Res je tudi, da si vsak ustvarja svoje lastne teorije in si z njimi pojasnjuje svoje vedenje.

Ko pridemo do sporočila, da je medicinskega vidika ni indikacij za pojasnilo motenega delovanja, se obrnemo v raziskovanje psihičnih dejavnikov.

Ko govorimo o težavah erekcijo in psihični plati njenega razumevanja, se ukvarjamo z vprašanji, ki so povezani z individualnim dogajanjem in z vprašanji, ki zadevajo medsebojni odnos. Ena vprašanja zadevajo spolno vzdraženje (libido, slo), načine vzdraženosti, načine zagotavljanja uživanja, dogajanje v spolnem odnosu, doživljanje in vedenje v odnosu ter nenazadnje doživetje vrhunca.

Pri tem sodeluje veliko dejavnikov, ki upravljajo z našim vedenjem in vplivajo tudi na naše organske oz. fiziološke reakcije. Dejavniki zadevajo tako individualno razvojno pot seksualnosti, izkušnje na tej poti, prepričanja, v tej zgodbi so poglavitne vsebine povezane z navezanostjo in bližino, s področjem razvoja intimnosti, sposobnostjo deliti užitek v intimnosti, s pogoji, da smo lahko predani in sproščeni z drugo osebo, da lahko dajemo in sprejemamo. Ob prepričanjih sodelujejo tudi fantazijski svetovi, pričakovanja in predstave, ki smo si jih ustvarili, tako do sebe kot do partnerja. V veliki meri so to dejavniki, ki ne nastopajo v zavesti in pod nadzorom kakor si ga zamišljamo. Res je, da odraz psihičnega delovanja zaznamo v doživljanju in prek telesnih odzivov.

V primerih, ko je penis v stanju erekcije ob enih pogojih (npr. samozadovoljevanje, določena drža ali položaj), ko prihaja do doživljanja seksualnega ugodja pod enimi pogoji oz. v določenih okoliščinah, v drugih pa ne, je smiselno raziskati, kaj je sprememba.

Mnogo je opisov, kjer moški opisujejo razliko med intimnim dogajanjem brez stika s spolnim parterjem (npr. ob samozadovoljevanju) in v situacijah ob prisotnosti spolnega partnerja. Zlasti pogosti sta težavi, povezani z erektivno disfunkcijo (izgubo erekcije) in prezgodnjim izlivom. Pojasnilo, da gre za vplive stresorjev v življenju uporabnikom v praktičnem smislu reševanja ne zadostujejo.
Vendar se na tem mestu soočimo z povsem individualnimi zgodbami in pogoji.
Reševanje dejavnikov, ki nastopajo iz psihične plati, je povezano z raziskovanjem posameznikove osebnosti in načinov vpetosti v medosebne odnose. Na področju intimnosti in seksualnosti gre za delovanje misli, izkušenj, prepričanj, ki so vpeti v doživljanje na telesnem področju in za to, kako se ti dejavniki odražajo v vedenju.
Če izberemo primer zgodbe, v kateri moška oseba poroča o močni vzburjenosti in funkcioniranju erekcije, doseganju seksualnega ugodja ter dosežku vrhunca z ejakulacijo v pogojih intimnosti na samem, torej ob masturbiranju; ter o spremembi v pogojih, ko se ista oseba znajde gola s partnerko na začetku spolnega odnosa, ne gre več za enosmerno vzročnost. Ljudje v medsebojnih odnosih delujemo po zakonitostih povratnih informacij, ki zadevajo našo percepcijo, naše telesne občutke, naše čustveno doživljanje in sposobnost izražanja. Na drugi strani imamo osebo z enakim načinom delovanja.

Možnosti za pojasnilo, razumevanje in spreminjanje nefunkcionalnih izidov v seksualnih aktivnostih, povezanih s psihičnimi vplivi, so tako odvisne od raziskovanja učinkov drugih na nas. Učinek drugih pa se lahko nanaša na pomembne druge, ki so sodelovali pri oblikovanju našega psihičnega delovanja v preteklosti ali so to drugi, ki so prisotni v sedanjosti. To delo je področje psihoterapije in pomeni proces, ki navadno ni povezan z enkratno intervenco.

Vprašanje izbire ustreznega strokovnjaka, ki nam lahko pomaga razumeti psihične vplive je odvisen od kompetentnosti strokovne pomoči, našega zaupanja v možnost, da nam terapevt lahko pomaga in osebnim stikom, ki nas prepriča v zaupanje in varnost. Tako odločitev spet ni povsem enoznančna.

Topel objem vsakemu posebej,
Leonida in Albert
Izak, Medeja, Ilona in Ezav

Spomini na otroška doživetja tega časa se prepletajo s poznejšimi spomini. Vzorci iz primarne družine, ki so bili posredovani preko generacij se prepletajo z novimi vzorci sedanje družine.

Navadno je moje praznično doživljanje v preteklosti spremljala otožnost. V svojih filmih sem čutil moč hrepenenj, ki niso imela jasne podobe in jasnih navodil za uresničenje. Zataknilo se je že pri pripravah in mojem razumevanju dogovorov. Moj prispevek k ustvarjanju vzdušja se je vrtel znotraj mojih predstav, gnanih od hrepenenja brez jasnega cilja.

Primer enega od bolj klasičnih zapletov zadeva moj način, kako prispevam k skupnemu pripravljanju prazničnega vzdušja. Z Leo sva dogovorjena za čiščenje, razdeliva si delo, mene sredi mojih opravil popade ideja, da k podobi čistega doma neizogibno spada tudi opran avto, pravzaprav oba avtomobila. In, hajd, s prvim v pralnico. Tam je bila seveda nepopisna gneča, čas se je ustavil, telefon sem pozabil doma… Bili smo dogovorjeni, da bo ob 17h družinska praznična večerja, pred tem bova pod smrekco postavila darila, ki jih je bilo potrebno še zaviti, nekje vmes sem zavrtel še svoj dodatni film, kako bom presenetil Leo in ji šel kupit darilo, samo zanjo. Vse to se je v čakanju v vrsti avtomobilskega pranja izgubilo. Ko sem se vrnil domov, je bilo vzdušje pokvarjeno.

Lahko sem se umaknil v svoj svet in žaloval za nezadovoljeno možnostjo ter hrepenel po nekem drugem praznovanju. Vzorec iz moje primarne družine je bil zadovoljen. Seveda je šlo za nezavedne procese in nezavedno delovanje vedenjskih vzorcev, igre neuresničenih hrepenenj, obrambnih vedenj. Dolgo nisem našel izhoda iz začaranega kroga vplivov, ki so se tako sistematično ponavljali in ob mojih vsakoletnih manevrih, da bi kaj spremenil, vedno privedli do enakega učinka na koncu.

Ko sem o tem začel govoriti na skupinah, ki jih vodiva in sem svoje vedenje raziskoval s pomočjo razumevanja vpliva družinskih vzorcev, ko sem ozavestil svoja vedenja in jih povezal s funkcijami v mojem notranjem doživljanju, ko sem uspel priti v stik s svojimi primarnimi hrepenenji, ko je v času dozorel proces za spremembo, sem nekega jutra ugledal odgovor: BOŽIČ JE PRAZNIK POTREBE PO STIKU IN VARNI NAVEZANOSTI!

Kaj je v božiču tako univerzalno toplega? Kaj so naša prepričanja in predstave ob božiču? Kaj ustvarja božično vzdušje in praznični duh, ki ga delimo univerzalno in hkrati v vsaki osebni izkušnji individualno?

Celotna dramaturgija božičnega obredja vsebuje prakse, ki so neposredno povezane z našimi izkušnjami utrjevanja pripadnosti, zavedanja stika in navezanosti ter skrbi za druge.

Prva predstava je povezana z odnosi zavedanja povezanosti: družina, ki praznuje skupaj, srečanja z ljudmi, ki so nam blizu, pišemo voščilnice ljudem, s katerimi smo povezani.

Advent prinaša v praksi vsakdanjega življenja sporočila velikega pričakovanja, v praksah duhovnega pa pripravo za spomin na rojstvo, ikonografija krščanskega obredja je povezana s pričakovanjem rojstva, s podobo jasli, sveta družina, preživetje novorojenega otroka v skrajno materialno osiromašenih razmerah.

Tu je prisotna predstava, povezana s skrbjo za novorojenega otroka. In to je zgodba bistva naše človeške navezanosti, sposobnosti, da smo ljudje v odnosu z drugimi ljudmi. Gre za temo skrbi. Skrb za preživetje, skrb matere za novorojenega otroka. In našo izkušnjo, ko smo bili zavarovani v materinem naročju, ko smo preživeli iz izkušnje zlitosti in enosti  z materinskim varstvom in skrbjo. To je izkušnja, ki žene večna iskanja možnosti, da bi jo lahko ponovili, v transcendentalnih ali tuzemskih doživetjih.

Še ena nepogrešljiva sestavina: darila in celoten sistem obredja ob njih. Darilo je sporočilo, da smo nekaj posebnega, prejeti darilo ima pomen naše individualne vrednosti za nekoga drugega, za nam pomembnega drugega. Darilo izraža skrb nekoga drugega, s sporočilom, da mu /ji je mar za nas. Skrb drugega za nas je izraz navezanosti. V pravilih božičnega obredja je zelo veliko skrbi: priprava doma, pospravljanje, okrasitev, zavijanje daril, priprava hrane. Sodelovanje v obrednih praksah pomeni vzajemno delitev istega ponavljajočega sporočila in utrjevanje osebne zgodbe, da smo navezani in povezani z bližnjimi. Religiozne prakse našega kulturnega okolja ponujajo nove variacije, dodatno krepitev in utrjevanje stika s potrebo po navezanosti. Adventna besedila, pesmi, posvečeni obredi. Z dodatnimi stimulacijami za povečano občutljivost zavedanja navezanosti med bližnjimi.

Zavedanje navezanosti z nam pomembnimi drugimi nas vodi k stiku z našimi primarnimi izkušnjami na to temo.

Vsi imamo svojo individualno zgodbo o varni navezanosti. Varnost je prek izkušenj skozi čas odraščanja  doživljala različne usode. Vendar večinoma v razsežnostih in različnih odtenkih med dovolj, manj in premalo.

V božični čas zremo z očmi otroškega odnosa in izkušenj do teme varne navezanosti s svojimi starši ali skrbniki. To je naša božična zgodba, ki zaznamuje naše doživljanje v odnosih, ki so lahko popolnoma različni od odnosov v primarni družini. V tem je vir čarobnosti pričakovanja in hrepenenja po doživetju, iz katerega smo izstopili v času, kjer nimamo ne zavestnih spominov ne besed. Nekje v nas je telesni občutek, obdan z močnimi hrepenenji. Ta izkušnja je univerzalno človeška. Načini, kako ji odgovarjamo pa so kulturni in individualni.

Načine zadovoljevanja ponujajo različni modeli, od maničnega, potrošniškega, ameriškega pretiravanja z božičkom in coca colo, do podalpskega asketskega, minimalističnega in depresivno kontemplativnega.

Vsakdo izbira iz široke kulturne ponudbe v okvirih razvoja lastnih medsebojnih odnosov: od praznovanja zavedanja navezanosti z ljudmi, ki so konkretno ob nas, do žalovanja za nečim, kar bi lahko bilo in ni, ali pa je v svetovih imaginarnega in izgubljenega.

1.

Dekle, ki kriči po navezanosti s kritiko, da ne verjame več, da ima dovolj potrošniške ideologije in standardiziranih filmskih ikon, ki nasprotuje potrošniški ideologiji božiča – in v klicu na radijsko postajo (ki soustvarja ideološko vzdušje množice, je ideološki aparat) dobi odziv voditelja. Pripoveduje ji o svoji izkušnji, ki je izkušnja izugube in vendar izkušnja spominov na navezanost do ljubljene osebe. Iz razmerja kot povezovalni člen ostaja otrok, v topli povezanosti med očetom in sinom. Igra naključij, srečevanja, približevanje in ohranjanje distance s pomočjo razuma. Na koncu otroška neposrednost doprinese k srečanju dveh hrepenečih svetov. V zgodbi je polno »božičnih obratov«. Božični obrat je zame razplet dogodkov, ki se zdijo skoraj nemogoči, imajo status čudeža, vendar imamo vsi izkušnjo z njimi. O božičnih obratih govorijo sladkobni ameriški filmi, ki so postali kultni za božični čas.

2.

Mož, ki v avtu nemočno opazuje, kako je pri ženi ljubimec. Zgodba prevaranega moškega, ki je ‘težja’ od zgodbe samomorilca. Samomorilec obupa in uvidi svojo neznatnost, mož pa se vrže v globino. Božični obrat je pristanek na kamionu s smrečicami. Gre domov in se odloči spremeniti vztrajanje odtujenosti v družini. Odraščajoča hči ga ima za idiota, žena ima na obisku ljubimca v božičkovem kostumu, družina, ki prek TV aprata vzdržuje odtujenost in nepovezanost. Božični obrati: prava jelka namesto plastične, TV skozi okno, vloga očeta, ki družino s starim očetom vred posede v avto in odpelje iz patološkega okolja. Božični obrat je lahko tudi nesreča, hud spor, izguba starega očeta in gostoljubnost ljudi v toplem domu. Povezovalne prakse v kulturnem kontekstu, ki stimulirajo povezovalnost med člani družine. Uporniška hči je prav tako člen, ki lahko povezuje oz. je njena navidezna razdiralnost in upornost le klic k povezanosti in pripadnosti, k varni navezanosti – še en božični obrat.

3.

Sosednja družina, fant, ki je prikazan skozi deviantno vedenje. Starša sta alkoholika, božičku, ki kot ljubimec beži iz tuje postelje, ukrade telefon. Deviantnost kot klic k povezanosti. V deviantnih vedenjskih izbirah so prisotni sledovi humanosti in velike srčnosti (skrb otroka za psa, v okoliščinah, ko skrbniki zanemarjajo svoje naloge).

4.

Zgodba bogatih intelektualcev, ki sta brez otrok. Med hladnostjo direktorice radijske postaje, ki je lik pri soustvarjanju zgodbe pod 1, in njenim možem, ki rešuje pobeglo deklico iz sirotišnice. Deklica kot model ideologije božičnega hrepenenja (Andersenova Deklica z vžigalicami), ki nagovarja na karitativnost in empatijo do ludi, ki nimajo možnosti, vstopi v življenje, ki vzdržuje paradoks temeljnega manjka (navezanosti) ob (materialnem) izobilju. Božični obrat uporabi rešitev komplementarnega uravnoteženja na način otroške naivne logike: več lahko pomaga tam, kjer je manj. Kar je njen presežek, je otroškost (izražena v pesmi Sveta noč v domačem jeziku) in manjko v hrepenenju po imeti starše. Intelektualca sta komplementarni del zgodbe, manjka jima izgubljeni otrok, ki ga ohranjata v bolečem žalovanju.

5.

Direktorica radijske postaje se sreča z nosečo sestro, izmenjata si darila. Tema imeti otroka je tabu tema.

V zgodbo vstopita še dva družinska sistema, ki se prepleteno povezujeta z nekaterimi drugimi zgodbami.

6.

Direktor agencije za izposojo božičnih kostumov. Sin v zrelih letih, ob katerem ostarela starša hrepenita po potomstvu. Oče pomotoma poveže sina z nosečo sestro iz 5. zgodbe.

Družinska zgodba se razplete z razkritjem sinove seksualne usmerjenosti. V 5. zgodbo pa vstopi prevarant, ki smo ga spoznali že kot protagonista v zgodbah 2 in 3. Njegova zgodba odprtosti za stik in navezanost gre prek vstopa v razumevanje in empatijo z deviantnim vedenjem. Božični obrat je v sprejtju odgovornosti in nastopu vloge očeta.

Film tako govori o nujnih sestavinah za navezanost kot življenjsko nujno potrebo. Zgodbe, ki jih prikazuje, ilustrirajo variacije na temo v kontekstih vsakdanjega življenja. Mimo vsega za navezanost potrebujemo družino, mater in očeta v njunih vlogah, opremljena z veščinami skrbi za otroke. Potrebujemo otroka, kar je temeljna točka identifikacije. V vseh zgodbah so bili otroci edinci – to je prototip navezanosti in mesto identifikacije, vstopa gledalca v filmsko sporočilnost.

Kar je dodatna vrednost: ne moralizira o matetrialnih in duhovnih vrednotah, temveč išče rešitve dobrega upanja, ne glede na moralno in vrednostno opredeljeno težišče.

Imamo svoje izkušnje in svoje zgodbe, kako smo bili sami kot otroci navezani na ljudi, ki so skrbeli za nas in bili naši najpomembnejši bližnji. Iz teh izkušenj pletemo svoja vedenja v vlogi staršev.

Ko se srečamo z zadregami v vzgoji, so to navadno priložnosti, da se nekaj naučimo na novo. Koliko so stari naši otroci in kaj so njihove potrebe? V katerem razvojnem obdobju imamo največ zadreg s svojimi otroki? Ali so to obdobja, kjer imamo tudi sami iz svojega otroštva zgodbe, ki bi se morale odviti drugače?

Na Okrepčevalnici smo razmišljali o različnih razvojnih obdobjih in raziskovali naše izkušnje glede stika in povezanosti iz perspektive otrok do staršev. Nato smo perspektivo obrnili in pogledali na svojo vlogo staršev in raziskovali naš stik z našimi otroki.

Učenje na Okrepčevalnici poteka kot delitev izkušenj. V krogu si sledijo zgodbe udeležencev, osebne izkušnje, pripovedi, stiske, zabavna doživetja, lastna razmišljanja… Skupaj pletemo zgodbo, kjer vsak dodaja svoj košček življenjskih izkušenj. Nekateri pri tem sodelujejo zgolj kot poslušalci in s tem je prav tako vse v redu. V pripovedih je veliko čustvenega naboja, pri mnogih tudi veliko zadržanih solz. Vse to nesebično delimo v skupini, kjer takoj nastane čut spoštovanja in empatije. Je to zaradi strokovnosti vodenja ali zaradi iskrenosti udeležencev? Ne eno in ne samo drugo. Gre za soustvarjanje, za matematiko, kjer je 1+1 = mnogo več kot 2. Vsakič sestavljamo novo kombinacijo dopolnjevanja. Vsakič novo izkušnjo medsebojnega učenja. Tistega pravega učenja, iz izkušenj, iz pričevanj, iz življenja za življenje. Na podlagi zelo velike mere iskrenosti in odprtosti. Pri tem med vodji in udeleženci ni razlike.

Spremljamo pripovedovanja:

» V zgodbi z otroki se mi vedno zatakne na isti točki. Ko pomislim, je to točka v mojem odraščanju, kjer sem tudi sam najbolj pogrešal stik s svojim očetom.«

»Opažam, da se v stiku z otroki izgubljam, zdaj ko so otroci v puberteti. Razmišljam o svojih izkušnjah in spoznavam, da mi manjka model očeta.«

»Tudi v moji zgodbi odraščanja ni bilo očeta. Verjamem, da smo mi kot starši lahko drugačni. Zato pritiskam na partnerja, naj bo bolj prisoten.«

» V naši primarni družini smo bili zelo povezani. Enako si želim povezanosti v svoji sedanji družini. To je nekaj, kar zelo pogrešam. V svoji goreči želji še nisem odkrila recepta za povezanost.«

»Ena plat mojega razmišljanja je v stiku z mojo ustrežljivostjo, ko sem bila otrok. To prepoznavam tudi pri enem od mojih otrok. Drugi me ves čas vabi, da se mu pridružim pri igri, jaz pa to zavračam. Zdaj sem zelo v stiku s spoznanjem, da se z menoj kot otrokom doma niso igrali.«

»Ustrežljivost je tudi moja tema. Prepoznavam jo pri starejšem otroku. Mlajši je drugačen, saj se zna pogajati in pride vedno do rezultata, ki nas povezuje. Iz svoje življenjske izkušnje vem, da pretirana ustrežljivost lahko vodi do velikih težav v medsebojnih odnosih. Rad bi to nekako sporočil svojemu otroku.«

»V stiku sem z mlajšim sinom in najino komunikacijo. Zavedam se, da ga veliko prekinjam, on pa se pritožuje, da ga ne poslušam. Svoj vzorec prepoznavam iz primarne družine, kjer me moja mama nikoli ni poslušala. In še vedno je tako.«

»Lahko govorim o spremembi po vseh teh letih dela na sebi, tudi s pomočjo Okrepčevalnice. Zavedam se pomembnosti tega, da zares slišim otroke. Kar delam zelo drugače je, da ne vrednostim njihovih izjav.«

»Pri sebi vidim, da se še vedno izgubljam v očetovski vlogi. Ko se vračam v svoje otroške spomine, v njih ne najdem lika očeta.«

»Moji otroci so še v predšolskem obdobju in imamo stik. Ko pomislim na svojo otroško zgodbo, je bil stik s starši do šole. Pri sebi pogrešam, da bi bila v stiku z otroki bolj prisotna.«

»Kar je moje vprašanje glede stika z otroki, je moja pripravljenost, da jih poslušam, kadar pridem domov utrujena. Tudi, ko me sin mori s svojimi igricami, sem se zamislila nad tem, kako znam biti nestrpna do tega njegovega sveta, ki mu veliko pomeni.«

»Včasih so bili otroci pri hiši, ker so pač morali biti, ker so jih imeli pri sosedovih, jih dajmo pa še mi. In tako otroci v naši družini nismo bili opaženi. Ko pomislim na svoje starše, je bilo njim enako. Veliko sem morala narediti na sebi, tudi s pomočjo Modrega ključa, da sedaj starši razumejo moje štose in jaz njihove.«

»Otrok je star 3 leta in se imamo super. Živi polno življenje. Iz mojih spominov imam zavedanje, da se je tudi moj oče veliko igral z menoj.«

»Zdaj je otrok še majhen in iskren. Edine omejitve zadevajo uživanje sladkarij. Imamo dober stik.«

»Smo dopolnjena družina in iščem pravo kombinacijo za vzdrževanje stika. Kar sem spoznala, je moja otroška zgodba, kjer nisem nikogar zanimala in moja hrepenenja, povezana s tem. Zato razumem svojo navado, da zdaj zaslišujem, kar drugim seveda ni všeč.«

»Ko razmišljam o meni in mojih starših, ne najdem nikjer stika. Imam veliko vprašanj, kako ohranjati stik z otroki, tudi z otroki, ki jim nisem biološki oče in živimo skupaj v družini.«

»Svoje zgodbe ne morem primerjat, ker mi manjka film. Vem, da zato, ker je v njem preveč žalosti. Z mlajšim otrokom imam boljši stik, s starejšim nisem znala in zmogla drugače, čeprav bi si to želela. To si zdaj priznam in to je največ, kar lahko naredim.«

»Z otroki imam fenomenalen stik. Kar je zanimivo, bi si želela več prisotnosti moža. Zamislila sem se, ko mi je na moje povabilo odvrnil: ‘Saj ti furaš vzgojo!’ V tem prepoznavam njegove vzorce iz primarne družine.«

»Kar se me je dotaknilo ob razmišljanju je moja zgodba. Ves čas sem si prizadevala, da bi me oče opazil. Saj nas je imel rad, a tega ni znal pokazati. Zame je bil odsoten. In to prepoznavam tudi v svojem stiku do otrok. Po ločitvi sem bila zelo odsotna, nastale so posledice, ki bi jih zdaj želela popraviti.«

»Zelo sem v stiku z izkušnjo ločitve mojih staršev. Imam velik strah, da se to ne bi tudi meni zgodilo (solze).«

»Kar vidim pri stiku z otroki kot najbolj pomembno – če midva nisva usklajena, otroci to zaznajo in se odzovejo, vidiva njihove stiske, ker grizejo nohte ali prst.«

»V mojem otroštvu so bile nekatere stvari samoumevne in so funkcionirale. Zdaj to ne vidim kot pravi stik. Kar je včasih funkcioniralo, danes ne gre več. Zavedam se, kako je stik pomemben, saj danes stvari v vzgoji ne gredo več samoumevno. In ne bi želela prikrajšati otrok.«

»Dotaknilo se me je, kar so že drugi povedali o ustrežljivosti. Moji starši so bili skrbni, a hladni. Glede stika s svojimi otroki opažam, kako sem od starejšega do najmlajše spreminjala svoja načela glede meja in zahtev.«

»Sprašujem se, kaj še lahko naredim. Navdahnila me je knjiga, ki razmišlja o naši sreči. To kot starši želimo vsem otrokom. Razmišljam o tem, kako jim lahko to posredujem z zgledom in brez prisiljevanja.«

»Sem v stanju, ko s partnerko ne živim skupaj, imava otroka. Kar me skrbi je njen vpliv na moj stik z otrokom.«

»Iz svojih spominov nimam podob, ki bi se jih zavedal. Počasi spoznavam vplive nezavedne vzgoje in se s tem ukvarjam. Pri sebi imam vtis, da otrokom nudim veliko več kot sem prejemal sam od svojih staršev. A slišim z druge strani, da to ni dovolj.«

»Spoznavam, kako sem bila kot otrok v stiskah sama. To bi želela pri svojih otrocih spremeniti. Zato si vzamem čas in ohranjam obred večerne pravljice, kjer najdem čas, da prisluhnem otrokom.«

»V moji primarni družini je bilo veliko stika, topline, spoštovanja, telesnih stikov. Vendar sem bila tudi veliko sama, ker me niso pustili, da bi se družila z vrstniki. Tako sem se naučila opazovanja v naravi. Zdaj to veščino uporabljam pri stiku z otroki. Ker jih pozorno opazujem, jih zelo dobro poznam in poznam njihove potrebe in navade. Glede stika z njimi se zato sploh ne bojim.«

»S svojimi pubertetniki imam dober stik. Včasih si rečem, da se preveč naprezamo in da se kakšne zadeve lahko speljejo tudi na bolj preprost način.«

»Rad bi podelil svojo izkušnjo očeta po ločitvi. Najprej sem imel veliko dilem glede vzdrževanja stikov, imel sem strahove, da bodo otroci prikrajšani. Po nekaj letih lahko zatrdim, da te prikrajšanosti ni. Sem tudi prepričan, da je bila ločitev manjše zlo. In zdaj se celo zalotim, da so otroci veliko z menoj in bi si želel, da bi šli več po svoje.«

KOMENTAR

Zgodbe odpirajo veliko možnosti za razmišljanje, za zavedanje določenih vzorcev in odpiranje možnosti za spremembe.

Kaj so hrepenenja otroka? Najprej, da bi ga starši sploh opazili, sprejeli. Kot starši imamo možnost, da temu ugodimo z zrcaljenjem. Zrcljenje sporoča, da smo prisotni, da otroka opazimo, da nam je pomemben, da sprejemamo njegov svet… Preprosta tehnika komunikacije, ki opravi veliko dela naenkrat.

Drugi način, ki ima prav tako veliko moč povezovanja, so obredi. Večerna pravljica, skupne igre, skupni obroki… To je posvečeni čas za bližino, ki deluje že sam po sebi. Navadno se mu priključi še primerna vsebina, kjer je fokus na povezovanju, sproščenosti, telesnemu stiku.

Vsako razvojno obdobje ima svoje pasti in tipične situacije, ki grozijo ohranjanju stika. O tem bom pisali v drugih prispevkih (Stik in pubertetnik, Stik z otrokom v šolskem obdobju). Prav tako o vplivih, ki jih ima stik v partnerstvu na vzdušje v družini.

Še priporočljiva literatura na to temo:

Harville Hendrix, Helen Hunt, Zdrav otrok in ljubezen staršev, Ljubljana: Orbis, 2006.

Ljudje prihajajo na prvo Okrepčevalnico po počitnicah. Večinoma v parih, nekaj tudi posameznikov. Zmanjkuje pripravljenih stolov, na koncu nas je v krogu zbranih 36. Ponovno podiramo rekorde glede udeležbe. Prav tako je neverjetno, da dogajanje že tretje leto pritegne nespremenjeno število ljudi. Vsak mesec! To je kamniška znamenitost in senzacija, o kateri ne govorimo naokrog, hkrati pa je to nekaj, kar nam zavidajo povsod po Sloveniji. Pa tudi izven Slovenije, ko o tem pripovedujeva na strokovnih srečanjih.

V tišini velikega pričakovanja in v vzdušju zaupanja in varnosti se zberemo v krogu, s spoštljivostjo do vsakega udeleženca. Prihajamo s svojimi vprašanji in svojimi hrepenenji, z izkušnjami in dobrimi upi. O Okrepčevalnici se govori in vedno pride kdo iz povsem drugih koncev; udeleženci so že prišli tudi iz Sežane in drugih krajev Primorske, iz Celja in Koroške, iz Notranjske in oddaljenih koncev Poljanske doline.

Učimo se poslušanja drugih, sprejemanja različnosti, iščemo smisel v pripovedih drugih. To vodi do medsebojenga razumevanja. Vsaka zgodba drugega ima sporočilo tudi zame. Kar delimo v skupnem krogu, ustvarja prostor povezanosti.

Okrepčealnico izvajamo s pomočjo in podporo Občine Kamnik, LAS. Ko ob dogajanju na Okrepčevalnici berem zgodbe na temo kamniškega župana, očitkov mobinga, mnenja in komentarje, pomislim na podobnosti iz profesionalnega dela z odnosi. Zasledil sem štiri izjave za javnost, štirih protagonistov, štirih različnih svetov, v dinamiki medsebojnega nerazumevanja. Z zelo jasno prepoznavnimi zadržanimi močnimi čustvi. To so povsem identična izhodišča kot v partnerskih ali družinskih bojih in zatikih. Kar se učimo na Okrepčevalnici je ravnanje s čustvi na način sprejemanja in ohranjanja različnosti. Tako zelo sem pomislil, kako imam orodja in znanje, da bi lahko prispeval k pomiritvi močnih čustev in posledično k večji funkcionalnosti v odnosih na ravni, ki odloča tudi o naši lokalni usodi. Zlasti pri ustvarjanju klime, v kateri ljudje delujejo in si zaradi zatikov v odnosih otežujejo kakovost življenja. Tehnika poslušanja, validacije in empatije je rešilna bilka, ki jo sam uporabljam in jo lahko ponudim kot preizkušen ter delujoč pristop, res povsem drugačen od uveljavljenega javnega diskurza, vendar z učinki medsebojnega razumevanja na dolgi rok.

Ali je to zgodba kovačeve kobile?

Vemo, da se nikjer nimamo možnosti učiti za najbolj pomembne življenjske preizkušnje. In vemo, da smo ob preizkušnjah v vlogi staršev in v vlogi partnerjev, prepuščeni znanju, ki smo ga pridobili sami. To pa so najprej vzorci iz naših primarnih družin. Ko se srečata dva, ki prinašata dediščino svojih družinskih vzorcev, se zadeve rade hitro zapletejo. Po romantičnem obdobju navadno nastopi čas boja za prevlado enega nad drugim, za prav enega nad drugim. In tudi za zgodbe, kako s tem preživimo: ali v boju ali v umiku. Ko skušamo preživeti, uporabljamo različne strategije, kjer so ene funkcionalne, druge pa manj.

Okrepčevalnica je prostor, kjer se družimo ob vprašanjih vsakdanjega domačega življenja. Ne, ker bi bilo z nami kaj narobe, temveč, ker želimo živeti bolj zavestno, ker se zavedamo svoje odgovornosti in želimo v življenje ljudi, ki so nam najbližji in najpomembnejši, vnesti več kakovosti. Začeli smo z radovednostjo in iskrenostjo. Med seboj smo delili zgodbe in izkušnje, ki niso olepšane, ampak so resnične in realne.

Okrepčevalnica je najprej prostor varnosti. V njej ne svetujemo in ni pravilnih in napačnih mnenj ali odgovorov. Ni nasvetov, kako je treba. V Okrepčevalnici je prostor za vsako zgodbo in za smisel, ki jo vsaka zgodba sporoča. Ljudje s svojo redno udeležbo potrjujejo, da to potrebujemo. Potrebujemo možnost, da se srečamo, da podelimo nekaj, kar vsi živimo vsak dan, a o tem nimamo priložnosti deliti z drugimi.

Kako je na Okrepčevalnici?
Sedimo v krogu in govorimo v krogu. Kdor ne želi deliti svojih izkušenj v besedah, je prav tako dobrodošel in lahko samo opazuje in posluša druge. Doslej se nas je na vsakem srečanju zbiralo med 20 in 50 ljudi. Vsak mesec, tri leta. Vsakič pridejo drugi ljudje: eni bolj pogosto in bolj stalno, drugi občasno. Vendar je že tri leta na koncu vsakega srečanja podobno. Udeleženci so zadovoljni, da imajo to možnost, da so lahko slišali izkušnje drugih in spoznali, da smo vsi na isti poti.

Za udeležbo ni potrebno predhodno znanje. Vsako srečanje poteka v okviru izbrane teme. Vsaka tema se vedno dotika ene od temeljnih sestavnih našega družinskega življenja. Vedno začenjamo z iztočnico: »Moja izkušnja ali moje vprašanje…«. Zgodbe, ki jih delimo, imajo različna sporočila. Tudi, če gre za zgodbe z vprašanji in dilemami, vedno najdemo upanje in nove moči, s katerimi lahko nadaljujemo življenje naprej. Navadno spoznamo, da imamo vsi podobna vprašanja, da se vsi zapletamo na podobne načine, da se ukvarjamo s podobnimi vzorci in prepričanji. Tudi naši otroci imajo podobne navade in nas preizkušajo na podobne načine.

Na način nevtralne izmenjave se sporočila ustvarjajo sama. Vsaka zgodba ima v sebi ob vprašanju ali zapletu tudi poseben način reševanja in preživetja. Tudi, kadar imamo možnost izraziti, da nam je v določeni situaciji težko in se v krogu odzovejo drugi, ki jim je prav tako podobno težko, se ustvarja spoznanje, da z nami ni nič narobe in da smo nazadnje normalni ljudje. Da živimo človeško življenje, ki ni preprosto. In, da nam je mar za to, kako živimo. Prav tako imamo svoje izkušnje. Celo zakladnico izkušenj. Ob njih smo se sposobni tudi nasmejati. Tudi to je res: na Okrepčevalnici je veliko sproščenosti in humorja. To je zdravilno in daje moč.

Vse zanimajo konkretni primeri. Kaj se tam pogovarjate? O čem?
Na začetku vsakega srečanja podpišemo izjavo o molčečnosti. Nikoli ne bomo izpostavljali imen ali ljudi, ki so nam zaupali, da smo se ostali od njih lahko učili. To spoštujemo čez vse! To tudi ustvarja prostor varnosti, zaradi katerega se ljudje vedno znova vračajo na Okrepčevalnico.

Veliko je vsebin, o katerih se ne znamo pogovarjati. Veliko je notranjih doživljanj, za katere nimamo pravih besed ali poguma, da bi o njih spregovorili. Na Okrepčevalnici dobimo orodja, da lahko spregovorimo tudi o teh vsebinah. Zlasti se učimo poslušati in razumeti, kaj se dogaja v svetovih ljudi, ki živijo z nami, v ljudeh, ki so nam najbolj pomembni. In tudi v nas samih.

Učimo se tudi pogledati iz druge perspektive. Prisotnost drugih nam omogoča, da so nekatere resnice lahko tudi drugače res, kot pa smo bili doslej navajeni v našem svetu. In s tem ni nič narobe. Sporočila, ki jih delimo med seboj, ustvarjajo sočutje med vsemi. Prav tako tudi povezanost.

In to je še ena dimenzija našega druženja. Povezani se srečujemo v okolju, kjer živimo, tudi v času izven srečanj Okrepčevalnice. O temah se lahko pogovarjamo tudi v času med enim in drugim srečanjem. Koliko več povezanosti je zaradi tega v družinah!

Kar nam daje potrdilo o kakovosti našega dela je odziv udeležencev, ki se po treh letih ni zmanjšal, ampak ostaja konstanten. To je potrdilo za delovanje, ki odgovarja na resnične potrebe ljudi v sedanjem času. To je tudi podlaga za vse, kar smo doslej v naših srečanjih soustvarili. Imamo posebno čast, da smo del zgodbe, ki nima primerjave v Sloveniji in upamo zatrditi, da tudi v mnogo širšem prostoru ne.

Z zagonom in predanostjo nadaljujemo z delom Okrepčevalnice, ki postaja model dobre prakse civilne iniciative in medsebojne podpore in povezovanja v časih, ko to vsi resnično najbolj potrebujemo.

Povezava in teme srečanj: VEČ O OKREPČEVALNICI.

Kaj so bila vprašanja, s katerimi so udeleženci napolnili prostor?

Mamo 14 letnika in 9 letnika je zanimalo, kako otroke med počitnicami pripraviti do tega, da bi imeli poleg popolnega počitka in uživanja v brezdelju, tudi določene obveznosti in opravila. Z enakim vprašanjem je prišlo še kar nekaj drugih staršev.

Mati, ki je imela otroka starega dobri 2 leti, se je spraševala, ali je smiselno razmišljati o obveznostih že v tem času?

Oče je postavil vprašanje glede dinamike v družini, kjer po izrečenem navodilu, en opravlja delo, trije pa ga pri tem opazujejo.

Nekaj mater otrok med 9. in 14. letom se je spraševalo, kako otrokom sporočiti, da določeno opravilo ni bilo dovolj dosledno opravljeno?

Starša sta se spraševala o tem, kako naj najstnico brez nasilja pripravita k spoštovanju dogovorov glede njenih dolžnosti, povezanih z vzdrževanjem reda v svoji sobi. Oče je poročal, kako bi želel spremeniti komunikacijo, vendar ga hči vsakič znova uspe spraviti iz tira.

Mama je poročala o izgubi stika z odraščajočim 14 letnim otrokom in težavah, ki zaradi tega nastajajo. Ne pozne njegove družbe, otrok ne spoštuje dogovorjenih časovnih okvirov, ne more mu zaupati, ne upošteva omejitev in njene avtoritete.

Druga mati, njena otroka sta stara 7 in 9 let, je prišla z vprašanjem, kako izstopiti iz večnega pregovarjanja z otrokoma, ko zahteva, da bi bila določena opravila opravljena. Razmišljala je o določenih trikih, s katerimi bi morda lahko prepričala otroka.

Več mater je imelo vprašanje, kako naj pri otrocih med 13. in 17. letom starosti dosežejo, da bi bili med počitnicami aktivni, da bi imeli določene delovne navade in bi ne posedali samo pred računalnikom in televizijo. Kako jih motivirat, da bi naredili še kaj drugega? Da bi morda celo sami našli kakšno opravilo, ki jih zanima?

Mati se je pritoževala, da otroka pričakujeta protiplačilo, sicer pa svoja dela opravita površno in nezanesljivo.

Mamo, ki je imela otroke v velikem starostnem razponu, je zanimalo, kako ohraniti stik in povezanost, saj meni da je to pogoj varnosti.

Mati, ki je prišla na povabilo sodelavke, je bila zaskrbljena zaradi 15 letne hčere, ki je srednjo šolo končala s tremi popravnimi izpiti. Na vsako zahtevo se hči odzove z burnim NE. Mami je najpomembnejši stik in se zaveda, da z izgubo stika izgubiš otroka za celo življenje.

Mati je poročala o izkušnji, kako sta z možem po obiskovanju Modrega ključa uspela urediti medsebojni odnos in zdaj se lahko s ponosom pohvali, da je njuna hči, zaradi katere sta izgubljala upanje, uspešno dokončala šolanje. Njena izkušnja je, da je partnerski odnos pogoj za kvalitetno opravljanje vloge staršev.

Starša, ki sta živita v dopolnjeni družini, sta izpostavila dilemo funkcioniranja družinskih pravil, ko pridejo na obisk otroci iz prejšnjih vez. Pri tem je nastopila tudi dilema glede lojalnosti.

Oče je imel vprašanje, ali je smiselno otrokom nalagati šolsko delo tudi med počitnicami?

Naslednji oče se je pridružil vprašanjem ravnotežja med pravicam in dolžnostim pri otroku.

Mati je povedala zgodbo, kako je mlajši sin popolnoma drugačen od starejšega in težave ob tem, ker mož tega ne vidi na enak način kot ona.

Mati 16 letne hčerke in 10 letnega sina je poročala o skrbeh, ki ji povzroča hči v puberteti. Pri tem, ko hčeri postavlja določene zadolžitve, opaža njeno pasivnost. Z možem pri tem nista uglašena.

Naslednjo mamo je zanimalo, ali je morda pri svojih zahtevah do sina preveč striktna.

Oče je povedal, da je prišel na srečanje na željo žene. Domače zgodbe so podobne ostalim, kako otroke zaposliti s čim drugim kot sta televizija in računalnik? Sebe vidi kot bolj zahtevnega odžene in razmišlja o malih opravilih za otroke.

Mati je bila navdušena nad ponudbo delavnice in bi bila zadovoljna z vsakim odgovorom, ki ga bo dobila.

Delo na delavnici

Vprašanja staršev smo razvrstili v nekaj sklopov:

• Praktični primeri
• Vprašanja komunikacije z otrokom
• Vprašanja, povezana s partnerskim odnosom
• Pravice ali dolžnosti?
• Kako dosežemo, da se dogovorjeno resnično zgodi?

Ob odgovorih smo odigrali eno igro vlog, kjer sta starša predstavila konkretno, kako poteka komunikacija z najstnico, ki spravi očeta ob živce, ko ta od nje zahteva, da se od televizije premakne k pospravljanju sobe in izpolni, kar je bilo že zdavnaj dogovorjeno.

Nova igra je demonstrirala nove možnosti, nove okvirje, v katerih je mogoče videti odnos. Ob tem smo svoje izkušnje z uspešnimi načini reševanja zapletov z otroki še podelili v skupini.

Udeleženci so bili ob izmenjavi izkušenj zelo hvaležni za iskrenost, podobnih srečanj na isto temo pa bi še potrebovali.

Naslednji vikend organiziramo delavnico “USPEŠNO POSTAVLJANJE MEJA”