A si gluh? Tisočkrat sem ti lepo rekla!
Odhajamo ven in otrok kroži okoli, nima nobenega fokusa, izgleda, da mu je vse skupaj zelo zabavno, (kar ne bi smelo biti narobe.) Vmes še malo porine svojega bratca in se reži, mali ga porine nazaj. Vse je zelo nežno in igrivo.
Ampak ne odvija se, kot ste si zamislili, je tako?
Vi ste jima že 10X LEPO rekli, naj obujeta čevlje. Ona dva pa, kot da sta dva s Kitajske. Se ne odzivata, ne slišita.
Prejšnji dan mi je Rokova mama rekla.
»ZDRŽIM, ZDRŽIM … potem pa v eni sekundi eksplodira tista j*****atomska bomba v meni in ne morem se več ustaviti.
Kot bi gledala sebe od zunaj, tujko, ki mojima otrokoma dela, kar jim jaz ne bi nikoli. V enem trenutku se zavem, da sem ta tujka jaz, obstanem in ne vem več, kaj naj naredim. No, vsaj obujeta se.«
Vsi kričimo, povzdignemo glas, se deremo na naše otroke.
Hkrati, vsi vemo, da tega ne želimo početi.
Se kdaj vprašate, da pri se pri vzgoji svojih otrok (najljubših oseb),vedete tako, kot se nikoli ne bi želeli vesti.
Vpijete, grozite, napovedujete strašno prihodnost svojemu otroku. Ste kot močna energijska bomba, ki otroka hipnotizira.
“Ne poslušaš!” kričite
“A si boš že enkrat zapomnil?”
“A si gluh? Tisočkrat sem ti lepo rekla!”
“Če boš tako nadaljeval, iz tebe ne bo nič. Še klošar ne!”
“Čakaj, da oče pride (ali mami)!
Kaj mislite, da vaš otrok takrat doživlja? Odgovarjajte si na to vprašanje dlje časa. Razmišljajte o njem.
Vpitje je naša reakcija, naš odziv na nekoga, ki nam daje občutek, da nas ne sliši.
Že tisočletja verjamemo, če bomo dovolj zarjoveli, bomo pa le slišani. Enkrat bomo.
Vendar ne bomo, slišani bomo samo v primeru, da smo uspeli otroka zlomiti, da se nas boji, boji se naših reakcij ali pa, če ščiti mlajšega bratca ali sestrico.
Samo v tem primeru bo dretje na otroka delovalo.
Tega pa nihče od nas noče. Vemo, da ne želimo vpiti in čez trenutek že vpijemo, ne moremo si pomagati.
Vam bom razložila zakaj.
Otrok nima popolnoma nič s tem, da smo glasni. Čeprav smo prepričani, da je on kriv za naše vedenje. Slaba novica je, da vedenja izbiramo in izbiramo jih mi sami. Mi se odločimo, da bomo začeli kričati.
Kričanje spontano vedenje, ki ga spustimo na plan v določenih občutkih.
Tega se ne zavedamo. Kar zgodi se. V sekundi. Spontano.
ALi bi se zgornja zgodba lahko odvila drugače?
Odgovor je seveda DA. Ampak ne na način, da se mama ali oče silita, da ne znorita.
Prvi korak je, da se začnemo zavedati je, da smo mi tisti, ki vpijemo in da smo mi odrasli, ki znamo delati spremembe. Tudi otroke moramo tega naučiti.
Drugi korak je, da se ustavimo in pridemo v stik s telesom? Kaj čutim? Neznansko silo. Kaj ta neznanska sila nosi v sebi? Mojo jezo, moj obub, mojo nemoč, ker me otrok ne upošteva…
Pri raziskovanju vzorcev in svojih prepričanj velikokrat naletimo na ovire, kot so blokade v spominu, pomanjkanje čustvenega stika z lastno zgodbo, močan razum… Zato je delo skupaj z drugimi starši, kot bi imel pred sabo odprto knjigo. Zgodbe drugih, nam odstirajo naše lastne zgodbe.
Poleg tega potrebujemo prava vprašanja, ki nas vodijo v rešitev ne v občutke krivde in v še večjo zgubljenost.
Pridružite se nama v programu Kako pOSTATI STABILNI starši. Za starše otrok starih od 6 do 10 let.
To je 10 tedenski program, v katerem boste razvili razumevanje do sebe, do otroka, predvsem pa okolje, ki si ga vaš otrok zasluži.
Kliknite na spodnji gumb in se prijavite: