Vezalke za dušo

Otroci imajo pri učenju težavo, da izgubijo nit, zlasti pogosto se s tem srečujem v srednji in zadnji triadi. Ko izgubijo nit, jim snov ni več zanimiva, ne vidijo smisla, začenjajo se težave. Posledično se ne učijo, ker v tem ne vidijo smisla. Vse je videti kot veliko izogibanje učenju, šoli, starši otroke zmerjajo, da so leni, začne se igra pregona in izmikanja glede dela za šolo. Začarani krog, ki drvi v slabo neskončnost. Morda pa obstaja izhod kje prej?

Problem:

Starši pridejo z zgodbo. Doma se je učil, mama je preverila, je znal. V šoli je pisal slabo. Bili so takoj tudi pri učiteljici, ki jim je predstavila otroka v povsem drugi luči. Kot da ne sodeluje, se dolgočasi, ni pri stvari. Pod črto jim je sporočala, da imajo vsega preveč, da ga razvajajo, da delajo stvari namesto njega. Sam pravi, da se v šoli zmede. Učitelji dajo preveč snovi. Sploh slavisti pretiravajo s strokovnimi izrazi. Saj je vendar v 6. razredu in ne na fakulteti. V testu je velika količina nalog, on se jih prestraši. Nato ga zagrabi panika in rešuje v paniki, pri tem pozabi še tisto, kar je znal doma. Ja, res je nesamozavesten in nesamostojen. Doma sicer ugotovi, da bi lahko vse rešil, da je bilo dovolj časa, če bi delal po vrsti in brez panike. Le velika količina ga povsem ohromi. Zdaj je ves prestrašen. Kako bo pri prihodnjem testu?

Moja ocena, da se težko osredotoči, da ni organiziran, da tudi ne zna vprašati, če kaj ne razume… Prav tako verjetno nima izkušnje z vztrajnostjo, s pomočjo katere lahko reši večjo količino, nima izkušnje, da s postopnostjo dosežemo veliko. Pomislim na današnje instant generacije, ki morajo imeti takoj zadovoljeno vsako željo. Generacije, ki ne znajo čakati, odlagati zadovoljitve, nabirati in varčevati. To niso vrednote, vse je treba dobiti tukaj in zdaj. Problem je širšega obsega, vendar sem fanta naročil na srečanje.

Zgodba:

Fant pride na svetovalni pogovor. Pokaže mi, kaj so delali tisti dan v šoli. slovenščina, delovni list, naslov: Pesniška sredstva. Sistematično razdeljen učni list. Na levi zgled pesmi, na desni razčlenjena pesniška sredstva, najprej prvo, nato drugo in tako na štirih straneh. Jasna struktura: na levi zgled pesmi, na desni izbrano pesniško sredstvo, izpisano iz pesmi, ponazorjeno, obrazloženo, pojasnjeno. Če razumeš, nekaj najbolj jasnega in preglednega, pripomoček za učenje in pomnjenje. Ko sem pogledal učni list in prepoznal za njim trud učitelja, sem nostalgično pomislil na čas, ko sem sam hodil v šolo in sem sam ustvarjal razne pripomočke za pomnjenje in razumevanje slovničnih ali literarnih struktur. Kaj bi dal za en tak učni list, morda mi je bilo zdaj – v tej obliki – šele jasno, kaj so sploh pesniška sredstva, kaj sestavlja pesem, kaj pesem naredi za pesem…

Fanta sem vprašal, kaj so delali pri uri slovenščine, koliko snovi so vzeli. Pokazal mi je tretji primer pesmi, Murnovo pesem o jesenskem vzdušju ob vodi, ki je služila za ilustracijo primera personifikacije kot pesniškega sredstva.

-          In kaj ste pri tem delali?

-          Brali.

-          Ja, brali ste pesem in nato?

-          Nič, brali. Trikrat smo jo brali.

-          In v čem je bil smisel tega trikratnega branja?

-          Je rekel učitelj, naj jo začutimo.

-          ???

-          Ja, smo pač brali…

Oba sva gledala z očmi polnimi vprašanj in neizrekljivega.

Nato sem ugotovil, da nima temeljne strukture razumevanja, kamor bi umestil učno snov. Kaj je naslov? Ne razume besede »sredstva« v kontekstu naslova. To je prva točka, kjer izgubi smisel, saj ne more več slediti. Nekaj pač delajo, nekaj berejo, ne ve, kaj je smisel tega, ne zna povezovati, ne umesti tistega, kar bi lahko razumel v kontekst smisla… in tako v začaranem krogu. Jasno, da se mu slovenščina upre, da se mu upre pesništvo, še zlasti imenovani vrli predstavniki jezikovne zgodovine naroda. In nekje se mu upre tudi odnos, ki bi se naj vzporedno ob tem vzgajal. Odnos do vrednot, ki jih je učitelj z veliko mero čustvenosti skušal prenesti na nadebudni mladi rod. In oni, nehvaležni, razvajeni, ki jim starši vse k riti prinesejo, ki so toliko leni, da se jim ne ljubi niti malo potruditi…

Ko sva razumela smisel naslova in kaj so pesniška sredstva, sva lahko pogledala, kako so razdeljena in kaj je namen in bistvo vsega, kar je na delovnem listu. V 20 minutah sva predelala snov, ki so jo obravnavali že skoraj mesec dni in mu je bila oddaljena kot skrivnosti znanosti Nobelovih nagrajencev.

Še celo do smisla tega, da začutiš sporočilo pesmi, kako drevo čaka v sivini jesenske pokrajine, še celo do tega sva prišla. Fant je zamišljeno kimal predse. Z zadovoljnim izrazom razumevanja nečesa, kar mu je bilo povsem tuje in se je začelo oblikovati v prepričanje, da on ni za slovenščino, da je slovenščina itak glupa, da so slavisti tepci, da je šola in vsi v njej brez veze. Morda tudi prepričanje, da je slovenski jezik nekaj, kar je bolje čim prej prodati tujcem.

je bilo naše nagradno vprašanje na FB strani.
Upala sem, da bom s tem vprašanjem moškim dala priložnost, da malo bolj pogumno ‘ugibajo’ in ženam, kaj si v resnici želijo.
Zgodilo pa se je tako, da so nekatere žene dajale odgovore, ki sporočajo, kaj one mislijo, da moški mislijo. Moški bi pa veliko uredili v postelji…
Žal univerzalnega odgovora ni. Vsaka same zase ve, kaj potrebuje. In naslednje vprašanje je, ali sploh vemo, kaj bi nas takrat, ko se nam podirajo svetovi, ko so čustva na vrelišču… Kaj v resnici bi se moralo takrat zgoditi, da bi se umirile? Še večja katastrofa?

Poljub?  Bi kdo upal poljubiti žensko na zgornji sliki? A smo prepričane, da smo videti dovolj miroljubne, da se nas upa partner dotakniti? Novi čevlji? Jaz bi jih verjetno zalučala skozi okno, direkt v Afriko… Seks? Ta vikend sem obiskala Tantrično delavnico, kjer se je veliko govorilo o tem, da večina žensk ni razpoložena za seks, kadar so v stresu. To, da nam dajo moški prav? Morda navzven res umiri situacijo, sicer pa prepreči dialog, prepreči dogovarjanja in slabe občutke (od obeh) pomete naravnost pod preprogo. Preproga pa se slej ko prej dvigne…
Moja osebna izkušnja je taka.
Moj partner je poskušal početi vse mogoče, ugibal je in ugibal. Nosil rože, naredil tako kot sem jaz hotela, trosil poljube in objeme, kuhal večerje, odhajal in se umikal, da bi se v tem času sama od sebe umirila. To vse so bile male pozornosti, zelo dragocene, ki so mi sporočale, da se on zares trudi. Ampak moja notranja energija se ni umirila. Občutek, da me ne sliši in ne razume je ostajal, se večal in rasel.
V času šolanja sva šla skozi osebno izkušnjo, tega kar delava in sva se naučila, kako pomembni so občutki, kako dragocena so naša  čustva in da so povezana z globokim bistvom v nas samih. Čustva, ki jih nosimo v sebi imajo za nas zelo velik smisel, ker se z njimi zaščitimo, ker se z njimi izražamo, ker se z njimi pokažemo ali skrijemo.
Morda je velikokrat videti, da se jezimo brez razloga, da smo žalostni brez razloga ali morda celo veseli… Pa ni tako. Naša čustva se dotikajo naših pomembnih zgodb, intimnih zgodb, zgodb iz otroštva… Tako sem na eni od osebnih izkušenj skupaj z Albertom našla, kaj je tisto kar potrebujem kadar sem jezna, žalostna, vesela, zgubljena.
Rabim, da me upošteva. To naredi tako, da preprosto reče: ‘Vidim, da si jezna.’ Ali ‘Vidim, da si žalostna.’ ‘Kaj lahko naredim zate?’
Ko prepozna moja čustva in mi jih DOVOLI, naredi varno okolje, v katerem lahko počne kar hoče. Celo zaželjeno je .

Te dni sem bila na obisku pri starših, ki imata vse mogoče časopise. Malo sem prelistala vsebino in se čudila, kako ‘in’ je zdaj družinska tematika.

Potem sem se spomnila, da je december in da je to verjetno povezano s prazniki.

Poglobila sem svoje raziskovanje, zadeva me je zanimala iz profesionalne plati. Sprašujem se, kako to da je toliko nezadovoljnih in nesrečnih ljudi, ko pa v časopisih vse natančno piše. Brez izgovorov – natančno piše, kaj morate upoštevati, da boste srečni. Recimo: 7 pravil za srečen zakon, 7 pravil za dober seks, 7 pravil za dobro vzgojo, 7 razlogov za in proti ali povedati partnerju, da ste imeli afero… 7 pravil… za vse. S to sedmico nas nategujejo vse povprek, kljub temu, da vsi vemo, da je to marketinško najbolj manipulativna cifra. Mi pa kupujemo, beremo in morda celo verjamemo.

Nekaj ste spregledali. 7 pravil je vedno napisanih tako, da MORATE nekaj delati. In največkrat bi MORAL isto delati vaš partner. Kaj se zgodi, če enega pravila ne upoštevate? Ste potem za eno enoto manj srečni?

Medji nas ujamejo na eno drobno zanko. V naših iluzijah imamo vsi zelo jasno zapisano definicijo sreče. Vsak drugačno, vsak svojo… In neskončno hrepenimo po tej sreči. Če bi jo komu uspelo zapakirat v konzervo, kjer bi pisalo ‘Samo tvoja sreča’, bi se tega prodalo… Skratka, to bi kupili TAKOJ in VSI!!! Tako veliko je naše hrepenenje.

Saj poznate reklamna sporočila: ‘Ker te ljubim, Samo ti, Sreča je, kjer si ti…bla,bla…’ In mi nasedemo. Ne zato, ker smo neumni ampak, ker smo sestradani.

Kaj bi rekli, če vam povem eno skrivnost, ki ni nateg. Recimo, da najdete v sebi pot do tistih vrat, kjer je doma vaša sreča? Da se jo začnete zavedati in da se začnete zavedati potreb, ki jih imate v zvezi s srečo. Da jih znate ubesediti – povedati naglas?

To pomeni delo na sebi, to pomeni zavedanje naših potreb in razumevanje od kje so te potrebe prišle.

Ko to vem, lahko rečem partnerju, kaj si želim od njega, da bom srečna in vem tudi, kaj potrebujem od sebe, znam postaviti meje v odnosu – kaj dovolim in česa ne. In največkrat to naredi, ker me ima rad.

In verjamem, da bi to delal z veseljem vsak, ki ima rad. Verjamem tudi, da nismo skupaj, ker se sovražimo ampak, ker se imamo radi.

Pri Vezalu nimamo sedem pravil do sreče, ampak samo tri.

• Naučimo vas poslušati.
• Naučimo vas razumeti.
• Naučimo vas empatije.

Ne boste verjeli, ampak to je dovolj. Preizkušeno in dokazano!

To, kar pišem v zadnjem odstavku, je mnogo težje od tega, da kupite en estradni cajtng za 6€, kjer našim slavnim pišejo instant navodila. Če dobro opazujete in berete trače, so vsi po vrsti nesrečni, razočarani v ljubezni, ločeni, zasvojeni… in kljub vsemu, se na vseh fotografijah še vedno smehljajo. Kako si to razlagate?

V naši družbi velja splošno prepričanje, da se po 65. letu spolnost ustavi.

Te je seveda prepričanje, ki nalaga dodatno breme pomembnemu življenjskemu obdobju, povezanemu z upokojitvijo.

Ali je res nujno, da se z upokojitvijo delovne aktivnosti upokoji tudi spolna aktivnost?

Študije, ki so nastale v zadnjem desetletju dosledno zanikajo prepričanje, da je seksualnost po 65. letu zrela za upokojitev. Prej nasprotno!

Vsi po vrsti najprej omenjajo velik pomen seksualnosti v starejšem obdobju. Najprej zaradi splošnega spreminjanja mita in prepričanja v družbi, ki verjame, da seksualnosti v starosti ni več. Še bolj pa zaradi ugotovitev, da seksualna aktivnost sicer ne podaljšuje življenja, ima pa veliko »pomlajevalnih« učinkov, od večje trdnosti zdravja do večje splošne kreposti. Skratka, seksualnost je za nas nekaj dobrega!

S starostjo nastopijo nekatere spremembe, ki zadevajo tako moške kot ženske in lahko vplivajo na spremembo seksualnih praks in utečenih navad v spolnosti.

Pri ženskah lahko sramne ustnice in tkiva, ki pokrivajo sramne kosti izgubijo na svoji čvrstosti. Stene vagine postanejo manj elastične. Vagina sama po sebi ni več toliko vlažna. Klitoris lahko postane bolj občutljiv, celo preobčutljiv. Krčenje maternice ob orgazmu je lahko občasno boleče.

Pri moških so spremembe v splošno počasnejšem seksualnem odzivu, ki se kaže v: zapozneli erekciji, potrebi po več manualne (ročne) stimulacije za dosego erekcije, »faza platoja« med erekcijo in ejakulacijo se podaljša,  orgazem je krajši in manj intenziven, penis po ejakulaciji hitro izgubi na čvrstosti, »refraktorni čas« – čas ko je po eni erekciji možna naslednja, se precej podaljša, tudi do enega tedna v pozni starosti.

O teh spremembah velja razmišljati na način sprejemanja, ko se zgodijo, nikakor pa ne na način vnaprejšnjega predvidevanja, če se še niso zgodile, saj lahko s svojimi mislimi katerega od manj želenih razvojnih dogodkov tudi predčasno prikličemo.

Ob tem, da sprejmemo svoje telesne spremembe, ki jih prinese razvoj, lahko seksualno življenje v starosti obogatimo z več možnostmi.

Prva je vsekakor ta, da se o spremembah, ki jih zaznavamo in njihovem doživljanju s partnerjem lahko pogovarjamo, da lahko delimo svoje misli glede intimnosti.

Intimnost pa ne pomeni le seksualne aktivnosti. Intimnost je tudi način, kako med seboj delimo bližino, navezanost. Prav tako je intimnost v telesnih občutkih, ki niso seksualni, v dotikanjih, božanju, negovanju, samo stisku v postelji…

Glede same seksualnosti pa obstajajo možnosti v raziskovanju novih pristopov, ki jih morda še niste uporabljali. Tukaj velja načelo, da si privoščite zgolj tisto, kar vam resnično godi in prinaša užitek.

Ena pot je raziskovanja samostimulacije.

Druga pot je posvečanje več časa predigri, stimulaciji. Nasploh velja načelo, da je več posvečenega časa nekaj, kar poveča kvaliteto seksualnosti. Znano je še eno priporočilo, ki zadeva našo fizično kondicijo. Navadno smo zjutraj bolj pri močeh kot ob večernih urah.

Pri tem je pomembno, da si izmenjata, kaj je komu resnično v užitek, kaj koga vznemirja, kaj koga vzburja. V tem so se morda skozi čas zgodile spremembe, ki jih je dobro delujoča rutina lahko spregledala.

Tudi spremembe lahko pomenijo kakšno dobrodošlo novost, sprememba položaja, prostora, utečenih navad, drugačna svetloba… V tem lahko raziskujete in uporabite svojo radovednost in domišljijo.

Morda tudi pogovor med vama na temo: »Moje najbolj nore seksualne fantazije…«

Znane so tudi nekatere prilagoditve s pomočjo medikamentoznih vplivov. Za ženske uporaba lubrikantov in vaginalnih estrogenov, pri moških pa testosteron, viagra in drugih erektilnih pripomočkov, ki obstajajo na tržišču. V vsakem primeru je o njihovi uporabi potreben posvet z zdravnikom.

Prav tako tudi glede morebitnih učinkov zdravil, ki jih uživamo v starosti.

Nekoč sem se zelo trudila, da bi bila ljudem všeč. Če povem iskreno, me je zavrnitev bolela. Kritika tudi. Koga pa ne? No, poznam ljudi, ki gredo uspešno preko tega, jaz sem si morala včasih nadeti masko, nasmeh, ravnodušen in razumevajoč pogled… , da ja ne bi videli, kako prizadeta sem, kako zelo me boli.

Solze pa so mi drle znotraj lic in to v potokih – naravnost v srce.

Potem sem to predelala. Albert mi je veliko pomagal pri tem. Veliko me je kritiziral (v mojih očeh) in tudi zavrnil me je nič kolikokrat. Povzročal mi je nevzdržne občutke zapuščenosti… veliko sva se o tem pogovarjala, imela sva dovolj dialogov na to temo, da sem nekega dne te svoje občutke razumela  in da sem počasi začela delati spremembe. Kako? Ni več bolelo, kar naenkrat njegovih besed nisem več slišala kot kritiko ampak kot njegovo mnenje, lahko sva se v miru pogovarjala.

Generalno sem sprejela, da imamo ljudje na eno in isto stvar različna mnenja, da imam pravico svoje mnenje povedati in ga zagovarjati, prav tako imajo to pravico početi vsi ostali zemljani in to ne pomeni, da me kritizirajo in ne marajo, če jim moje mnenje ni všeč in tudi jaz z mojim mnenjem nikogar ne želim kritizirati.

Tako se bom zdajle dotaknila pereče teme – vzgoje otrok. To bo MOJE mnenje.

Kar nekaj znancev in prijateljev je v zadnjem času dobilo majhne dojenčke. Opazujem, kako se danes svet vrti okoli teh malih, lepih čudežev. Okoli njih se svet vrti v glavnem s knjigo v roki. Sprašujem se, kako ti mladi starši uskladijo različna mnenja, ki so napisana v različnih knjigah. Sprašujem se, kaj ti mladi starši čutijo in kaj je njihovo mnenje. Kaj bi se zgodilo s tem malim bitjem, če bi ga vzgajali preprosto iz varnosti in ljubezni.

Jaz sem rodila 4x. Spomnim se, da sva bila z Albertom velikokrat v dvomih ali delava ‘prav ali narobe’. Takrat se police še niso šibile od knjig, ki so posvečene dojenčkom in otrokom od… do…. Odločila sva se na podlagi najinega pogovora, usmerjena v cilj, da želiva otroku dobro.

Pred kratkim sem zvedela, da dojenčki, ki so dojeni niso žejni. Tako piše v knjigah… Sama se spomnim, da sem imela 4 žejne dojenčke, ki sem jih dojila. Kako naj si to razlagam? Je bilo tudi mamino mleko pred 20 leti drugačno, in pred 14 leti, je bilo tudi drugačno? Ali pa so bili dojenčki drugačni?

Spomnim se, kako je najin otrok zajokal, kako sva ga previla, kako sem ga dojila in ko je bil sit in previt, je včasih čez pol ure ali pač čez nekaj časa zopet začel jokati. Dala sva mu nesladkan čaj ali vodo, spomnim se kako goreče je držal flaško in pil, pil, pil… Po mojem mnenju, je to zelo žejen otrok. Potem je otrok spal in praktično nisva vedela, da ga imava…

Zadnjič sem spremljala znanko z dojenčkom skozi Kamnik, fantek je jokal med vožnjo v vozičku. Potem sem ji vseeno omenila, da so moji vsi pili, tudi če so bili dojeni in da so vsi preživeli… Prišla je domov in se odločila, da bo poskusila, če je to res. Poklicala me je in rekla, da je bil njen otrok zares žejen!

Kako lahko vemo, da dojenček ni žejen, če tega ne poskusimo? Lahko pa vemo zanesljivo, kako hudo je, če smo žejni. Lahko vemo, da je huje biti žejen kot lačen. Kaj potem povzročamo dojenčku, če je morda vseeno žejen, mi pa tega ne preverimo?

Ampak, če v knjigi piše… In včasih si besedila v knjigah razlagamo precej po svoje.

Spomnim se para, ki je prišel nekaj mesecev nazaj na terapijo. On je v knjigi prebral, da ni idealne ljubezni in na podlagi tega začel razmišljati o ločitvi…

Spomnim se para, ki je s knjigo v roki reševal svojo bolečino po prevari, ob tem sta usodno spregledala čustva drug drugega. Ta čustva niso bila preveč blizu resnici napisani v knjigi… Veliko dodatne žalosti sta vnesla v njun odnos. Ampak, če v knjigi piše…

Nekega dne pa ti mali otroci postanejo najstniki. In jim začne ‘dol viseti’ kaj piše v knjigah. Še huje, požvižgajo se celo na to, kar mi mislimo, da je prav. Veliko imam izkušenj s tem, ko knjiga zgubi avtoriteto in starši odpovejo na celi črti, ker svojega otroka ne poznajo, ker ga niso vzgajali zavestno, ker ga nikoli niso zares poslušali, ker niso razumeli njegovih solz, ker so ga na silo tlačili v obdobja odraščanja, ne glede na to ali je tja sodil ali ne…

Knjige so zlata vredni pripomočki. Ljudje pa smo različni… rodimo se različni, rodimo se žejni, lačni, siti, veseli, žalostni, sprejeti v ta svet z veseljem,  ali s strahom, eni se počutijo varno, drugi ne… RAZLIČNO SMO ROJENI v ta svet. Zato knjiga ne more biti univerzalno navodilo za odraščanje in vzgojo otrok. Ker nismo pomivalni stroji, ker je naše delovanje povezano s čustvi.

Dragi mladi starši, moje mnenje je, da je treba komunicirati z otrokom, ga poslušati, pa čeprav je še dojenček. Njegov jok, njegov smeh, njegova zamaknjenost nam povejo marsikaj in te zgodbe so precej bogatejše od navodil za uporabo dojenčka, ki jih najdete v knjigah.

Knjiga je lahko samo dober pripomoček, nikakor pa nima nobene pravice, da nam pove kako se naš otrok počuti. To pravico ima izključno samo naš otrok. Pustimo mu jo! Poslušajmo ga, kadar nam želi povedati kako se počuti in vzemimo ga resno.

Starši se velikokrat sprašujemo ali je naš otrok že dovolj star, ali je že primerno…, da ga spustimo ven, da se z njim pogovarjamo o spolnosti,…

Kar se mene tiče, je dandanes vse prezgodaj, po drugi strani pa je tako, da če se starši ne bomo prilagodili, bomo iz naših otrok naredili male internetne robote, invalide v odnosih.

Kaj to pomeni? Meni se lahko zdi zelo prezgodaj se z otrokom pogovarjati o spolnosti pri desetih letih, po drugi strani pa ta  nedolžni angelček samo vtipka v internet in gleda trdo pornografijo. In se uči od tam.

Morda vam je padlo na pamet, da mu ne bi omogočili računalnika, ampak nič hudega, saj ga ima njegov prijatelj, takega z monitorjem čez celo steno in se super vidi!!!

Kje je torej rešitev?

Spolni razvoj ali katerikoli razvoj se pri otroku dogaja od trenutka, ko se otrok rodi. O njih se lahko spontano pogovarjamo sproti, otrokovim letom primerno. To kar sem napisala je definicija. Te definicije pa ni tako preprosto živeti. Kako to?

Pri kakšnih stvareh, ki nam niso domače, si mi preprosto zatisnemo oči, ignoriramo jih, se o njih ne pogovarjamo, se delamo kot da jih ni – ne zmoremo, ne znamo, si ne upamo. Zato imamo razloge in nič nismo krivi. Smo pa odgovorni za svoja vedenja in vedno jih lahko popravimo.

(V to sodi spolnost, odnos do hrane, medsebojni odnosi, nasilje, nespoštovanje, vsakodnevna opravila,… sem sodi popolnoma vse)!

Obstajajo starši, ke se težko pogovarjajo o katerikoli temi, starši, ki si absolutno ne znajo predstavljati, da bi svojemu otroku omenili spolnost, starši, ki ne znajo spregovoriti s svojim otrokom o prehranjevanju, zunanjem izgledu ali pa preprosto o načinu oblačenja…).

Komu se morda zdi to nenavadno, je pa to popolnoma običajna vsakdanja stvar. Kje smo se učili komunikacije in odnosa do otrok? V svojih primarnih družinah. Zdaj vemo, da bi morali drugače, vendar ne znamo, ne zmoremo, si ne upamo. Ves čas smo v dvomih ali delamo prav? Ali ne najdemo poti, kako bi lahko drugače. V sebi nosimo strahotno hrepenenje po stiku in pogovoru, ko pa dobimo priložnost zmrznemo, ne moremo spregovoriti ali pa se preprosto umaknemo, lahko da se opogumimo in kaj rečemo in hitro vidimo, da smo rekli nekaj kar je povzročilo kaos okoli nas in v nas. Poznate te občutke?

Ta vikend imava delavnico ‘Uspešna komunikacija z najstniki’, kjer bomo pogledali vzorce, ki smo jih prinesli s sabo in se učili, kako te vzorce spremeniti. Kako lažje najti stik z otrokom in kako se osvoboditi raznih prepričanj in strahov.

Pogledali bomo, kaj so v resnici potrebe naših otrok in kaj samo njihove želje. (Tukaj imava konkretno izkušnjo preko dela z otroki starimi 12 in 13 let. 500 otrok nama je imelo priložnost povedati o njihovih stiskah v odraščanju.)

Delavnica je namenjena vsem staršem, ki imajo otroke. Ni vam treba čakati, da bo vaš malček postal uporniški najstnik in potem iskati rešitve. Na najstništvo se lahko pripravite in zelo odvisno je, kako boste prej vzgajali vašega najstnika. Ali boste imeli z njim pristen stik in zaupanje.

V petek 5. novembra in v soboto 6. novembra imava razpisano delavnico. NATISNITE SI LETAK S PODROBNOSTMI.

POGLEJTE VTISE STARŠEV, KI SO ŽE OBISKALI TO DELAVNICO.

V Novi Gorici zaključujeva projekt ‘Preventiva’, ki ga je novogoriški LAS omogočil vsem sedmim in osmim razredom po OŠ.

Osmi razredi  so v okviru projekta vsi po vrsti izbrali temo – spolnost.

Zardeli, s pogledi uprtimi v tla, so rekli, da jih zanima VSE! Vse o spolnosti. Nihče se noče izpostaviti, vsem je nerodno in ko eden samo odpre usta, se vsi ostali zasmejejo.

Na vprašanje, koliko se vas lahko doma pogovarja s straši o spolnosti, ne dvigne roke nobeden ali pa morda v posameznih razredih eden.

V vseh razredih je samo ena deklica vprašala: “Ali mi lahko pomagate, kako naj začnem s starši pogovor na to temo?”

Ko sva videla, da tudi naju gledajo kot odrasla, sva jim povedala, kaj sva midva vedela o spolnosti, ko sva bila stara 13 let in kaj je naju najbolj zanimalo. Ko so videli, da smo vsi pri teh letih enako radovedni in izgubljeni, so se počasi sprostili, začeli so spraševati, nehali so se neumno režati in v vseh razredih je nastalo prijetno in varno vzdušje.

Kar me je najbolj presunilo, da otroci stari 13 let o spolnosti vejo toliko, kot jim ponuja internet. Torej dobivajo v svoj um, samo podobe golih teles, podobe pornografije, ki jim daje popolnoma napačno razlago telesnega stika in edino kar jim pri 13-tih letih hodi po glavi je: ‘Kdaj bom lahko prvič?’

Ob tem pa so spraševali tole:

• Kako pride do menstruacije?
• Kaj je ovulacija?
• Kaj je erekcija?
• Do katere starosti je erekcija?
• Koliko časa traja erekcija?
• Kdaj punca ve, da je noseča? (Samo v dveh razredih sta dva učenca vedela odgovor.)

Njihovi odgovori: kadar bruha, jo tlačijo more, rada je kisle kumarice, ima krče, ji zrase trebuh, ne more spati…

• Če punca dobi menstruacijo v bazenu, ali je potem bazen poln krvi?
• Kaj je to virtualni seks?
• Kako deluje kontracepcijska tableta?
• Kaj je to splav in kako zgleda? (Na to vprašanje je en fant odgovoril, da ženski prerežejo trebuh in potem ubijejo otroka.)
• Kako je pri porodu, kako se rodi otrok?

Taka vprašanja kažejo na to, da je spolne vzgoje premalo ali da ni primerna, kažejo pa tudi na vzorce nas staršev, ki imamo očitno še vedno zadrego sproščeno spregovoriti z otrokom o spolnosti. Morali bomo preseči tabu pogovora o spolnosti, ker naši otroci z internetom izgubljajo možnost, da bi izkusili čar spolnega odnosa. V njihovem svetu v spolnosti odnosa ni, sta samo dve telesi, ki ‘obdelujeta druga drugo’. Verjamem, da to dejstvo lahko močno vpliva na njihovo prihodnost in tudi na prihodnost partnerstva in družin.

Po drugi strani pa so iskreno radovedni in komaj čakajo, da bodo spregovorili o telesnem stiku, o ljubezni, o navezanosti… za pogovor z otrokom o teh stvareh ni nikoli prezgodaj!

V Novi Gorici zaključujeva projekt ‘Preventiva’, ki ga je novogoriški LAS omogočil vsem sedmim in osmim razredom po OŠ.

Tema v sedmih razredih so bili odnosi s starši.

Skušali smo osmisliti prepričanje, da starši ‘težimo’ kar tako, z vprašanjem: Kaj nas starše skrbi? Učenje komunikacije v družinah bi bilo zelo smiselno, če bi lahko delala z starši in otroki. Preko iger vlog so se naučili, kako je biti v koži staršev, kaj starše skrbi, kaj starši potrebujemo, da lažje zaupamo.

Večina otrok je rekla, da se s starši ne pogovarjajo ali da se pogovarjajo samo o šoli. Največji stik z njimi večinoma občutijo, kadar skupaj gledajo TV ali kadar gredo nakupovat, nekateri so rekli, da se pogovarjajo pri večerji. Večina ima več stika z mamo.

Nekaj njihovih misli v razmislek:

• Z mamo sva si najbolj blizu, kadar mi piše domače naloge.
• Moja mama mi velikokrat reče, da sem zelo bister, pameten in iznajdljiv otrok, z dejanji pa mi kaže ravno obratno – da mi ne zaupa. Zato njenim besedam ne verjamem. Kar me najbolj žalosti, pa se sam enako obnašam do mlajšega brata. Ker se ne znam drugače.
• Starši me kaznujejo tako, da mi odvzemajo tisto, kar imam rada in kar me veseli, zato sem se odločila, da jim nikoli več ne bom povedala, kaj mi je všeč in kaj mi veliko pomeni. Tako mi tega ne bodo mogli vzeti.
• Najbolj bedno je, kadar se starši skregajo zaradi mene. Ker nimata enakih mnenj o tem, kaj lahko in česa ne. Takrat se počutim krivo za njun odnos. Sem jaz kriva, da se ne razumeta?

Ob zaključku projekta smo naredili plakat, kaj naši otroci potrebujejo od nas, da nam bodo lahko lažje zaupali. Plakate si zaenkrat lahko ogledate tukaj, čez nekaj dni bodo tudi na spletni strani.

Otroci so delavnice ocenili zelo dobro.

Ljudje velikokrat sprašujejo, kaj je to Modri ključ?  Kaj delate tam? A govorite o sebi? In že vprašanja postavljajo tako grozno, da čutiš in vohaš prepričanje, da Modri ključ je pa nekaj groznega.

Modri ključ ni grozen in ljudje, ki zberejo pogum in voljo, da pridejo na Modri ključ so taki kot jaz in ti. To niso ljudje s Problemi, ki se bistveno razlikujejo od vsakdanjih problemov, ki jih imamo v odnosih. So pa ti ljudje po nečem zares posebni. Posebni so po tem, da hočejo v odnosu uživati, da želijo odnos razumeti, da želijo z zavedanjem kontrolirati in opazovati svoja dejanja, ne partnerjeva. Da hočejo od življenja skupaj iztržiti maksimalno in da se zavedajo, da je njihov prispevek k vojni ali k miru popolnoma enak.

Pred nekaj dnevi sem dobila pismo, ki mi ga je napisala gospa, ki se je pred leti udeležila Modrega ključa.  Preberite ga tudi vi. Potem boste razumeli, kaj je razlog, da tako uživava v svojem delu. In kaj je razlog, zato da se odločiš in PRIDEŠ NA MODRI KLJUČ. Kaj pridobiš…

Pismo:

Živjo,

Moram ti napisati to pismo. Zadnjič sem ti pojamrala kako sva z možem. Kmalu po najinem klepetu nisem mogla biti več tiho in sem mu povedala vse, kar mi je ležalo na duši. Tudi on mi ni ostal dolžen. V tem najinem “prepiru”, ki pa ni bil prepir, ravno zato, ker je v nama ostal pečat Modrega ključa. Spomnila sem se, da je dobro postavljati vprašanja. Zato sem mu postavila vprašanje, če sploh kaj razmišlja o odnosu. Priznal je, da ne. Verjela sem mu, saj on o teh stvareh ne razmišlja, ker se mu ne zdi potrebno. Postavila sem mu tudi druga vprašanja, na katere pa mi takrat ni odgovoril. Nato je bila en ali dva dni tišina. Oba sva mlela. Verjamem, da mu je bilo težko, bolj kot meni. Potem pa je postal pozoren do mene, kot že dolgo ni bil. Tudi jaz sem nanj začela gledat drugače- tako kot včasih. Bistvo tega pisma je , da se tebi in Albertu in vajinemu Modremu ključu zahvalim, saj sta nanju ogromno naučila. Mislim, da se najin tokratni “kratek stik” ne bi tako zaključil. Vsakič, ko se bova znašla v podobni situaciji, mislim, da bova znala pravilno razmišljati in rešiti problem. Naučila sva se pogledati drug v drugega. Hitro se namreč zgodi, da obstajaš samo ti in pozabiš na občutke drugega. Hvala! Kako ste pa vi ? Lep pozdrav XXXXXX