Vezalke za dušo

V zadnjih  dneh sva imela predavanje v vrtcu. O funkcionalnem in ljubečem partnerstvu. O tem, kako je vzgoja precej lažja, če imamo s partnerjem razumevajoč in ljubeč odnos, če znamo pogledati nesoglasja na nov, drugačen način in poiskati rešitve iz razumevanja, ne pa iz odpovedovanja in popuščanja. Vse skupaj je bil en dolg odgovor na vprašanja: “Ali se lahko najde rešitev brez boja, brez zmagovalca in poraženca? Kako uskladiti drugačnosti? Kako vemo, kdo ima prav? Kaj pomeni pogovor, ko nekdo težko spregovori oz. kako ga sploh pripraviti do tega?…”

Tukaj vam predstavljam pismo, ki sem ga dobila po mailu od mamice, žene, ki naju je poslušala:

Lepo pozdravljena,

Vsebino vajinega predavanja-pogovornega srečanja, sem zelo navdušena in še precej pod vtisi slišanih zgodb iz vajinega realnega življenja, TAKOJ prenesla še na mojega partnerja koruznika. Zelo razmišljujoče je predeloval moj povzetek vajinih izkušenj…resnic…nasvetov, ki sta jih delila z nami.

Žal mi je samo, da nisva prišla skupaj…čisto malo je manjkalo…morda kdaj drugič. Predavanje mi je bilo zelo všeč, zelo sproščeno in resnično.

Moram reči, da mi je današnje predavanje dalo ogromno materiala za predelat,… veliko moči in veselja do družinskega življenja in povzetek, kaj je v našem življenju res pomembno, kaj šteje,…z veseljem in brez pomislekov, ki jih sicer imam do vseh mogočih napisanih teorij o partnerskih odnosih in vzgoji otrok, prisluhnem tovrstnim izkušnjam na tem področju…mislim, da pogovori odtehtajo precej več kot samo knjige!

Včasih čutim-čutiva potrebo po pogovoru z nekom, ki tvoje težave vidi z drugega zornega kota kot ti, ki ni vpleten v odnos in ki situacijo vidi z drugimi očmi…prav vesela sem, da sem bila danes na vajinem predavanju…morda pa nama bom za novoletno darilo podarila pogovorno srečanje z vama. Imava dva fantolina stara 6let in 4 leta, in večino dni v letu se imamo prav fino…pridejo pa tudi dnevi ko ne gre in ne gre…, da bi bilo takih dni čim manj si želiva oba. Včasih imam občutek, da nama v nastrojenih debatah zmanjkuje spoštovanja… Takrat me pa zelo skrbi in boli, ko naju slišim na kakšen nivo pogovora se znava spustiti. Ampak v življenju potrebujemo tudi prepreke, neuspehe, nesoglasja…da smo potem toliko bolj srečni, ko stvari postavimo tako kot vemo, da je prav in tako kot si želimo.

Bravo! Na predavanju sem uživala in z veseljem se bom-bova udeležila še kakšnega…

Lepo vaju pozdravljam in vama želim lahko noč,

Žena in mamica

so nastali pri Hobitu. Lahko si jih preberete TUKAJ.

Meta, jaz Lea, s Helen in Harvillom Hendrixom v sredini.

Harville je ustanovitelj Imago teorije in avtor knjig Najina ljubezen in Zdrav otrok in ljubezen staršev (Giving the Love that Heals)

Je zavesten odnos do sebe. Posledično – zavesten partnerski odnos.

Veliko delava s pari,v glavnem pa delava sama s sabo. Tako bi jaz opisala najino delo. Poznam ljudi, ki imajo zadržke do terapij in jih tudi iskreno razumem. Zakaj bi hodili na terapije? Ker je to moderno, ker so drage ali ker z nami nekaj ni v redu? Mislim, da noben od teh razlogov ni dovolj prepričljiv.

Terapiji lahko rečemo tudi svetovanje ali pa kaj bolj luštnega (recimo servis ). To, kar delava midva z Albertom je način življenja, je zavesten partnerski odnos. Na prvi pogled morda nič drugačen od drugih. V temelju pa popolnoma drugačen.

Spomnim se starih časov, kjer so bili konflikti prava katastrofa. Spomnim se časov, ko konfliktov sploh ni bilo – tudi katastrofa. Spomnim se časov, ko je eden od naju popuščal zaradi ljubega miru – nova katastrofa. Spomnim se časov osamljenosti… in spomnim se časov z veliko priokusi. To so bili časi, ko nisva razumela.  Nisva razumela najinih vedenj, notranjih svetov. Svojih vedenj, kaj šele partnerjevih.

Kaj naju je reševalo?

Prepričana sem, da naju je reševala velika potreba po bližini in pogovor.  Vzporedno s tem se je v najinem partnerstvu zgodilo marsikaj. Potem sva se začela izobraževati. Zdelo se je, kot da ta potreba prihaja od zunaj, od drugih ljudi, v resnici pa je prihajala iz naju dveh.

Najina pot je bila zaznamovana z velikimi odpovedovanji. Odpovedovati se starim vzorcem, starim načinom življenja, starim prepričanjem, je velika sprememba in spremembe niso lahke. Potem je tukaj še denar. Te zadeve niso poceni. Ob tem, da sva si kupila staro hišo, da imava štiri otroke, plačevati tako draga šolanja, supervizije, osebno izkušnjo… Tudi na ta račun smo se marsičemu odrekli. Smo se res? Pravzaprav ne. Samo pogledati moram z druge plati. Morda kdaj nismo šli na dopust, ampak smo se ravno zaradi vsega, kar z Albertom počneva imeli fino doma. Nikoli nismo praznovali rojstnih dni v gostilni ali v Mcdonaldsu. Morda kdaj nismo šli v kino, pa se zdajle ne spomnim, kaj nam zaradi tega manjka. Morda… je vse to zapustilo v otrocih neuresničena hrepenenja. Sigurno jih je. Upam, da jih bova uspela naučiti, kako jih prepoznati, uresničiti enkrat pozneje ali pa preprosto pustiti, da odletijo stran. Kar je bolj pomembno, upam, da jih bova naučila prepoznati notranji vpliv in notranjo moč teh neuresničenih hrepenenj. Vsi imamo na tone neuresničenih hrepenenj, ker pač ne moremo imeti vsega. Niti čustveno, niti razumsko, niti materialno. (Kljub temu, da pri Mobitelu, v reklamnem sloganu pravijo – »Ni res, da ne morete imeti vsega«, kar samo pomeni, da jim reklame dela nekdo, ki ima veliko pojma o našem notranjem življenju.)

Kar je pri nama drugače je, da sva se naučila izhajati iz sebe. Prepoznavati moje stiske in pogledati od kod izhajajo, prepoznati moje potrebe in jih povedati na glas, prepoznati moja prepričanja in se vprašati ali so logična in funkcionalna….

Kar je še drugače je, da sva ustvarila med nama vez varnosti in da se o teh stvareh upava pogovarjati… Da se znava poslušati, slišati… Da se znava dobro skregati in s tega učiti… Da naju ni strah stopiti v čevlje drugega… Veliko tega sva počela že včasih. Z gotovostjo pa lahko povem, da nekaterih zadreg z zunanjo pomočjo ne bi zlahka rešila.

Preprosto sem sprejela, da rabim supervizijo vsake toliko časa, da jo moram plačati, tako kot plačam frizerja ali še bolje, tako kot plačam servis za avto. In če imava servisiran najin odnos, se to veliko bolj vidi in se tudi občuti, kot pa takrat, ko odpeljem avto od mehanika.

K nama je prišlo že mnogo ljudi in z gotovostjo lahko trdim, da so bili vsi po vrsti normalni. V kar iskreno verjamem je, da nam ravno strah, da z nami nekaj ni v redu,  onemogoča marsikatero pot, lažjo pot do sebe in do razumevanja. Zavedanja sebe, svojih dejanj in seveda posledično tudi odgovornosti.

Najstarejši sin odhaja od doma.  Študirat na Štajersko. Nova prelomnica v našem družinskem življenju. Prav gotovo tudi v najinem partnerskem.

Pravzaprav se je zgodil trenutek, ki sem ga težko čakala. Ne, nisem žalostna, ker odhaja. Pravzaprav si želim, da bi to odhajanje zares pomenilo počasno trganje vezi, od naju z Albertom, vzpostavljanje novega, odraslega odnosa.

Ob enem se zavedam, da ne bo kar tako, zlahka, steklo tole poslavljanje.

Včeraj je najstarejši razlagal najmlajšemu, kako so narejena kolesa na bobu, da ne zdrsne ven iz korita, (Bob na Celjski koči). In sem kar tako, mimogrede omenila, da kdo bo zdaj igral vlogo Velikega brata, ko Veliki brat odhaja. Mali je imel v hipu solze v očeh. Njihova povezanost bo morala dobiti nove razsežnosti, najmlajši pa se bo moral končno postaviti na svoje noge. Naš sistem se trenutno gunca in maje. Prepričana sem, da v lepe čase. Čase zrele samostojnosti. Proces bo pa verjetno sprožil precej adrenalina.

Zanimivo se mi zdi, da me ne bremenijo vprašanja kot so:

»Ali se bo znašel?, Ali bo lačen?, A si bo dobil primerno družbo?, A bo hodil na predavanja?…« Nič od tega me ne muči. Nekako se zavedam, da sva dala vse od sebe. Za sebe lahko rečem, da včasih celo več, kot sem verjela da zmorem. Zdi se mi dovolj star in opremljen, da lahko zaživi svoje življenje. Vsekakor pa vreden zaupanja. To veliko šteje!

Najeli smo majno, skromno stanovanjce, v predmestju Maribora. Poceni, kuril si bo sam, skrbel bo sam zase in počasi bova postala samo opazovalca od zunaj. Prihaja obdobje, ko se nama bo najina vzgoja začela vračati. Vedno sem se hecala in rekla, da je vzgoja dolgoročna naložba. Hitro se je obrnilo teh dvajset let, ko bova lahko začela opazovati, kaj sva dala svojemu otroku. Funkcionalnega in seveda tudi nefunkcionalnega. Starša sva, kot vsi in prav gotovo prihajajo časi, ko bova slišala tudi kakšno grenko. Upam, da na način, kot najino otroci to znajo.

Ko se je rodil v našo družino, je dobil lep sprejem na ta svet in zdaj odhaja iz nje, zato, da se bo lahko vračal. Pravzaprav se veselim tega obdobja.

Veliko staršev pride k nama s stisko, ko opazijo, da jim je v denarnici zmanjkal denar. Včasih so to evrčki, mali evrčki, včasih pa govorijo o precej večjih vsotah. Ali je v vašem svetu razlika, če otrok ukrade evrček ali 50 evrov? V mojem svetu je kraja v vsakem primeru. Le da bi se pri večjih količinah vprašala, kolikokrat mu je uspelo ukrasti evrček po evrček, da je njegov pogum zrasel do tako velike vsote.

Občutek ob ugotovitvi, da otrok krade je pri večini staršev obup. Navadno pridejo k nama z informacijo, da nihče vdružini ne krade, da ne skrivajo ničesar drug pred drugim, da si zaupajo/so si zaupali. V hipu, ko v družini nekdo prekrši kakršnokoli zaupanje, to zaupanje ugasne. Za to je res potreben trenutek. Da se zaupanje zgradi nazaj, so včasih potrebni meseci, celo leta. In zato je treba veliko pripravljenosti vseh družinskih članov.

Včasih so za krajo sekali prste. Mene so recimo, ko sem bila majna in sem vzela z omare 50 par, prebutali kot cigana. Čeprav sploh nisem vedela kaj je 50 din, kovanček mi je bil všeč, ležal je na omari in sem ga pač vzela. Sem kradla? V mojih očeh ne, v očeh mojih staršev, da. ‘Primerno’ so reagirali in me prebutali. Verjamem, da je bilo to v njihovem svetu dobro in pametno. V mojem svetu se mi je zgodila velika krivica. Rano sem zacelila v obdobju odraslosti, s pomočjo Alberta. Posledica je, da ne prenašam krivice in da jo velikokrat vidim tudi tam, kjer je ni.

Zato je takrat, kadar krade naš otrok primerno ohraniti mirno kri in za nekaj časa pospraviti čustva na stran.

Največ boste dosegli, če otroku omogočite varnost, v kateri vam bo sam povedal, kaj ga je pripeljalo do tega, da je kradel, za kaj denar potrebuje, ali vidi možnost v tem, da bi vas prosil…

Nedavno sva imela primer, 15 letne deklice, ki je sunila svojim staršem denar iz prihrankov. Prihranke imamo navadno preštete in tako ni bilo težko uganiti kaj se je zgodilo.

Po pogovoru smo prišli do tega, da je deklica (sicer zelo vzorna hči, pridna v šoli, zasluži si tudi kakšen svoj denar, spoštljiva do staršev…) vzela ‘kar tako’. Deklica je tihe narave in nikoli ne izraža naglas svojih želja in potreb. Vedno kadar si kaj želi, to željo obdrži v sebi. To so popolnoma nematerialne želje, kot je to, da si želi, da ji mami skuha puding, da jo oči pelje v šolo, ali da ji kdo zmasira  hrbet, ali gleda z njo tv oddajo…) Preprosto jih ne izreče, ker se ji ne zdijo pomembne. V zameno za to pa si rada kupuje stvari, obleke, parfumčke… Neuresničenih želja se je nakopičilo toliko, da si je pač vzela, kar je mislila, da ji v njenem svetu pripada.

Kako smo rešili?

Dogovorili smo se, da se bo začela učiti izražati svoje želje in potrebe. Da se bo opazovala in se o svojih stiskah pogovarjala s starši.

Da bodo starši tudi bolj pozorni in bodo skušali zaznati njena sporočila, ki verjetno niso najbolj jasna.

In seveda, da bo vrnila ukradeno vsoto.

Po nekaj srečanjih se je videlo, da je deklica bolj sproščena in vesela in da ima iskren stik s starši.

To je samo en primer kraje. Otroka je vedno treba vprašati, kako bo to popravil in potem pozorno slediti njegovim vedenjem.

Imela sva tudi primer, ker se je otrok zadolžil, do te mere, da ni zmogel sam vračati. Kradel je tam, kjer mu je bilo najlažje. Tukaj pa je bila pot reševanja precej bolj boleča.

Včeraj sva imela 24. obletnico poroke. Kot vsako leto, nekje v sebi naredim refleksijo mojega življenja z Albertom. Na nek način ‘stehtam’ ali je to tisto, kar bi privoščila, podarila mojemu življenju. Kar želim povedati je, da kar tako v tri dni ne bi živela z nekom. Življenja nikakor ne bi vrgla stran. Niti za ceno otrok.

Ne bi mogla biti v skupnosti z moškim, ki bi mi dajal občutek, da sem nepomembna v njegovem življenju, ali celo, da mu ni mar zame.

S tem ne želim reči, da živim v raju, da med nama ni konfliktov, solz in bolečin. Veliko je tega. Kaj je med nama drugače, kot drugje?

Morda samo to, da sva oba zavezana zavestnemu partnerstvu. Kar pa niti od daleč ni preprosto. To pomeni večno delo na sebi in večno podporo drugemu.

Veliko parov misli, da je z njimi nekaj narobe, ko pridejo k nama na terapijo. (Že beseda ‘terapija’, sporoča nekaj takega.) Ko ugotovijo, da se spoprijemajo s stiskami, kot vsak par, jim vidno odleže. Kako pa sva midva?

Tudi pri nama se stvari ne zgodijo same od sebe. Skozi šolanje sva šla čez precej intenzivno osebno izkušnjo, redno obiskujeva supervizije in konfliktov ne pometava pod preprogo ampak se z njimi zavestno soočava. To pomeni, da najprej vsak pri sebi pogleda, kaj bi lahko naredil drugače iz katere zgodbe v sebi prihaja, potrudiva se, da ne kaževa s prstom drug na drugega… To znava, ker sva se tudi midva naučila.

Spomnim se poročne zaobljube. Obljubila sem z dušo in srcem! Ker…, ker si nisem znala predstavljati, kaj pomeni v dobrem in slabem. Nisem vedela, da to lahko povzroči eno malo nestrinjanje glede porabe denarja, vzgoje, božične večerje, prijateljice, ki jo je moj mož zapeljivo pogledal, prijatelja, ki sem ga v Albertovih očeh pretesno objela, bolečin v križu, vnetja ledvic…

Pojma nisem imela, kaj poročna zaobljuba nosi, kakšno težo!!! Tudi moj Albert ni imel pojma. Včasih je bilo celo tako, da kar je bilo zame dobro, je bilo za Alberta slabo. Kako rešiti tako kolobocijo občutkov, besed, dejanj???

Majne stvari, ki lahko povzročijo večen konflikt in celo ločitev. Reševati tovrstne zaplete se je bilo treba naučiti. Ne na način večnega popuščanja in žrtvovanja ampak na način, kjer sva imela oba občutek, da sva potešena v svojih potrebah. Tega nam nihče ne položi v zibko. V popotnico zapuščine največkrat dobimo vzorec bojevanja, v smislu ‘jaz imam prav’…

Povzetek mojega nočnega razmišljanja o mojem zakonu je, da je Albert nekaj najlepšega, kar mi je ponudilo življenje. Moja izbira in moja odločitev pa je, da v popolnoma vsakem trenutku izbiram, kakšen odnos z njim si želim imeti in prav tako on… Z leti sva v tej izbiri vedno bolj uglašena in tudi veliko več znava in razumeva. Zato je najin odnos lahko vedno lepši.

Naj vas ne bo sram, če v odnosu ne znate nečesa rešiti. To ne pomeni, da je z vami nekaj narobe, to pomeni, da vas življenje vabi na novo učno pot. Učenje, kako živeti z nekom, je učenje, ki nam prinese največ v življenju. Ljubezen in Varnost!

Zanimivo bi bilo slišati Albertovo refleksijo.

Malo za šalo

Dva možaka sta tiho ribarila in pila pivo.

Potem Bob reče:
“Mislim, da se bom ločil s svojo ženo, že 2 meseca ni govorila z mano. ”

Charles  ribari naprej in počasi pije pivo, ter reče: “Raje premisli
Bob, tako žensko je težko najti.’

Katero mesto v svetu vaših vrednot zaseda družina in odnosi z vašimi najbližjimi. Tistimi, ki jih imate zares radi in ki soustvarjajo vaše popotovanje skozi življenje?

Bi radi zares z veseljem prihajali domov, bi radi znali reševati zaplete sproti in učinkovito?

Še je čas, da se prijavite na trening življenskih veščin, ki bodo bistveno olajšale vašo odgovornost do partnerstva in starševstva. Modri ključ je pravi odgovor za iskanje lastnih odgovorov na naša skrita vprašanja in dileme.

Ste sami in celo brez otrok? Tudi Vas vabim na Modri ključ, ker bo to za vas posebna in edinstvena izkušnja pri spoznavanju sebe, spoznavanju lastnih notranjih svetov, razumevanju in sprejemanju…
Vsak v svojem svetu dozoreva sam, tako, da je Modri ključ primeren prav za vsakega, ki se bo odločil, da razvija svojo osebnost.

Vabim vas, da si več ogledate na spletni strani www.vezal.si in ker sta PROSTI SAMO ŠE 2 MESTI, SE PRIJAVITE ČIM PREJ.

Natisnite si urnik srečanj in vse ostale podrobnosti.

Ali res? Preberite Albertova razmišljanja v Večeru.

Počitnice se iztekajo in življenje bo od nas terjalo več reda, doslednosti in discipline. Ali bomo po napornem delovniku znali najti ravnotežje med tistim, kar moramo in med tistim, kar si želimo?
Kaj pravzaprav potrebujemo, da se bomo v našem domu, z našo družino počutili varni in povezani? Kdo v družini je odgovoren za vzdušje, ki prevladuje? Koliko časa sploh potrebujemo, da doma vzpostavimo ljubeče in varno okolje? Imamo težave pri otrokih z doseganjem vsakodnevnih opravil, domačih nalog? Niso zanesljivi? Terjajo od nas ogromno energije? Imamo občutek, da ne bomo zmogli? Bi radi več podpore od svojega partnerja, partnerke?

Na treningu starševskih in partnerskih veščin MODRI KLJUČ je še nekaj prostih mest. Ker je število prijav omejeno, ne odlašajte predolgo. Trening se začne 9. septembra. Urnik in vse ostale informacije najdete na VEZAL ovi spletni strani.

Več o treningih, ki vam lahko bistveno polepšajo in olajšajo življenje, si lahko preberete na spletni strani. Prijavite se lahko TUKAJ .    V PODSTREŠJU si lahko preberete, kako so se na Moderm ključu imeli udeleženci iz preteklosti.
Trening MODRI KLJUČ je edinstven program v Sloveniji, kjer se lahko naučite preprostih veščin, za sproščeno življenje v varnem družinskem okolju.