Vezalke za dušo

Naj se vam uresniči čim več skritih hrepenenj!

Kliknite in boste videli najino voščilo!

Zjutraj sva imela predpraznično oddajo na Prvem programu radia Slovenija.

Prihajajo prazniki, novoletne zabave, frustracije s sorodniki… In najbolj priljubljena jed vseh časov, ob takih priložnostih je – KUHANA MULA!

Recepta za kuhanje mule ne boste našli na internetu. Našli boste veliko receptov ali se mulo lahko kuha ali ne. Kako se jo kuha pa nikakor.

Ko kuhamo mulo, se nikakor ne smemo z nikomur pogovarjati, ker se mula hitro splaši in nam lahko pobegne. Da jo ujamemo, potrebujemo precej veščin in orodij. Zato vam res svetujem, da ste tiho.

Ker je mula res ena posebna živat, je pomembno, ko jo kuhamo, kakšen izraz imamo na obrazu.

Najbolje je, če imamo ustnice čvrsto stisnjene. To nam daje tudi zavedanje, da NIKAKOR ne smemo spregovoriti. Mule nikoli ne smemo pogledati v oči, ker se nam bo takoj zasmilila in je ne bomo mogli skuhati, ne bomo imeli srca. Najbolje, da imamo pogled usmerjen v prazno, lahko tudi buljimo v TV  (to muli zelo pomaga, da postane bolj okusna) ali pa jo kuhamo za šankom, na kakšni zabavi… To naredimo, kadar želimo mulo flambirati.

Sicer ima mula v času kuhanja rada čokolado, kruh in različne druge jedi. Odlična postane, če jo kuhamo med nakupovanjem, še posebej, če je ženskega spola. Alkohol je vključen med različne začimbe. Odvisno, kakšnega okusa želite, da je mula.

Morate pa biti previdni pri dolžini kuhanja. Ker je reakcija dolžine kuhanja pri  kuhanju mule malo drugačna od govedine. Pri govedini je tako, da dlje jo kuhate, bolj bo mehka. Pri muli pa bodite pazljivi, ker če jo boste kuhali predolgo, bo postala trda, grenka in neprebavljiva. Izgleda, kot da z dolžino kuhanja mule, oživljamo celice trme v njeni sestavi. Trma pa je snov,  ki povzroča zasvojenost.

Priporočamo, da mule nikoli ne kuhate dlje kot dve uri. Po dveh urah deluje pomirjevalno, protibolečinsko in povzroči neke vrste olajšanje. Poleg tega je odličnega sladkobnega okusa in ne redi. Če jo kuhate dlje, so stranski učinki lahko usodni za vas in za vašo okolico.

Kot ste opazili, ni toliko pomemben način, kot dolžina – čas kuhanja. Pri kuhanju mule, so ljudje izjemno ustvarjalni. Mulo znajo skuhati pod odejo, na delovnem mestu, z ljubico ali ljubimcem v objemu, v družbi s prijatelji, s televizijo, s cunjo za čiščenje, s partnerjevo kreditno kartico, z otroki… in še in še.

Še enkrat pa vam polagam na srce. Nikoli več kot dve uri in naj voda v kateri jo kuhamo čisto, čisto rahlo vre. (Najbolj nezaželen način kauhanja je v kateremkoli tujem objemu!!!)  Če bo voda vrela preveč, to lahko povzroči mulin izbruh. Kadar mula izbruhne, nekontrolirano divja naokoli, riga, smrdi ji iz ust in lahko tudi kaj razbije. Z mulo je treba zelo previdno. Ljudje, ki se nahajajo v okolici kuhanja mule, naj mule ne izzivajo, ker s tem lahko podaljšajo dolžino kuhanja.

Če se vam slučajno, po nesreči zgodi, da boste mulo kuhali predolgo, pa se oglasite na info@vezal.si , kjer imamo posebna orodja, da se mulo ubije na kvaliteten in hiter način, s čim manj bolečin.

“Nikoli se ne ustaviš. Vedno nekam frliš.” je stavek z današnje terapije.

“Želim si, da bi se ustavila vsaj toliko, da bi  me objela in poljubila, ko se vrnem domov. Potem bi se počutil zaželenega ob tebi, vedel bi, da nisem odveč.”

To je stavek, ki nosi dolgo zgodbo v sebi, ki nosi veliko bolečino in veliko pričakovanje, ki se je rodilo veliko prej kot je (rekli mu bomo Stane) Stane srečal svojo ženo. Vem, da si večina od vas misli, to je pa ja logično ali preprosto, da nekoga objameš in poljubiš. Vendar temu ni tako. Navadno se srečamo s človekom, ki odpira naše rane,ne zdravi. In ravno skozi to nam daje možnost, da se spoznamo, da vidimo, kako funkcioniramo, da smo hvaležni, ja hvaležni za darila, ki nam jih daje partner, ko nam pomaga celiti naše notranje bolečine. Partner lahko zdravi našo bolečino šele, ko jo spozna, ko začuti od kje jo prinašamo.

Ko vidimo, da to ni več samoumevno in da dejanja, ki so za nas preprosta, partnerju pomenijo velik izziv, postanemo hvaležni.

Ko začnemo v odnosu dajati in sprejemati z Ljubeznijo. Ko posadimo srce, šele začne rasti Ljubezen. Brez tega ni nič.

Tako kot Božično žito. Dva dni rabi da vzklije. Ampak potrebno ga je posejati v rodovitno zemljo, zaliti, negovati s toplino. Potem vzklije, hitro, da ga vidiš rasti. Ko za partnerja naredimo nekaj, kar ni spontano ampak je iz Srca, smo posadili Srce. Iz Srca bo vzklila Ljubezen. V takih pogojih bo Ljubezen vzklila čez noč. In ko vzklije, jo je še vedno treba negovati. Ljubezen v partnerstvu ni samoumevna! Potrebuje pozornost, razumevanje in empatijo. V obeh svetovih.

December, mesec zaključkov. Mesec obračunov. Mesec refleksij. Decembra seštejemo vsote. Ne mislim samo denarja. Decembra seštevamo naša dobra dela, seštevamo vse kar nam je zgodilo, dobrega in tistega s česar smo se največ naučili (slabega). Navadno vsak pri sebi dela obračun odnosov, kje je rad, kje se počuti varno in dobro…
December je tudi zelo intenziven mesec stikov. Dobrih želja, poljubov, objemov… in je tudi mesec osamljenosti. V vseh teh letih, od kar delam z ljudmi se srečujem z osamljenostjo. To niso samo ljudje, ki so sami. To so tudi ljudje, ki živijo v partnerstvu in so neskončno osamljeni – ob svojem partnerju.
V sredo sva zaključila Modri ključ. Vesela sem, da je december, ker so najini pari odšli s prižganimi iskricami v očeh. Ker so se držali za roke in v njihovem odnosu je bilo UPANJE!
Neverjetno je, da se dajo te iskrice prižgati. Tudi sama sem dolgo dvomila v to. Potem se je najprej zgodilo nama in zdaj to midva omogočava drugim. Zveni pocukrano. Ampak zakaj pa ne? Zakaj si ne bi privoščili obilo čustvenega cukra v življenju? Ta ne škodi, celo zdravi!
Malo tega želim deliti z vami, s pismom, ki sva ga dobila od najine drage udeleženke Modrega ključa.

Preberi še ostalo »

K delu najinega študija za Imago terapvta/svetovalko, sodi tudi asistiranje na Imago vikend partnerski delavnici, pri že usposobljenih terapevtih, ki so tudi posebej usposobljeni za vodenje Imago delavnic. V Sloveniji sta za enkrat to samo Meta in Rudi – Zavod MIRABI.

Kar želim sporočiti je, da sva ta vikend asistirala na njuni delavnici (kar tudi močno diši po KONCU najinega študija ). Na delavnici sva bila drugič. Prvič, kot udeleženca. Sedaj kot ‘pomočnika’. Delavnica pa vpliva na odnos neglede na to, v kakšni vlogi nastopaš. Toliko je zgodb, ki so si različne, ob enem pa zelo podobne. Toliko je odnosov, ki so si različni, ob enem pa na različne načine preživljamo skoraj enake stiske. Pod vsemi nami pa se skriva popolnoma isti imenovalec. Neskončno hrepenenje po ljubezni in sprejetosti!

Odnos med dvema je živ. Potrebuje, da ga hranimo, da ga negujemo, da zanj skrbimo. To, da si najdeš partnerja in potem MISLIŠ, da boš  brez skrbi živel/a do konca svojih dni, je utvara in je neodgovorno. Neodgovorno do sebe, do partnerja in tudi do otrok.

Velikokrat starši sprašujejo, kako otroka naučiti odgovornosti. Prvi odgovor je zgled. To ne pomeni brez konfliktov, to ne pomeni, da moramo imeti na ustih stavek, midva vse zmoreva, vse veva in vse znava.

To pomeni, da se ZAVEDAMO, kaj počnemo, in da se zavedamo od kod to prihaja in da smo usmerjeni v reševanje konflikta pri sebi. Da za to ne krivimo drugih. Da smo sami odgovorni za svoja ravnanja, nasmeh na obrazu ali jezen pogled.

Ja, res je odnos je lahko navidezno živ, tudi ko vpijeva drug na drugega, tudi, ko si mečeva krožnike v glavo ali razbijava z vrati… Vendar se za to živostjo skriva velika bolečina dveh prizadetih ljudi in nov pečat v otroškem življenju.

Kaj bi rekli, če vam povem, da na teh delavnicah nikogar ne spreminjamo? Da samo pokažemo orodja, kako slišati, razumeti in začutiti sebe in svojega partnerja? Da se svet v nas začne zdraviti in spreminjati, takoj, ko mi stvari drugače vidimo, razumemo?

Meta in Rudi pravita, da mi dajemo samo sestavine iz katerih si potem speče vsak svoj kruh. Dobite sestavine, nakažemo vam pot (recept) in odločitev, kakšen kruh boste jedli je vaša.

Na spletni strani imava razpisane datume za trening partnerskih veščin, ki se bo začel januarja. Modri ključ. Tudi na Modrem ključu vam damo orodja, vam damo sestavine in pokažemo pot.

Modri ključ je najina delavnica, koncept sva sestavila sama na podlagi znanj, ki sva jih osvojila in izkušenj, ki sva jih skupaj preživela. Povem vam, da so te izkušnje zelo pisanih okusov. Najino načelo je, da se vsak konflikt reši, da se o vsaki bolečini pogovarjava, če je še tako težko in na videz nemogoče. Modri ključ sva midva, so najine zgodbe, najine stiske  – ničesar ne skrivava. Moč za učenje pa črpava iz številnih šolanj in znanj, ki sva jih osvojila.

Tukaj si lahko preberete, kaj menijo udeleženci iz najinih preteklih delavnic.

In če sta sestradana pozornosti in ljubezni, če se obupano sprašujeta, kaj se je zgodilo s tisto energijo, ki je bila nekoč v vajinem odnsu. Imam veselo novico za vaju. Še vedno je skrita nekje v kotičkih vajinih src. Lahko jo poiščeta.

Toplo in iskreno vaju vabim, da se prijavita na Modri ključ. Vem, da je težko, da je nerodno. Vem pa tudi, da z vama ni nič narobe. Ravno obratno! Kar vama lahko zagotoviva z Albetom je 100% občutek varnosti na najnih delavnicah.

Še, da vam bo lažje. Tudi midva sva nekoč, pred leti sedela za mizo in se ukavrjala z mislijo. Ali greva na pot zavestnega partnerstva ali bova životarila v najinem odnosu. Ker sva se odločila za prvo, nama ni žal in jaz osebno, nikoli ne bi želela živeti drugače. Odločitev ni bila lahka!!!

Hvaležna sem Albertu, neskončno hvaležna, da mi je pomagal in šel skupaj z mano!

HVALA za iskrenost!

V sredo, ko smo imeli Modri Ključ (mimogrede, gremo proti koncu in nam ne paše preveč, da bi se kar razšli…), je padla ideja na Kojota. Jasno, pogovarjali smo se o najstnikih. Kaj menite, kdo je starš in kdo najstnik. Poglejte si tukaj.

Ja, nasilje je prepovedano. Ampak ne pozabite, samo s strani staršev .

Tukaj pa so že datumi za novo skupino. Če ste že odločeni, se lahko že prijavite.

V zadnjih  dneh sva imela predavanje v vrtcu. O funkcionalnem in ljubečem partnerstvu. O tem, kako je vzgoja precej lažja, če imamo s partnerjem razumevajoč in ljubeč odnos, če znamo pogledati nesoglasja na nov, drugačen način in poiskati rešitve iz razumevanja, ne pa iz odpovedovanja in popuščanja. Vse skupaj je bil en dolg odgovor na vprašanja: “Ali se lahko najde rešitev brez boja, brez zmagovalca in poraženca? Kako uskladiti drugačnosti? Kako vemo, kdo ima prav? Kaj pomeni pogovor, ko nekdo težko spregovori oz. kako ga sploh pripraviti do tega?…”

Tukaj vam predstavljam pismo, ki sem ga dobila po mailu od mamice, žene, ki naju je poslušala:

Lepo pozdravljena,

Vsebino vajinega predavanja-pogovornega srečanja, sem zelo navdušena in še precej pod vtisi slišanih zgodb iz vajinega realnega življenja, TAKOJ prenesla še na mojega partnerja koruznika. Zelo razmišljujoče je predeloval moj povzetek vajinih izkušenj…resnic…nasvetov, ki sta jih delila z nami.

Žal mi je samo, da nisva prišla skupaj…čisto malo je manjkalo…morda kdaj drugič. Predavanje mi je bilo zelo všeč, zelo sproščeno in resnično.

Moram reči, da mi je današnje predavanje dalo ogromno materiala za predelat,… veliko moči in veselja do družinskega življenja in povzetek, kaj je v našem življenju res pomembno, kaj šteje,…z veseljem in brez pomislekov, ki jih sicer imam do vseh mogočih napisanih teorij o partnerskih odnosih in vzgoji otrok, prisluhnem tovrstnim izkušnjam na tem področju…mislim, da pogovori odtehtajo precej več kot samo knjige!

Včasih čutim-čutiva potrebo po pogovoru z nekom, ki tvoje težave vidi z drugega zornega kota kot ti, ki ni vpleten v odnos in ki situacijo vidi z drugimi očmi…prav vesela sem, da sem bila danes na vajinem predavanju…morda pa nama bom za novoletno darilo podarila pogovorno srečanje z vama. Imava dva fantolina stara 6let in 4 leta, in večino dni v letu se imamo prav fino…pridejo pa tudi dnevi ko ne gre in ne gre…, da bi bilo takih dni čim manj si želiva oba. Včasih imam občutek, da nama v nastrojenih debatah zmanjkuje spoštovanja… Takrat me pa zelo skrbi in boli, ko naju slišim na kakšen nivo pogovora se znava spustiti. Ampak v življenju potrebujemo tudi prepreke, neuspehe, nesoglasja…da smo potem toliko bolj srečni, ko stvari postavimo tako kot vemo, da je prav in tako kot si želimo.

Bravo! Na predavanju sem uživala in z veseljem se bom-bova udeležila še kakšnega…

Lepo vaju pozdravljam in vama želim lahko noč,

Žena in mamica

so nastali pri Hobitu. Lahko si jih preberete TUKAJ.

Meta, jaz Lea, s Helen in Harvillom Hendrixom v sredini.

Harville je ustanovitelj Imago teorije in avtor knjig Najina ljubezen in Zdrav otrok in ljubezen staršev (Giving the Love that Heals)

Je zavesten odnos do sebe. Posledično – zavesten partnerski odnos.

Veliko delava s pari,v glavnem pa delava sama s sabo. Tako bi jaz opisala najino delo. Poznam ljudi, ki imajo zadržke do terapij in jih tudi iskreno razumem. Zakaj bi hodili na terapije? Ker je to moderno, ker so drage ali ker z nami nekaj ni v redu? Mislim, da noben od teh razlogov ni dovolj prepričljiv.

Terapiji lahko rečemo tudi svetovanje ali pa kaj bolj luštnega (recimo servis ). To, kar delava midva z Albertom je način življenja, je zavesten partnerski odnos. Na prvi pogled morda nič drugačen od drugih. V temelju pa popolnoma drugačen.

Spomnim se starih časov, kjer so bili konflikti prava katastrofa. Spomnim se časov, ko konfliktov sploh ni bilo – tudi katastrofa. Spomnim se časov, ko je eden od naju popuščal zaradi ljubega miru – nova katastrofa. Spomnim se časov osamljenosti… in spomnim se časov z veliko priokusi. To so bili časi, ko nisva razumela.  Nisva razumela najinih vedenj, notranjih svetov. Svojih vedenj, kaj šele partnerjevih.

Kaj naju je reševalo?

Prepričana sem, da naju je reševala velika potreba po bližini in pogovor.  Vzporedno s tem se je v najinem partnerstvu zgodilo marsikaj. Potem sva se začela izobraževati. Zdelo se je, kot da ta potreba prihaja od zunaj, od drugih ljudi, v resnici pa je prihajala iz naju dveh.

Najina pot je bila zaznamovana z velikimi odpovedovanji. Odpovedovati se starim vzorcem, starim načinom življenja, starim prepričanjem, je velika sprememba in spremembe niso lahke. Potem je tukaj še denar. Te zadeve niso poceni. Ob tem, da sva si kupila staro hišo, da imava štiri otroke, plačevati tako draga šolanja, supervizije, osebno izkušnjo… Tudi na ta račun smo se marsičemu odrekli. Smo se res? Pravzaprav ne. Samo pogledati moram z druge plati. Morda kdaj nismo šli na dopust, ampak smo se ravno zaradi vsega, kar z Albertom počneva imeli fino doma. Nikoli nismo praznovali rojstnih dni v gostilni ali v Mcdonaldsu. Morda kdaj nismo šli v kino, pa se zdajle ne spomnim, kaj nam zaradi tega manjka. Morda… je vse to zapustilo v otrocih neuresničena hrepenenja. Sigurno jih je. Upam, da jih bova uspela naučiti, kako jih prepoznati, uresničiti enkrat pozneje ali pa preprosto pustiti, da odletijo stran. Kar je bolj pomembno, upam, da jih bova naučila prepoznati notranji vpliv in notranjo moč teh neuresničenih hrepenenj. Vsi imamo na tone neuresničenih hrepenenj, ker pač ne moremo imeti vsega. Niti čustveno, niti razumsko, niti materialno. (Kljub temu, da pri Mobitelu, v reklamnem sloganu pravijo – »Ni res, da ne morete imeti vsega«, kar samo pomeni, da jim reklame dela nekdo, ki ima veliko pojma o našem notranjem življenju.)

Kar je pri nama drugače je, da sva se naučila izhajati iz sebe. Prepoznavati moje stiske in pogledati od kod izhajajo, prepoznati moje potrebe in jih povedati na glas, prepoznati moja prepričanja in se vprašati ali so logična in funkcionalna….

Kar je še drugače je, da sva ustvarila med nama vez varnosti in da se o teh stvareh upava pogovarjati… Da se znava poslušati, slišati… Da se znava dobro skregati in s tega učiti… Da naju ni strah stopiti v čevlje drugega… Veliko tega sva počela že včasih. Z gotovostjo pa lahko povem, da nekaterih zadreg z zunanjo pomočjo ne bi zlahka rešila.

Preprosto sem sprejela, da rabim supervizijo vsake toliko časa, da jo moram plačati, tako kot plačam frizerja ali še bolje, tako kot plačam servis za avto. In če imava servisiran najin odnos, se to veliko bolj vidi in se tudi občuti, kot pa takrat, ko odpeljem avto od mehanika.

K nama je prišlo že mnogo ljudi in z gotovostjo lahko trdim, da so bili vsi po vrsti normalni. V kar iskreno verjamem je, da nam ravno strah, da z nami nekaj ni v redu,  onemogoča marsikatero pot, lažjo pot do sebe in do razumevanja. Zavedanja sebe, svojih dejanj in seveda posledično tudi odgovornosti.

Najstarejši sin odhaja od doma.  Študirat na Štajersko. Nova prelomnica v našem družinskem življenju. Prav gotovo tudi v najinem partnerskem.

Pravzaprav se je zgodil trenutek, ki sem ga težko čakala. Ne, nisem žalostna, ker odhaja. Pravzaprav si želim, da bi to odhajanje zares pomenilo počasno trganje vezi, od naju z Albertom, vzpostavljanje novega, odraslega odnosa.

Ob enem se zavedam, da ne bo kar tako, zlahka, steklo tole poslavljanje.

Včeraj je najstarejši razlagal najmlajšemu, kako so narejena kolesa na bobu, da ne zdrsne ven iz korita, (Bob na Celjski koči). In sem kar tako, mimogrede omenila, da kdo bo zdaj igral vlogo Velikega brata, ko Veliki brat odhaja. Mali je imel v hipu solze v očeh. Njihova povezanost bo morala dobiti nove razsežnosti, najmlajši pa se bo moral končno postaviti na svoje noge. Naš sistem se trenutno gunca in maje. Prepričana sem, da v lepe čase. Čase zrele samostojnosti. Proces bo pa verjetno sprožil precej adrenalina.

Zanimivo se mi zdi, da me ne bremenijo vprašanja kot so:

»Ali se bo znašel?, Ali bo lačen?, A si bo dobil primerno družbo?, A bo hodil na predavanja?…« Nič od tega me ne muči. Nekako se zavedam, da sva dala vse od sebe. Za sebe lahko rečem, da včasih celo več, kot sem verjela da zmorem. Zdi se mi dovolj star in opremljen, da lahko zaživi svoje življenje. Vsekakor pa vreden zaupanja. To veliko šteje!

Najeli smo majno, skromno stanovanjce, v predmestju Maribora. Poceni, kuril si bo sam, skrbel bo sam zase in počasi bova postala samo opazovalca od zunaj. Prihaja obdobje, ko se nama bo najina vzgoja začela vračati. Vedno sem se hecala in rekla, da je vzgoja dolgoročna naložba. Hitro se je obrnilo teh dvajset let, ko bova lahko začela opazovati, kaj sva dala svojemu otroku. Funkcionalnega in seveda tudi nefunkcionalnega. Starša sva, kot vsi in prav gotovo prihajajo časi, ko bova slišala tudi kakšno grenko. Upam, da na način, kot najino otroci to znajo.

Ko se je rodil v našo družino, je dobil lep sprejem na ta svet in zdaj odhaja iz nje, zato, da se bo lahko vračal. Pravzaprav se veselim tega obdobja.