Obstajajo starši, ki verjamejo, da si bo meje otrok postavil sam, ko bo opazoval nas in svet okoli sebe.

Torej, če mi spoštujemo, kar želimo, da bi spoštoval tudi naš otrok, se bo to zgodilo.

Rada bi vam potrdila to hipotezo, vendar vam žal ne morem.

Seveda nas otrok opazuje in to bistveno pripomore k temu, da tudi razume, zakaj so pri nas nekatere reči nedovoljene.

Recimo, da mi ne zamujamo in pričakujemo, da otrok tudi ne bo zamujal. Lahko pričakujemo, vam pa garantiram, da bo otrok slej ko prej poskusil prekršiti to ‘pravilo’ in bo opazoval, kaj se potem zgodi.

Ko mu mi ves čas pojasnjujemo, kako se pri nas ne zamuja, se ne zgodi nič.

Ko mu razlagamo, kako je preveč telefona škodljivo, ga tudi ne odloži sam od sebe.

Ali ko mu skušamo dopovedati, kako dobro je zanj, da se uči…

Vse to se dogaja, ker je otrok, razvija se in potrebuje vodstvo.

Poglejmo zgodbo:

Spomnim se, ko sem bila še majhna, kako so mi neznansko dišale žgane pijače. Whiskey, šnops, viljamovka…

Vedno sem prosila, če jih lahko povoham.

Doma smo jih imeli, stara mama je kuhala žganje in nikoli mi ni prišlo na misel, da bi odprla omaro in ga spila.

Vedno sem dobila možnost, da si kozarec prislonim k nosu in povoham pijačo. Odrasli se niso bali, da bom zaradi tega hotela več.

Oči mi je vedno rekel: »Vem, da bi rada poskusila, enkrat ti bom dovolil, ampak sedaj si še premajhna.«

Verjela sem mu, ker si je to zaslužil s tem, da nikoli ni govoril stvari, ki se potem niso zgodile.

Zanimivo je, da ni nikoli rekel, da ne bo spil, ker hoče meni pokazati, da se alkohola ne pije. Postavil mi je mejo in tudi sam jo je imel. Ta meja je bila seveda taka, da sem jaz počasi začela spraševati:

»Kdaj bom dovolj velika?«

Vedno se je nasmehnil in rekel: »Kmalu, glej danes si že večja od zadnjič.«

Potem je prišel dan, ko mi je dovolil, da v žganje pomočim prst in ga obliznem. Nikoli mi ni opisal občutka, ob tem, ko zvrneš šilce.

Bila sem vsa vznemirjena. Pomočila sem prst v žganje, ga obliznila in….

Za nekaj let izgubila željo po tem, da bi ga pila.

Peklo me je, obrnilo se mi je… bil je čuden občutek v ustih.

Potem so prišla najstniška leta, preizkušanje meja, raziskovanje, druženje s prijatelji, občutek, da želim biti dobra tudi v delanju neumnosti, ne samo v šoli…

S tem je prišel tudi dan, ko sem se ga prvič napila.

Tega nihče ne bi mogel preprečiti. Kar so moji starši dosegli z odnosom, do moje želje in radovednosti ter s postavljanjem meja je bilo, da sem imela dovolj poguma, da sem jim to povedala.

Na to, da sem se tako napila in bila najboljša v tem tisti večer nisem bila nikoli ponosna. Bruhala sem, nisem se spominjala stvari, bilo me je neznansko sram, naslednje dni sem onemogla preležala v postelji…

To je bila zame izkušnja, iz katere sem se ogromno naučila. Predstavljam si, da bi mi prej nekdo povedal, kaj se bo zgodilo, če spijem vso tisto pijačo. Ne bi mu verjela.

Tako funkcionirajo najstniki.

Kar oni potrebujejo je naš odziv. Odziv, ki pusti izkušnjo, ki ne kaznuje z brezveznimi stvarmi, ki dopušča posledice, čeprav so včasih težke…

Naš odziv je seveda povezan z našimi vzorci, strahovi, prepričanji, izkušnjami…

Zaradi vsega tega, se dostikrat zapletamo z našimi najstniki, jim skušamo kakšne stvari preprečiti in s tem izgubljajmo stik.

To je začaran krog. Brez stika, pa na svojega otroka nimamo nobenega vpliva.

Postaja vse bolj apatičen, vase zaprt, ničesar ne deli z nami, deluje, kot da mu je za vse vseeno, zlasti za šolo. Mi smo pa iz trenutka v trenutek bolj nemočni.

Veliko staršev je z najino pomočjo zlezlo iz primeža nemoči in zaskrbljenosti. Pomembno je, da takih situacij ne ignorirate. Pomembno je, da vi starši naredite prvi korak. Otrok tega ne zmore, ne zna, morda niti ne razume. Kar jaz vem je, da potrebuje vas, da ste njegov steber.

Kako?

Vabim vas, da kliknete na spodnji gumb in pridete na delavnico. Delavnica je namenjena vsem staršem, ki se želijo učiti. Torej ni namenjena samo staršem ‘problematičnih otrok’.

Ta delavnica bo edina v tem šolskem letu.

Več o delavnici Uspešna komunikacija z najstniki