarinom

Banana s sladoledom

Kavarna Marjanca z gospodarico Katko in Gospodarjem Florjanom vam želi obilo zabave, dobre volje, ljubezni in DOBER TEK!

14. februarja ob 18h, vas čaka prelep večer. Najdete ga tukaj – zemljevid .



Ena pot v takih primerih vodi k iskanju pomoči na način uporabe dodatne moči. Če en partner grozi, ga lahko drugi prijavi policiji ali centru za socialno delo. Organi moči zaščitijo žrtev, nasilnež se znajde pred sodnikom za prekrške. Ta rešitev ne prinaša pomiritve in ne možnosti za iskanje medsebojnih kompromisov. Navadno le še bolj razplamti že tako pregrete strasti in čustva. In navadno ljudje počenjajo drug drugemu stvari, za katere jim je pozneje žal. Zelo žal!

To je vedela tudi gospa, ki se je na dan, ko po družinah praznujejo božični večer, znašla na pogovoru v svetovalnici. Z vprašanjem, kako in kaj naj?

Sprejela je moj predlog, da bo dialog s partnerjem še najboljša rešitev, kljub njeni odločenosti, da se razideta in da sama z otroki dokončno zapusti njun, do še včeraj, skupni dom. Ker se bosta morala dogovoriti za otroke in še veliko majhnih sitnih podrobnosti, kjer bo potreben kompromis, ker bosta morala navsezadnje deliti skupno premoženje. Pri tem se lahko sicer bojujeta do neskončnosti, vendar vsak boj povzroča žrtve.

Odločila se je za povabilo možu, da pride tudi on na pogovor. Kljub njenemu prepričanju, da mož ne bo nikamor hodil, ker njemu že ne bo nihče solil pameti. Mož se je na njeno povabilo, na njeno presenečenje odzval in čez nekaj časa sta oba sedela v moji pisarni, nasproti drug drugemu.

Začeli smo pogovor, ki sem ga vodil po načelih in strukturi Imago dialoga.

Kaj je bil njegov smisel, da se je odzval? Želja, da družina ostane skupaj in pripravljenost, da sam po svojih močeh nekaj k temu prispeva.

Kaj je bil njen smisel, da se je odločila za poskus pogovora z možem? Enako, želja, da ostane družina skupaj. (Pri sebi sem se čudil, kako se je njena trdna odločenost glede ločitve hipoma spremenila).

In nato, kar bi on želel sporočiti njej in ga doslej ni slišala.

In obratno, kar bi ona želela sporočiti njemu, pa doslej pri tem ni bila slišana.

V dobri uri sta slišala drug drugega in morda prvič v življenju vstopila v svet drug drugega. On je pokazal, da razume, kako je v njenem svetu in ona je rekla, da ji je zdaj jasno, kaj se dogaja v njegovem.

Ob pomoči sta tudi ugotovila, kje so razlogi za zaplete v njuni komunikaciji in kako jih lahko začasno obvladujeta.

Njena odločitev, da se bo ločila, odselila, razšla, pustila vse, kar sta skupaj ustvarila, se je začela spreminjati. Spregledala je tudi svoj delež pri moževem vedenju, zaradi katerega je bila pripravljena storiti odločilni korak v smeri rušilnih moči. In nekje v globinah empatije sta slišala, koliko trpljenja sta si povzročala drug pri drugem, ker nista utegnila izmenjati svojih resničnih čustev. V resnici niti sama pri sebi nista imela dovolj jasne predstave o tem, kaj se resnično dogaja v njunih lastnih čustvenih svetovih.

Srečanje v novih dimenzijah prinaša med partnerjema čudežne spremembe. Če je bil  njen smisel, da odhod od doma izpelje prav v času največjih prazničnih hrepenenj po družinski bližini, poznan samo njej, se je na koncu pogovora odločila, da se vrne domov, da nadaljuje, kjer se je zgodba prejšnji dan ustavila. Da dokonča okrasitev stanovanja in da preživijo praznike kot družina, skupaj z otroki.

O zamerah in užaljenostih, pa o razgretih čustvih in škodi, ki je bila prizadejana v procesu njenega odhajanja (z obeh strani in pri obeh), nismo govorili. Ko sta odhajala, je precejšnji del vsega opisanega ostal v pisarni, kot umazanija, ki se odcedi s čevljev.

Ko sem pomislil na prvo možno zgodbo in možnosti ukrepanja s policijo, pa na vprašanja otrok, ki bi praznike preživljali ločeno od očeta, v nekem vzdušju, polnem vprašanj brez odgovorov, sem se počutil kot božiček in že prav pocukrano in prav nič terapevtsko se mi je v srcu milo storilo.

Ja, hvaležen sem bil staršema za njuno zrelost in darilo, ki sta ga podarila drug drugemu in otrokom.

Seveda, po praznikih nas čaka nadaljevanje začetega dela.

Novo leto 2010

Novo leto 2009

Novo leto 2008

Novo leto 2007

Novo leto 2006

Novo leto 2005 – Manjka?