Vezalke za dušo

Veliko staršev pride k nama s stisko, ko opazijo, da jim je v denarnici zmanjkal denar. Včasih so to evrčki, mali evrčki, včasih pa govorijo o precej večjih vsotah. Ali je v vašem svetu razlika, če otrok ukrade evrček ali 50 evrov? V mojem svetu je kraja v vsakem primeru. Le da bi se pri večjih količinah vprašala, kolikokrat mu je uspelo ukrasti evrček po evrček, da je njegov pogum zrasel do tako velike vsote.

Občutek ob ugotovitvi, da otrok krade je pri večini staršev obup. Navadno pridejo k nama z informacijo, da nihče vdružini ne krade, da ne skrivajo ničesar drug pred drugim, da si zaupajo/so si zaupali. V hipu, ko v družini nekdo prekrši kakršnokoli zaupanje, to zaupanje ugasne. Za to je res potreben trenutek. Da se zaupanje zgradi nazaj, so včasih potrebni meseci, celo leta. In zato je treba veliko pripravljenosti vseh družinskih članov.

Včasih so za krajo sekali prste. Mene so recimo, ko sem bila majna in sem vzela z omare 50 par, prebutali kot cigana. Čeprav sploh nisem vedela kaj je 50 din, kovanček mi je bil všeč, ležal je na omari in sem ga pač vzela. Sem kradla? V mojih očeh ne, v očeh mojih staršev, da. ‘Primerno’ so reagirali in me prebutali. Verjamem, da je bilo to v njihovem svetu dobro in pametno. V mojem svetu se mi je zgodila velika krivica. Rano sem zacelila v obdobju odraslosti, s pomočjo Alberta. Posledica je, da ne prenašam krivice in da jo velikokrat vidim tudi tam, kjer je ni.

Zato je takrat, kadar krade naš otrok primerno ohraniti mirno kri in za nekaj časa pospraviti čustva na stran.

Največ boste dosegli, če otroku omogočite varnost, v kateri vam bo sam povedal, kaj ga je pripeljalo do tega, da je kradel, za kaj denar potrebuje, ali vidi možnost v tem, da bi vas prosil…

Nedavno sva imela primer, 15 letne deklice, ki je sunila svojim staršem denar iz prihrankov. Prihranke imamo navadno preštete in tako ni bilo težko uganiti kaj se je zgodilo.

Po pogovoru smo prišli do tega, da je deklica (sicer zelo vzorna hči, pridna v šoli, zasluži si tudi kakšen svoj denar, spoštljiva do staršev…) vzela ‘kar tako’. Deklica je tihe narave in nikoli ne izraža naglas svojih želja in potreb. Vedno kadar si kaj želi, to željo obdrži v sebi. To so popolnoma nematerialne želje, kot je to, da si želi, da ji mami skuha puding, da jo oči pelje v šolo, ali da ji kdo zmasira  hrbet, ali gleda z njo tv oddajo…) Preprosto jih ne izreče, ker se ji ne zdijo pomembne. V zameno za to pa si rada kupuje stvari, obleke, parfumčke… Neuresničenih želja se je nakopičilo toliko, da si je pač vzela, kar je mislila, da ji v njenem svetu pripada.

Kako smo rešili?

Dogovorili smo se, da se bo začela učiti izražati svoje želje in potrebe. Da se bo opazovala in se o svojih stiskah pogovarjala s starši.

Da bodo starši tudi bolj pozorni in bodo skušali zaznati njena sporočila, ki verjetno niso najbolj jasna.

In seveda, da bo vrnila ukradeno vsoto.

Po nekaj srečanjih se je videlo, da je deklica bolj sproščena in vesela in da ima iskren stik s starši.

To je samo en primer kraje. Otroka je vedno treba vprašati, kako bo to popravil in potem pozorno slediti njegovim vedenjem.

Imela sva tudi primer, ker se je otrok zadolžil, do te mere, da ni zmogel sam vračati. Kradel je tam, kjer mu je bilo najlažje. Tukaj pa je bila pot reševanja precej bolj boleča.

Včeraj sva imela 24. obletnico poroke. Kot vsako leto, nekje v sebi naredim refleksijo mojega življenja z Albertom. Na nek način ’stehtam’ ali je to tisto, kar bi privoščila, podarila mojemu življenju. Kar želim povedati je, da kar tako v tri dni ne bi živela z nekom. Življenja nikakor ne bi vrgla stran. Niti za ceno otrok.

Ne bi mogla biti v skupnosti z moškim, ki bi mi dajal občutek, da sem nepomembna v njegovem življenju, ali celo, da mu ni mar zame.

S tem ne želim reči, da živim v raju, da med nama ni konfliktov, solz in bolečin. Veliko je tega. Kaj je med nama drugače, kot drugje?

Morda samo to, da sva oba zavezana zavestnemu partnerstvu. Kar pa niti od daleč ni preprosto. To pomeni večno delo na sebi in večno podporo drugemu.

Veliko parov misli, da je z njimi nekaj narobe, ko pridejo k nama na terapijo. (Že beseda ‘terapija’, sporoča nekaj takega.) Ko ugotovijo, da se spoprijemajo s stiskami, kot vsak par, jim vidno odleže. Kako pa sva midva?

Tudi pri nama se stvari ne zgodijo same od sebe. Skozi šolanje sva šla čez precej intenzivno osebno izkušnjo, redno obiskujeva supervizije in konfliktov ne pometava pod preprogo ampak se z njimi zavestno soočava. To pomeni, da najprej vsak pri sebi pogleda, kaj bi lahko naredil drugače iz katere zgodbe v sebi prihaja, potrudiva se, da ne kaževa s prstom drug na drugega… To znava, ker sva se tudi midva naučila.

Spomnim se poročne zaobljube. Obljubila sem z dušo in srcem! Ker…, ker si nisem znala predstavljati, kaj pomeni v dobrem in slabem. Nisem vedela, da to lahko povzroči eno malo nestrinjanje glede porabe denarja, vzgoje, božične večerje, prijateljice, ki jo je moj mož zapeljivo pogledal, prijatelja, ki sem ga v Albertovih očeh pretesno objela, bolečin v križu, vnetja ledvic…

Pojma nisem imela, kaj poročna zaobljuba nosi, kakšno težo!!! Tudi moj Albert ni imel pojma. Včasih je bilo celo tako, da kar je bilo zame dobro, je bilo za Alberta slabo. Kako rešiti tako kolobocijo občutkov, besed, dejanj???

Majne stvari, ki lahko povzročijo večen konflikt in celo ločitev. Reševati tovrstne zaplete se je bilo treba naučiti. Ne na način večnega popuščanja in žrtvovanja ampak na način, kjer sva imela oba občutek, da sva potešena v svojih potrebah. Tega nam nihče ne položi v zibko. V popotnico zapuščine največkrat dobimo vzorec bojevanja, v smislu ‘jaz imam prav’…

Povzetek mojega nočnega razmišljanja o mojem zakonu je, da je Albert nekaj najlepšega, kar mi je ponudilo življenje. Moja izbira in moja odločitev pa je, da v popolnoma vsakem trenutku izbiram, kakšen odnos z njim si želim imeti in prav tako on… Z leti sva v tej izbiri vedno bolj uglašena in tudi veliko več znava in razumeva. Zato je najin odnos lahko vedno lepši.

Naj vas ne bo sram, če v odnosu ne znate nečesa rešiti. To ne pomeni, da je z vami nekaj narobe, to pomeni, da vas življenje vabi na novo učno pot. Učenje, kako živeti z nekom, je učenje, ki nam prinese največ v življenju. Ljubezen in Varnost!

Zanimivo bi bilo slišati Albertovo refleksijo.

Malo za šalo

Dva možaka sta tiho ribarila in pila pivo.

Potem Bob reče:
“Mislim, da se bom ločil s svojo ženo, že 2 meseca ni govorila z mano. ”

Charles  ribari naprej in počasi pije pivo, ter reče: “Raje premisli
Bob, tako žensko je težko najti.’

Katero mesto v svetu vaših vrednot zaseda družina in odnosi z vašimi najbližjimi. Tistimi, ki jih imate zares radi in ki soustvarjajo vaše popotovanje skozi življenje?

Bi radi zares z veseljem prihajali domov, bi radi znali reševati zaplete sproti in učinkovito?

Še je čas, da se prijavite na trening življenskih veščin, ki bodo bistveno olajšale vašo odgovornost do partnerstva in starševstva. Modri ključ je pravi odgovor za iskanje lastnih odgovorov na naša skrita vprašanja in dileme.

Ste sami in celo brez otrok? Tudi Vas vabim na Modri ključ, ker bo to za vas posebna in edinstvena izkušnja pri spoznavanju sebe, spoznavanju lastnih notranjih svetov, razumevanju in sprejemanju…
Vsak v svojem svetu dozoreva sam, tako, da je Modri ključ primeren prav za vsakega, ki se bo odločil, da razvija svojo osebnost.

Vabim vas, da si več ogledate na spletni strani www.vezal.si in ker sta PROSTI SAMO ŠE 2 MESTI, SE PRIJAVITE ČIM PREJ.

Natisnite si urnik srečanj in vse ostale podrobnosti.

Ali res? Preberite Albertova razmišljanja v Večeru.

Počitnice se iztekajo in življenje bo od nas terjalo več reda, doslednosti in discipline. Ali bomo po napornem delovniku znali najti ravnotežje med tistim, kar moramo in med tistim, kar si želimo?
Kaj pravzaprav potrebujemo, da se bomo v našem domu, z našo družino počutili varni in povezani? Kdo v družini je odgovoren za vzdušje, ki prevladuje? Koliko časa sploh potrebujemo, da doma vzpostavimo ljubeče in varno okolje? Imamo težave pri otrokih z doseganjem vsakodnevnih opravil, domačih nalog? Niso zanesljivi? Terjajo od nas ogromno energije? Imamo občutek, da ne bomo zmogli? Bi radi več podpore od svojega partnerja, partnerke?

Na treningu starševskih in partnerskih veščin MODRI KLJUČ je še nekaj prostih mest. Ker je število prijav omejeno, ne odlašajte predolgo. Trening se začne 9. septembra. Urnik in vse ostale informacije najdete na VEZAL ovi spletni strani.

Več o treningih, ki vam lahko bistveno polepšajo in olajšajo življenje, si lahko preberete na spletni strani. Prijavite se lahko TUKAJ .    V PODSTREŠJU si lahko preberete, kako so se na Moderm ključu imeli udeleženci iz preteklosti.
Trening MODRI KLJUČ je edinstven program v Sloveniji, kjer se lahko naučite preprostih veščin, za sproščeno življenje v varnem družinskem okolju.

Vesela sem vaših odzivov na naše skupno delo. Ti povejo največ. Pravzaprav povejo vse! Nova izkušnja družine, ki so ji odnosi vrednota:

Ko je učenec pripravljen, se bo pojavil učitelj

“Prijavila sem naju na Vezal”, pravi Ž. “Vezal? Zakaj že?” “Ja zarad H., ker je ne moreva več ukrotit.” H. je v zadnjem času neukrotljiva Ž.-jina hčerka iz prejšnjega zakona. Utrujena od neprestanih borb iščeva nasvete vsepovsod. Na Vezal sva naletela na Internetu že pred leti, vendar takrat še ni prišel na vrsto. V paru ali posamično sva obiskala že prenekaterega svetovalca in terapevta, najine knjižne police se šibijo pod težo knjig, z nasveti o partnerskih odnosih, vzgoji otrok ipd. V knjigah so žal samo mrtve črke na papirju, zato sva iskala praktične prikaze teorije; taka reč tudi najbolj ostane v spominu. Sedaj je torej na vrsti Vezal. Kje sem že slišal zanje? Na Internetu seveda, google hitro najde zakonca Mrgole. Gospod Albert je doktor (pa ne zdravnik), gospa Lea direktorica, s štirimi otroci, tokrat bo mogoče kak pameten nasvet.

Prvi obisk je prinesel takojšen uspeh. Konkretni nasveti so doma povzročili celo revolucijo. Razmerje moči se je začelo spreminjati,kar je na površje prineslo trenja med nama.

Ob naslednjih obiskih je dvojec Mrgole zares zablestel. Z različnimi prijemi sta odkrivala dinamiko med nama. Albertova roka naju je vodila po vrtincu čustev, Leina neverjetna intuicija in sposobnost poslušanja in opazovanja je v pravih trenutkih usmerila analizo. Skupaj sta Albert in Lea več kot vsota dveh.

Kaj se je spremenilo doma? H. je še vedno samosvoja, vendar jo lažje obvladava. Ravno zaradi samosvojosti jo imam še bolj rad. Z Ž. se še vedno skregava, vendar se na njenem obrazu že med glasnim argumentiranjem prikrade nasmeh, tako da najinih prepirov ne jemljem več tako smrtno resno.

Jaz? Od jesenskega občutka, da sem pred prepadom, do danes, ko me občasno preplavi občutek sreče. In to ni občutek sreče, kot ob kakem dosežku ali darilu, ampak notranje zadovoljstvo, da so stvari take kot so.

***

Hvala, za izkušnjo, ki sta jo velikodušno podelila z nami.

…ali kako odvozlati šnirence…

Velikokrat sprašujete, kaj se zgodi na individualnih terapijah, zanimajo vas spremembe, v isti sapi pa se sprememb bojite. Danes zjutraj me je izjemno prijetno presenetil mail, v katerem sem dobila odziv na spremembo odnosa po Individualnih terapijah s parom, ki je prišel z veliko motivacijo po spremembi.

V mailu piše:

Ležala sva v postelji in se že stotič pogovarjala o eni in isti temi. Pogovor ni bil več pogovor, ki bi vodil v rešitev, pač pa sva se pričela oddaljevati. »Dovolj bo tega«, sem rekel: »jutri pokličem v Kamnik in dogovorimo se za srečanje. Jaz ne znam več naprej. Potrebujeva nekoga, ki naju bo vodil skozi to«. Tiste noči se je žena strinjala s tem. In vse ostalo je zgodovina.

Na srečanjih, pogovorih, terapijah smo napredovali korak za korakom, odkrivali nove in nove sobane v podzemni jami najine notranjosti in svetili s svetilkami v najtemnejše kotičke. Odkar sva to jamo najinega odnosa označila za raziskano, se po njej lahko sprehajava brez strahu in se v njej rada zadržujeva. Podzemne jame, ko so osvetljene in pogosto obiskane, razkrivajo neverjetne lepote.

Na napredek v najinem odnosu so se pričeli odzivati najini otroci, starši, sorodniki – čeprav niso niti približno neposredno sodelovali pri najinem delu. Kot bi na enem koncu zemlje izmaknili kamenček, ki v verižni reakciji povzroči premike skalovja na drugi strani celine. Kdo bi si mislil; ni potrebna nadnaravna moč, da premakneš goro; samo pravi kamenček na pravem mestu je potrebno najti.

Veselim se prihodnosti, v katero se podajava sedaj. Bolj povezana, z več zavedanja drug o drugem in z več znanja o odnosu.

*********

Mislim, da ni potrebno ničesar več dodati…

Kaj se zgodi, ko se dva razhajata?

Kaj se zgodi s čustvi? Kaj se zgodi z razumom?

Veliko ljudi je, ki se v partnerstvu razidejo, ker ne zmorejo ali ne znajo spremeniti določenih stvari pri sebi. Ali jih je preprosto sram, da bi o tem, kar vidijo v sebi spregovorili na glas. Lažje jim je oditi.

Toda kaj narediti s čustvi? Kaj narediti z občutki, da bo pogrešal partnerja, da ne bo imel nikogar kamor bi se uprl, kaj narediti z ljubeznijo, ki jo čuti? Kaj z lepimi spomini? Da bi se izognili tem bolečinam, čustvenim bolečinam, se zdi, kot da odklopimo tisti del možganov, ki je funkcionalen, razsoden in ki razmišlja v prid naše odraslosti. Tisti del, kjer domuje naš stik s partnerjem in smisel našega bivanja skupaj.

Začnemo gledati, kaj nam je partner vse naredil, v kaj nas je prisilil, tisto kar je bil nekoč dogovor med dvema, postane v očeh prizadetega odločitev partnerja… To so v resnici stiske in strahovi malega otroka, s katerimi ima partner zelo malo, ampak vseeno dovolj, da se lahko zgodi ločitev. Na nasprotni strani je seveda partner, ki je ogrožen in besed, ki jih sliši, tudi ne zna umestiti v svoj čustveni svet.  Preživetveno navodilo je, če si napaden, se moraš ščititi in braniti, logična posledica tega pa je, da tudi partner odklopi svoj del možganov, ki hrani funkcionalne zakladnice odnosa. Tudi on začne napadati iz svoji otroških bolečin. Tako imamo pred sabo dva, ki neskončno trpita, se prepirata, si povzročata rane… Dva različno stara otroka, ki pa še kako pašeta skupaj, v smislu povzročanja bolečin. V resnici pa samo ščitita sebe in svoje bolečine, kličeta po ljubezni in jo v istem hipu, s svojimi dejanji tudi zanikata.

Je možno, da zaradi tega razpade nek čudovit partnerski odnos? Vsi partnerski odnosi so na začetku čudoviti in vsi, ki razpadejo, razpadejo zaradi tega, ker nekaterih stvari ne znamo, ker po nečem preveč hrepenimo ali ker se nečesa neskončno bojimo. In vse to je v nas vseh.

Kako zlesti iz tega začaranega kroga?

Preprosto je včasih težko, da bi to zmogel sam. Lahko zlezeš na način, da odideš in čez čas spoznaš, da ne moreš pobegniti od samega sebe, da si vse, kar te je pri partnerju ‘motilo’ odnesel s sabo. In boleča zgodba se ponovi.

Lahko ostaneš in živiš v izhodih, ki omogočajo na videz urejen odnos, v resnici pa je v tem odnosu veliko neizživetih hrepenenj, potlačene žalosti in nepotrebnih konfliktov.

Lahko pa se začneš s partnerjem pogovarjati na drugačen način. Kaj potrebuje on in kaj potrebuješ ti? Kako se prepričati, da boš slišan? Vendar se to lahko zgodi samo, ko se oba strinjata, ko oba odrasteta, ko znata vklopiti tisti del sebe, ki mu je mar…

Kdaj pride ta trenutek? Ali pride ta trenutek?

Na to vprašanje je težko odgovoriti. Kar lahko povem je, da sem srečala veliko ločenih ljudi, ki se nekje v sebi zavedajo, da niso storili vsega, kar bi lahko za partnerstvo in so preprosto odšli. Razlog, da so odšli pa je v njih samih. Strah? Sram? Obup? Nemoč? Zapuščenost? Vsekakor nekaj, za kar v partnerstvu nista znala postaviti pogojev, da bi lahko prišlo na plan na način, ki bi bil zdravilen in odrešujoč – sprejet.

Bi lahko kdo pomagal? Vredno je poizkusiti tudi to, preden za vedno za sabo zapremo vrata in v svojem srcu začutimo nemi krik samote, na drugi strani pa obup ljudi, ki so ostali sami in nekaj od njih – otroci – ki niso imeli nobene moči, da bi kaj spremenili in bodo kljub temu nosili krivdo vse življenje.

“Med počitnicami grejo na počitnice tudi naši odnosi in  pravila, ki zagotavljajo delovanje družine. To so dogovori, obredi, delitev dela in jasno določene vloge, ki strukturirajo naše življenje. Med počitnicami ni te “čudovite” zaposlitve, ki se imenuje šola. Starši pričakujejo, da si bodo otroci sami poiskali zaposlitev zase. Ker sta pri roki računalnik in televizija, je za otroke to dvoje najbolj enostavna zaposlitev.  Kako pa bi denimo dosegli, da bi otrok za spremembo prijel za kuhalnico in da bi starše, ki pridejo domov iz službe, na mizi čakalo kosilo?” (Leonida in dr. Albert Mrgole, družinska terapevta v oddaji Med štirimi stenami”, 22.6.2009).

Celotno oddajo ‘Med štirimi stenami’, lahko poslušate tukaj.