Odraščanje moških skozi branje Murakamija

Tema odraščanja moških, zapuščanja sveta pubertete in prevzetosti z doživetji senzacij seksualnega prebujanja, je tema mnogih del sodobne literature.

Tako je tudi v knjigi Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Strast, ki se plete skozi nit pripovedi, je strast moškega hrepenenja, iskanja smisla v dejavnostih vsakdanjega življenja in živosti. Je knjiga o energiji, ki poganja prevzetos in predanost nekega iskanja iz moškega sveta na pragu srednjih let.

Moški srednjih let, nekaj pred 40imi, uspešen, poročen, dve hčerki, ki ju vozi v vrtec, materialno višji srednji razred, vozi bmw, vodi lokal, trguje z delnicami, enosobno stanovanje v Tokiu, ki mu služi kot pisarna, hišica na podeželju, jutranje plavanje v bazenu, obleke priznanih modnih oblikovalcev… Letnik 1951.

Ujet je v spomine preteklih izkušenj, spolnega odraščanja, socializacije seksualnosti. Moški v srednjih letih, ki nekje ostane zataknjen. V preteklih hrepenenjih, v nedokončanih zgodbah navezanosti iz preteklosti, iz katerih je odšel, se umaknil, vendar se ni od njih nikoli zares poslovil.

Zgodba se plete okoli dveh ženskih likov, Šimamoto in Izumi, prva je bila prijateljica pri dvanajstih, druga prva seksualna izkušnja.

Mojstrstvo pripovedi, ki spleta zgodbo iz perspektive subjektivne resničnosti pripovedovalca, prve osebe. Resničnost, ki ni realnost, kakor lahko razumemo na koncu.

Še ena pripoved na temo moških fantazijskih ali umišljenih svetov. Ali je ta tema odkritje začetka tega tisočletja? (A. M. Homes, Knjiga, ki vam bo spremenila življenje, Meander, 2009. Michael Houellebecq, Platforma, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2002. Hanif Kureishi, Intimnost, Ljubljana: Orbis, 1999.)

Odnos s fantazijami, spomini, umisleki, občutki krivde. Liki, ki jih doživlja kot resnične, zlasti Šimamoto, s katero doživi celo seksualno razmerje, so v resnici iz sveta fantazijskega, nič iz sveta realnega ni v njih zares prisotno – samo lastne percepcije. Vprašanja, ki se nanašajo na realnost pa ostajajo neodgovorjena. Zanimivi načini, kako jih preverjanje realnosti preoblikuje, zanimive strategije racionalizacije, utemeljevanja, v katerem sta fantazijskim tvorbam omogočena obstoj in delovanje.

Knjiga se dogaja v svetu realnih zgodovinskih oprimkov. Glasba, poslušanje vinilnih plošč, klasika in džez. Del naslova Južno od meje je povzet po istoimenski pesmi, kjer je izvajalec Nat King Cole. Pesem označuje otroško predstavo o deželi hrepenenja, ki si jo japonski otrok naslika ob nerazumevanju angleškega besedila in senzacijah, ki se združujejo ob poslušanju glasbe in bližini dveh odraščajočih teles. Pesem South of the border je iz leta 1939, Frank Sinatra pa je njen slavnejši izvajalec. Pesem govori o nostalgiji zaljubljenosti v Mehiki. Nat King Cole je bolj poznan po pesmi When I fall in Love (»Ko se zaljubim, naj traja večno«), ki priklicuje romantiko generacije konca 50ih. Metafora ‘zahodno od sonca’ pa je povezana s sibirsko histerijo, po sibirskih kmetih, ki se v neskončni prostranosti podajo na pot proti zahodu in izčrpani umrejo na poti, ki ji ni konca.

Knjiga doživi obrat na koncu, ko se v pripoved in perspektivo prikazovanja iz prve osebe, skozi katero je zgrajena knjiga od začetka, vplete odnos z ženo, ki spregovori. Z zelo jasnim in realnim vstopom: »Ali ljubiš drugo?« In z jasno zahtevo po odgovoru. Tu se konča notranje drsenje po intimnih in osebnih svobodnih jadranjih, tu se začne odgovornost do odgovora in do odnosa izven sebe, do bližine, do realnosti. Tu se začne pot zapuščanja pubertetniške iluzije in stopi pred vrata, ki odpirajo vstop v svet odraslosti.

Zgodijo se pomembne spremembe, pomenljiva med njimi je, ko pianistu v baru naroči, da neha obsesivno ponavljati melanholično blues skladbo Star-Crossed Lovers. Metafora ‘a pair of star-crosed lovers’ je mimogrede iz Shakespearovega uvoda k Romeu in Juliji.

Je to knjiga o težavi odraščanja? O prepuščanju senzacij, ki so nas prevzele v hrepenenjih pubertetniških iskanj in s katerimi nismo opravili, jih preživeli? Je to podlaga sodobni ideologiji moškosti? Biti odrasel je v ideologiji kulture sodobnega časa kot anahronizem, kot preživelost nekega preteklega obdobja. Danes, ko je maksima in norma estetike ter svetovnega nazora, ostati čim dlje mlad.

(za vas bral Albert)

Z letošnjim letom je Albert začel pisati Kolumne v časopis Večer. Ker morate na spletu za njih plačati, vam jih tukaj nudimo brezplačno.

S klikom na link se vam bo odprl članek:

• ZATIKI V KOMUNIKACIJI, februar 2012
• VPLIVI NA KOMUNIKACIJO Z NAJSTNIKI, februar 2012
• KAKO JE BILO V ŠOLI? marec 2012

V petek 20. 4. 2012 imava  štiriurno delavnico ‘ZDRAV ODNOS Z NAJSTNIKOM’. Na delavnici je še nekaj prostih mest.

Več o delavnici s klikom na ‘ZDRAV ODNOS Z NAJSTNIKOM‘.

Pismo, napisano po resnični izkušnji. Ker je iskreno in neprirejeno, sva hvaležna avtorju za dovoljenje, da ga objaviva.

Ljuba moja!
Spominjam se, ko sem ti pred mnogimi leti nadel prstan. Kako si žarela. Spominjam se tudi, kako sem jaz svojega sprejel brez občutka neke nove odgovornosti.
Naslednji trenutek sem bil poročen. Bil sem tvoj mož. In ti moja žena.
Nisem vedel, da bo sprememba tako velika, pravzaprav je ne znam opisati. Počasi se je vrivala v najin odnos. Danes vem, da je na to vplival moj odnos do ženske, vzorec skozi katerega sem se učil vso svojo mladost. Pri tebi je bilo seveda enako, le da sta se najina vzorca v detajle razlikovala.
Tvoje potrebe so bile zame nerazumljive, tvoja pričakovanja neuresničljiva. Čutil sem, da se neskončno trudiš, vendar od tebe nisem nikoli dobil točno tistega po čemer sem tako zelo hrepenel.
Počasi, skozi leta, sva se nehala pogovarjati o teh temah. Ti si bila vedno tako žalostna, jaz osamljen, z občutkom nerazumevanja. Imela sva se rada in nisva se hotela več prizadeti. Zato o temi bližine in pristnega odnosa mož in žena, raje nisva govorila. Imela sva otroke idealna pot, da sva negovala samo še ‘mami in očija’. Najin partnerski odnos je počasi bledel, potrebe so rasle, hrepenenja še bolj… Zatekal sem se v fantazijske svetove, kjer je obstajalo malo upanje, da bom nekoč srečal…
In sem jo… mislil sem, da sem jo… V resnici je bil to strahoten poizkus zadovoljiti nekaj, česar v resnici nisem poznal. Neko globoko osamljenost, potrebo po bližini, ki ne bi nikoli prizadela, stiku, ki bi samo dajal in ničesar zahteval. Ob tem sem si prislužil občutek, da sem do konca izdal najin odnos, porušil vso zgodovino in da bom moral s tem preživeti do smrti.
Zlahka bi to naredil, če bi lahko s tem živel. Ti si mi zaupala, trudila si se po svojih močeh, ki zame seveda niso bile prave moči… Izdaja me je razžirala v srcu in v duši. Bilo me je sram, bil sem žalosten.
Začel sem se zbujati z občutkom, da sem izdal najin edini dogovor ob poroki – da bova vedno iskrena drug z drugim. Ali je to laž? Izdaja? Prevara? Nisem vedel, vedel sem samo, da ruši še tiste zadnje ostanke najinih skupnih moči, da razžira najine temelje, da se je že dotaknilo ljubezni. Da je konec.
Predstava, kako zapuščam ta svoj zaklad, ki mi pomeni vse na svetu, je končno odprla mojo vrečo čustev. Morda sem prvič zares začutil, kako te ljubim, kako obožujem otroka, koliko mi pomeni dom, ki si ga v glavnem ti, s svojo pridnostjo in večnim optimizmom ustvarjala.
In sem se odločil.
Govoril sem resnico. Ti si me šokirano gledala. Tvoj pogled je bil prizadet. Solze. Molk. Za hip sem pomislil: ‘Konec je!’ Težko sem te gledal. Šele tisti trenutek sem se zavedal resnosti posledic svojih dejanj.
Sledilo je obdobje, ki je bilo za oba morilsko. Od tebe grozljiva vprašanja, od mene grozljivi odgovori.
Včasih je bilo tako nevzdržno, da sem molil, da se zjutraj ne bi zbudil. Kasneje si mi povedala, da si ti počela isto.
Ugotovila sva, da potrebujeva pomoč. Ob misli, da bom vse to razlagal drugje, me je bilo sram. Tebe je bilo sram… Ampak vedela sva, da sama ne zmoreva.
Sledila so individualna srečanja pri Lei in Albertu. Občutki so bili že na prvem srečanju neverjetni. Kako je Albert držal vse te bolečine, vodil terapije spoštljivo in s pravim občutkom napredka, nikamor ni rinil, z ničemer posiljeval. In Lea je ob njem, kod zibelka za čustva, njena veščina empatije se ne da izmeriti. Ona zna pobožati naravnost v srce.
Počasi se nisem več počutil umazanega in krivega. Raziskovali smo najin odnos pred prevaro, našli vzorce vedenja, ki so rušili najino povezanost, naučila sta naju sporočati tudi stvari, ki niso prijetne, naučila sva si sporočiti, kaj so moje in kaj so tvoje potrebe… Partnerski odnos ni starševski odnos. Mož in žena, oči in mami…, to so različna vesolja.
Če bi to vedel pred tem… Koliko bolečin bi mi bilo prihranjenih, nikogar ne bi rabil tako prizadeti. Kar pa bi bilo najbolj dragoceno – toliko več čudovitih let bi imel skupaj s tabo. Tako pa sva jih uspela zaznamovati z bolečino iz katere zdaj rasteva.
Potem sva šla na Modri ključ – trening partnerskih veščin. Spet ista zadrega: ‘A zdaj bom pred skupino govoril kakšen bukselj sem?’ To je bil še težji korak od prejšnjega.
Česar nisem vedel preden sem obiskal Modri ključ je, da nisem vedel, da bom dobil tako dragoceno zakladnico sporočil od drugih, da je skupina zelo močna podpora, pri delanju drugačnih ‘korakov’, da sem velikokrat šele skozi zgodbe drugih našel dele sebe in razumel tebe. Poleg vsega pa sta Lea in Albert poskrbela, da nikoli nisem pred skupino govoril na način, kjer bi lahko izpadel slab.
Kar mi je tudi neskončno olajšalo dušo je, da sem se naučil poslušati tebe. Da mi izražanje tvojih želja in potreb ne vzbuja občutka, da moram vse uresničiti. Moje prepričanje: ‘Če ne bom uresničil, (mi pomembno zakaj ali zato ker ne znam ali pa ker nimam dovolj denarja) sem slab, nesposoben – tega občutka sem se znebil in se naučil biti do tebe iskren.
Tole sem napisal, ker bi se ti rad zahvalil, da si vložila toliko energije in zdržala vso to trnovo pot z mano. Ker si obema dala priložnost, da se imava lepo. Zelo velik delež imaš pri tem, da so otroci obdržali oba starša.
Lahko bi vas izgubil. Veliko sva se pogovarjala o ločitvi. Spomnim se vseh grozljivih občutkov, ko sva si poiskala zunanjo pomoč. Danes vem, da je bil to edini način, da sva ohranila in izboljšala to kar imava.

MODRI KLJUČ

Mami: ‘Dobr dan!’

Najst: ‘Žjo’ :/

Mami: ‘Kako si?’

Najst: ‘V redu.’ (momljajoče)

Mami: ‘Kaj ste kaj delali dons?’

Najst: ‘Nč’

Mami: ‘Zgledaš nekam čudn, a je kaj narobe?’

Najst: ‘Ja fak no, dej nehi težit. Od kar si me zagledala sam težiš. Grem kr na hrast!!!!’

Vmes pride oče in opazuje izbruh. Ko nastane tišina:

Oči: ‘Živjo! Kako?’

Najst: ‘ Ooooooo, zdj pa še ti težiš?’

********

Poznate tovrstne zgodbe? Poznate odgovore? Poznate zgodbe, ki so še hujše, ki strašijo in bolijo?

Verjamete, da obstaja način komunikacije, ko najstnik ne pobegne? Obstaja način, da z njim ohranimo stik in smo vsaj nekaj časa KuL Starši.

Na delavnici ‘Uspešna komunikacija z najstniki’ se bomo ukvarjali z:

• Kako ohraniti stik z najstnikom?
• Katera so vprašanja, ki jih najstniku ne postavimo oz. na kakšen način vprašamo, da najstnik ne pobegne ali ne ponori?
• Kaj so pomembne teme za naše najstnike in kaj so pomembne teme za nas starše?
• Če se je svet od naše mladosti postavil na glavo in naši otroci odraščajo v popolnoma drugem svetu, z drugim pogledom, kako lahko kot starši to spremljamo, da nas ne pobere od skrbi?
• Kaj je nadzor in kaj je podpora?
• Katere so besede, ki jih najstniku nikoli ne rečemo in kako postavljamo meje?
• Ukvarjamo se tudi s težjimi primeri kot so: podpora , razumevanje in postavljanje meja otroku, ki se samo poškoduje (reže); podpora , razumevanje in postavljanje meja otroku, ki ima kakršnekoli stiske v zvezi s prehrano (anoreksija, bulimija); podpora , razumevanje in postavljanje meja otroku v depresiji ali drugi stiski.
• Kako ravnati s čustvi najstnika? Kako sploh razumeti njegova čustva?
• Potrudiva se in upoštevava vsa vaša vprašanja, vaše zgodbe in vas naučiva načina, kako najti poti iz starševske nemoči.

Najstnik v prvi vrsti potrebuje odrasle, zrele in odgovorne starše. Ne zmoremo vedno tega. Lahko pa se na to zahtevno obdobje pripravimo in smo našemu otroku v tem času trdna opora, varnost in KuL Starši!

Vabljeni na delavnico ta mesec. Prijave so omejene, ker delava z malimi skupinami.

KLIK: Več o delavnici.

Pri praksah seksualnosti je ena plat fiziološko delovanje, ki ga pokriva medicinska plat pojasnjevanja in razumevanja. Področje urologije je temu pristopu najbližje. Pri tem lažje govorimo o vzročno – posledičnih razmerjih. Uporaba medikamentoznih pripomočkov (viagra) spada v to področje.
Drugi vpliv na naše vedenje in delovanje pa je psihični.
Tako v celovitem razumevanju ne gre za eno ali drugo plat, gre za sovplivanje. Kot bi govorili o tem, kaj vpliva pri ploščini pravokotnika – moramo upoštevati obe stranici.

Res je tudi, da si vsak ustvarja svoje lastne teorije in si z njimi pojasnjuje svoje vedenje.

Ko pridemo do sporočila, da je medicinskega vidika ni indikacij za pojasnilo motenega delovanja, se obrnemo v raziskovanje psihičnih dejavnikov.

Ko govorimo o težavah erekcijo in psihični plati njenega razumevanja, se ukvarjamo z vprašanji, ki so povezani z individualnim dogajanjem in z vprašanji, ki zadevajo medsebojni odnos. Ena vprašanja zadevajo spolno vzdraženje (libido, slo), načine vzdraženosti, načine zagotavljanja uživanja, dogajanje v spolnem odnosu, doživljanje in vedenje v odnosu ter nenazadnje doživetje vrhunca.

Pri tem sodeluje veliko dejavnikov, ki upravljajo z našim vedenjem in vplivajo tudi na naše organske oz. fiziološke reakcije. Dejavniki zadevajo tako individualno razvojno pot seksualnosti, izkušnje na tej poti, prepričanja, v tej zgodbi so poglavitne vsebine povezane z navezanostjo in bližino, s področjem razvoja intimnosti, sposobnostjo deliti užitek v intimnosti, s pogoji, da smo lahko predani in sproščeni z drugo osebo, da lahko dajemo in sprejemamo. Ob prepričanjih sodelujejo tudi fantazijski svetovi, pričakovanja in predstave, ki smo si jih ustvarili, tako do sebe kot do partnerja. V veliki meri so to dejavniki, ki ne nastopajo v zavesti in pod nadzorom kakor si ga zamišljamo. Res je, da odraz psihičnega delovanja zaznamo v doživljanju in prek telesnih odzivov.

V primerih, ko je penis v stanju erekcije ob enih pogojih (npr. samozadovoljevanje, določena drža ali položaj), ko prihaja do doživljanja seksualnega ugodja pod enimi pogoji oz. v določenih okoliščinah, v drugih pa ne, je smiselno raziskati, kaj je sprememba.

Mnogo je opisov, kjer moški opisujejo razliko med intimnim dogajanjem brez stika s spolnim parterjem (npr. ob samozadovoljevanju) in v situacijah ob prisotnosti spolnega partnerja. Zlasti pogosti sta težavi, povezani z erektivno disfunkcijo (izgubo erekcije) in prezgodnjim izlivom. Pojasnilo, da gre za vplive stresorjev v življenju uporabnikom v praktičnem smislu reševanja ne zadostujejo.
Vendar se na tem mestu soočimo z povsem individualnimi zgodbami in pogoji.
Reševanje dejavnikov, ki nastopajo iz psihične plati, je povezano z raziskovanjem posameznikove osebnosti in načinov vpetosti v medosebne odnose. Na področju intimnosti in seksualnosti gre za delovanje misli, izkušenj, prepričanj, ki so vpeti v doživljanje na telesnem področju in za to, kako se ti dejavniki odražajo v vedenju.
Če izberemo primer zgodbe, v kateri moška oseba poroča o močni vzburjenosti in funkcioniranju erekcije, doseganju seksualnega ugodja ter dosežku vrhunca z ejakulacijo v pogojih intimnosti na samem, torej ob masturbiranju; ter o spremembi v pogojih, ko se ista oseba znajde gola s partnerko na začetku spolnega odnosa, ne gre več za enosmerno vzročnost. Ljudje v medsebojnih odnosih delujemo po zakonitostih povratnih informacij, ki zadevajo našo percepcijo, naše telesne občutke, naše čustveno doživljanje in sposobnost izražanja. Na drugi strani imamo osebo z enakim načinom delovanja.

Možnosti za pojasnilo, razumevanje in spreminjanje nefunkcionalnih izidov v seksualnih aktivnostih, povezanih s psihičnimi vplivi, so tako odvisne od raziskovanja učinkov drugih na nas. Učinek drugih pa se lahko nanaša na pomembne druge, ki so sodelovali pri oblikovanju našega psihičnega delovanja v preteklosti ali so to drugi, ki so prisotni v sedanjosti. To delo je področje psihoterapije in pomeni proces, ki navadno ni povezan z enkratno intervenco.

Vprašanje izbire ustreznega strokovnjaka, ki nam lahko pomaga razumeti psihične vplive je odvisen od kompetentnosti strokovne pomoči, našega zaupanja v možnost, da nam terapevt lahko pomaga in osebnim stikom, ki nas prepriča v zaupanje in varnost. Tako odločitev spet ni povsem enoznančna.

Na predbožični večer sva bila gosta v oddaji Polnočni klub. Oddajo si še vedno lahko lahko ogledate s klikom na POLNOČNI KLUB.

Kaj razmišljamo ob zaključku leta? Kaj nas uči preteklo leto? V kakšnih odnosih ga zaključujemo?
Starši smo postavljeni pred odgovorno nalogo in velikokrat tudi z dobrimi nameni porušimo stik, bližino, zaupnost. Kdaj pa nam stvari preprosto uidejo ‘iz rok’.
Enako delamo v partnerstvu in tudi v službi. Videti je, kot da je osamljenost naše največje hrepenenje.
Pa kljub vsemu, odnose se da vedno popraviti. Božič je priložnost za objem, skupen čaj ob domačih piškotih, iskren pogled v oči, nežen dotik…
Razmislite, ali so okoli vas ljudje, ki ste jih nehote prizadeli, morda jih iz vaše perspektive sploh niste in vendar se oni tako počutijo. Božič je lepa priložnost, da greste preko sebe in objamete to osebo.
Ste ločeni in v sporu s svojo bivšo partnerko ali partnerjem, ki je ob enem tudi mati ali oče vašega otroka? Vzemite si čas za obisk in toplo voščilo. Večjega darila svojemu otroku ne morete dati.
Včasih se lahko malo prisilimo in si damo nasmeh na lice, iskrice v očeh bodo zasvetile same, rečemo prijazno besedo, podarimo objem, zašepetamo prijazne besede… To nič ne stane in je največ vredno, tega nimajo v trgovinah in vendar imamo vsi v sebi.
LJUBEZEN, PRIJAZNOST, NAKLONJENOST, NASMEH, TOPLINA,HVLAEŽNOST, NEŽNOST… DOPOLNITE TA SPISEK IN Z NJIM USTVARITE BLIŽINO MED VSEMI NAMI. POTREBUJEMO DRUG DRUGEGA!
Ko med sabo vzpostavljamo povezanost, gradimo močne temelje za zdravo življenje!
Povezano in varno potujte skozi 2012!

Topel objem vsakemu posebej,
Leonida in Albert
Izak, Medeja, Ilona in Ezav

Moje doživljanje božiča je bilo vedno povezano s strahotnim hrepenenjem. Že v adventnem času sem sledil vzdušju pričakovanja. Nato je prišel sveti večer, postavljanje božičnega drevesca, priprava stanovanja, pospravljanje in čiščenje, okraševanje, drila, božične pesmi in božična večerja… Božično praznovanje vsebuje izdelano strukturo nujnih sestavnih delov, ki jih materializacija oglašuje prek vabil za pospešeno nakupovanje in brezmejno konzumiranje. A to slednje ni moja tema.

Spomini na otroška doživetja tega časa se prepletajo s poznejšimi spomini. Vzorci iz primarne družine, ki so bili posredovani preko generacij se prepletajo z novimi vzorci sedanje družine.

Navadno je moje praznično doživljanje v preteklosti spremljala otožnost. V svojih filmih sem čutil moč hrepenenj, ki niso imela jasne podobe in jasnih navodil za uresničenje. Zataknilo se je že pri pripravah in mojem razumevanju dogovorov. Moj prispevek k ustvarjanju vzdušja se je vrtel znotraj mojih predstav, gnanih od hrepenenja brez jasnega cilja.

Primer enega od bolj klasičnih zapletov zadeva moj način, kako prispevam k skupnemu pripravljanju prazničnega vzdušja. Z Leo sva dogovorjena za čiščenje, razdeliva si delo, mene sredi mojih opravil popade ideja, da k podobi čistega doma neizogibno spada tudi opran avto, pravzaprav oba avtomobila. In, hajd, s prvim v pralnico. Tam je bila seveda nepopisna gneča, čas se je ustavil, telefon sem pozabil doma… Bili smo dogovorjeni, da bo ob 17h družinska praznična večerja, pred tem bova pod smrekco postavila darila, ki jih je bilo potrebno še zaviti, nekje vmes sem zavrtel še svoj dodatni film, kako bom presenetil Leo in ji šel kupit darilo, samo zanjo. Vse to se je v čakanju v vrsti avtomobilskega pranja izgubilo. Ko sem se vrnil domov, je bilo vzdušje pokvarjeno.

Lahko sem se umaknil v svoj svet in žaloval za nezadovoljeno možnostjo ter hrepenel po nekem drugem praznovanju. Vzorec iz moje primarne družine je bil zadovoljen. Seveda je šlo za nezavedne procese in nezavedno delovanje vedenjskih vzorcev, igre neuresničenih hrepenenj, obrambnih vedenj. Dolgo nisem našel izhoda iz začaranega kroga vplivov, ki so se tako sistematično ponavljali in ob mojih vsakoletnih manevrih, da bi kaj spremenil, vedno privedli do enakega učinka na koncu.

Ko sem o tem začel govoriti na skupinah, ki jih vodiva in sem svoje vedenje raziskoval s pomočjo razumevanja vpliva družinskih vzorcev, ko sem ozavestil svoja vedenja in jih povezal s funkcijami v mojem notranjem doživljanju, ko sem uspel priti v stik s svojimi primarnimi hrepenenji, ko je v času dozorel proces za spremembo, sem nekega jutra ugledal odgovor: BOŽIČ JE PRAZNIK POTREBE PO STIKU IN VARNI NAVEZANOSTI!

Kaj je v božiču tako univerzalno toplega? Kaj so naša prepričanja in predstave ob božiču? Kaj ustvarja božično vzdušje in praznični duh, ki ga delimo univerzalno in hkrati v vsaki osebni izkušnji individualno?

Celotna dramaturgija božičnega obredja vsebuje prakse, ki so neposredno povezane z našimi izkušnjami utrjevanja pripadnosti, zavedanja stika in navezanosti ter skrbi za druge.

Prva predstava je povezana z odnosi zavedanja povezanosti: družina, ki praznuje skupaj, srečanja z ljudmi, ki so nam blizu, pišemo voščilnice ljudem, s katerimi smo povezani.

Advent prinaša v praksi vsakdanjega življenja sporočila velikega pričakovanja, v praksah duhovnega pa pripravo za spomin na rojstvo, ikonografija krščanskega obredja je povezana s pričakovanjem rojstva, s podobo jasli, sveta družina, preživetje novorojenega otroka v skrajno materialno osiromašenih razmerah.

Tu je prisotna predstava, povezana s skrbjo za novorojenega otroka. In to je zgodba bistva naše človeške navezanosti, sposobnosti, da smo ljudje v odnosu z drugimi ljudmi. Gre za temo skrbi. Skrb za preživetje, skrb matere za novorojenega otroka. In našo izkušnjo, ko smo bili zavarovani v materinem naročju, ko smo preživeli iz izkušnje zlitosti in enosti  z materinskim varstvom in skrbjo. To je izkušnja, ki žene večna iskanja možnosti, da bi jo lahko ponovili, v transcendentalnih ali tuzemskih doživetjih.

Še ena nepogrešljiva sestavina: darila in celoten sistem obredja ob njih. Darilo je sporočilo, da smo nekaj posebnega, prejeti darilo ima pomen naše individualne vrednosti za nekoga drugega, za nam pomembnega drugega. Darilo izraža skrb nekoga drugega, s sporočilom, da mu /ji je mar za nas. Skrb drugega za nas je izraz navezanosti. V pravilih božičnega obredja je zelo veliko skrbi: priprava doma, pospravljanje, okrasitev, zavijanje daril, priprava hrane. Sodelovanje v obrednih praksah pomeni vzajemno delitev istega ponavljajočega sporočila in utrjevanje osebne zgodbe, da smo navezani in povezani z bližnjimi. Religiozne prakse našega kulturnega okolja ponujajo nove variacije, dodatno krepitev in utrjevanje stika s potrebo po navezanosti. Adventna besedila, pesmi, posvečeni obredi. Z dodatnimi stimulacijami za povečano občutljivost zavedanja navezanosti med bližnjimi.

Zavedanje navezanosti z nam pomembnimi drugimi nas vodi k stiku z našimi primarnimi izkušnjami na to temo.

Vsi imamo svojo individualno zgodbo o varni navezanosti. Varnost je prek izkušenj skozi čas odraščanja  doživljala različne usode. Vendar večinoma v razsežnostih in različnih odtenkih med dovolj, manj in premalo.

V božični čas zremo z očmi otroškega odnosa in izkušenj do teme varne navezanosti s svojimi starši ali skrbniki. To je naša božična zgodba, ki zaznamuje naše doživljanje v odnosih, ki so lahko popolnoma različni od odnosov v primarni družini. V tem je vir čarobnosti pričakovanja in hrepenenja po doživetju, iz katerega smo izstopili v času, kjer nimamo ne zavestnih spominov ne besed. Nekje v nas je telesni občutek, obdan z močnimi hrepenenji. Ta izkušnja je univerzalno človeška. Načini, kako ji odgovarjamo pa so kulturni in individualni.

Načine zadovoljevanja ponujajo različni modeli, od maničnega, potrošniškega, ameriškega pretiravanja z božičkom in coca colo, do podalpskega asketskega, minimalističnega in depresivno kontemplativnega.

Vsakdo izbira iz široke kulturne ponudbe v okvirih razvoja lastnih medsebojnih odnosov: od praznovanja zavedanja navezanosti z ljudmi, ki so konkretno ob nas, do žalovanja za nečim, kar bi lahko bilo in ni, ali pa je v svetovih imaginarnega in izgubljenega.

Film o družinah in odnosih navezanosti z najbližjimi. Šest individualnih zgodb je razstavljenih in peljanih v vzporednosti  in skozi časovno koherentnost kulturnega dogajanja v času in prostoru (Varšava, predbožični in božični dan). Zgodbe so sinhrone in diahrone. Vendar je to tudi film o medsebojni prepletenosti in soustvarjanju, o povezanosti med ljudmi v več dimenzijah, v večih registrih. Je film o učlovečenju in človeštvu.

1.

Dekle, ki kriči po navezanosti s kritiko, da ne verjame več, da ima dovolj potrošniške ideologije in standardiziranih filmskih ikon, ki nasprotuje potrošniški ideologiji božiča – in v klicu na radijsko postajo (ki soustvarja ideološko vzdušje množice, je ideološki aparat) dobi odziv voditelja. Pripoveduje ji o svoji izkušnji, ki je izkušnja izugube in vendar izkušnja spominov na navezanost do ljubljene osebe. Iz razmerja kot povezovalni člen ostaja otrok, v topli povezanosti med očetom in sinom. Igra naključij, srečevanja, približevanje in ohranjanje distance s pomočjo razuma. Na koncu otroška neposrednost doprinese k srečanju dveh hrepenečih svetov. V zgodbi je polno »božičnih obratov«. Božični obrat je zame razplet dogodkov, ki se zdijo skoraj nemogoči, imajo status čudeža, vendar imamo vsi izkušnjo z njimi. O božičnih obratih govorijo sladkobni ameriški filmi, ki so postali kultni za božični čas.

2.

Mož, ki v avtu nemočno opazuje, kako je pri ženi ljubimec. Zgodba prevaranega moškega, ki je ‘težja’ od zgodbe samomorilca. Samomorilec obupa in uvidi svojo neznatnost, mož pa se vrže v globino. Božični obrat je pristanek na kamionu s smrečicami. Gre domov in se odloči spremeniti vztrajanje odtujenosti v družini. Odraščajoča hči ga ima za idiota, žena ima na obisku ljubimca v božičkovem kostumu, družina, ki prek TV aprata vzdržuje odtujenost in nepovezanost. Božični obrati: prava jelka namesto plastične, TV skozi okno, vloga očeta, ki družino s starim očetom vred posede v avto in odpelje iz patološkega okolja. Božični obrat je lahko tudi nesreča, hud spor, izguba starega očeta in gostoljubnost ljudi v toplem domu. Povezovalne prakse v kulturnem kontekstu, ki stimulirajo povezovalnost med člani družine. Uporniška hči je prav tako člen, ki lahko povezuje oz. je njena navidezna razdiralnost in upornost le klic k povezanosti in pripadnosti, k varni navezanosti – še en božični obrat.

3.

Sosednja družina, fant, ki je prikazan skozi deviantno vedenje. Starša sta alkoholika, božičku, ki kot ljubimec beži iz tuje postelje, ukrade telefon. Deviantnost kot klic k povezanosti. V deviantnih vedenjskih izbirah so prisotni sledovi humanosti in velike srčnosti (skrb otroka za psa, v okoliščinah, ko skrbniki zanemarjajo svoje naloge).

4.

Zgodba bogatih intelektualcev, ki sta brez otrok. Med hladnostjo direktorice radijske postaje, ki je lik pri soustvarjanju zgodbe pod 1, in njenim možem, ki rešuje pobeglo deklico iz sirotišnice. Deklica kot model ideologije božičnega hrepenenja (Andersenova Deklica z vžigalicami), ki nagovarja na karitativnost in empatijo do ludi, ki nimajo možnosti, vstopi v življenje, ki vzdržuje paradoks temeljnega manjka (navezanosti) ob (materialnem) izobilju. Božični obrat uporabi rešitev komplementarnega uravnoteženja na način otroške naivne logike: več lahko pomaga tam, kjer je manj. Kar je njen presežek, je otroškost (izražena v pesmi Sveta noč v domačem jeziku) in manjko v hrepenenju po imeti starše. Intelektualca sta komplementarni del zgodbe, manjka jima izgubljeni otrok, ki ga ohranjata v bolečem žalovanju.

5.

Direktorica radijske postaje se sreča z nosečo sestro, izmenjata si darila. Tema imeti otroka je tabu tema.

V zgodbo vstopita še dva družinska sistema, ki se prepleteno povezujeta z nekaterimi drugimi zgodbami.

6.

Direktor agencije za izposojo božičnih kostumov. Sin v zrelih letih, ob katerem ostarela starša hrepenita po potomstvu. Oče pomotoma poveže sina z nosečo sestro iz 5. zgodbe.

Družinska zgodba se razplete z razkritjem sinove seksualne usmerjenosti. V 5. zgodbo pa vstopi prevarant, ki smo ga spoznali že kot protagonista v zgodbah 2 in 3. Njegova zgodba odprtosti za stik in navezanost gre prek vstopa v razumevanje in empatijo z deviantnim vedenjem. Božični obrat je v sprejtju odgovornosti in nastopu vloge očeta.

Film tako govori o nujnih sestavinah za navezanost kot življenjsko nujno potrebo. Zgodbe, ki jih prikazuje, ilustrirajo variacije na temo v kontekstih vsakdanjega življenja. Mimo vsega za navezanost potrebujemo družino, mater in očeta v njunih vlogah, opremljena z veščinami skrbi za otroke. Potrebujemo otroka, kar je temeljna točka identifikacije. V vseh zgodbah so bili otroci edinci – to je prototip navezanosti in mesto identifikacije, vstopa gledalca v filmsko sporočilnost.

Kar je dodatna vrednost: ne moralizira o matetrialnih in duhovnih vrednotah, temveč išče rešitve dobrega upanja, ne glede na moralno in vrednostno opredeljeno težišče.

Zgodba o stiku je zgodba o naši navezanosti do bližnjih.

Imamo svoje izkušnje in svoje zgodbe, kako smo bili sami kot otroci navezani na ljudi, ki so skrbeli za nas in bili naši najpomembnejši bližnji. Iz teh izkušenj pletemo svoja vedenja v vlogi staršev.

Ko se srečamo z zadregami v vzgoji, so to navadno priložnosti, da se nekaj naučimo na novo. Koliko so stari naši otroci in kaj so njihove potrebe? V katerem razvojnem obdobju imamo največ zadreg s svojimi otroki? Ali so to obdobja, kjer imamo tudi sami iz svojega otroštva zgodbe, ki bi se morale odviti drugače?

Na Okrepčevalnici smo razmišljali o različnih razvojnih obdobjih in raziskovali naše izkušnje glede stika in povezanosti iz perspektive otrok do staršev. Nato smo perspektivo obrnili in pogledali na svojo vlogo staršev in raziskovali naš stik z našimi otroki.

Učenje na Okrepčevalnici poteka kot delitev izkušenj. V krogu si sledijo zgodbe udeležencev, osebne izkušnje, pripovedi, stiske, zabavna doživetja, lastna razmišljanja… Skupaj pletemo zgodbo, kjer vsak dodaja svoj košček življenjskih izkušenj. Nekateri pri tem sodelujejo zgolj kot poslušalci in s tem je prav tako vse v redu. V pripovedih je veliko čustvenega naboja, pri mnogih tudi veliko zadržanih solz. Vse to nesebično delimo v skupini, kjer takoj nastane čut spoštovanja in empatije. Je to zaradi strokovnosti vodenja ali zaradi iskrenosti udeležencev? Ne eno in ne samo drugo. Gre za soustvarjanje, za matematiko, kjer je 1+1 = mnogo več kot 2. Vsakič sestavljamo novo kombinacijo dopolnjevanja. Vsakič novo izkušnjo medsebojnega učenja. Tistega pravega učenja, iz izkušenj, iz pričevanj, iz življenja za življenje. Na podlagi zelo velike mere iskrenosti in odprtosti. Pri tem med vodji in udeleženci ni razlike.

Spremljamo pripovedovanja:

» V zgodbi z otroki se mi vedno zatakne na isti točki. Ko pomislim, je to točka v mojem odraščanju, kjer sem tudi sam najbolj pogrešal stik s svojim očetom.«

»Opažam, da se v stiku z otroki izgubljam, zdaj ko so otroci v puberteti. Razmišljam o svojih izkušnjah in spoznavam, da mi manjka model očeta.«

»Tudi v moji zgodbi odraščanja ni bilo očeta. Verjamem, da smo mi kot starši lahko drugačni. Zato pritiskam na partnerja, naj bo bolj prisoten.«

» V naši primarni družini smo bili zelo povezani. Enako si želim povezanosti v svoji sedanji družini. To je nekaj, kar zelo pogrešam. V svoji goreči želji še nisem odkrila recepta za povezanost.«

»Ena plat mojega razmišljanja je v stiku z mojo ustrežljivostjo, ko sem bila otrok. To prepoznavam tudi pri enem od mojih otrok. Drugi me ves čas vabi, da se mu pridružim pri igri, jaz pa to zavračam. Zdaj sem zelo v stiku s spoznanjem, da se z menoj kot otrokom doma niso igrali.«

»Ustrežljivost je tudi moja tema. Prepoznavam jo pri starejšem otroku. Mlajši je drugačen, saj se zna pogajati in pride vedno do rezultata, ki nas povezuje. Iz svoje življenjske izkušnje vem, da pretirana ustrežljivost lahko vodi do velikih težav v medsebojnih odnosih. Rad bi to nekako sporočil svojemu otroku.«

»V stiku sem z mlajšim sinom in najino komunikacijo. Zavedam se, da ga veliko prekinjam, on pa se pritožuje, da ga ne poslušam. Svoj vzorec prepoznavam iz primarne družine, kjer me moja mama nikoli ni poslušala. In še vedno je tako.«

»Lahko govorim o spremembi po vseh teh letih dela na sebi, tudi s pomočjo Okrepčevalnice. Zavedam se pomembnosti tega, da zares slišim otroke. Kar delam zelo drugače je, da ne vrednostim njihovih izjav.«

»Pri sebi vidim, da se še vedno izgubljam v očetovski vlogi. Ko se vračam v svoje otroške spomine, v njih ne najdem lika očeta.«

»Moji otroci so še v predšolskem obdobju in imamo stik. Ko pomislim na svojo otroško zgodbo, je bil stik s starši do šole. Pri sebi pogrešam, da bi bila v stiku z otroki bolj prisotna.«

»Kar je moje vprašanje glede stika z otroki, je moja pripravljenost, da jih poslušam, kadar pridem domov utrujena. Tudi, ko me sin mori s svojimi igricami, sem se zamislila nad tem, kako znam biti nestrpna do tega njegovega sveta, ki mu veliko pomeni.«

»Včasih so bili otroci pri hiši, ker so pač morali biti, ker so jih imeli pri sosedovih, jih dajmo pa še mi. In tako otroci v naši družini nismo bili opaženi. Ko pomislim na svoje starše, je bilo njim enako. Veliko sem morala narediti na sebi, tudi s pomočjo Modrega ključa, da sedaj starši razumejo moje štose in jaz njihove.«

»Otrok je star 3 leta in se imamo super. Živi polno življenje. Iz mojih spominov imam zavedanje, da se je tudi moj oče veliko igral z menoj.«

»Zdaj je otrok še majhen in iskren. Edine omejitve zadevajo uživanje sladkarij. Imamo dober stik.«

»Smo dopolnjena družina in iščem pravo kombinacijo za vzdrževanje stika. Kar sem spoznala, je moja otroška zgodba, kjer nisem nikogar zanimala in moja hrepenenja, povezana s tem. Zato razumem svojo navado, da zdaj zaslišujem, kar drugim seveda ni všeč.«

»Ko razmišljam o meni in mojih starših, ne najdem nikjer stika. Imam veliko vprašanj, kako ohranjati stik z otroki, tudi z otroki, ki jim nisem biološki oče in živimo skupaj v družini.«

»Svoje zgodbe ne morem primerjat, ker mi manjka film. Vem, da zato, ker je v njem preveč žalosti. Z mlajšim otrokom imam boljši stik, s starejšim nisem znala in zmogla drugače, čeprav bi si to želela. To si zdaj priznam in to je največ, kar lahko naredim.«

»Z otroki imam fenomenalen stik. Kar je zanimivo, bi si želela več prisotnosti moža. Zamislila sem se, ko mi je na moje povabilo odvrnil: ‘Saj ti furaš vzgojo!’ V tem prepoznavam njegove vzorce iz primarne družine.«

»Kar se me je dotaknilo ob razmišljanju je moja zgodba. Ves čas sem si prizadevala, da bi me oče opazil. Saj nas je imel rad, a tega ni znal pokazati. Zame je bil odsoten. In to prepoznavam tudi v svojem stiku do otrok. Po ločitvi sem bila zelo odsotna, nastale so posledice, ki bi jih zdaj želela popraviti.«

»Zelo sem v stiku z izkušnjo ločitve mojih staršev. Imam velik strah, da se to ne bi tudi meni zgodilo (solze).«

»Kar vidim pri stiku z otroki kot najbolj pomembno – če midva nisva usklajena, otroci to zaznajo in se odzovejo, vidiva njihove stiske, ker grizejo nohte ali prst.«

»V mojem otroštvu so bile nekatere stvari samoumevne in so funkcionirale. Zdaj to ne vidim kot pravi stik. Kar je včasih funkcioniralo, danes ne gre več. Zavedam se, kako je stik pomemben, saj danes stvari v vzgoji ne gredo več samoumevno. In ne bi želela prikrajšati otrok.«

»Dotaknilo se me je, kar so že drugi povedali o ustrežljivosti. Moji starši so bili skrbni, a hladni. Glede stika s svojimi otroki opažam, kako sem od starejšega do najmlajše spreminjala svoja načela glede meja in zahtev.«

»Sprašujem se, kaj še lahko naredim. Navdahnila me je knjiga, ki razmišlja o naši sreči. To kot starši želimo vsem otrokom. Razmišljam o tem, kako jim lahko to posredujem z zgledom in brez prisiljevanja.«

»Sem v stanju, ko s partnerko ne živim skupaj, imava otroka. Kar me skrbi je njen vpliv na moj stik z otrokom.«

»Iz svojih spominov nimam podob, ki bi se jih zavedal. Počasi spoznavam vplive nezavedne vzgoje in se s tem ukvarjam. Pri sebi imam vtis, da otrokom nudim veliko več kot sem prejemal sam od svojih staršev. A slišim z druge strani, da to ni dovolj.«

»Spoznavam, kako sem bila kot otrok v stiskah sama. To bi želela pri svojih otrocih spremeniti. Zato si vzamem čas in ohranjam obred večerne pravljice, kjer najdem čas, da prisluhnem otrokom.«

»V moji primarni družini je bilo veliko stika, topline, spoštovanja, telesnih stikov. Vendar sem bila tudi veliko sama, ker me niso pustili, da bi se družila z vrstniki. Tako sem se naučila opazovanja v naravi. Zdaj to veščino uporabljam pri stiku z otroki. Ker jih pozorno opazujem, jih zelo dobro poznam in poznam njihove potrebe in navade. Glede stika z njimi se zato sploh ne bojim.«

»S svojimi pubertetniki imam dober stik. Včasih si rečem, da se preveč naprezamo in da se kakšne zadeve lahko speljejo tudi na bolj preprost način.«

»Rad bi podelil svojo izkušnjo očeta po ločitvi. Najprej sem imel veliko dilem glede vzdrževanja stikov, imel sem strahove, da bodo otroci prikrajšani. Po nekaj letih lahko zatrdim, da te prikrajšanosti ni. Sem tudi prepričan, da je bila ločitev manjše zlo. In zdaj se celo zalotim, da so otroci veliko z menoj in bi si želel, da bi šli več po svoje.«

KOMENTAR

Zgodbe odpirajo veliko možnosti za razmišljanje, za zavedanje določenih vzorcev in odpiranje možnosti za spremembe.

Kaj so hrepenenja otroka? Najprej, da bi ga starši sploh opazili, sprejeli. Kot starši imamo možnost, da temu ugodimo z zrcaljenjem. Zrcljenje sporoča, da smo prisotni, da otroka opazimo, da nam je pomemben, da sprejemamo njegov svet… Preprosta tehnika komunikacije, ki opravi veliko dela naenkrat.

Drugi način, ki ima prav tako veliko moč povezovanja, so obredi. Večerna pravljica, skupne igre, skupni obroki… To je posvečeni čas za bližino, ki deluje že sam po sebi. Navadno se mu priključi še primerna vsebina, kjer je fokus na povezovanju, sproščenosti, telesnemu stiku.

Vsako razvojno obdobje ima svoje pasti in tipične situacije, ki grozijo ohranjanju stika. O tem bom pisali v drugih prispevkih (Stik in pubertetnik, Stik z otrokom v šolskem obdobju). Prav tako o vplivih, ki jih ima stik v partnerstvu na vzdušje v družini.

Še priporočljiva literatura na to temo:

Harville Hendrix, Helen Hunt, Zdrav otrok in ljubezen staršev, Ljubljana: Orbis, 2006.