Vezalke za dušo

Preletel sem nekaj forumov, kjer kar nekaj staršev opisuje svoje težave z odraščajočimi uporniškimi otroki, ki so bili še malo nazaj povsem vodljivi.

»Nič nas ne uboga, vse dela po svoje, nobenih mej in nobenih pravil ne upošteva, v šoli je popustila, ni se mogoče več normalno pogovarjati z njo…

Postal je nasilen do mlajše sestre, šprica šolo, uživa prepovedane substance, grozi nam, nihče ga ne more obvladovati, strah nas je, da bo komu še kaj naredil…«

Glavne teme, o katerih razpravljajo v nasvetih, so postavljanje meja in pravil ter avtoriteta.

Na drugi strani slišim od obupanih staršev: nihče mi ne zna nič konkretno povedati. Družinske terapije so predrage. Kaj lahko konkretno pomagajo na centru za socialno delo, kaj lahko pomagajo šolski svetovalci, kaj lahko pomagajo psihologi in psihiatri? Otrok pa noče nikamor po pomoč. Ali ga lahko kam pošljemo? V komuno? V stanovanjsko skupino? K Bogdanu Žoržu? Na KOMZ?

Razumem stisko staršev, ki vidijo, da so popolnoma izgubili stik in vpliv, ko vidijo in čutijo na lastni koži, kako jih bolijo razrahljani odnosi, boli odtujenost in bojna nastrojenost z lastnim otrokom.

In tudi razumem, da so že vse poskusili. Najprej sami, nato so iskali pomoč. In nikjer niso bili uspešni, nikjer se nič ni spremenilo. To poraja občutke obupanosti in kdaj tudi nestrpnosti do vseh, ki se tako ali drugače strokovno ukvarjajo z nudenjem pomoči. Ker tudi sam pripadam tej skupini ljudi in ker sem tudi sam oče štirih otrok, s katerimi smo že preživeli obdobje odraščanja. Ja, najpomembneje sem skoraj preskočil, sem poročen in z ženo sva šla že preko veliko (tudi) težkih preizkušenj najinega odnosa. Skratka, odgovarjam na podlagi zgodb, kjer so starši v enakih zadregah težave uspeli rešiti.

Preberi še ostalo »

Kliknite na: VEZALOVE POLETNE OKREPČEVALNICE in ZELENI KLJUČ, da boste izvedeli, kaj to je .  Morda pa so poletni meseci tisti pravi čas, ko si vzamemo čas drug za drugega.

V torek zvečer sva bila gosta v oddaji PIKASTO, na Pika TV. Najin prispevek se začne na 32 minuti in si ga lahko ogledate TUKAJ.

Včasih ure časa potrošim zato, da bi ugotovila, kako naj ljudem predstavim najino delo, da se ne bodo počutili ogrožene, da ne bodo mislili, da je z njimi kaj narobe, da jih ne bo sram, če se bodo udeležili treninga o odnosih – ker pri nas velja pravilo, da se udeležiš seminarja, kadar nečesa ne znaš, redko kdo vidi, da so seminarji in treningi namenjeni temu, da v sebi odkrijemo veščine za iskanje učinkovitih rešitev.

Spominjam se začetkov najinega zakona. Ko sva se prepirala in je zaradi malenkosti (kako bo zgledala božična večerja, recimo) nastal konflikt, ki je povzročil občutek konca. Nezaceljive rane, ki so reproducirale nastajanje katastrofalnih filmov v mojih (najinih) možganih – v smislu: to je konec, ne razume me, če me ne razume sedaj – me ne bo nikoli… Vrtela sva se v začaranem krogu in začelo se je dogajati, da se je kdo od naju raje umaknil, kot da bi prišlo do konflikta. Preveč je bolelo in pojma nisva imela kako naj rešiva.

Reševalo naju je, da nama je bilo zares mar drug za drugega. Kljub jezi in bolečinam se je nekdo od naju vedno vrnil. Prvi spregovoril. Ponudil roko… objem… in takrat je drugi to sprejel s spoštovanjem… Potem so sedili bolj ali manj uspešni pogovori. Velikrat tudi solze.

Ko sva šla na prvi trening partnerskih veščin je bil to za naju in za najin odnos pravi blagoslov. Spomnim se, kakšni občutki olajšanja so me prevevali, ko sem imela občutek, da me Albert sliši in kako noro je bilo, ko sem videla, da me celo razume. In spomnim se tudi, da se je on počutil enako. Povezanost med nama se je začela krepiti in karkoli se zgodi, se znava sedaj pogovarjati na način, da iz konfliktov ogromno pridobiva. Spoznavava sebe in drug drugega, na nov način. Včasih je bilo polno misli v smislu – kako si lahko tak. Zdaj ostane misel – razumem te, zakaj si tak.

Znava se skupaj dogovarjati za spremembe in si pomagati pri njih. Veliko tega se verjetno nikoli ne bi naučila sama. Če na izobraževanjih ne bi šla skozi osebno izkušnjo, če ne bi razvila razumevanja in empatije v odnosu… Tega je ogromno.

Veliko je ljudi, ki se jim zdi škoda denarja, ki bi ga investirali v odnose s svojimi bližnjimi. Veliko je ljudi, ki se na tak način nočejo ali ne upajo izpostaviti. Sama lahko rečem, da sva za izobraževanja dala ogromno vsoto denarja. Recimo za en lep avto. A kaj bi nama lep avto, če bi se v njem vozila tako, da bi vsak bolščal skozi svoje okno, pretakal notranje solze, gojil sovražne misli in s tem preganjal svojo osamljenost?

Skupaj sva 25 let. Marsikaj sva si že kupila in marsikam investirala. Lahko samo zatrdim, da je denar, ki sva ga investirala v najin odnos in s tem v vso našo družino, najbolj bogato obrestovan. In nobene nevarnosti ni, da bo postal izgubljen.

In s tem ogromno prihraniva – tako časa, kot denarja.

Dva meseca nazaj sva se z Manco Košir dogovarjali, da bi prišla kot gosta na njen »Četrtkov večer z Manco«, v kavarno Union.

Bila sem neskončno vesela. Poznate tisto, ko skačeš do stropa? No, nekako tako.

Vendar zgodba seže nekako 365 dni nazaj, ko sva se z Manco prvič srečali na podelitvi nagrad za Onin natečaj. Takrat sem dobila drugo nagrado in Manca je včeraj rekla, da se ji je zgodba vtisnila globoko v spomin… Na tak način smo se srečali, rekli besedico, dve, sonce je okoli 365 krat zamenjalo luno in smo se včeraj ponovno srečali.

V drugačnem okolju in z drugim namenom.

To, da sem na odru in z mikrofonom v roki, v Mančini družbi in da je nasproti mene sedel Albert, da sva se lahko gledala naravnost v oči, preživljala moj 44. rojstni dan… zveni že kičasto. Pa ni bilo. Bilo je preprosto, srčno, zabavno in poučno!

Govorili smo o vlogi ženske in moškega v partnerskem odnosu. O pomenu konflikta. O tem, v čem je skrivnost tega, da v nekem odnosu postanejo pomembne drobtine. Da vrednost drobtin – postane vrednost odnosa. Kako to, da nekdo zlahka prestopi frustracijo, za nekoga drugega pa je težko, boleče in zastrašujoče? Pogovarjali smo se tudi o tem, da je partner tisti, ki nam omogoča, da lahko osebnostno zrastemo in ne glede na to, da nam največje frustracije povzroča prav partner, je on edini poleg nas samih, ki nam lahko pozdravi bolečine iz preteklosti. Pogovarjali smo se tudi o tem, da to, da si poiščemo podporo in pomoč pri terapevtu ni sramotno.

Manca je rekla zelo prisrčno: »Ko si priznamo, da potrebujemo pomoč, da prestopimo oviro, postanemo »normalni«.«

To je tema o kateri že dolgo želim pisati in nekako ne najdem pravih besed. Kaj narediti, če eden od partnerjev trpi (navadno trpita oba, le da eden tega ne upa priznati) v odnosu? Kako to sporočiti? Kako najti prave besede? Ali je škoda denarja, da bi človek investiral v partnerski odnos? Ali si zaslužim biti srečen? Kaj sam lahko prispevam k temu?

»Jaz bi že šla, ampak njega ne spravim. Pravi, da z njim ni nič narobe.« so pogoste informacije, ki jih dobim… Kaj če obrnemo ta stavek in se vprašamo: »Ali je z mano kaj narobe? Ali jaz rabim pomoč?«

Moja mentorica na Imagu je rekla, da sta šla z možem na partnerski trening v skupino in da je on predlagal ta podvig. Potem je rekla, da je tri dni na tem treningu gledala njega in se spraševala ali sliši, kaj NJEMU sporočajo. Potem je nadaljevala: »Po treh dneh sem se prvič v življenju vprašala ali so morda tudi meni kaj povedali… in od tistega trenutka se je začel razvijati najin odnos.« Danes sta oba izvrstna terapevta!

Tudi o tem smo včeraj dosti govorili. Kako pogledati partnerstvo skozi sebe, skozi lastna hrepenenja in bolečine. Z Albertom sva bila zelo suverena, ker taka sva. Taka sva zato, ker je za nama dolga zavestna pot. Iskrenost in učenje prevzemanja odgovornosti. Nekaj tega sva zmogla sama, veliko pa sva dala skozi, na izobraževanjih s podporo najinih mentorjev, supervizorjev in kolegov. In denar, ki sva ga vložila v najin odnos, se je od vseh vložkov v najinem življenju najbolj bogato obrestoval.

Manca je takole zaključila večer:

»Danes ima rojstni dan oseba, ki je zelo pomembna, ki je veliko naredila za slovenski narod in še veliko bo…«

Ozirala sem se po dvorani in se spraševala, kdo neki ima še poleg mene rojstni dan?

Na koncu je Manca zaključila z mojim imenom. Bilo mi je nerodno in poleg tega, nikakor nisem znala videti take pomembnosti kot Manca.

Besede pa so me kljub vsemu zaznamovale. Danes zjutraj, ko sem se zbudila sem si počasi priznala, da delam, delava velike stvari. Da so te stvari zares pomembne. Pa ne samo za Slovence ampak za ves svet. V družine prinašava mir. Govoriva o ljubezni. Ne o tisti pocukrani ljubezni, ampak o zavestni ljubezni. O tisti, kjer se vsak sam zaveda kakšen delež česarkoli prinaša v odnos.

S čim bom jaz danes začinila najin odnos? To je moja izbira.

Če je kdo radoveden, kaj se je dogajalo v ponedeljek ponoči, naj pogleda oz. posluša tukaj.

Slišali boste prijeten klepet o odnosih, ki sva ga imela od polnoči do dveh zjutraj, z novinarko Lucijo Fatur.

Moram reči, da smo se imeli izjemno lepo in da je minilo, kot bi mignil.

V prejšnjem tednu sva končala zadnji del izobraževanja za IMAGO terapevta in IMAGO edukatorja. Izobraževanje, ki nama je ponudilo izjemno osebno izkušnjo spoznavanja sebe, svojih vedenj in občutkov in naju med seboj tesno povezalo, po drugi strani pa tudi osamosvojilo. Zato lahko brez zadrege rečem, da sem ponosna na naju oba. Na Alberta še posebej, saj je s svojim zaključnim posnetkom zares pokazal svoje sposobnosti in preskočil vse naslednje korake do podelitve licence. Bravo Albert!!!!

Potrudila se bova, da bova to izkušnjo in znanje obnavljala in s tem nudila vsem, ki se bodo obrnili na naju, varno in strokovno okolje.

Jette Simon (najina trenerka) in Albert

Jette Simon in midva.

Rada bi povedala, da je Jette izjemna terapevtka in učiteljica, ki je v času najinega izobraževanja pokazala zares izjemne sposobnosti in veščine. Moram reči, da se je v moje življenje vpisala med prvih pet pomembnih oseb, ki sem jih srečala, poleg moje družine.

Jette Simon, Meta Tavčar – najina suprevizorka in Albert, blažen v ženski družbi.

Kot vsake naše prvomajske počitnice, so bile tudi te zaznamovane z rojstnim dnem našega najmlajšega. Že 13. let je tako. Opazujem ga, kako odrašča, kako izbira poti in kako želi biti odrasel. Po drugi strani pa se kar raztopi, ko ga stisneš k sebi ali samo bežno pobožaš.. Jaz temu rečem, da je velik majhen.

Glede na to, da nas je veliko, je zanj poseben privilegij, če je kdaj edinček. Peljala sva ga na izlet na hrib opic, kar vam zares priporočam. Jaz sem se zelo zabavala in uživala sem, kljub temu, da nas je namočil dež in smo skoraj zmrznili. Še bom šla tja. Sicer je bilo pa živahno z obiski, obdarovanji…

Denar je v teh časih nekaj, kar si otroci vedno želijo. Da si potem lahko kupijo tisto za kar ‘šparajo’. Fino jih je opazovati, kako se veselijo, ko se bližajo cilju. Kako že vidijo tisto, kar si bodo kupili v svojih rokah.

Včeraj sva najmlajšim skupaj pospravljala kuhinjo in me je vprašal, kako se mi zdi, da denarju rečemo ‘dnar’. Nisem bila popolnoma prepričana, kaj želi slišati ali kaj želi sporočiti in sem ga samo vprašljivo pogledala.

“Ali ni to ponižujoče, da rečemo: “A maš kej dnarja?”" pravi in nadaljuje:

“To je tako kot, da bi nekdo spuščal eno črko v mojem imenu in me tako klical. Mene bi to prizadelo. Zdi se mi ponižujoče. Denar je zares lepa beseda, dnar pa se sliši grdo.”

Ta miselnost me je ob vsem tem slengovskem načinu komunikacije med mladimi zares presenetila.

Ali to, kako se mi potrudimo izreči neko besedo pomeni odnos do tiste stvari? Ja, verjetno je tako. Kakšen je naš odnos do denarja? Je v naših življenjih postal dnar taka samoumevnost, da ga bomo počasi začeli s spoštovanjem klicati denar? Se bomo počasi zopet vprašali: “Ali to rabim?” In šele potem dali v košaro tisto kar si neskončno želimo?

Kakšen je naš odnos do jezika? Od kod se je rodil navdih, da je jezik mladih postal nerazumljiva kolobocija nečesa brez samoglasnikov?

Pogovori z otoki me navdušujejo. Sploh takrat, ko vidim, da niso do konca ravnodušni, da se ukvarjajo s svetom okoli sebe in da jim je mar.

Sedi na stopnicah in v rokah objema skodelico kave. Je jezna? Besna? Sploh več ne ve kaj čuti. Obup? Jezo? Razočaranje? Vse življenje so jo učili, kaj je prav in kaj narobe. Vse življenje so jo učili, kaj mora. Nikoli ji niso povedali, da je vse to kar jo učijo navlaka nekih informacij, na podlagi katerih si je ustvarila vzorce, prepričanja in obljube, s katerimi si bo rešila ali pa zafurala življenje.

Zdajle, ta hip ima občutek, da si ga je že do konca zafurala. Niti jokati ne zmore več.

Nihče ji ni povedal, da bo četrtino svojega odraslega življenja porabila za kuhanje, likanje, čiščenje… Četrtino za vzgojo otrok… Ves ostali čas za služenje denarja, da bo lahko preživela in spanje. Kje je partnerski odnos? Če bi ga znala vključiti v vse te ‘ nujne življenjske dejavnosti’, bi morda še zvozila. Tako pa je vse skupaj videti tako kot brezupen dolgčas ali pa najbolj žalostna drama.

Ko se je poročila, je bila prepričana, da bo njen zakon čisto drugačen. Da je našla ljubezen svojega življenja. Da ima ob sebi nekoga, ki jo bo čuval in ljubil… Koliko sta si imela za povedati! Eden od njiju je videl mimo leteti vrabca in sta se lahko ure in ure pogovarjala o tem. Zdaj se jima lahko zgodi nekaj zares pomembnega in molčita. Tišina se je nalepila na njun odnos s sekundnim lepilom. Verjame, da je tako najbolje, ker če slučajno kdo spregovori, je v tonu taka nestrpnost, da mora neizogibno priti do vojne. Zmagovalca pa ni v njunem odnosu. Oba sta poraženca. Dva bedna poraženca, ki se ne znajdeta z vsemi temi bremeni, ki jih je naplavilo življenje.

Kava ji je pošla, razmišlja, da bi si dala duška in zabrisala skodelico v zid. Vendar nima dovolj poguma. Edino, kar zna odlično početi je, da se zna ‘držati nazaj’. Da se zna podrediti in narediti nevidno. Ali ni bila ista njena mama? Ali ni že davno nazaj rekla, da bo ona drugačna? Kako je lahko prišlo do tega?

Njeni otroci gledajo isto zgodbo, kot jo je gledala sama in učijo se iste stvari in sanjajo o lepem življenju, ki si ga bodo znali sami zagotovo ustvariti… Potem bo prišel trenutek, ko bodo svobodni. Ko bodo svoje življenje, držali v svojih rokah, njegova kvaliteta bo odvisna samo od njih samih… , v pljučih jih bo tiščalo od pričakovanja… Ali imajo sploh kaj možnosti, da naredijo drugače?

Ali ima ona možnosti, da naredi drugače?

Prijela je skodelico in jo vrgla. Z vso silo. Nikoli ni znala dobro ciljati. Letela je mimo stene, naravnost v okno njegovega BMW-ja.

Steklo se je spremenilo v čudovito pajkovo mrežo, skodelica pa v tisoč majnih koškov. Strahotno je počilo. Začudena je gledala mojstrovino. Kar naenkrat je začutila v sebi spremembo. Bila je ponosna. Začela se je smejati pogumu in samozavesti. Kar naenkrat ga je začutila ob sebi.

»Kaj delaš?« jo vpraša.

»Spremembo. Nujno rabim spremembo!«

»Mislim, da morava res nekaj narediti z nama.« Prijel jo je čez rame in se ji nasmehnil.

Ni mogla verjeti svojim očem. Prijazen je in smehlja se.

»Lahko ti razbijem cel avto.« pravi.

»Ni treba, sem razumel.« ji odvrne.

Kaznovanje je običajna aktivnost, ki naj bi spadala v temeljna načela vzgoje. Včasih so otroke za prekrške nabutali, ustrahovali in to je bilo to. Nato smo ugotovili, da tepež povzroča hude čustvene rane, kar je zelo res, in da tega ni dobro početi. Naslednja vrsta kazni je bila, v stilu čustvenega izsiljevanja v smislu, ‘če ne boš priden, bom jokala’. Kmalu smo veliko brali o tem, kako čustveno izsiljevanje vzgoji čustveno okrnjena bitja. Tudi to je res.

Mi smo zrasli takšni kot smo, spotoma smo pobrali ‘navodila’ za življenje, ne pretepaj otrok in tudi čustveno jih ne izsiljuj. Kaj pa potem? Kako naj ga kaznujem, če se ne drži pravil?

Veliko staršev je v tem trenutku in tej fazi ostalo tako izgubljenih, da niso naredili nič. Spregledali so. Dobronamerno. S tem pa najhuje kaznovali svojega otroka. Ker mu niso postavili mej, ker ga niso naučili odgovornosti in so ga s tem slabo opremili za prihodnost.

Navodila morajo biti jasna, če nekaj odvzamemo moramo tja postaviti nekaj drugega. Če je pretepanje nefunkcionalno, kako naj potem pokažem meje?

Predlagam, da za začetek izbrišemo s seznama KAZNOVANJE in nadomestimo to besedo z UČENJEM ODGOVORNOSTI.

Kaj je drugače?

Kazen pomeni, da je nekdo nekaj premišljeno naredil narobe, da je nekdo nekaj premišljeno uničil.

Otroci običajno naredijo škodo ali prekoračijo meje, ker ne znajo nadzirati užitka ali pa se jim zaradi nepremišljenosti zgodi nesreča. Ker ne znajo razmišljati vnaprej… Kaj se bo zgodilo, če bom jaz prekoračil uro? Če bom uničil….

Primer nadziranja užitka:

Otrok gre na zabavo, uro ima do 23h, vrne se ob 00h. Ker je bilo tam tako fino, je poskusil, kaj bo doma, če zamudi. Torej prekoračitev meje zaradi težav zamejitve užitka.

Ali otrok divja po hiši in ne sliši naših opozoril. Spotakne se in razbije steklo v vratih.

Lahko ga v obeh primerih namahamo, tako kot so nas včasih. Lahko se v obeh primerih en teden z njim ne pogovarjamo ali pa sploh ne reagiramo. Zagotavljam vam, da je za učenje za življenje tretja pot najškodljivejša. Če otroka, ko je še majhen ne znamo naučiti, da je užitek krasna stvar ampak, da moramo pri uživanju imeti meje, se lahko zanesljivo bojimo, da nam bo kot najstnik ‘pobegnil’ z odnosa. Upravičeno nas je lahko strah zasvojenosti in drugih stvari, ki povzročajo užitek.

Temu se zanesljivo ne reče kaznovanje, ampak učenje. Kako našega otroka naučiti, da bo odgovoren, da bo imel do življenja, dela in užitka uravnoteženo razmerje. Da bo do sebe dobronameren.

To lahko naredimo le na način, da nosi posledice za svoja dejanja.

Kadar se zgodi, da se otrok ne vrne ob dogovorjeni uri, pomeni, da je kršil dogovor. To pomeni, da je to zelo ‘načelo’ naše zaupanje do njega. Kako bo to zaupanje pridobil nazaj? Vprašajte ga. Ker mu ne zaupate, ga verjetno naslednjič ne boste pustili tako dolgo. Ali pa ga boste prišli raje iskat, ker še ne pozna dobro na uro in ker se težko odreče užitku. Pri tem mu lahko pomagamo. Pridemo na njegov žur in rečemo, ‘konec.’ Kaj mislite, kaj bo raje izbral? Da bo prišel točno, ali da se mi pojavimo pred njegovimi prijatelji?

Iz tega se bo zagotovo naučil, da se je dogovorov dobro držati, ker je ON tisti, ki si lahko ukroji lepo otroštvo v smislu ‘dokler mi starši zaupajo, je užitek slajši.’

V drugem primeru velja enako. Ali bo dobil batine, ker ni poslušal opozoril, ali bomo naj izlili verbalni ognjemet besed v smislu ’saj sem ti rekel…’ in nato sami zamenjali in plačali steklo v vratih…

Ali pa bomo otroka vprašali, ‘kako boš to popravil’ in ga pustili v stiski iskanja steklarja, v spoznanju, da potrebuje prevoz do tja in žalosti, ker bo vse prihranke, ki jih je hranil za novo kolo, dal za novo steklo v vratih…

Dodatna hrana za misli pa tale:

Kako to, da se nam otroci smilijo kadar nosijo posledice svojih dejanj, ki vodijo k odgovornosti?

Kako to, da se nam prav nič ne smilijo, kadar jih tepemo, čustveno izsiljujemo ali ignoriramo?

Ali se nam bodo smilili, ko bodo odrasli prelagali odgovornost na druge, delali vse v zadnjem hipu, zamujali roke, puščali svoje partnerje na cedilu, ne bodo našli zaposlitve… Tukaj bi lahko s skupnimi močmi naštevali do neskončnosti.

Starši izbiramo različne načine kaznovanja in učenja odgovornosti. Včasih smo iznajdljivejši, bolj ustvarjalni, drugič spet nam odtrga roko od srca in udarimo… Odgovornost odraslih je, da večkrat izberemo učenje kot kaznovanje.