Vezalke za dušo

Na Okrepčevalnici, ki jo v Kamniku izvajava z veliko podporo Občine Kamnik se je zgodilo že veliko pomembnih trenutkov.

Nedvomno je zame zelo pomembno, da starši sprašujejo.

Pregovorili smo veliko o razlikah v partnerskih odnosih, veliko o vzpostavljanju stika v družini, o bližini in nekaj celo o naših bolečinah.

Zanimivo je, kako se ne izpostavljamo radi, ampak ravno vprašanje iz naše osebne zakladnice nam prinese zadovoljitev. Misel je verjetno taka – ‘morda se bom le opogumil/a in naredil/a spremembo.’

»Kaj naj naredimo s prizadetostjo, ki jo lahko tudi več let vlečemo za sabo v partnerstvu?« je vprašal G.

To je vprašanje o katerem se celo s prijatelji lahko pogovarjamo le v posebnem vzdušju. Zelo osebno in intimno. V odgovoru je navadno veliko bolečin, strahov in starih prepričanj.

Poti kako rešujemo prizadetosti je veliko. Vsak si najde svojo. Zaskrbljujoče je le to, da veliko teh poti vodi ven iz odnosa.

Prizadetost vedno narekuje umik v svoje svetove. Nekateri se osamijo, zaprejo pot bližine do partnerja, ustrašijo se zase in krepijo notranjo moč v smislu ’saj zmorem tudi sam…’ S to osamitvijo se odlično sklada ideja potrditve zunaj odnosa. Kot je recimo, pretirano predajanje službi, druženje s prijatelji, afere…, če smo malo bolj leni in manj ustvarjalni je to lahko tudi gledanje televizije.

Ali obstaja pot, ki je funkcionalna? Ki nas lahko nekaj nauči in oplemeniti naše življenje?

Sama v svojem svetu zagovarjam iskrenost. Ta mi veliko olajša in druga stvar, ki se jo držim (in se vam bo zdela verjetno nemogoča) je, da mi partner nikoli nič ne naredi namenoma. Ja vem, to je težko. Tudi sama sem šla čez proces, da sem to lahko začela verjeti. Zdaj, ko znam pogledati na tak način, mi to prepričanje pride zelo prav. Ker se lahko ukvarjam samo s svojimi občutki in ker vem, da me partner ni prizadel namenoma, mu lahko o teh občutkih, ki so zelo boleči in hudi, ISKRENO govorim. Posledica tega je tudi ta, da ga ne obtožujem. In seveda, ker ga ne obtožujem se on ne počuti napadenega, ogroženega, zato se z mano lahko pogovarja. To je moj način celjenja prizadetosti. Lahko vam zagotovim, da deluje.

Ne moremo pa vseh prizadetosti tlačiti v isti koš. Ene so lahko povzročile rane, ki se ne zacelijo leta. Te rane za seboj pustijo brazgotine. Te brazgotine pa potrebujejo stalno nego. Tak odnos potrebuje veliko pozornosti in ljubezni. Če sta partnerja zavezana odnosu, bosta ne glede na to živela v občutku bližine in varnosti. Če se eden od njiju začne skrivati v svoji bolečini in umikati ven iz odnosa, bo imel drugi precej manj možnosti, da vzpostavi bližino. Nihče ne ve odgovora na vprašanje, koliko se mora odnos odtujiti, da propade. Iz izkušenj, ki jih imam pri delu pa zanesljivo vem, da lahko propade zelo hitro. V trenutku.

Tako kot vedno, se zgodba zopet konča pri izbiri.

Nekoč sem se odločila za moža, gledala sem ga v oči, ko sem rekla tisti romantični, pocukrani DA. Pojma nisem imela in vem da tudi moj Albert ne, kaj nama bo prineslo življenje. Lahko bi se obrnila in odšla iz tega odnosa že v prvem mesecu. Lahko pa ostanem vse življenje. Odvisno od tega, kakšna je moja izbira. Ali bom svoja hrepenenja iskala in uresničevala navzven ali pa bom ostala zavezana partnerstvu. Ali bom prizadetosti izbrala kot razlog za umik, ali jih bom izbrala kot priložnost za raziskovanje mojih notranjih svetov. Trenutno sem v občutju te izbire, ker mi je do sedaj prinesla veliko koristnega.

A little something je izraz iz medvedka Puja, ki vedno napove velike stvari. Lahko bi ga prevedli v ‘nekaj malega’. Nekaj malega nas lahko razveseli, razjezi, razžalosti, spravi v zadrego…

Danes sem gledala medvedka Puja. Zgodbe, pravljice in risanke, moj svet vedno postavijo na glavo.

Pravljice so napisane za otroke. Vsaj tako pravijo. Ampak bi morale biti za odrasle. Da nas spomnijo, kako preprosto je življenje, kako otroci razmišljajo in kako se svet vidi skozi majhne oči.

Pujsek je najmanjši član skupine iz medvedka Puja. Majhen, majhen, komaj slišen in komaj opazen. A kljub temu dela VELIKE stvari. Reši vsako stisko, vsak problem, vsako uganko. In kdaj prijatelji to opazijo? Ko se izgubi seveda. Ko ga ni več. Ko najdejo njegov dnevnik, kjer zapisuje vse svoje podvige v stilu svoje skromnosti.

Če sem poštena in pogledam samo sebe, lahko z gotovostjo trdim, da lažje vidim tisto česar ni. Posebej se moram naravnati, da sem pozorna na stvari, ki so narejene.

Ko se zgodi, da nam je nekaj odvzeto, se nam pogled kar naenkrat obrne. Ljudi vidimo v drugačni luči.

Iz istega razloga tudi marsikaj izrečemo.

Pri refleksoterapiji se v največ primerih ukvarjam z ljudmi, ki imajo stiske ali so bolni. Veliko imam mladih žensk, ki imajo težave z zanositvijo. K meni prihajajo, ker refleksoterapija velikokrat pomaga v teh primerih. Nekaj imam tudi takih, ki pravijo, da otrok ne bodo imele. Imajo razlog. Kakšen? Ali ste mnenja, da so dolžne o tem govoriti? Katerekoli, tiste, ki si jih želijo in tiste, ki si jih ne…

Kaj želim povedati?

Ime ji je Franja. V zadnjih desetih letih je doživela več kot eno izgubo ljubljenih oseb. Strah, ko ti smrt preži pred vrati je nepopisen. Želi si otroka. A ne zanosi.

V službi dela z mladimi puncami, ki so vse že mamice. Vsak dan ji katera, reče: “Kdaj boš pa ti imela otroke? Ali pa: “Jaz sem bila včeraj z mojim malim v živalskem vrtu…” Franja pa se ne počuti dovolj varno, da bi povedala svojo stisko, svojo resnico in si izmišljuje različne izgovore. V očeh mladih mam postaja ‘čudna’.

Nihče v tej zgodbi ni hudoben, nihče noče prizadeti. In vendar to dela. Dan za dnem.

In nasprotna zgodba:

Ime ji je Franja. Enkrat omeni, da ona ne bo imela otrok. Da jih ne želi. Sodelavke vzdihujejo in sočustvujejo, kako je to škoda, ker ona bi pa bila najboljša mama na svetu.

Ozadje zgodbe je, da je bila Franja leta zlorabljena od očeta. Da je bila že zdavnaj opeharjena za lahkotno vlogo ženske in mame.

Tudi v tem primeru ni nihče hotel prizadeti.

Kaj lahko naredimo v takih primerih?

Ali lahko preprosto slišimo, kaj nam Franja sporoča in spoštujemo njeno odločitev?

A little something je morda malenkost malega spoštovanja do drugih.

Včeraj smo s prijateljico sedeli pozno v noč in se pogovarjali o družinah. O tem kako funkcioniramo, kako se ‘kaznujemo’, kakšne filme si delamo v glavi… Poučen in lep večer je bil.

Znameniti stavek ‘midva se ne kregava’ verjetno vsi poznamo. Ko sem bila še mlada, mlada, me je kar zvilo od hrepenenja, kadar je kdo kaj takega izrekel. Oh, tudi jaz bi imela takega partnerja. (Tu ne velja zanemariti dejstva, da sem bila stara slabih 20 let, ko sem se poročila, Alberta, mojega moža sem takrat poznala 10 mesecev.)

Zdaj, ko imam za sabo 24 let zakona, tega preprosto ne verjamem več.

Ker vem, da prepir ni samo dretje in vpitje. Oz. bom tako rekla, take vrste prepir meni najbolj odgovarja, v njem se najbolj znajdem. Prepiri so lahko pisanih vrst. Prepir je lahko:

• Molk.

• Glasno zlaganje posode iz pomivalnega stroja.

• Ignoriranje odgovornosti.

• Hlad.

• Ko en od partnerjev zaspi na kavču.

• Cinizem.

• Odhajanje od družine.

• Neupoštevanje želje drugega.

• …

Vsi se prepiramo na različne načine in prav je tako. Prepir kaže, da imamo težnjo po svobodi in samostojnosti, prepir na nek način sporoča – še sem živ, popestri (partnerski) odnos in ‘ga raste’. Seveda pod pogojem, da ga ne pometemo pod preprogo.

To seveda ne pomeni, da je fino, če se ves čas prepiramo. To pomeni, da je dobro ohraniti svojo identiteto in jo ohranjati skozi kompromise. Kar pa seveda terja od nas odgovornost, da prepire konstruktivno rešujemo, da se o njih pogovarjamo in iščemo rešitve, ki so za vse sprejemljive.

In tukaj se največkrat zalomi, ker ne znamo. In nič takega ni, če ne znamo. Tudi jesti nismo znali, ko smo se rodili, a smo se naučili in preživeli. Konflikte smo se naučili reševati v primarnih družinah. Če smo imeli srečo, so se naši starši pogovarjali, če je nismo imeli so ubirali druge poti, kot so molk, hrup, odhodi in druge oblike izhodov iz odnosa. To kar smo se naučili znamo in nič nismo krivi zato, ker ne znamo tako, da bi ohranili funkcionalnost naših družinskih odnosov.

Ne, nismo krivi. Smo pa odgovorni za spremembo, nihče nas ne sili, da ostajamo v starih vzorcih, lahko se naučimo novih.

In še nekaj je zelo res: Veliko lažje se je skregati, kot narediti spremembo ali izbrati drugačno vedenje.

Tole je prepisano iz učbenika ‘Spoznavamo Evropo in Azijo’ – Geografija za 7. razred OŠ.

“Češko zajema Češki masiv z uravnano Češko-Moravsko planoto v osredju.”

Morda boste o meni dobili ekstra slabo mnenje, ampak jaz tega stavka nisem razumela. Jasno je, da ga tudi otrok ni razumel. Potem sem si dala izziv, da si moram stavek zapomniti, kljub temu, da ga ne razumem.

Kako to naredijo otroci? Naučijo se na pamet. Jaz se nisem mogla naučiti na pamet, ker se učim po asociacijah in na te besedne zveze nisem dobila nobene butaste asociacije, ki bi mi pomagala zbuditi spomin v obliki humorja ali odbitosti.

Stavek sem si prepisala na list in sem ga brala na enako obdobje dveh ur. Vmes sem se ga dvakrat poskusila spomniti.

Nič. Po dveh dneh, ga nisem znala dobesedno ponoviti. Skoraj sem že mojega psihologa prosila, če bi malo preveril moj IQ.

Potem sem si vzela čas, si pojasnila pojem ‘Češki masiv’ in ‘uravnano planoto’ ter ‘osredje’ in sem si to narisala z eno črto in krogcem. Potem sem si zapomnila.

Ob tem, da ves čas študiram, ogromno berem in imam izvrsten spomin, se nisem sposobna naučiti stavka iz učbenika za 7. razred.

Obožujem knjige, ampak nekatere bi bilo vseeno treba zažgati. Ali nisem en post nazaj pisala, kako to, da otroci ne marajo šole?

“Šolo zajema učbeniški masiv z neuravnano vijugasto gmoto v osredju.”

Kdo ugane, kaj je to?

Ste se kdaj spraševali, zakaj skoraj vsi v ponedeljek jamrajo, govorijo o bedi in ‘prekleti’ ponedeljki?

Ponedeljek je meja, omejitev. Kaj omejuje? Užitek. Čez vikend si privoščimo vse najboljše. Eni spijo do onemoglosti, drugi gredo v naravo, tretji ga preživijo s prijatelji…, ampak večinoma počnemo čez vikend tisto, kar imamo najraje. Uživamo.

Potem pa vedno, čisto vedno, pride ta ‘prekleti’ ponedeljek in nas zopet utiri v ’staro’ življenje.

Meni osebno ponedeljki ne pomenijo tako velike travme, zato dogajanje lahko opazujem neprizadeto, od zunaj.

Danes, ko sem zjutraj gledala skremžljene otročiče, ki so se odpravljali v šolo, sem si rekla: »Pa saj sploh ni razlike, med otroki in odraslimi…«

Žalostna vprašanja, zakaj je konec vikenda, kdo si je izmislil šolo, še dobro, da je Marija Terezija že mrtva… Stavki, ki spravljajo v smeh, v resnici pa so ti stavki izraz neke stiske in odpovedovanja. Zamejiti užitek in delati.

Sprašujemo se, kako, da otroci nočejo hoditi v šolo. Koliko od vas jih obožuje svoje delo? Ali jim ne kažemo s svojim vedenjem, da je vse, kar je od ponedeljka do petka, muka?

Vem, zdajle mi bo nekdo zabrusil, da je luštno modrovati izza kuhinjske mize. Pa kljub vsemu, ta hip opravljam svoje delo. Čez dve uri bom začela s terapijami in konec mojega ‘šihta’ bo ob 21h zvečer. Razlika je ta, da se jaz veselim. Ker obožujem svoje delo in ljudi, s katerimi delam. Do tega sem se pa sama prikopala. Da sem prišla do sem, sem preskakovala minska polja in v enem trenutku je zgledalo, kot da na kocko postavljam svoje življenje.

Danes sem tukaj. Sonce je. Krasen ponedeljek. Veselim se dneva. Veselim se tedna. Veselim se življenja. Nekje v ozadju me gloda kar nekaj skrbi in bremen, ampak vem, da bom s to energijo preživela in bremena prinesla do njihovega bridkega konca.

Zjutraj je najmlajši zlezel k meni v posteljo in mi zaželel lep dan. Vedela sem, da je to naredil zato, ker si je želel, da bi jaz njemu naredila isto. Nima rad šole. Tam se ni nikoli udomačil. Šolski sistem ga ubija in ukaluplja daleč od tega, kar on v resnici je. Vendar MORA. Stisnila sem ga k sebi in mu rekla: »Naredi si lep dan. Ti izbiraš kaj boš počel, s kom se boš družil in kakšno darilo boš odnesel od tega ponedeljka.« Mali brihtič je takoj izbral.

»Potem bom ostal doma,« je rekel.

»Ne moreš ostati doma,« mu pravim, »v življenju ene stvari moramo narediti, jaz imam službo, tvoja služba je šola, jaz zaslužim denar, tvoj zaslužek so ocene…«

Vendar se ne da: »Zavidam ti, ker lahko delaš nekaj v čemer ti je lepo, jaz bi bil rad kot ti.«

Ko je to rekel, mi je poskočilo srce. Zlahka sem mu pojasnila, da je to krasno, da je to lahko njegov cilj. Cilj, da v življenju najde nekaj, v čemer bo užival tudi od ponedeljka do petka. In da je do cilja pot. Zvijugana, makadamska, v hribe in doline… ampak je pot, pot ki pelje skozi življenje in ima na koncu vsakega klanca lep travnik, s potočkom in lepimi rožami. Da si lahko malo oddahnemo.

»A si ti rada hodila v šolo?« me vpraša.

»Kaj naj mu zdaj rečem?« se mi plete po glavi… Povej po pravici…!

»Ne, nisem rada hodila v šolo. Vedno sem sanjarila o travnikih in miškah, ki so se svobodno sprehajale od luknje do luknje. Takrat sem bila prepričana, da so miši najsrečnejša bitja, ki jim ni treba hoditi v šolo. Zdaj vem, da ni tako.«

»Pa saj miši zares! ne hodijo v šolo!« mi posmehljivo pravi.

»Seveda hodijo,« se zagovarjam, »tudi one se morajo naučiti preživeti.«

Molče leživa na hrbtu in zreva v strop. Že milijontič v življenju pomislim, kako je strop nekaj najbolj bedno dolgočasnega na svetu in še vedno nisem nič ukrenila v tej smeri.

»Moram v šolo,« pravi moj otrok in zleze izpod odeje.

Na pragu se obrne in me vpraša:

»Mami, kdo je mišji učitelj?«

»Mačke.« mu odvrnem.

»O, joj…,« se zgrozi in malo bolj vesel odkoraka, v malo lepši ponedeljek.

Prihajam s seminarja v Novi Gorici, kjer sva učiteljem in svetovalnim delavcem predstavila projekt za zmanjševanje osipa v srednjih šolah. Nova Gorica se žal bori z ogromnim številom otrok, ki ostajajo na cestah. Tam so prepuščeni sebi in vplivom družbe.

To so otroci, ki ne obiskujejo pouka – špricajo ali na različne načine motijo pouk. Učitelji so ob natrpanih urnikih in prevelikemu številu takih primerkov obupani, nemočni in ne vidijo izhoda. Tudi, ko se jim ponudi neka nova, drugačna pot, v njej težko najdejo smisel. Razumem jih. Predvsem jih razumem zato, ker ob tem načinu dela, ki jim ga narekuje sistem, težko najdejo stik z najstniki, težko se postavijo v njihovo kožo, ob vsem tem pa jim kljub vsemu ni vseeno. Tak občutek imam po današnjem, zares napornem dnevu. Na koncu so se vsi strinjali, da je treba najti način, kako pomagati tem otrokom.

Nekaj pa je ves čas viselo v zraku. Kje imajo ti otroci starše? Ali jim je vseeno?

Vem, sliši se obtožujoče. Ljudje, ki konkretno delajo s tako mladino, ne morejo razumeti, da staršev ni. Da jih ni, ko jih pokličejo v šolo.

Ker delava tudi s starši, vem, kako težko jim je priti, kako se počutijo izgubljeno, kako jih je sram, kako se počutijo nevredne, odgovorne, da je njihov otrok tak kot je in ne znajo pomagati niti sebi, niti otroku.

Lahko bi bili polni moralnih naukov in pridig, ampak jaz to odsvetujem. Pravzaprav ni pravila, kako dober ali slab vzgojitelj moraš biti, da tvoj otrok ostane na cesti.

Edino, kar se mi zdi smiselno je, da se povezujemo, da se ne izogibamo drug drugemu in da si skušamo pomagati. Vsi! Starši, učitelji, socialni delavci, kmetje, intelektualci, čistilke, brezposelni… VSI! Vezi v naši družbi so se tako zrahljale, da premalo vidimo okoli sebe, preveč gledamo nase in zato dobivamo tudi vse manj izkušenj. Izkušnje pa so skoraj edino orodje, ki nam pomaga, da se izkopljemo iz težkih situacij.

Vse več je ljudi (predvsem mladi so pogumni), ki zlahka rečejo: »Sami so si krivi.« Jaz to slišim kot smrtno obsodbo. Za tistega, ki je to rekel, ne za tistega kateremu so bile besede namenjene. Če se na tak način obrnemo stran od ljudi, tudi sebe prikrajšamo za marsikaj. Zlasti za izkušnjo empatije.

Empatija pa je veščina, ki jo potrebujemo, da ‘zrastemo’ svojo lastno družino. Spet dvorezni meč. Nekaj kar se najlažje naučimo izven sebe, v življenju najbolj potrebujemo zase. Zato se je vredno ozreti naokoli in kdaj spregovoriti tudi o naših vsakdanjih stiskah. Se potruditi in razumeti nekaj, kar je v našem svetu obsojanja vredno. Popolnoma vsako izkušnjo in vsako dejanje se da pogledati s stotimi očmi in stotimi srci.

Še to, stiske niso problemi. To sta dva različna pojma. Stisko se mnogokrat lahko reši s prijateljskim pogovorom.

Še enkrat vas iz srca povabim na Okrepčevalnico®, kjer želiva razviti prav tak način druženja. Nekaj novega, kar nujno potrebujemo!

Laž ima kratke noge, pravijo. Jaz nadaljujem… in dolge kremplje. Kremplje, ki spraskajo dušo do neozdravljive bolečine.

Ko se enkrat prikrade laž v odnos, mora odnos postati previden. Iz njega odide vsa spontanost, iskrivost in sproščenost. Pred varno pročelje vrat v srce, se naseli čuvaj, ki stalno pazi, kaj lahko naredimo in česa ne, da nas partner ne bo ‘zalotil’. Toliko teh zgodb se sliši in nobena ni lepa. Vse bolijo.

Poleg ljubezni ima odnos še eno veliko potrebo. Varnost. Različni pari različno opisujejo, kaj so njihove potrebe za varnost. Zaupanje pa je skupno vsem.

Če ti zaupam, se počutim varno. Preprosto. Včasih preveč preprosto. Zaupanje se sliši tako lahkotno in blizu, pa vendar, ne rabimo veliko, da ga zapravimo. In zapravimo ga lahko za vedno.

Samo enkrat se zlažemo. Ljudje pravijo, da so laži različne, velike, male, bele… Laž je LAŽ. Ko enkrat ne verjamemo postanemo previdni. To načne plašč zaupanja, ki v odnosu uniči varnost. Pridejo dvomi, partner si dela svoje razlage, ki jih ne pove na glas ampak vplivajo in tisto, čemur se je prej reklo velika ljubezen … Vse skupaj je videti hecno in nerazumljivo, brez besed, tihotno ampak se ruši z neverjetno hitrostjo.

Saj ste že slišali izjave zaljubljencev: ‘Razumeva se brez besed!’ Na popolnoma enak način se lahko tudi zrušiva.

Kar pišem do sedaj je zelo enoznačno, morda celo diši po obsojanju. Tako zveni laž, kadar jo izoliramo.

Po drugi strani pa ima laž za svoj razvoj svoje pogoje in razloge. Kaj se mora zgoditi, da se nekdo zlaže? Jasno je, da morajo biti pogoji zato. V tisti osebi, ki laže seveda. Argumenti, da smo lagali zato, ker si ti tak in tak…, ne veljajo. Poznamo ljudi, ki se lažejo zlahka in kar naprej in tudi ljudi, ki se ne lažejo. Nikoli! Ki so odgovorni do svojih dejanj, tudi kadar kaj ‘zamočijo’.

Za nekoga, ki laže, je laž lahko življenjskega pomena. Morda je lahko preživel samo s pomočjo laži in prikrivanj, morda je bila laž osnovni in celo funkcionalni vzorec v primarni družini. Ali pa je laž samo pripomoček, da se prebijemo do (prepovedanih) užitkov. Funkcija laži je pravzaprav taka, da je laž kot dekca, ki pokrije neko prepovedano stvar, ki jo počnemo. Izgovor za laž je – nisem te hotel prizadeti. Skoraj vedno. Ko take stvari pišemo ali govorimo na glas, postanejo zelo protislovne, naravnost smešne. Če nisi hotel prizadeti, ni treba tega početi in potem še lagati. Ni to mar tako preprosto? Žal ne.

Včeraj sva z Albertom predavala v šoli v Podgori. Med predavanjem sem izrekla stavek, da je vse enkrat prvič in da je to tako vznemirljivo. Zanimivo je, da smo se pogovarjali o ‘najstniških lumparijah’.

Vendar, če dobro premislimo, vse kar je prvič, nas vrže iz neobičajnega tempa. Prekine dolgočasno običajnost. Popestri nam trenutek ali celo dan. Načinov kako se to zgodi, je veliko. ‘Prvič’ je lahko prijetno presenečenje, neprijetno presenečenje ali pa nam zamegli um.

Sedim v kuhinji in gledam skozi okno, kako se prebuja pomlad, kako bo toplota počasi premagala turoben hlad in prebudila brstenje.

Prva ljubezen? Druga ljubezen? Tretja ljubezen? Ali ni vsaka, kot da bi bila prvič?

Tudi ljubezen, ki se je razvila v partnerski odnos, je bila nekoč prvič.

Se spomnite, kaj sta s partnerjem počela takrat?

Sta se skrivala po zakotnih kotičkih, kjer sta se lahko v miru mečkala? Sta hodila na romantične sprehode in se pogovarjala v nedogled? Sta sredi mrzle zime iskala neverjetne tople kotičke in bila pri tem neskončno iznajdljiva? Sta se lahko dolge minute gledala v oči in sta popolnoma razumela svetove drug drugega? Ste bili prepričani, da nasproti vas sedi popolna oseba, ustvarjena za vas in vam položena v naročje?

Sta se igrala? Sta se smejala? Sta počela lumparije? Sta komaj čakala, da se spet vidita? Se spomnite občutka, kako noro je, ko si za nekoga pomemben, ko je nekomu mar zate… Veliko je tega.

Si lahko predstavljate, da bi po nekaj letih zakona, s svojim partnerjem počeli isto?

Ne? Poskusite. Ko se pogovarjam z ljudmi, vsi hrepenijo po tem in večina jih ima doma točno to osebo, s katero je to doživela. Ta hrepenenja velikokrat v odnos pripeljejo tretjo osebo. Ker je to tudi prvič, ne vemo, da to ruši. Čeprav smo to videli pri sosedu in prijatelju. Ampak smo prepričani, da je to pri nas drugače…

Ljubezenska drama je nastala na tak način… Vsaka srečna zgodba ima lahko svoj žalostni konec.

Pomlad prebuja brstenje.

Brstenje življenja.

Brstenje hrepenenja.

Kam bomo tokrat usmerili naša hrepenenja? Na prvo pomlad v 2009?

Včasih pomaga, če se samo primemo za roko.

Vsak stik se začne na ta način. Z ljubljeno osebo ali pa z osebo za katero mislimo, da bo le bežno potešila praznino v nas. Izbiramo sami.

Se spomnite, kako smo pometali, ko smo bili majhni? Vse do tam, ko je nastal kupček smeti, nam je šlo dobro. Spraviti ta kupček v celoti na smetišnico, je že bila mala umetnost. Vedno, ampak vedno je ostalo nekaj preklemanih smeti in nismo vedeli, kam z njimi. Kakšen kot nam je prišel prav. Druga veščina je bila, da smo opletali z metlo čez prag, dokler se smeti niso razblinile. Vsaj za nas. Ti naporni odrasli so jih vedno našli in na njih kazali s prstom. Tretja možnost, najbolj elegantna je bila, da smo jih lepo pometli pod preprogo ali po domače rečeno pod tepih. Upam si trditi, da se je sleherni otrok tako učil pometati.

Od tod metafora, da ‘pometamo pod preprogo’.

Preproga pride prav za vse konfikte, dvome, bolečine, prevare, krivice, laži… Preproga pride prav tudi za naša hrepenenja, sanje in želje.

V življenju pridejo obdobja, ko se sprašujemo, kam so odšle naše sanje, kaj je z njimi? Pridejo tudi obdobja, ko se spogledamo z našimi bolečinami in nas je groza.

Če takrat zberemo pogum in pogledamo, kaj se skriva spodaj, pod starim tepihom, najdemo marsikaj. Tam so zgodbe od naših pradedov, babic, tet, stricev, staršev, sosedov, prijateljev, NAS…, urejene v lep, čudovit kaos. Na prvi pogled je kaos. Takoj, ko zgodbam dodamo moč zavedanja, zgubijo svojo rušilno moč in postanejo naš najboljši prijatelj. V njih se skrivajo vse vrednote, ki jih potrebujemo za mirno, samozavestno življenje. Iskrenost, resnica, ljubezen, povezanost, razumevanje, pogum… Veliko bi jih lahko še dodali. Bistvo je, da čudežno razblinijo strah in nezaupanje. Ne v druge ljudi, temveč v nas same.

Svet postane lepši in varnejši. Bolj svetel in topel. Veliko je odvisno od tega kako sami gledamo na svet okoli sebe in koliko poznamo svoj svet. Tisti, ki ga kažemo navzven in tudi tistega ‘pod preprogo’.