Vezalke za dušo

V prejšnjem tednu sva končala zadnji del izobraževanja za IMAGO terapevta in IMAGO edukatorja. Izobraževanje, ki nama je ponudilo izjemno osebno izkušnjo spoznavanja sebe, svojih vedenj in občutkov in naju med seboj tesno povezalo, po drugi strani pa tudi osamosvojilo. Zato lahko brez zadrege rečem, da sem ponosna na naju oba. Na Alberta še posebej, saj je s svojim zaključnim posnetkom zares pokazal svoje sposobnosti in preskočil vse naslednje korake do podelitve licence. Bravo Albert!!!!

Potrudila se bova, da bova to izkušnjo in znanje obnavljala in s tem nudila vsem, ki se bodo obrnili na naju, varno in strokovno okolje.

Jette Simon (najina trenerka) in Albert

Jette Simon in midva.

Rada bi povedala, da je Jette izjemna terapevtka in učiteljica, ki je v času najinega izobraževanja pokazala zares izjemne sposobnosti in veščine. Moram reči, da se je v moje življenje vpisala med prvih pet pomembnih oseb, ki sem jih srečala, poleg moje družine.

Jette Simon, Meta Tavčar – najina suprevizorka in Albert, blažen v ženski družbi.

Kot vsake naše prvomajske počitnice, so bile tudi te zaznamovane z rojstnim dnem našega najmlajšega. Že 13. let je tako. Opazujem ga, kako odrašča, kako izbira poti in kako želi biti odrasel. Po drugi strani pa se kar raztopi, ko ga stisneš k sebi ali samo bežno pobožaš.. Jaz temu rečem, da je velik majhen.

Glede na to, da nas je veliko, je zanj poseben privilegij, če je kdaj edinček. Peljala sva ga na izlet na hrib opic, kar vam zares priporočam. Jaz sem se zelo zabavala in uživala sem, kljub temu, da nas je namočil dež in smo skoraj zmrznili. Še bom šla tja. Sicer je bilo pa živahno z obiski, obdarovanji…

Denar je v teh časih nekaj, kar si otroci vedno želijo. Da si potem lahko kupijo tisto za kar ‘šparajo’. Fino jih je opazovati, kako se veselijo, ko se bližajo cilju. Kako že vidijo tisto, kar si bodo kupili v svojih rokah.

Včeraj sva najmlajšim skupaj pospravljala kuhinjo in me je vprašal, kako se mi zdi, da denarju rečemo ‘dnar’. Nisem bila popolnoma prepričana, kaj želi slišati ali kaj želi sporočiti in sem ga samo vprašljivo pogledala.

“Ali ni to ponižujoče, da rečemo: “A maš kej dnarja?”" pravi in nadaljuje:

“To je tako kot, da bi nekdo spuščal eno črko v mojem imenu in me tako klical. Mene bi to prizadelo. Zdi se mi ponižujoče. Denar je zares lepa beseda, dnar pa se sliši grdo.”

Ta miselnost me je ob vsem tem slengovskem načinu komunikacije med mladimi zares presenetila.

Ali to, kako se mi potrudimo izreči neko besedo pomeni odnos do tiste stvari? Ja, verjetno je tako. Kakšen je naš odnos do denarja? Je v naših življenjih postal dnar taka samoumevnost, da ga bomo počasi začeli s spoštovanjem klicati denar? Se bomo počasi zopet vprašali: “Ali to rabim?” In šele potem dali v košaro tisto kar si neskončno želimo?

Kakšen je naš odnos do jezika? Od kod se je rodil navdih, da je jezik mladih postal nerazumljiva kolobocija nečesa brez samoglasnikov?

Pogovori z otoki me navdušujejo. Sploh takrat, ko vidim, da niso do konca ravnodušni, da se ukvarjajo s svetom okoli sebe in da jim je mar.

Sedi na stopnicah in v rokah objema skodelico kave. Je jezna? Besna? Sploh več ne ve kaj čuti. Obup? Jezo? Razočaranje? Vse življenje so jo učili, kaj je prav in kaj narobe. Vse življenje so jo učili, kaj mora. Nikoli ji niso povedali, da je vse to kar jo učijo navlaka nekih informacij, na podlagi katerih si je ustvarila vzorce, prepričanja in obljube, s katerimi si bo rešila ali pa zafurala življenje.

Zdajle, ta hip ima občutek, da si ga je že do konca zafurala. Niti jokati ne zmore več.

Nihče ji ni povedal, da bo četrtino svojega odraslega življenja porabila za kuhanje, likanje, čiščenje… Četrtino za vzgojo otrok… Ves ostali čas za služenje denarja, da bo lahko preživela in spanje. Kje je partnerski odnos? Če bi ga znala vključiti v vse te ‘ nujne življenjske dejavnosti’, bi morda še zvozila. Tako pa je vse skupaj videti tako kot brezupen dolgčas ali pa najbolj žalostna drama.

Ko se je poročila, je bila prepričana, da bo njen zakon čisto drugačen. Da je našla ljubezen svojega življenja. Da ima ob sebi nekoga, ki jo bo čuval in ljubil… Koliko sta si imela za povedati! Eden od njiju je videl mimo leteti vrabca in sta se lahko ure in ure pogovarjala o tem. Zdaj se jima lahko zgodi nekaj zares pomembnega in molčita. Tišina se je nalepila na njun odnos s sekundnim lepilom. Verjame, da je tako najbolje, ker če slučajno kdo spregovori, je v tonu taka nestrpnost, da mora neizogibno priti do vojne. Zmagovalca pa ni v njunem odnosu. Oba sta poraženca. Dva bedna poraženca, ki se ne znajdeta z vsemi temi bremeni, ki jih je naplavilo življenje.

Kava ji je pošla, razmišlja, da bi si dala duška in zabrisala skodelico v zid. Vendar nima dovolj poguma. Edino, kar zna odlično početi je, da se zna ‘držati nazaj’. Da se zna podrediti in narediti nevidno. Ali ni bila ista njena mama? Ali ni že davno nazaj rekla, da bo ona drugačna? Kako je lahko prišlo do tega?

Njeni otroci gledajo isto zgodbo, kot jo je gledala sama in učijo se iste stvari in sanjajo o lepem življenju, ki si ga bodo znali sami zagotovo ustvariti… Potem bo prišel trenutek, ko bodo svobodni. Ko bodo svoje življenje, držali v svojih rokah, njegova kvaliteta bo odvisna samo od njih samih… , v pljučih jih bo tiščalo od pričakovanja… Ali imajo sploh kaj možnosti, da naredijo drugače?

Ali ima ona možnosti, da naredi drugače?

Prijela je skodelico in jo vrgla. Z vso silo. Nikoli ni znala dobro ciljati. Letela je mimo stene, naravnost v okno njegovega BMW-ja.

Steklo se je spremenilo v čudovito pajkovo mrežo, skodelica pa v tisoč majnih koškov. Strahotno je počilo. Začudena je gledala mojstrovino. Kar naenkrat je začutila v sebi spremembo. Bila je ponosna. Začela se je smejati pogumu in samozavesti. Kar naenkrat ga je začutila ob sebi.

»Kaj delaš?« jo vpraša.

»Spremembo. Nujno rabim spremembo!«

»Mislim, da morava res nekaj narediti z nama.« Prijel jo je čez rame in se ji nasmehnil.

Ni mogla verjeti svojim očem. Prijazen je in smehlja se.

»Lahko ti razbijem cel avto.« pravi.

»Ni treba, sem razumel.« ji odvrne.

Kaznovanje je običajna aktivnost, ki naj bi spadala v temeljna načela vzgoje. Včasih so otroke za prekrške nabutali, ustrahovali in to je bilo to. Nato smo ugotovili, da tepež povzroča hude čustvene rane, kar je zelo res, in da tega ni dobro početi. Naslednja vrsta kazni je bila, v stilu čustvenega izsiljevanja v smislu, ‘če ne boš priden, bom jokala’. Kmalu smo veliko brali o tem, kako čustveno izsiljevanje vzgoji čustveno okrnjena bitja. Tudi to je res.

Mi smo zrasli takšni kot smo, spotoma smo pobrali ‘navodila’ za življenje, ne pretepaj otrok in tudi čustveno jih ne izsiljuj. Kaj pa potem? Kako naj ga kaznujem, če se ne drži pravil?

Veliko staršev je v tem trenutku in tej fazi ostalo tako izgubljenih, da niso naredili nič. Spregledali so. Dobronamerno. S tem pa najhuje kaznovali svojega otroka. Ker mu niso postavili mej, ker ga niso naučili odgovornosti in so ga s tem slabo opremili za prihodnost.

Navodila morajo biti jasna, če nekaj odvzamemo moramo tja postaviti nekaj drugega. Če je pretepanje nefunkcionalno, kako naj potem pokažem meje?

Predlagam, da za začetek izbrišemo s seznama KAZNOVANJE in nadomestimo to besedo z UČENJEM ODGOVORNOSTI.

Kaj je drugače?

Kazen pomeni, da je nekdo nekaj premišljeno naredil narobe, da je nekdo nekaj premišljeno uničil.

Otroci običajno naredijo škodo ali prekoračijo meje, ker ne znajo nadzirati užitka ali pa se jim zaradi nepremišljenosti zgodi nesreča. Ker ne znajo razmišljati vnaprej… Kaj se bo zgodilo, če bom jaz prekoračil uro? Če bom uničil….

Primer nadziranja užitka:

Otrok gre na zabavo, uro ima do 23h, vrne se ob 00h. Ker je bilo tam tako fino, je poskusil, kaj bo doma, če zamudi. Torej prekoračitev meje zaradi težav zamejitve užitka.

Ali otrok divja po hiši in ne sliši naših opozoril. Spotakne se in razbije steklo v vratih.

Lahko ga v obeh primerih namahamo, tako kot so nas včasih. Lahko se v obeh primerih en teden z njim ne pogovarjamo ali pa sploh ne reagiramo. Zagotavljam vam, da je za učenje za življenje tretja pot najškodljivejša. Če otroka, ko je še majhen ne znamo naučiti, da je užitek krasna stvar ampak, da moramo pri uživanju imeti meje, se lahko zanesljivo bojimo, da nam bo kot najstnik ‘pobegnil’ z odnosa. Upravičeno nas je lahko strah zasvojenosti in drugih stvari, ki povzročajo užitek.

Temu se zanesljivo ne reče kaznovanje, ampak učenje. Kako našega otroka naučiti, da bo odgovoren, da bo imel do življenja, dela in užitka uravnoteženo razmerje. Da bo do sebe dobronameren.

To lahko naredimo le na način, da nosi posledice za svoja dejanja.

Kadar se zgodi, da se otrok ne vrne ob dogovorjeni uri, pomeni, da je kršil dogovor. To pomeni, da je to zelo ‘načelo’ naše zaupanje do njega. Kako bo to zaupanje pridobil nazaj? Vprašajte ga. Ker mu ne zaupate, ga verjetno naslednjič ne boste pustili tako dolgo. Ali pa ga boste prišli raje iskat, ker še ne pozna dobro na uro in ker se težko odreče užitku. Pri tem mu lahko pomagamo. Pridemo na njegov žur in rečemo, ‘konec.’ Kaj mislite, kaj bo raje izbral? Da bo prišel točno, ali da se mi pojavimo pred njegovimi prijatelji?

Iz tega se bo zagotovo naučil, da se je dogovorov dobro držati, ker je ON tisti, ki si lahko ukroji lepo otroštvo v smislu ‘dokler mi starši zaupajo, je užitek slajši.’

V drugem primeru velja enako. Ali bo dobil batine, ker ni poslušal opozoril, ali bomo naj izlili verbalni ognjemet besed v smislu ‘saj sem ti rekel…’ in nato sami zamenjali in plačali steklo v vratih…

Ali pa bomo otroka vprašali, ‘kako boš to popravil’ in ga pustili v stiski iskanja steklarja, v spoznanju, da potrebuje prevoz do tja in žalosti, ker bo vse prihranke, ki jih je hranil za novo kolo, dal za novo steklo v vratih…

Dodatna hrana za misli pa tale:

Kako to, da se nam otroci smilijo kadar nosijo posledice svojih dejanj, ki vodijo k odgovornosti?

Kako to, da se nam prav nič ne smilijo, kadar jih tepemo, čustveno izsiljujemo ali ignoriramo?

Ali se nam bodo smilili, ko bodo odrasli prelagali odgovornost na druge, delali vse v zadnjem hipu, zamujali roke, puščali svoje partnerje na cedilu, ne bodo našli zaposlitve… Tukaj bi lahko s skupnimi močmi naštevali do neskončnosti.

Starši izbiramo različne načine kaznovanja in učenja odgovornosti. Včasih smo iznajdljivejši, bolj ustvarjalni, drugič spet nam odtrga roko od srca in udarimo… Odgovornost odraslih je, da večkrat izberemo učenje kot kaznovanje.

Na Okrepčevalnici, ki jo v Kamniku izvajava z veliko podporo Občine Kamnik se je zgodilo že veliko pomembnih trenutkov.

Nedvomno je zame zelo pomembno, da starši sprašujejo.

Pregovorili smo veliko o razlikah v partnerskih odnosih, veliko o vzpostavljanju stika v družini, o bližini in nekaj celo o naših bolečinah.

Zanimivo je, kako se ne izpostavljamo radi, ampak ravno vprašanje iz naše osebne zakladnice nam prinese zadovoljitev. Misel je verjetno taka – ‘morda se bom le opogumil/a in naredil/a spremembo.’

»Kaj naj naredimo s prizadetostjo, ki jo lahko tudi več let vlečemo za sabo v partnerstvu?« je vprašal G.

To je vprašanje o katerem se celo s prijatelji lahko pogovarjamo le v posebnem vzdušju. Zelo osebno in intimno. V odgovoru je navadno veliko bolečin, strahov in starih prepričanj.

Poti kako rešujemo prizadetosti je veliko. Vsak si najde svojo. Zaskrbljujoče je le to, da veliko teh poti vodi ven iz odnosa.

Prizadetost vedno narekuje umik v svoje svetove. Nekateri se osamijo, zaprejo pot bližine do partnerja, ustrašijo se zase in krepijo notranjo moč v smislu ‘saj zmorem tudi sam…’ S to osamitvijo se odlično sklada ideja potrditve zunaj odnosa. Kot je recimo, pretirano predajanje službi, druženje s prijatelji, afere…, če smo malo bolj leni in manj ustvarjalni je to lahko tudi gledanje televizije.

Ali obstaja pot, ki je funkcionalna? Ki nas lahko nekaj nauči in oplemeniti naše življenje?

Sama v svojem svetu zagovarjam iskrenost. Ta mi veliko olajša in druga stvar, ki se jo držim (in se vam bo zdela verjetno nemogoča) je, da mi partner nikoli nič ne naredi namenoma. Ja vem, to je težko. Tudi sama sem šla čez proces, da sem to lahko začela verjeti. Zdaj, ko znam pogledati na tak način, mi to prepričanje pride zelo prav. Ker se lahko ukvarjam samo s svojimi občutki in ker vem, da me partner ni prizadel namenoma, mu lahko o teh občutkih, ki so zelo boleči in hudi, ISKRENO govorim. Posledica tega je tudi ta, da ga ne obtožujem. In seveda, ker ga ne obtožujem se on ne počuti napadenega, ogroženega, zato se z mano lahko pogovarja. To je moj način celjenja prizadetosti. Lahko vam zagotovim, da deluje.

Ne moremo pa vseh prizadetosti tlačiti v isti koš. Ene so lahko povzročile rane, ki se ne zacelijo leta. Te rane za seboj pustijo brazgotine. Te brazgotine pa potrebujejo stalno nego. Tak odnos potrebuje veliko pozornosti in ljubezni. Če sta partnerja zavezana odnosu, bosta ne glede na to živela v občutku bližine in varnosti. Če se eden od njiju začne skrivati v svoji bolečini in umikati ven iz odnosa, bo imel drugi precej manj možnosti, da vzpostavi bližino. Nihče ne ve odgovora na vprašanje, koliko se mora odnos odtujiti, da propade. Iz izkušenj, ki jih imam pri delu pa zanesljivo vem, da lahko propade zelo hitro. V trenutku.

Tako kot vedno, se zgodba zopet konča pri izbiri.

Nekoč sem se odločila za moža, gledala sem ga v oči, ko sem rekla tisti romantični, pocukrani DA. Pojma nisem imela in vem da tudi moj Albert ne, kaj nama bo prineslo življenje. Lahko bi se obrnila in odšla iz tega odnosa že v prvem mesecu. Lahko pa ostanem vse življenje. Odvisno od tega, kakšna je moja izbira. Ali bom svoja hrepenenja iskala in uresničevala navzven ali pa bom ostala zavezana partnerstvu. Ali bom prizadetosti izbrala kot razlog za umik, ali jih bom izbrala kot priložnost za raziskovanje mojih notranjih svetov. Trenutno sem v občutju te izbire, ker mi je do sedaj prinesla veliko koristnega.

A little something je izraz iz medvedka Puja, ki vedno napove velike stvari. Lahko bi ga prevedli v ‘nekaj malega’. Nekaj malega nas lahko razveseli, razjezi, razžalosti, spravi v zadrego…

Danes sem gledala medvedka Puja. Zgodbe, pravljice in risanke, moj svet vedno postavijo na glavo.

Pravljice so napisane za otroke. Vsaj tako pravijo. Ampak bi morale biti za odrasle. Da nas spomnijo, kako preprosto je življenje, kako otroci razmišljajo in kako se svet vidi skozi majhne oči.

Pujsek je najmanjši član skupine iz medvedka Puja. Majhen, majhen, komaj slišen in komaj opazen. A kljub temu dela VELIKE stvari. Reši vsako stisko, vsak problem, vsako uganko. In kdaj prijatelji to opazijo? Ko se izgubi seveda. Ko ga ni več. Ko najdejo njegov dnevnik, kjer zapisuje vse svoje podvige v stilu svoje skromnosti.

Če sem poštena in pogledam samo sebe, lahko z gotovostjo trdim, da lažje vidim tisto česar ni. Posebej se moram naravnati, da sem pozorna na stvari, ki so narejene.

Ko se zgodi, da nam je nekaj odvzeto, se nam pogled kar naenkrat obrne. Ljudi vidimo v drugačni luči.

Iz istega razloga tudi marsikaj izrečemo.

Pri refleksoterapiji se v največ primerih ukvarjam z ljudmi, ki imajo stiske ali so bolni. Veliko imam mladih žensk, ki imajo težave z zanositvijo. K meni prihajajo, ker refleksoterapija velikokrat pomaga v teh primerih. Nekaj imam tudi takih, ki pravijo, da otrok ne bodo imele. Imajo razlog. Kakšen? Ali ste mnenja, da so dolžne o tem govoriti? Katerekoli, tiste, ki si jih želijo in tiste, ki si jih ne…

Kaj želim povedati?

Ime ji je Franja. V zadnjih desetih letih je doživela več kot eno izgubo ljubljenih oseb. Strah, ko ti smrt preži pred vrati je nepopisen. Želi si otroka. A ne zanosi.

V službi dela z mladimi puncami, ki so vse že mamice. Vsak dan ji katera, reče: “Kdaj boš pa ti imela otroke? Ali pa: “Jaz sem bila včeraj z mojim malim v živalskem vrtu…” Franja pa se ne počuti dovolj varno, da bi povedala svojo stisko, svojo resnico in si izmišljuje različne izgovore. V očeh mladih mam postaja ‘čudna’.

Nihče v tej zgodbi ni hudoben, nihče noče prizadeti. In vendar to dela. Dan za dnem.

In nasprotna zgodba:

Ime ji je Franja. Enkrat omeni, da ona ne bo imela otrok. Da jih ne želi. Sodelavke vzdihujejo in sočustvujejo, kako je to škoda, ker ona bi pa bila najboljša mama na svetu.

Ozadje zgodbe je, da je bila Franja leta zlorabljena od očeta. Da je bila že zdavnaj opeharjena za lahkotno vlogo ženske in mame.

Tudi v tem primeru ni nihče hotel prizadeti.

Kaj lahko naredimo v takih primerih?

Ali lahko preprosto slišimo, kaj nam Franja sporoča in spoštujemo njeno odločitev?

A little something je morda malenkost malega spoštovanja do drugih.

Včeraj smo s prijateljico sedeli pozno v noč in se pogovarjali o družinah. O tem kako funkcioniramo, kako se ‘kaznujemo’, kakšne filme si delamo v glavi… Poučen in lep večer je bil.

Znameniti stavek ‘midva se ne kregava’ verjetno vsi poznamo. Ko sem bila še mlada, mlada, me je kar zvilo od hrepenenja, kadar je kdo kaj takega izrekel. Oh, tudi jaz bi imela takega partnerja. (Tu ne velja zanemariti dejstva, da sem bila stara slabih 20 let, ko sem se poročila, Alberta, mojega moža sem takrat poznala 10 mesecev.)

Zdaj, ko imam za sabo 24 let zakona, tega preprosto ne verjamem več.

Ker vem, da prepir ni samo dretje in vpitje. Oz. bom tako rekla, take vrste prepir meni najbolj odgovarja, v njem se najbolj znajdem. Prepiri so lahko pisanih vrst. Prepir je lahko:

• Molk.

• Glasno zlaganje posode iz pomivalnega stroja.

• Ignoriranje odgovornosti.

• Hlad.

• Ko en od partnerjev zaspi na kavču.

• Cinizem.

• Odhajanje od družine.

• Neupoštevanje želje drugega.

• …

Vsi se prepiramo na različne načine in prav je tako. Prepir kaže, da imamo težnjo po svobodi in samostojnosti, prepir na nek način sporoča – še sem živ, popestri (partnerski) odnos in ‘ga raste’. Seveda pod pogojem, da ga ne pometemo pod preprogo.

To seveda ne pomeni, da je fino, če se ves čas prepiramo. To pomeni, da je dobro ohraniti svojo identiteto in jo ohranjati skozi kompromise. Kar pa seveda terja od nas odgovornost, da prepire konstruktivno rešujemo, da se o njih pogovarjamo in iščemo rešitve, ki so za vse sprejemljive.

In tukaj se največkrat zalomi, ker ne znamo. In nič takega ni, če ne znamo. Tudi jesti nismo znali, ko smo se rodili, a smo se naučili in preživeli. Konflikte smo se naučili reševati v primarnih družinah. Če smo imeli srečo, so se naši starši pogovarjali, če je nismo imeli so ubirali druge poti, kot so molk, hrup, odhodi in druge oblike izhodov iz odnosa. To kar smo se naučili znamo in nič nismo krivi zato, ker ne znamo tako, da bi ohranili funkcionalnost naših družinskih odnosov.

Ne, nismo krivi. Smo pa odgovorni za spremembo, nihče nas ne sili, da ostajamo v starih vzorcih, lahko se naučimo novih.

In še nekaj je zelo res: Veliko lažje se je skregati, kot narediti spremembo ali izbrati drugačno vedenje.

Tole je prepisano iz učbenika ‘Spoznavamo Evropo in Azijo’ – Geografija za 7. razred OŠ.

“Češko zajema Češki masiv z uravnano Češko-Moravsko planoto v osredju.”

Morda boste o meni dobili ekstra slabo mnenje, ampak jaz tega stavka nisem razumela. Jasno je, da ga tudi otrok ni razumel. Potem sem si dala izziv, da si moram stavek zapomniti, kljub temu, da ga ne razumem.

Kako to naredijo otroci? Naučijo se na pamet. Jaz se nisem mogla naučiti na pamet, ker se učim po asociacijah in na te besedne zveze nisem dobila nobene butaste asociacije, ki bi mi pomagala zbuditi spomin v obliki humorja ali odbitosti.

Stavek sem si prepisala na list in sem ga brala na enako obdobje dveh ur. Vmes sem se ga dvakrat poskusila spomniti.

Nič. Po dveh dneh, ga nisem znala dobesedno ponoviti. Skoraj sem že mojega psihologa prosila, če bi malo preveril moj IQ.

Potem sem si vzela čas, si pojasnila pojem ‘Češki masiv’ in ‘uravnano planoto’ ter ‘osredje’ in sem si to narisala z eno črto in krogcem. Potem sem si zapomnila.

Ob tem, da ves čas študiram, ogromno berem in imam izvrsten spomin, se nisem sposobna naučiti stavka iz učbenika za 7. razred.

Obožujem knjige, ampak nekatere bi bilo vseeno treba zažgati. Ali nisem en post nazaj pisala, kako to, da otroci ne marajo šole?

“Šolo zajema učbeniški masiv z neuravnano vijugasto gmoto v osredju.”

Kdo ugane, kaj je to?

Ste se kdaj spraševali, zakaj skoraj vsi v ponedeljek jamrajo, govorijo o bedi in ‘prekleti’ ponedeljki?

Ponedeljek je meja, omejitev. Kaj omejuje? Užitek. Čez vikend si privoščimo vse najboljše. Eni spijo do onemoglosti, drugi gredo v naravo, tretji ga preživijo s prijatelji…, ampak večinoma počnemo čez vikend tisto, kar imamo najraje. Uživamo.

Potem pa vedno, čisto vedno, pride ta ‘prekleti’ ponedeljek in nas zopet utiri v ‘staro’ življenje.

Meni osebno ponedeljki ne pomenijo tako velike travme, zato dogajanje lahko opazujem neprizadeto, od zunaj.

Danes, ko sem zjutraj gledala skremžljene otročiče, ki so se odpravljali v šolo, sem si rekla: »Pa saj sploh ni razlike, med otroki in odraslimi…«

Žalostna vprašanja, zakaj je konec vikenda, kdo si je izmislil šolo, še dobro, da je Marija Terezija že mrtva… Stavki, ki spravljajo v smeh, v resnici pa so ti stavki izraz neke stiske in odpovedovanja. Zamejiti užitek in delati.

Sprašujemo se, kako, da otroci nočejo hoditi v šolo. Koliko od vas jih obožuje svoje delo? Ali jim ne kažemo s svojim vedenjem, da je vse, kar je od ponedeljka do petka, muka?

Vem, zdajle mi bo nekdo zabrusil, da je luštno modrovati izza kuhinjske mize. Pa kljub vsemu, ta hip opravljam svoje delo. Čez dve uri bom začela s terapijami in konec mojega ‘šihta’ bo ob 21h zvečer. Razlika je ta, da se jaz veselim. Ker obožujem svoje delo in ljudi, s katerimi delam. Do tega sem se pa sama prikopala. Da sem prišla do sem, sem preskakovala minska polja in v enem trenutku je zgledalo, kot da na kocko postavljam svoje življenje.

Danes sem tukaj. Sonce je. Krasen ponedeljek. Veselim se dneva. Veselim se tedna. Veselim se življenja. Nekje v ozadju me gloda kar nekaj skrbi in bremen, ampak vem, da bom s to energijo preživela in bremena prinesla do njihovega bridkega konca.

Zjutraj je najmlajši zlezel k meni v posteljo in mi zaželel lep dan. Vedela sem, da je to naredil zato, ker si je želel, da bi jaz njemu naredila isto. Nima rad šole. Tam se ni nikoli udomačil. Šolski sistem ga ubija in ukaluplja daleč od tega, kar on v resnici je. Vendar MORA. Stisnila sem ga k sebi in mu rekla: »Naredi si lep dan. Ti izbiraš kaj boš počel, s kom se boš družil in kakšno darilo boš odnesel od tega ponedeljka.« Mali brihtič je takoj izbral.

»Potem bom ostal doma,« je rekel.

»Ne moreš ostati doma,« mu pravim, »v življenju ene stvari moramo narediti, jaz imam službo, tvoja služba je šola, jaz zaslužim denar, tvoj zaslužek so ocene…«

Vendar se ne da: »Zavidam ti, ker lahko delaš nekaj v čemer ti je lepo, jaz bi bil rad kot ti.«

Ko je to rekel, mi je poskočilo srce. Zlahka sem mu pojasnila, da je to krasno, da je to lahko njegov cilj. Cilj, da v življenju najde nekaj, v čemer bo užival tudi od ponedeljka do petka. In da je do cilja pot. Zvijugana, makadamska, v hribe in doline… ampak je pot, pot ki pelje skozi življenje in ima na koncu vsakega klanca lep travnik, s potočkom in lepimi rožami. Da si lahko malo oddahnemo.

»A si ti rada hodila v šolo?« me vpraša.

»Kaj naj mu zdaj rečem?« se mi plete po glavi… Povej po pravici…!

»Ne, nisem rada hodila v šolo. Vedno sem sanjarila o travnikih in miškah, ki so se svobodno sprehajale od luknje do luknje. Takrat sem bila prepričana, da so miši najsrečnejša bitja, ki jim ni treba hoditi v šolo. Zdaj vem, da ni tako.«

»Pa saj miši zares! ne hodijo v šolo!« mi posmehljivo pravi.

»Seveda hodijo,« se zagovarjam, »tudi one se morajo naučiti preživeti.«

Molče leživa na hrbtu in zreva v strop. Že milijontič v življenju pomislim, kako je strop nekaj najbolj bedno dolgočasnega na svetu in še vedno nisem nič ukrenila v tej smeri.

»Moram v šolo,« pravi moj otrok in zleze izpod odeje.

Na pragu se obrne in me vpraša:

»Mami, kdo je mišji učitelj?«

»Mačke.« mu odvrnem.

»O, joj…,« se zgrozi in malo bolj vesel odkoraka, v malo lepši ponedeljek.

Prihajam s seminarja v Novi Gorici, kjer sva učiteljem in svetovalnim delavcem predstavila projekt za zmanjševanje osipa v srednjih šolah. Nova Gorica se žal bori z ogromnim številom otrok, ki ostajajo na cestah. Tam so prepuščeni sebi in vplivom družbe.

To so otroci, ki ne obiskujejo pouka – špricajo ali na različne načine motijo pouk. Učitelji so ob natrpanih urnikih in prevelikemu številu takih primerkov obupani, nemočni in ne vidijo izhoda. Tudi, ko se jim ponudi neka nova, drugačna pot, v njej težko najdejo smisel. Razumem jih. Predvsem jih razumem zato, ker ob tem načinu dela, ki jim ga narekuje sistem, težko najdejo stik z najstniki, težko se postavijo v njihovo kožo, ob vsem tem pa jim kljub vsemu ni vseeno. Tak občutek imam po današnjem, zares napornem dnevu. Na koncu so se vsi strinjali, da je treba najti način, kako pomagati tem otrokom.

Nekaj pa je ves čas viselo v zraku. Kje imajo ti otroci starše? Ali jim je vseeno?

Vem, sliši se obtožujoče. Ljudje, ki konkretno delajo s tako mladino, ne morejo razumeti, da staršev ni. Da jih ni, ko jih pokličejo v šolo.

Ker delava tudi s starši, vem, kako težko jim je priti, kako se počutijo izgubljeno, kako jih je sram, kako se počutijo nevredne, odgovorne, da je njihov otrok tak kot je in ne znajo pomagati niti sebi, niti otroku.

Lahko bi bili polni moralnih naukov in pridig, ampak jaz to odsvetujem. Pravzaprav ni pravila, kako dober ali slab vzgojitelj moraš biti, da tvoj otrok ostane na cesti.

Edino, kar se mi zdi smiselno je, da se povezujemo, da se ne izogibamo drug drugemu in da si skušamo pomagati. Vsi! Starši, učitelji, socialni delavci, kmetje, intelektualci, čistilke, brezposelni… VSI! Vezi v naši družbi so se tako zrahljale, da premalo vidimo okoli sebe, preveč gledamo nase in zato dobivamo tudi vse manj izkušenj. Izkušnje pa so skoraj edino orodje, ki nam pomaga, da se izkopljemo iz težkih situacij.

Vse več je ljudi (predvsem mladi so pogumni), ki zlahka rečejo: »Sami so si krivi.« Jaz to slišim kot smrtno obsodbo. Za tistega, ki je to rekel, ne za tistega kateremu so bile besede namenjene. Če se na tak način obrnemo stran od ljudi, tudi sebe prikrajšamo za marsikaj. Zlasti za izkušnjo empatije.

Empatija pa je veščina, ki jo potrebujemo, da ‘zrastemo’ svojo lastno družino. Spet dvorezni meč. Nekaj kar se najlažje naučimo izven sebe, v življenju najbolj potrebujemo zase. Zato se je vredno ozreti naokoli in kdaj spregovoriti tudi o naših vsakdanjih stiskah. Se potruditi in razumeti nekaj, kar je v našem svetu obsojanja vredno. Popolnoma vsako izkušnjo in vsako dejanje se da pogledati s stotimi očmi in stotimi srci.

Še to, stiske niso problemi. To sta dva različna pojma. Stisko se mnogokrat lahko reši s prijateljskim pogovorom.

Še enkrat vas iz srca povabim na Okrepčevalnico®, kjer želiva razviti prav tak način druženja. Nekaj novega, kar nujno potrebujemo!